torek, 30. december 2014

Najlepša čestitka 2015


MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV… S temi besedami se začenja Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bila v San Franciscu podpisana 26. junija 1945, medtem ko je bila sama organizacija ustanovljena 24. oktobra istega leta, ko je Ustanovna listina stopila v veljavo. Leto 2015 bo v znamenju 70-letnice Združenih narodov. To naš praznik in prav je, da ga primerno obeležimo.

Pa ne zgolj s praznovanji, temveč z našo lastno aktivnostjo. Politiki večinoma ne cenijo preveč Združenih narodov in se zgolj občasno udeležijo njenih srečanj, kjer s figo v žepu navržejo nekaj fraz o miru in sodelovanju. V resnici pa je to naša organizacija, organizacija, ki združuje vse ljudi sveta in prav je, da cilje, ki si jih je človeštvo postavilo pred 70. leti v okviru Združenih narodov končno uveljavimo v praksi. Kateri so ti cilji?

Cilji Organizacije združenih narodov so (iz 1. člena Ustanovne listine):

1. ohranjati mednarodni mir in varnost ter v ta namen izvajati učinkovite skupne ukrepe za preprečevanje in odpravo groženj miru, zatiranje agresije ali drugih kršitev miru in si v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava prizadevati za ublažitev ali mirno reševanje mednarodnih sporov ali odpravo razmer, zaradi katerih bi lahko prišlo do kršitve miru,

2. razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu,


Združeni narodi so bili ustanovljeni ravno z namenom ohranjanja svetovnega miru, kajti še ene svetovne vojne človeštvo ne bi preživelo, saj bi v vojni velikega obsega slej ko prej nekdo uporabil jedrsko orožje in temu bi zagotovo sledila verižna reakcija, s čimer bi bilo življenje na Zemlji povsem uničeno. Ta grožnja, kljub vsemu napredku človeštva, še do danes ni odpravljena, saj je v svetu še vedno približno 17.000 jedrskih bojnih konic, od tega 4.300 pripravljenih za takojšnjo uporabo (Nuclear weapon).

3. zagotavljati mednarodno sodelovanje pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov ter spodbujati in se zavzemati za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved,

Svetovnega miru pa ni mogoče zagotoviti samo s političnimi sporazumi in dogovori. Svetovni mir danes bolj kot politični ogrožajo ekonomski konflikti, ki povzročajo gospodarske, socialne, kulturne in humanitarne probleme. Danes je svet zapleten v uničujočo ekonomsko vojno za planetarne vire, v kateri močnejše države z različnimi finančnimi, kapitalskimi in špekulantskimi “orožji” uničujejo blaginjo šibkejših držav, pa tudi dele lastnega prebivalstva.

Posledice te ekonomske vojne so katastrofalne (2014 World Hunger and Poverty Facts and Statistics):

- na svetu je 870 milijonov kronično lačnih ljudi, vsako leto samo zaradi neposrednih posledic podhranjenosti umre 5 milijonov otrok in to navkljub dejstvu, da je hrane dovolj za prav vse ljudi;

- v skrajni revščini živi več kot 1,3 milijarde ljudi

in temeljni vzrok revščine in lakote je “škodljiv ekonomski sistem”.

Največjo grožnjo svetovnemu miru tako danes predstavlja škodljiv ekonomski sistem, ki povzroča izjemno nepravično porazdelitev globalnih virov. Veliko pove podatek, da ima najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva v lasti kar 48 % vsega svetovnega premoženja; medtem ko ima 85 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva kot najrevnejših 3,5 milijarde ljudi oziroma polovica svetovnega prebivalstva (Richest 1% of people own nearly half of global wealth, says report).

S pravičnejšo delitvijo globalnih virov med vse prebivalce sveta bi odpravili to največjo grožnjo svetovnemu miru, saj so socialni in gospodarski problemi, ki jih povzroča ekonomska vojna za globalne vire, stalen vir napetosti, ki mimogrede lahko prerastejo v politične in vojške konflikte najširših razsežnosti.

4. postati središče za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev.

In prav zato Združeni narodi še vedno predstavljajo središče “za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev”. Mi, običajni ljudje smo tisti, ki moramo podpreti organizacijo Združenih narodov in ji podeliti vso svojo podporo, da lahko uresniči plemenite cilje, ki smo si jih kot človeštvo zadali pred sedemdesetimi leti.

Naša združena moč - ki jo na ulicah lahko izrazimo v milijonih nas - bo spodbudila Združene narode, da postanejo središče, kjer bodo naši politiki, v našem imenu, uveljavili resnično mednarodno sodelovanje in medsebojno delitev globalnih dobrin in s tem zagotovili trajen mir. Brez miru pa prihodnost na Zemlji ni mogoča.

Vse najboljše Združeni narodi. Vse najboljše NAM, LJUDSTVOM ZDRUŽENIH NARODOV.

To je najlepša čestitka za leto 2015.



Slika: UN 70th Anniversary Logo

sreda, 24. december 2014

Božič, sistem in jaz


Smo v božičnem času, prežetim z divjim nakupovanjem in obilnim prehranjevanjem, še zmožni treznega razmisleka o svetu v katerem živimo. Za to ni potrebno biti kristjan, kajti božič je že zdavnaj prerasel verske okvirje in postal eden največjih praznikov komercializacije.

Pogosto rečemo, da je kriv sistem, ki nas sili, da nakupujemo darila in sedimo za preobloženimi mizami. Mohammed Mesbahi v svojem članku Božič, sistem in jaz (Christmas, the system and I; vsi navedki so iz pričujočega članka) pravi, da “vi in jaz tvorimo sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme in katerega najpomembnejši simbol je ravno božič, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu ropamo našo krhko Zemljo.”

“Ko smo razočarani nad svojimi politiki in obupani zaradi družbenih problemov, dobimo vtis, da pokvarjen sistem v resnici obstaja. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici ne obstaja nič takega kot je ‘sistem’, temveč samo vi in jaz v svojem otročjem in samozadovoljnem načinu življenja, v katerem ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu. V trenutku, ko pogledamo na svet in izjavimo ‘kako je sistem pokvarjen’, smo napak zaznali realnost in ustvarili ločenost med sabo in problemi človeštva. Kako nenavadno je opazovati posameznikov razum, ki se loči od ostalega človeštva, potem pa poimenuje sistem kot nekaj drugačnega od samega sebe, čeprav je sistem v resnici posledica naše skupne kreacije.”

Seveda je najenostavneje za vse kriviti sistem in se tako oprati sleherne krivde. A sistem je naša vzajemna, skupna kreacija. Vsak dan ga gradimo in natanko takšen je, kakršnega smo ustvarilil. Če smo ga mi ustvarili, ga tudi mi lahko spremenimo.

“Ni boljše ponazoritve naše tihe sokrivde pri vzdrževanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v potrošniških središčih v Jezusovem imenu na veliko trošimo ter tako ropamo našo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko od nas reciklira in se zavzema za okoljske vrednote, potem pa nenadoma, 25. decembra, našo etiko pošljemo k vragu - moramo praznovati, za kakršnokoli ceno pač. In potem ne priznamo, da zapraviti toliko denarja za draga darila, predstavlja dejanje političnega konformizma in da gre pri tem za zanikanje naše inteligence in svobode.”

Vendar ni problem samo v brezglavem trošenju planetarnih dobrin. Govorimo o Kristusovem duhu, a hkrati smo popolnoma brezbrižni do milijonov ljudi, ki neizmerno trpijo zaradi pomanjkanja tako osnovnih dobrin kot je na primer hrana.

“In vendar še KAR NAPREJ praznujemo 25. december, ki nima prav nič skupnega s Kristusom in z besedami, ki jih je izrekel. Vsi poznamo Jezusove besede na križu: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' (ēlî ēlî lamâ azavtanî). Danes pa kot da bi človeštvo tiho in nezavedno govorilo: 'Moj Bog, zakaj smo TE zapustili, ko smo dopustili komercializacijo, da prevladuje v naših življenjih in smo tako oskrunili tvoje sveto kraljestvo ter se odpovedali tvojemu nauku o pravih medčloveških odnosih?"

Mar res ne uvidimo, kot poudarja Mohammed Mesbahi, “da je 25. december žalosten in strašen dan, ker je v času, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. In ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav hkrati tisoče naših bratov in sester umira v oddaljenih državah - to je skoraj tako, kot da bi slavili vse tiste nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni.”

Avtor članka se sprašuje oziroma nas sprašuje: “Kako dolgo se bomo še delali gluhe in neme, ker nočemo poslušati krikov trpljenja milijonov ali celo z našimi družinskimi člani in prijatelji razpravljali o teh vprašanjih? Kako dolgo se bomo še priklanjali avtoriteti politikov in njihovim obskurnim politikam, ki temeljijo na ideologijah in sebičnih interesih, s katerimi odkrito dopuščajo komercializacijo, ki naše otroke prikrajša naše ljubezni in naklonjenosti?”

Mohammed Mesbahi v svojem članku Božič, sistem in jaz pravi, da če zares “želimo za božič doživeti prisotnost in energijo Kristusa, jo zagotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko Zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudega ranjenca, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna energija Kristusa. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen ter potem v njegovih očeh zaznate hvaležnost, je to dokaz Kristusove navzočnosti med dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek se bo zgodil, ko se bomo za svobodo in pravičnost združili na ulicah in končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo ter skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo z medsebojno delitvijo svetovnih dobrin?”

Naj torej kar čakamo, da bo nekdo spremenil ta sistem, ki ga v resnici sploh ne maramo? Bomo še naprej kritizirali sistem, ki ga pomagamo ustvarjati in ohranjati? Ali pa je vendar napočil čas, da ukrepamo in ustvarimo drugačen, boljši sistem in s tem drugačen, boljši svet.

“Odgovornost nas vseh je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju tega enotnega poziva k pravičnosti; da prepoznamo zle posledice kulture, ki je pod popolnim vplivom komercializacije in dvignemo glas proti svojim vladam, skupaj z milijoni drugih ljudi po vsem svetu. Na ta način lahko zares verjamemo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja možna rešitev svetovnih problemov,” zaključuje svoj navdihujoči članek Mohammed Mesbahi.

Pa srečen božič.



Slika: argyadiptya, flickr

sobota, 20. december 2014

Združevanje ljudi sveta


“V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike. Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.” začenja Mohammed Mesbahi svoj članek Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta; vsi navedki v članku so iz omenjenega članka) na spletni strani nevladne organizacije Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov).

Brezštevilne knjige, razprave, članki, konference, oddaje, predavanja, okrogle mize morda res kritično osvetljujejo problematiko današnjega sveta, a v resnici le malo vplivajo na spremembo politike, ki vztrajno “podpira sedanji ekonomski sistem”. Posamezniki, skupine ter lokalne skupnosti se borijo v brezupni vojni proti “nebrzdanim tržnim silam”, ki dejansko vodijo družbo.

Mohammed Mesbahi poudarja, da imamo “na voljo še eno rešitev: združiti ljudi dobre volje iz vsega sveta, ki so naše zadnje upanje za družbeno preobrazbo na planetarni ravni. Kajti takoj, ko se bodo ljudje združili v svetovni val mirnih protestov, se bo načelo medsebojne delitve naravno in samodejno manifestiralo. Razen tega ključnega manjkajočega dejavnika v sodobnih svetovnih zadevah ni nobene druge rešitve iz tega kritičnega brezizhodnega položaja, v katerem se bo v prihodnjih letih znašlo človeštvo.”

Dejansko postaja vse bolj jasno, da edino združena moč ljudi lahko pripelje do resničnih sprememb. V zadnjih letih smo bili priča številnim gibanjem in pobudam, ki so dobesedno spremenila tok zgodovine: tako imenovana Arabska pomlad, gibanje Okupirajmo, Pohod proti globalnim podnebnim spremembam so samo nekatera od teh. Čeprav se morda komu zdi, da ta gibanja niso dosegla veliko, pa so pokazala združeno moč ljudi, ki lahko spremeni še tako konzervativen režim. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi lahko dosegli milijoni ljudi po svetu, ki bi se združili za skupne cilje.

“Prav tako kot politika ne mara, da ljudje demonstrirajo, ker je takrat ogrožena zaradi izgube svoje moči in privilegijev, tudi sile komercializacije ne marajo, da se ljudje po vsem svetu združujejo. Jasno jim je, da se bodo takrat, ko bo ljudska moč postala planetarna, začele v temeljih majati strukture, ki vzdržujejo njihov ​​nadzor nad družbo,” pravi Mesbahi. “Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo.”

Ko bomo ljudje resnično spoznali, da smo eno človeštvo, se nam bo medsebojna delitev dobrin zdela nekaj normalnega in naravnega. Ne moremo živeti drug mimo drugega; ne moremo živeti v preobilju vsega, medtem ko v naši soseščini ali na drugem kontinentu umirajo člani naše velike družine - človeštva.

“Najzanesljivejši način, da bi za večino človeštva odpravili skrajno neenakost, so ulične demonstracije, ki naj neprenehoma dan in noč potekajo z vizijo združenega sveta in z zahtevami: ‘Dovolj reševanja bank, dovolj brezkončnega varčevanja, dovolj brezciljnih poskusov obdavčitve bogatih – čas je, da se v okviru družbene preobrazbe, ki temelji na medsebojni delitvi, pravičnosti in zdravi pameti, končno začnejo reševati revni ljudje.’”

Ne smemo torej čakati, da se bodo spremembe zgodile same od sebe, ker se ne bodo. Potrebna je naša združena moč, ki bo politike prisilila, da s skupnimi močmi začnejo reševati skupne probleme človeštva, na prvem mestu lakoto in skrajno revščino.

“Ko bodo vse države prišle skupaj in si delile svetovne vire, ko bo človeštvo vzpostavilo ravnovesje v zavesti in naravi – bo to moč v največjem pomenu. Vsi ti tako imenovani vplivni ljudje se v naši današnji družbi ohranjajo samo s trgovanjem, z zakoni, ideologijami in s prepričanji. Šele ko se ljudje ne bodo več uklanjali njihovi avtoriteti in bodo prišli skupaj kot eno, bomo videli, kaj je v resnici moč. Naj ponovimo slogan, ki je pogosto napisan na protestnih plakatih: Zakaj smo prestrašeni, če je njih tako malo in nas tako veliko?” zaključuje svoj članek Mohammed Mesbahi.


Slika: Pasu Au Yeung

ponedeljek, 15. december 2014

Poučna zgodba


“Nekega večera, ko je mama pripravljala večerjo, je stopil v kuhinjo njen enajstletni sin. Z uradniško hladnokrvnostjo je pomolil mami pod nos popisan list papirja. Mama si je obrisala roke v predpasnik in začela z zanimanjem brati:
  • pokosil sem travo - 20 eurov
  • pospravil sem svojo sobo - 10 eurov
  • šel sem v trgovino po mleko - 10 eurov
  • pazil sem na sestrico (tri popoldneve) - 60 eurov
  • v šoli sem dobil dve odlični oceni - 50 eurov
  • vsak večer odnesem smeti - 50 eurov
SKUPAJ: 200 eurov

Mama je nežno pogledala svojega odraščajočega sina. V srcu ji je vstalo tisoč spominov. Vzela je nalivnik, obrnila list in začela pisati:

za to, da sem te devet mesecev nosila pod svojim srcem - 0 eurov
za vse neprespane noči ob tebi, ko si bil bolan - 0 eurov
za vse večere, ko sem te zibala, ker si bil žalosten - 0 eurov
za vse trenutke, ko sem brisala tvoje solze - 0 eurov
za vse, kar sem te dan za dnem naučila - 0 eurov
za vse zajtrke, kosila, malice, večerje in sendviče, ki sem ti jih pripravila - 0 eurov

SKUPAJ: 0 eurov

List je z nasmehom izročila sinu. Ko je sin prebral, sta se mu v očeh zalesketali dve veliki solzi. Z nerodno kretnjo se je obrisal, obrnil list in na svoj račun napisal: PLAČANO! Nato je skočil mami v naročje in prekril njeno lice s poljubi. Ljubezen je zastonjska ali pa je ni.”


Zgornja zgodba, ki v nekaj različicah že lep čas kroži po svetovnemu spletu, je v resnici izjemno poučna. Je zgodba o temeljno različnih in nasprotujočih si pristopih do življenja.

Enajstletni otrok simbolizira odnos do življenja, kjer vsako človeško dejanje postane plačljiva storitev, kar lahko poimenujemo tudi komercializacija. Danes je takšno ravnanje v resnici zaželeno, sprejemljivo in celo nagrajeno.

V šolah se danes na primer že v nižje razrede uvaja podjetništvo oziroma podjetniške vsebine, pav tako se že v najzgodnejših letih spodbuja medsebojno tekmovalnost in sebičnost. Družba je dobesedno prežeta z “vrednotami” tekmovalnosti, sebičnosti in željo po uspehu - tako v materialnem kot osebnostnem smislu. Takšen pristop uničuje naše družbene skupnosti in večini ljudem povzroča materialne in duševne stiske.

Medtem pa materin odziv predstavlja človeške odnose, ki temeljijo na altruizmu (nesebičnosti) in medsebojni delitvi, ki sta le izraza mogočne sile, ki povezuje človeštvo - ljubezni. Človeštvo brez nesebičnosti in medsebojne delitve sploh ne more preživeti. Če bo prevladala komercializacija, bomo v resnici pogubljeni.

Splača se razmisliti o tem.


Slika: Ben Grey

torek, 9. december 2014

Evropska komisija proti demokraciji


Zveza skoraj 300 evropskih organizacij, ki je sprožila Evropsko državljansko pobudo proti sporazumoma TTIP in CETA (European Citizens’ Initiative against TTIP and CETA), je zbrala preko 1.000.000 podpisov evropskih državljanov, sedem držav, med njimi tudi Slovenija, pa je doseglo ustrezno kvoto glasov - Signatures by member states.

Kaj je sploh evropska državljanska pobuda? “Evropska državljanska pobuda je poziv Evropski komisiji, naj predlaga zakonodajo na področju politike, ki je v pristojnosti EU. Državljansko pobudo mora podpreti vsaj en milijon državljanov EU iz vsaj sedmih od 28 držav članic. V vsaki od teh sedmih držav članic je treba zbrati vsaj najmanjše potrebno število podpisov.” (Evropska državljanska pobuda)

Vendar pa je Evropska komisija zgoraj omenjeno pobudo zavrnila ter jo uvrstila na seznam zavrnjenih pobud in to z razlogom, da “predlagana državljanska pobuda očitno ne sodi med pristojnosti Komisije za predložitev predlogov pravnih aktov Evropske unije za namen izvajanja Pogodb”.

Evropska komisija prostotrgovinska sporazuma CETA in TTIP ne uvršča med svoje pristojnosti! Čigave pristojnosti pa to potem so? Evropska komisija je neke vrste vlada Evropske unije oziroma njena izvršilna veja oblasti. V zvezi s tako pomembnimi zadevami kot so prostotrgovinski sporazumi, si komisija po birokratsko “umije roke”.

Prostotrgovinski sporazumi kot grožnja demokraciji

Pred kratkim, 26. novembra 2014, je izšla študija “Trading Away Democracy – How CETA’ Investor Protection Rules Threaten the Public Good in Canada and the EU” (Trgovina izriva demokracijo: Kako pravila za zaščito investitorjev sporazuma CETA ogroža javno dobro v Kanadi in EU), ki osvetljuje nevarnost sporazuma CETA za kanadsko in evropsko demokracijo.

V središču problema je zloglasni mehanizem ISDS (vsebujeta ga tako CETA kot TTIP), ki tujim korporacijam omogoča, da tožijo države, če se jim zdi, da so zaradi zakonodaje ali drugih pravil in omejitev njihovi dobički ogroženi oziroma potencialno nižji. Ta mehanizem je že zdaj vključen v severnoameriški prostotrgovinski sporazum med ZDA, Kanado in Mehiko (NAFTA - North American Free Trade Agreement). Kanada je bila v okviru tega sporazuma že 35-krat pred sodiščem in plačala 171,5 milijona kanadskih dolarjev (122 milijonov €) kazni tujim korporacijam.

Trenutno na primer v okviru sporazuma NAFTA tečejo sodni postopki proti kanadski vladi zaradi moratorija na umazane postopke pridobivanja nafte s hidravličnim lomlenjem kamnin in zaradi odločitve vlade, da razveljavi farmacevtske patente za zdravila, ki so dokazano neučinkovita. Kaj to v resnici pomeni za nas? Če bi tuja korporacija, ki bi privatizirala določene gozdne površine pri nas, ocenila, da ji zakon o zaščiti gozdov škodi, bi preprosto tožila Slovenijo za več milijonov evrov. Podobno tudi pri vodnih virih itd.

Prostotrgovinski sporazumi dejansko ogrožajo demokracijo, saj z njihovo uvedbo postanejo demokratično sprejeti zakoni v parlamentu za korporacije povsem nepomembni, saj vedno lahko tožijo državo, če presodijo, da zakoni “ovirajo” njihovo dobičkonosnost.

In Evropska komisija s tem nima nič opraviti! Evropska komisija s tem dokazuje, da je protidemokratična in deluje samo v interesu kapitala.


Slika: https://www.facebook.com/stopttiptafta

ponedeljek, 8. december 2014

Globalni poziv k medsebojni delitvi


Če resnično želimo rešiti vse hujšo svetovno krizo, moramo poseči po rešitvah, ki presegajo vse dosedaj znane ukrepe. Vsaka država si na svoj način prizadeva za rešitev “svoje” krize in to pogosto na račun drugih, šibkejših držav. Pri tem so seveda močnejše države uspešnejše, a dejansko dosegajo le začasne uspehe. Samo na globalni ravni, v okviru celotne “družine držav”, lahko krizo tudi zares rešimo.

Če je stotine milijonov ljudi po svetu prikrajšanih za najosnovnejše dobrine, med katerimi je na prvem mestu hrana, potem ne moremo govoriti ne o pravičnosti, ne o humanosti, ne o civiliziranosti. V središču neprestanih konfliktov med državami so globalne dobrine, ki dejansko pripadajo človeštvu, medtem ko so države skrbice in upravljalke teh dobrin. In teh dobrin je dovolj za zadovoljevanje osnovni potreb vseh ljudi na planetu.

Zdaj je čas, da si najpomembnejše dobrine začnemo deliti med seboj, kajti to je edina pot za rešitev globalne krize, ki se izraža kot družbena, ekonomska in okoljska kriza. Na spletni strani Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov) je v več jezikih, tudi v slovenščini, objavljen globalni poziv k medsebojni delitvi. Ne smemo oklevati, aktivno si moramo prizadevati, da idejo medsebojne delitve najprej ponotranjimo in jo potem uveljavimo v naših družbenih skupnostih; vsak po svojih zmožnostih.

Kajti kot je zapisano v pozivu, je “medsebojna delitev naša človeška narava” in “je sestavni del tega, kako živimo v svojih družinah in skupnostih, čeprav smo ustvarili družbo, ki nadvse spodbuja pohlep, sebičnost in materialistične vrednote. Zdaj je čas, da ustvarimo enakopravnejši in bolj združen svet – svet, ki odraža in podpira tisto, kar v resnici pomeni biti človek.”

V družini nihče ne tekmuje z drugimi člani za hrano in druge dobrine, medtem ko se nam v “širši družini” - državi in mednarodni skupnosti to zdi nekaj povsem normalnega. Prav zato je “temeljni vzrok svetovne krize, ker nismo zmožni deliti med seboj”, zaradi “vse večjega razkoraka med bogatimi in revnimi, prekomerne in potratne uporabe omejenih planetarnih virov ter nenehnih konfliktov, ki jih sprožata agresivna konkurenčnost in sebičnost držav.”

Vse več ljudi se zaveda, da “brez pravičnejše porazdelitve premoženja, moči in virov tako znotraj držav kot med njimi, ne bo mogoče vzpostaviti pravičnejše in trajnostne prihodnosti.” In “medtem ko vlade še naprej delujejo po starem, pa navadni državljani v doslej nevidenem obsegu pozivajo k medsebojni delitvi in pravičnosti.”

“Poziv k medsebojni delitvi je bolj kot kdajkoli prej osrednja zahteva vseh tistih, ki si prizadevajo za socialno pravičnost, skrb za okolje, resnično demokracijo in svetovni mir. Skupaj lahko združimo svoja prizadevanja v globalnem gibanju državljanov in organizacij, ki pozivamo k medsebojni delitvi v vsej njeni raznolikosti.”

“Zato dodajamo svoj glas k porajajočemu vsesvetovnemu pozivu k medsebojni delitvi in se zavezujemo, da bomo ob vsaki priložnosti sodelovali v tej izjemno pomembni razpravi.”

Podpišete se lahko na:

http://www.sharing.org/global-call/slovenian



Slika: Share The World's Resources

torek, 2. december 2014

Temna materija in druge nenavadnosti


Skorajda neverjetno je, kako velika večina medijev sistematično ignorira celo vrsto pojavov, ki bi morali v ljudeh vzpodbuditi vsaj radovednost, če že ne resnega razmisleka o današnem razumevanju sveta, v katerem živimo. Prav tako se tudi znanstveniki raje v velikem loku izogibajo preučevanju številnih pojavov, ki bi lahko škodili njihovi javni neoporečni “znanstveni” podobi. Seveda lahko vedno zamahnemo z roko in rečemo, da so ti pojavi neumnost, a to ne pomeni, da jih v resnici ni in da bodo zato preprosto izginili.

Temna materija

Ena velikih ugank našega časa je tako imenovana temna materija. Neposredno je ni mogoče opazovati, njen obstoj pa dokazuje gravitacijski vpliv, ki ga ima na vidno materijo ter poskusi z alfa magnetnim spektrometrom. Ocenjuje se, da celotna masa-energija vesolja vsebuje 4,9 % običajne materije (vidno vesolje), 26,8 % temne materije in 68,3 % temne energije. To pomeni, da 84,5 % vse materije v vesolju temne; medtem ko temna energija in temna materija skupaj tvorita kar 95,1 % celotnega vesolja. (Dark matter)

Vse kar “objektivno” vidimo ali preiskujemo - s svojimi očmi, teleskopi, mikroskopi in drugimi napravami - je torej samo majhen delček celote. Morda je temna materija (in energija) temna samo za to, ker je ne vidimo in ker jo znanstveniki “zaznavajo” le posredno. Če je ponoči trda tema, to še ne pomeni, da ni ničesar okoli nas, le naši “instrumenti zaznave” nimajo zmožnosti videti v temi. Ljudje se torej ves čas ukvarjamo s preučevanjem majhnega delčka celote, vse kar je izven tega zaznavnega in s tem tudi miselnega okvirja, pa pripišemo mistikom ali norcem.

Pa vendar so nekatere zanimive raziskave že bile narejene. Wilhelm Reich (1897 - 1957) je bil avstrijski psihoanalitik, ki je leta 1939 pred nacisti prebegnil v ZDA. Po prihodu v ZDA je odkril življenjsko silo oziroma kozmično energijo, ki jo je poimenoval orgonska energija. Izdelal je različne naprave, ki so delovale kot zbiralniki te energije in s pomočjo teh naprav zdravil svoje paciente. Vendar je imel Reich zaradi svojih odkritij težave z ameriško oblastjo, tako da je na koncu umrl v zaporu, njegove knjige pa so zažgali. Naprave, ki jih je odkril, so omogočale brezplačen in neomejen dostop do neizčrpnega vira ljudem dotlej neznane energije. To pa oblastem seveda ni bilo po volji.

Že leta 1939 je ruski izumitelj in raziskovalec Semjon Kirlian skupaj s svojo ženo Valentino slučajno odkril, da se pri posebnem fotografskem postopku okoli fotografiranih objektov pojavi svetleča korona. Postopek se danes imenuje Kirlianova fotografija. Izumitelj in raziskovalec Harry Oldfield (Še en košček sestavljanke) je ta postopek nadalje razvil in izpopolnil ter ga poimenoval New Vision.

Tudi veliki izumitelj Nikola Tesla je že v začetku 20. stoletja delal eksperimente s tako imenovano prosto energijo (ki jo je opisal v knjigi The Problem of Increasing Human Energy) in razvijal samodelujočo napravo (Self-acting Engine).

V javnost pa, deloma zaradi interesov velike industrije in deloma zaradi strahu pred novim, prodre le malo vznemirljivih preteklih in sedanjih odkritij, ki presegajo “pravoverno” znanost, ki vedno zahteva oprijemljive in vidne “znanstvene” dokaze.

Morda pa bi vendarle morali prisluhniti besedam iz tako imenovanih ezoteričnih naukov, ki opisujejo področja, v katera se moderna znanost šele podaja (iz Nauka večne modrosti): “Moderna znanost priznava le tri ravni materije: trdno, tekočo in plinasto. Nad plinom so še nadaljnja štiri stanja materije, ki so v ožjem pomenu besede materialna – vsako od njih je finejše od tistega pod njim.”

Potem bi si morda vendarle dopustili misliti, da je življenje prisotno tudi tam, kjer ga ne vidimo in lažje bi razumeli številne nenavadne pojave, ki jih je okoli nas vse polno. Vendar jih vztrajno odrivamo, še zlasti mediji in znanstveniki, ki bi morali ravno z največjim navdušenjem raziskovati neznano.

“Nenavadni” pojavi

Ljudje torej zaznavamo le majhen del okolja, v katerem živimo. Vse, kar je izven našega zaznavanja in razumevanja pa bodisi ignoriramo bodisi proglasimo za neumnost. Danes obstaja cela vrsta pričevanj in posnetkov o tako imenovanih neznanih letečih predmetih (NLP). Beseda je danes zlorabljena in povsem narobe razumljena. Še zlasti hollywoodska filmska industrija morebitne obiskovalce iz vesolja vedno znova upodoblja kot pošasti, ponavadi v obliki gigantskih ščurkov, mravelj, hroščev in podobne “golazni”, ki skuša uničiti naš planet; poleg tega te pošasti uporabljajo super tehnologijo. (Gre morda za sistematičen pristop, da bi ljudi prestrašili in jih odvrnili od morebitnih obiskovalcev iz vesolja?)

V resnici je danes na voljo toliko pričevanj, posnetkov, filmov in drugih dokumentov o miroljubnih aktivnostih izvenplanetarnih obiskovalcev, da jih ne bi smeli več ignorirati. Nekatere vlade (Čile - CEFFA, NARCAP - CEFFA, Kanada, Velika Britanija) so že začele odpirati svoje arhive, druge še vedno prikrivajo ogromne količine podatkov o neznanih in miroljubnih izvenplanetarnih obiskovalcih. Morda pa smo podobni ljudem, ki so pred stoletji mislili, da je Zemlja v središču vesolja, medtem ko smo danes “sveto” prepričani, da obstaja življenje samo v našem zelo omejenem zaznavnem območju.

Še nekaj drugih virov:

Latest UFO Sightings

Latest UFO Sightings - Facebook

UFO Evidence

UFO Sightings Daily

Maitreya's Star sign

Eden največkrat posnetih prizorov - različnih ljudi iz različnih krajev - je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011:

https://www.youtube.com/watch?v=i3h-F0lars4

https://www.youtube.com/watch?v=-_ilZFV7ZSM

https://www.youtube.com/watch?v=mHSqRKmhQcs

A to je samo en dogodek, obstaja jih še ničkoliko:

https://www.youtube.com/watch?v=87PRVP4EQAo

Izjemno zanimivi so tudi zako imenovani liki v žitu (Crop Circles), na primer:

Crop Circle Connector

Crop Circle Access

Crop Circles - Facebook

Potem je še cela vrsta pojavov, ki se jih znanost, tako kot NLP-je in like v žitu, bodisi izogiba bodisi jih ne zna pojasniti:

Znamenja in čudeži

Why Egyptian Statue Moves On its Own

Čeprav res nimamo popolnih dokazov, da so številni nenavadni pojavi avtentični, pa vendarle lahko razmišljamo o življenju, ki morda obstaja izven okvirjev naših zaznavnih zmožnosti. Ne samo običajni ljudje, tudi znanstveniki se raje izogibajo stvarem, ki jih ne razumejo ali jih s trenutnim znanjem in tehnologijo ne morejo pojasniti. Če bi se človek izpred dva tisoč let po nekem ključu znašel v sodobnem svetu, bi bilo zanj skorajda vse čudežno: avtomobili, TV, letala, radio, mobilni telefoni itd. Smo mi ravno takšni?


Slika: Share Slovenija

nedelja, 30. november 2014

Prazniki materializma in samovšečnosti


Smo sredi sezone skoraj dvomesečnega nebrzdanega nakupovanja oziroma velikih praznikov komercializacije. To vzneseno čaščenje materializma se je 11. 11. začelo na Kitajskem in se končuje 1.1. prihodnje leto po skorajda celem svetu.

11.11. (SINGLES DAY)

Gre za praznik, ki so si ga izmislili Kitajci in ga poimenovali Dan samskih (Singles Day). Datum, ki ga sestavljajo same enice, naj bi predstavljal tiste, ki so sami. V resnici gre za kitajsko različico Valentinovega, a bistvo tega “praznika” je nakupovanje. Letos je kitajski spletni velikan Alibaba samo v tem dnevu prodal za neverjetnih 9,3 milijarde dolarjev izdelkov.

ČRNI PETEK (Black Friday)

Sledil je naslednji večji nakupovalni “praznik”, tako imenovani črni petek (Black Friday). Gre za prvi dan po zahvalnem dnevu (ki je vedno četrti četrtek v novembru), ko ameriški trgovci z visokimi popusti v trgovine zvabijo milijone Američanov. V tem dnevu se trgovcem povečajo zaslužki in rdeča barva, ki je značilna za negativne trgovske številke, se spremeni v črno, ki je značilna za pozitivne trgovske račune oziroma zaslužke. Po zgodnjih ocenah so letos Američani na zahvalni dan in črni petek, torej v vsega dveh dneh, zapravili približno 12,3 milijarde dolarjev, od tega na črni petek 9,1 milijarde dolarjev, kar je primerljivo z dnevom samskih.

SPLETNI PONEDELJEK (Cyber Monday)

Spletni ponedeljek je veliki “praznik” spletnega nakupovanja, ki se odvija prvi ponedeljek po zahvalnem dnevu (letos 1. decembra). Lani (2013) so Američani na ta dan zapravili približno 2,3 milijarde dolarjev, letos pa naj bi se ta vsota še bistveno povečala, saj je spletno nakupovanje vse bolj priljubljeno in razširjeno.

Tako črni petek kot tudi spletni ponedeljek postajata vse bolj potrošniška praznika globalnega značaja. Če so nekoč prazniki še imeli neko tradicionalno ali kulturno ozadje, pa gre pri omenjenih dnevih zgolj za “praznike” nakupovanja. Tudi pri nas gredo trgovci vse bolj vštric s temi globalnimi nakupovalnimi trendi (Črni petek zapeljal tudi slovenske kupce).

NAKUPOVALNA SEZONA

Vendar predstavljajo ti nakupovalni dnevi šele uvod v praznično nakupovalno sezono, ki traja do novega leta in seveda vključuje še božič ter še druge manjše in večje praznike v različnih kulturnih okoljih (pri nas na primer miklavž in dedek Mraz), ki jih znajo izkoristiti predvsem trgovci.

V ZDA ocenjujejo, da bodo Američani v letošnji nakupovalni sezoni (od zahvalnega dne do novega leta) zapravili kar 616,9 milijarde dolarjev. Do kakšnih številk bi prišli, če bi prišteli še druge države, ki tako rade sledijo s potrošništvom obsedenim ZDA.

Ekonomist Jeffrey Sachs je v svoji knjigi The End of Poverty (Konec revščine) izračunal, da bi za odpravo skrajne revščine v svetu v naslednjih 20 letih potrebovali 175 milijard dolarjev letno. Približno 1,2 milijarde ljudi, ki danes živijo v skrajni revščini in od katerih jih 870 milijonov strada, bi torej zlahka rešili, če bi samo malo spremenili naše prioritete.

NAŠA ODLOČITEV

Najrajši seveda vsepovprek krivimo neodgovorne korporacije, ki spodbujajo divji materializem oziroma prave orgije nakupov, vendar pa smo na koncu vendarle mi tisti, ki pristanemo na to igro. Globalni potrošniški sistem “stoji” na svobodni volji povsem običajnih ljudi. Ni res, da smo nemočni in zmanipulirani, prej samovšečni.

Popusti na primer, s katerimi nas trgovci ponavadi zvabijo v trgovine, so v resnici samo marketinški trik. Trgovci običajno na izdelke pribijejo 70 odstotno maržo, potem pa nam prijazno “spustijo” ceno in na velikih panojih in reklamnih oglasih razglasijo velike popuste, čeprav so njihovi dobički kljub “popustom” še vedno “udobno” visoki. Mi pa navdušeno razlagamo, kako veliko smo privarčevali in kakšen dober nakup smo opravili.

Odločimo pa se lahko tudi za drugačne praznike. Pravi praznik človeštva bo nastopil tisti dan, ko noben človek na planetu ne bo več lačen, slabo oblečen, brezdomen, neizobražen in bolan (ker nima dostopa do medicinske oskrbe in zdravil).

Nasprotje divjemu materializmu, potrošništvu, komercializaciji in samovšečnosti, ki uničujejo današnji svet, je medsebojna delitev, ki temelji na pravičnosti, spoštovanju drugih, nesebičnosti in ljubezni do drugega.


Slika: Patheos

nedelja, 23. november 2014

Veliki zlom 2015


“Iz dneva v dan, iz meseca v mesec so šle cene delnic samo navzgor,” je leta 1954 v knjigi Veliki zlom 1929 (The Great Crash, 1929) zapisal znameniti kanadsko-ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Vsekakor zanimivo branje, predvsem za tiste, ki se slepijo, da bo tokrat vse drugače.

Tako kot pred letom 1929, smo v podobni situaciji tudi danes. Vsi pomembnejši globalni indeksi rastejo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. In zgodovine še zdaleč ni konec.

Že leta 2008 nismo bili daleč od borznega zloma, ki bi lahko imel najmanj takšne razsežnosti, kot tisti iz leta 1929. Samo orjaški združeni napori centralnih bankirjev in vlad, z bilijoni dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so takrat uspeli zaustaviti razpad globalnega finančnega sistema.

Vendar zloma dejansko niso preprečili, le zaustavili so ga. Začasno. Od leta 2008 ni bil sprejet noben resen politični ali ekonomski ukrep, ki bi preprečil novo, še hujšo krizo. Še več, “reševalni” ukrepi centralnih bank in vlad so pripravili teren za novo finančno krizo bibličnih razsežnosti.

Z nizkimi ključnimi obrestnimi merami in drugimi ukrepi centralnih bankirjev ter vladnimi reševalnimi paketi (bail-out) za velike banke so uspeli ohraniti obstoječi finančni sistem in ga dobesedno preplaviti s poceni denarjem. In te ogromne količine denarja danes napihujejo borzne balone preko vseh meja. Večina ključnih svetovnih borznih indeksov je danes višje kot kdajkoli prej v zgodovini.

V nekem trenutku v bližnji prihodnosti bodo borzni baloni začeli pokati, kar bo tako zelo destabiliziralo finančne trge, da jih preprosto ne bo več mogoče postaviti na njihovo staro mesto. Države bodo nemočne, ljudje jezni, bankirji pa bodo znova zahtevali pomoč.

Takrat bo nastopil edinstven trenutek, ki ga velja izkoristiti. Ne smemo pristati na nove reševalne ukrepe za velike banke in hkrati na varčevalne ukrepe za državljane, ki so neposredna posledica reševanja bank. Države so z reševanjem bank obubožale, račun pa so izstavile svojim državljanom.

Danes z globalnim finančnim sistemom upravljajo velike banke, namesto da bi ga v imenu svojih državljanov upravljale države. Banke ne smejo biti v lasti neizmerno bogatih posameznikov in skupin, temveč v lasti državljanov.

Banke lahko financirajo trajnostni razvoj, javne storitve, skupno infrastrukturo in pravičnejšo delitev svetovnih virov, ne pa vojn, špekulacij in brezkončnega izkoriščanja ljudi in okolja. Kaj bomo torej storili?


Slika: Diego Martin

torek, 11. november 2014

25. člen in kršenje človekovih pravic


“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.” (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov)

Vsak politik in ekonomist, ne glede na svoj položaj in odgovornost, ki iz tega položaja izhaja, bi moral dobro poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov. Preden bi nastopil svoje delo, bodisi v podjetju, v lokalni skupnosti, v parlamentu, bodisi kot voditelj države ali evropski komisar, bi moral brez napake zrecitirati ta člen in ga ponoviti pred vsakim sestankom, konferenco ali srečanjem. To bi bila molitev, mantra ali prisega slehernega politika in ekonomista.

Resničnost je na žalost drugačna. Večina politikov in ekonomistov verjetno komajda ve za Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948. Naša prejšnja država, Jugoslavija, je deklaracijo podpisala 16. 12. 1966 in jo uveljavila 23. 3. 1976, Slovenija kot samostojna država, pa jo je uveljavila 1. 7. 1992. Čeprav deklaracija ni neposredno pravno zavezujoča, “pa je osnova za vse mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah”. (Ministrstvo za zunanje zadeve)

Splošna deklaracija človekovih pravic torej ni pravno zavezujoča, a dejansko je še mnogo več kot to; predstavlja nič manj kot etičen zakon. Čeprav etičnega zakona praviloma ne moremo zapisati, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic dokument, v katerem so prvič v zgodovini človeštva ubesedena univerzalna etična načela, ki veljajo za vse ljudi in za vse čase. Čeprav se bo s časom oblika besedila verjetno še spremenila, pa vendarle lahko rečemo, da gre za univerzalna temeljna načela delovanja človeške družbe.

Splošna deklaracija človekovih pravic je velikanski dosežek človeštva. Ljudje, ki so jo oblikovali, so črpali iz najžlahtnejših virov človeške filozofske in religiozne misli. Ker so deklaracijo podpisale praktično vse svetovne države, ji to daje še poseben pomen in težo.

Prav zato nas ta deklaracija zavezuje bolj kot vsak drug pravno zavezujoč zakon, direktiva ali pravilnik. Etičen zakon ne potrebuje sodišč, zaporov in odvetnikov. Zavezuje nas kot človeška bitja.

Torej gospodje politiki in ekonomisti, poznate 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic? Delujete v skladu z njim? Ali pa sistematično kršite ta člen in s tem celo vrsto zavezujočih pravnih dokumentov, ki izhajajo iz te deklaracije? Morda pa so vam mnogo bliže interesi bank, korporacij in najbogatejših ljudi, medtem ko vam je za potrebe navadnih ljudi kaj malo mar?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS je bila leta 2013 “stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,5-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine 14,5 % ali približno 291.000 oseb.”

To ni nič drugega kot sistematično krčenje človekovih pravic.


Slika: SGIQuarterly

nedelja, 2. november 2014

Trd padec privatizacije in komercializacije


Kaj pomenita privatizacija in komercializacija, ti tako zaželeni “sveti kravi” ekonomije in politike, smo v preteklem tednu videli na primeru dveh vesoljskih plovil. Privatizacija in komercializacija vesolja sta trdo pristali na Materi Zemlji.

Najprej je 28. oktobra kmalu po vzletu eksplodirala nosilna raketa Antares, last zasebnega podjetja Orbital Sciences, ki bi morala dostaviti tovor na mednarodno vesoljsko postajo ISS (Unmanned NASA-contracted rocket explodes over eastern Virginia). Američani, nekoč vodilna država v raziskovanju vesolja, so sklenili, da lahko to delo prepustijo zasebnim podjetjem in rezultati so kaj klavrni. NASA zdaj pogodbeno oddaja delo zasebnim podjetjem in tako Američani danes niso več zmožni niti transporta tovora v vesolja, kaj šele potovanj z živo posadko.

Le malo po tej neslavni eksploziji, 31. oktobra 2014, je na Zemljo treščilo plovilo zasebne korporacije Virgin Galactic, ki naj bi v vesolje vozilo petične turiste. Cena karte za potovanje je 250.000 dolarjev, doslej pa so prodali 700 kart, med drugimi so jih kupili Justin Bieber, Ashton Kutcher, Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking (Virgin Galactic spaceship explodes). Morda bodo zdaj malo razmislili, preden se bodo vkrcali na to plovilo, za razvoj katerega so porabili pol milijarde dolarjev.

Zasebnim podjetjem pač ni mogoče zaupati vsega, njihov osnovni cilj je vedno dobiček, nikoli skupna stvar, skupno dobro ali skrb za druge. Tega ne smemo pozabiti.

Čeprav vesoljske zadeve nimajo veliko zveze z našim vsakdanjim življenjem, pa sta opisana primera nazoren pokazatelj, kako privatizacija in komercializacija nista pot uspeha, kakor nam z navdušenjem razlagajo politiki in ekonomisti, ki kot za stavo prodajajo podjetja in korporacijam ponujajo upravljanje javnih storitev. Prostotrgovinski sporazumi TTIP, CETA in TISA so ravno to: pot nadaljnje privatizacije in komercializacije javnih dobrin in storitev.

Nekaj je potrebno razumeti in tega politiki in ekonomisti očitno ne morejo: izdelava mobilnih telefonov je nekaj povsem drugega kot oskrba prebivalstva z vodo; izdelava avtomobilov je nekaj drugega kot raziskovanje vesolja; izdelava računalnikov ni isto kot izobraževanje otrok itd. Nekatere stvari so lahko v domeni zasebnih podjetij, nekatere stvari pa nedvomno ne. Privatizirati vse po vrsti je popolna neumnost.

Oskrba prebivalcev z vodo, energijo in osnovnimi živili; izobraževalni in zdravstveni sistem, socialno varstvo so lahko samo javne storitve. Zasebna podjetja pri tem sicer lahko sodelujejo, a ne nikakor ne kot nosilci, temveč zgolj kot izvajalci določenih aktivnosti. Tudi komunikacijski in transportni sistem spadata v kategorijo javnih storitev.

Zasebni vesoljski avanturi sta se torej končali zelo klavrno, a veliko hujše bo, če bo vlada še naprej razprodajala podjetja in javne storitve, ki so pravzaprav njena temeljna skrb. Takrat ne bo eksplodirala samo raketa, takrat bo eksplodirala celotna družba.


Slika: Malaymail online

torek, 21. oktober 2014

ISDS ali Kmetija


Na spletni strani Fundacije Rose Luxemburg je objavljena knjiga Johna Hilarya The Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP): A charter for deregulation, an attack on jobs, an end to democracy oziroma v slovenskem prevodu Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije. Vsekakor nujno branje za vsakogar, ki želi razumeti, kaj družbi prinašajo novi prostotrgovinski sporazumi, kot so TTIP, CETA in TISA.

V zadnjem času se je pozornost javnosti (na srečo) usmerila tudi proti zloglasnem mehanizmu ISDS, ki ga John Hilary označuje kot “grožnjo demokraciji”. Ta mehanizem je del prostotrgovinskih sporazumov TTIP, CETA in TISA. Kaj je pravzaprav mehanizem ISDS?

ISDS je kratica za “investor-state dispute settlement” oziroma mehanizem “poravnave med investitorjem in državo”. S pomočjo tega mehanizma, opozarja Hilary, se “transnacionalni kapital po pravnem statusu izenači z nacionalnimi državami. V okviru TTIP bi tako korporacije iz ZDA in EU dobile moč, da spodbijajo demokratične odločitve suverenih držav in da v primerih, ko te odločitve negativno vplivajo na njihove dobičke, zahtevajo odškodnino.”

Države se tako lahko znajdejo v “zanimivem” položaju. Ko bo korporacija vstopila v državo, kar si tudi naši politiki nadvse želijo (in temu pravijo: tuje investicije, privatizacija podjetij, tuji kapital), se bo država maksimalno potrudila, da se bo korporacija počutila kar se da “domače” in da bodo njeni dobički cveteli. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo sprejemali takšno zakonodajo, ki bo šla na roko korporacijam, ne pa prebivalstvu in okolju.

Če bo prišla na primer korporacija, ki kupuje naše gozdove, bo država čimprej “zrahljala” zakon o gozdovih; če bo prišla korporacija, ki bo želela našo pitno vodo, bo država “razrahljala” področje oskrbe z vodo in tako naprej. Kajti če bo korporacija “zaznala”, da ji državni zakoni onemogočajo visoke dobičke, bo državo preprosto tožila za visoko odškodnino. Natanko to je bistvo mehanizma ISDS. Države bodo v strahu pred tožbami korporacij raje spremenile svoje zakonodajno in nadzorno "okolje".

John Hillary opozarja, da “uporaba ISDS s strani transnacionalnih korporacij že dosega razsežnosti epidemije. Po do sedaj znanih podatkih so te sprožile več kot 500 postopkov proti vsaj 95 državam, od tega več kot 400 zgolj v zadnjih 10 letih.”

Korporacije tako dejansko vplivajo na politiko držav, ki se morajo podrediti njihovom interesom. Državljani in okolje tako postanejo drugotnega pomena in se običajno znajdejo kot ovira na poti k visokim dobičkom. Bomo torej pristali na takšno vlogo, ki nam jo v tajnih pogajanjih o prosti trgovini namenjajo naši politiki?

Vsekakor je prav vsaj podpisati peticijo Samorganizirane iniciative evropskih državljanov proti TTIP in CETA, ki se glasi:

“Pozivamo institucije Evropske unije in institucije držav članic, da zaustavijo pogajanja z ZDA o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) in da ne ratificirajo Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) s Kanado.”

Lahko pa tudi križem rok počakamo, da nas politiki skupaj z našim okoljem prodajo kapitalu in medtem gledamo, kdo bo vendarle zmagal na Kmetiji. Saj to je vendar zelo pomembno, mar ne?

nedelja, 19. oktober 2014

Kdo je Maitreja?


Povejmo karseda preprosto. Maitreja je učitelj. Učitelj za celotno človeštvo. Prihaja v času velike krize človeštva, ki nas lahko pripelje do totalnega (samo)uničenja.

Maitreja je človek, a ne povsem običajen. Pripada in hkrati vodi skupino ljudi, ki so v dolgem evolucijskem ciklu razvoja zavesti obvladali in izmojstrili vse vidike človekovega bivanja na Zemlji. Zato se imenujejo mojstri modrosti.

Na vzhodu že tisočletja poznajo koncept reinkarnacije, ki človeka vodi skozi številne inkarnacije (utelešenja) do končne osvoboditve iz spon zemeljskega bivanja. To je tudi cilj slehernega izmed nas.

Ti mojstri modrosti človeštvu že ves čas stojijo ob strani, kot učitelji, svetovalci in navdihovalci. V različnih obdobjih navdihnejo svoje učence, oziroma ljudi, ki so v “višjih razredih” evolucije zavesti.

Ti učenci v vsakdanje življenje človeštva bolj ali manj uspešno prenašajo nauke teh izjemnih ljudi in človeštvo usmerjajo po poti evolucije zavesti. Verstva, gibanja, organizacije, veliki umetniški in drugi dosežki so večinoma rezultat dela teh učencev, ki so jih navdihnili veliki učitelji človeštva.

V današnjem času pa, deloma zaradi razvojne stopnje človeštva in velike nuje, v vsakdanje življenje človeštva mojstri modrosti na čelu z Maitrejo vstopajo neposredno. Vendar pri tem ne smejo kršiti človekove svobodne volje, zato je njihovo javno delovanje pogojeno z odzivnostjo oziroma sprejemanjem človeštva.

Predvsem svetovni mediji so tisti, ki praviloma zavestno ne želijo objaviti informacij v zvezi z Maitrejo. Številni ljudje se bojijo velikih sprememb, ki bodo posledica odprtega javnega delovanjem Maitreje in mojstrov modrosti. Še zlasti pa si takšnih sprememb ne želijo bogati in tisti, ki imajo v rokah versko in politično oblast ter velik del znanstvenikov in intelektualcev. “Njihov svet” s prihodom Maitreje preprosto ne bo več takšen kot prej.

Vendar Maitreja na različne načine v milijonih ljudi vzpodbuja zanimanje za spremembe, običajno v obliki različnih “nenavadnih” pojavov, ki se mnogim zdijo čudežni, v resnici pa so rezultat velikega znanja in modrosti.

Maitreja bo človeštvu pokazal pravo pot v prihodnost, kjer bomo med seboj resnično sodelovali in si velikodušno delili dobrine našega skupnega doma - planeta Zemlja. To bo svet miru, blaginje in resničnega človeškega razvoja.


Več na: Share Slovenija, Share International

Slika: Svetlobni križ

sreda, 15. oktober 2014

Borzni zlom, ki bo odprl pot


Politikom in ekonomistom bi veljalo zastaviti nekaj povsem enostavnih vprašanj: “Kaj je s krizo, ki je izbruhnila v letu 2008? Kaj ste storili v zvezi z njenim reševanjem? Kaj ste z milijardami našega denarja, ki ste ga “vrgli v bančno brezno”, sploh dosegli? Katere ukrepe ste sprejeli, da bi preprečili novo, še hujšo krizo?”

Čeprav vam bi politiki ponudili obširen odgovor o ogromnem trudu za ohranitev finančnega sistema, pa v resnici niso storili - nič. Nič v smislu temeljite reforme finančnega sistema; sprejete niso bile nobene resne omejitve obsežnega špekuliranja na globalnih finančnih borzah; nikakršne prave regulacije največjih svetovnih bank nismo videli; in tako naprej.

Politika je zgolj predpisala recept: dolgotrajna finančna “infuzija” v banke v obliki stotin milijard različnih denarnih valut. A s tem so politiki na smrt bolni globalni finančni sistem samo umetno ohranjali pri življenju.

Zdaj bodo svetovne vlade seveda dobile izstavljen visok račun. V članku Opozorilo ekonomistov: pripravite za obsežno uničenje bogastva (Economists Caution: Prepare for 'Massive Wealth Destruction') številni ekonomisti in tudi borzni špekulantje opozarjajo na skorajšnji izjemen padec borznih indeksov, ki bo za seboj seveda “potegnil” celotno gospodarstvo. Navzdol seveda.

Strokovnjaki, kot so na primer Marc Faber, Peter Schiff, Donald Trump in Robert Wiedemer pravijo, da smo “na robu še ene recesije in da bo ta daleč hujša, kot je bila zadnja.” Kar je seveda logično, države so tako zadolžene, da preprosto ne bodo našle novih milijard za (ponovno) reševanje bank, ki so zadnjih šest let na borzah predvsem špekulirale s pomočjo, ki so jim jo velikodušno namenile države; od lastnega prebivalstva pa so vlade zahtevale drastično varčevanje.

Slika, ki je priložena zgoraj omenjenemu članku kaže neverjetno podobnost med zdajšnjim nihanjem najpomembnejšega ameriškega (in globalnega) borznega indeksa Dow Jones (DJIA; Dow Jones Industrial Average) in nihanjem taistega borznega indeksa v letu 1929, ko se je s hudim borznim zlomom začela dolgotrajna recesija.

Čeprav je natančen začetek novega borznega zloma težko natančno napovedati, pa je toliko bolj presentljiva prepričanost strokovnjakov, da bo do borznega zloma in recesije zagotovo prišlo. Znani švicarski ekonomist in investitor Marc Faber je v to prepričan “100-procentno”.

Zakaj pa lahko rečemo, da je bližajoči borzni zlom vendarle dobra novica?

Ker je to očitno edina pot, da se končno začnejo globoke spremembe na ekonomskem in še posebej na finančnem področju. Zdajšnji sistem ne samo, da ni vzdržen, temveč je skrajno destruktiven. Sistem, ki temelji na dolgovih in špekulacijah, cel svet potiska v medsebojno tekmo za globalne vire, v povsem nesmiselno gospodarsko rast, ki koristi samo bogatim, medtem ko vse druge peha v revščino ter hkrati povzroča uničenje globalnega okolja.

Tisto, kar zares potrebujemo, je povsem prenovljen ekonomski sistem, ki bo temeljil na resničnem sodelovanju, odgovornosti do ljudi in do okolja ter na medsebojni delitvi dobrin na mednarodni ravni. Ko se bodo vlade panično začele sestajati na “ad hoc” nočnih sestankih, običajno preko vikendov, bomo morali skupaj povzdigniti glas ljudstva, da ne želimo več umetnega ohranjanja tega uničevalnega finančnega sistema.

Danes ne potrebujemo še več dobrin, še več gospodarske rasti, še več hrane; danes potrebujemo pravičnejšo delitev dobrin med državami. Druge poti preprosto ni. Odločamo se med prihodnostjo in uničenjem. Katero pot bomo izbrali?


Slika: XciteFun

petek, 10. oktober 2014

Kraljestvo sreče


»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.«

»Molim tudi, da bom kljub temu, da sem samo kralj majhne himalajske države, v času svojega življenja veliko pripomogel k spodbujanju večjega blagostanja in sreče vseh ljudi na tem svetu – vseh čutečih bitij.«
Njegovo veličanstvo Jigme Khesar Namgyel Wangchuck

Včasih si moramo zastaviti povsem enostavna vprašanja? Na primer: v kakšni družbi in v kakšnem okolju želimo živeti? Želimo živeti v onesnaženem, nezdravem okolju, v družbi konfliktov, vojn, tekmovanja vseh z vsemi, v družbi hude revščine in velikega bogastva na drugi strani; ali pa v družbi miru, sodelovanja, medsebojne delitve, sreče in blagostanja?

Vendar ne moremo vzeti malo tega in malo onega, kot bi radi naši politiki. Če med sabo tekmujemo na ekonomskem področju (čemur popularno rečemo konkurenčnost), potem ne moremo živeti v miru in blagostanju. Tekmovanje na ekonomskem področju vedno pripelje do velikih družbenih razlik, kar brez konca in kraja sproža konflikte in vojne.

Če spodbujamo neprestano gospodarsko rast, potem ne moremo pričakovati čistega okolja, mirnih skupnosti in prijateljstva med narodi. Če se drug z drugim borimo za svetovne dobrine, bomo tudi na drugih področjih sprti, sovražni, ločeni z visokimi zidovi. Lahko torej razmišljamo o drugačni ekonomiji, ekonomijo, ki nas bo »vodila« v boljši, bolj srečen svet?

Misliti ekonomijo v okviru sreče in blaginje ni nekaj nemogočega. A zamenjati moramo perspektivo, namesto k neprestani rasti, se moramo usmeriti k sreči – k skupni oziroma »bruto družbeni sreči« (gross national happiness; GNH). Rast bruto družbene sreče ni problematična: ne uničuje okolja, ne uničuje družbenih skupnosti, ne sproža vojn.

Koncept »bruto družbene sreče« je leta 1972 skoval četrti butanski kralj, čeprav je v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, ki izhaja iz časa združitve Butana, vsebuje določilo, da »če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.« Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda (BDP). Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je zapisano, da »mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.« (A Short Guide to Gross National Happiness Index)

Po številnih zahodnih kriterijih je Butan, majhna kraljevina, ukleščena med Indijo in Kitajsko, z nekaj več kot 700.000 prebivalci, zaostala država, vendar nam je ta država lahko za zgled resničnega družbenega napredka. Država si ne prizadeva samo za srečnost ljudi, temveč tudi za ohranitev svojega okolja, saj je prvo povezano z drugim. V butanski ustavi je celo zapisano, da mora biti v državi ves čas vsaj 60 % površine pokrite z gozdom; trenutno pa Butan dosega kar 72 % poraščenost z gozdom, ena tretjina njenega ozemlja pa je zaščitena. (Bhutan Foundation)

Koncept bruto družbene sreče temelji na predpostavki, da se človeška družba razvija takrat, kadar se prepletata in dopolnjujeta tako materialni kot duhovni razvoj; kar izhaja iz budistične tradicije. Štirje stebri takšnega razvoja so: spodbujanje pravičnosti in trajnostnega družbenoekonomskega razvoja; zaščita in spodbujanje kulturnih vrednot; zaščita naravnega okolja in vzpostavitev dobrega vladanja. Pri bruto družbeni sreči gre za kombinacijo merjenja blaginje in sreče. Subjektivno zaznavanje blaginje je celo pomembnejše od preprostega računanja celotne proizvodnje in potrošnje.

V časih, v katerih se nahajamo, se moramo končno odločiti kaj si želimo? Si želimo neprestan gospodarski razvoj, ki prinaša velikanske družbene in ekonomske razlike, uničeno okolje ter široko družbeno nezadovoljstvo? Ali pa si želimo družbeno blaginjo, ki materialni razvoj združuje z (duhovnimi) vrednotami, kakršne so pravičnost, razumevanje, ljubezen do drugega, zmernost, sočutje, solidarnost?

Če prav razmislimo je princip medsebojne delitve dobrin tisti, ki združuje trajnostno naravnan materialni razvoj družbe s človekovimi univerzalnimi (duhovnimi) vrednotami. In to je pot do visoke bruto nacionalne in globalne sreče.

Slika: Gross national happiness

Naslov: Bhutan: a Kingdom of Happiness

torek, 7. oktober 2014

Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali?


Nedavno je bil v reviji The Edge objavljen članek z naslovom Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali? (If the Christ, or the Buddha returned today, would you recognize Him?) Vprašanje pa ni čisto novo, saj se je že veliki ruski pisatelj Dostojevski v Bratih Karamazovih (Veliki inkvizitor) spraševal, kaj bi bilo, če bi se Kristus ponovno pojavil na Zemlji.

V romanu se je v španski Sevilji Kristus po 15. stoletjih “tiho, neopazno pojavil, a glej, vsi so ga spoznali”. Vendar je njegov prihod zaustavil sam veliki inkvizitor in ga pahnil v ječo. Dolgo mu je inkvizitor pridigal in ga je nazadnje nameraval sežgati na grmadi. Kristus ga je ves čas molče poslušal, inkvizitor pa si je želel vsaj kratek odgovor na svojo pridigo.

“On pa se mu nenadno molče približa in ga poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta. In to je ves Njegov odgovor. Starec vzdrgeta. Nekaj se zgane krog njegovih ust. Stopi k vratom, odpre jih in Mu reče: »Pojdi in ne pridi več ... ne pridi sploh nikdar več ... nikoli več, slišiš, nikoli!« In Ga izpusti na "temna planišča Sevilj". Ujetnik odide.”

Čeprav gre za zgodbo, pa je v njej res nekaj, kar pritegne našo pozornost. Kaj pa če se tudi sami obnašamo kot veliki inkvizitor? Ali pa se ga tako zelo bojimo, da si ne upamo misliti drugače? Kaj pa, če v resnici nočemo sprejeti nečesa, kar ne spada v podobo našega sveta, ki ga na eni strani zamejujejo verske dogme, na drugi pa znanost, ki se občasno prav tako dogmatično drži “trdnih” dokazov, ki jih ne sme zmotiti nobeno “neznanstveno” človekovo izkustvo. Je vmes sploh kaj prostora? Smo ujetniki verskih in znanstvenih avtoritet? Se bojimo teh “velikih inkvizitorjev”, ki vsako drugačno mišljenje nemudoma razglasijo za heretično - krivoversko in “krivoznanstveno”.

Verjetno je res potreben pogum, da si z zdravim razumom dovolimo pogledati na primer na spletno stran, na kateri lahko preberemo (Share Slovenija):

“Mnogi zdaj pričakujejo vrnitev svojega učitelja, naj ga kličejo Kristus, Mesija, peti Buda, Krišna ali Imam Mahdi. Redki vedo, da učitelj, ki izpolnjuje vsa ta pričakovanja, že živi med nami.

Maitreja, svetovni učitelj, ne prihaja sam ampak s skupino modrih učiteljev, ki iz zakulisja že dolgo usmerjajo človeštvo.

Vračajo se v vsakodnevni svet, da bi nam pomagali rešiti najbolj kritične svetovne probleme.

Maitreja ni verski voditelj ampak učitelj v najširšem pomenu besede. Tukaj je, da bi nas navdihnil k izgradnji nove dobe, ki bo temeljila na medsebojni delitvi svetovnih virov in pravičnosti, da bodo lahko zadovoljene življenjske potrebe vseh ljudi: potrebe po hrani, bivališču, zdravstveni oskrbi in izobraževanju.

Maitreja bo kmalu začel vsem na očeh delovati v svetu. Kot pravi sam: ‘Kmalu, zelo kmalu boste videli moj obraz in slišali moje besede’.”

Privoščimo si malo poguma. In radovednosti. Saj besede ne grizejo. Ali pač.


Slika: The Edge

sobota, 4. oktober 2014

Stop TTIP, CETA & TISA


Trenutno med ZDA, EU, Kanado ter še nekaterimi drugimi državami potekajo pogajanja o kar treh prostotrgovinskih sporazumih - TTIP, CETA in TISA. Ti sporazumi bodo imeli na našo prihodnost daleč večji vpliv kot velika večina zadev, ki se sprejemajo v našem parlamentu. Gre za sporazume, ki bodo odpravili trgovinske in storitvene “ovire”, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo imele korporacije še bolj prosto pot, da v imenu dobička uničujejo našo blaginjo in naše okolje. Tako bomo ostali brez zaščite, ki so jo doslej vsaj deloma zagotavljale nacionalne zakonodaje, evropski predpisi in različne globalne konvencije.

Omenjeni sporazumi predstavljajo novo zmago komercializacije oziroma komercialnih interesov nad interesi družbe kot celote. Ekonomisti in politiki navdušeno govorijo o padcu trgovinskih ovir, ki naj bi prinesli višjo gospodarsko rast, dejansko pa gre za ukinjanje zaščitnih ukrepov, ki družbo in okolje varujejo pred vsemogočnimi korporacijami. Sprejetje teh sporazumov pomeni, da bodo delovni, zdravstveni, izobraževalni, okoljski in drugi predpisi predstavljali samo še trgovinske ovire; da bodo pokojnine postale trgovinska ovira; da bo naša javna oskrba z vodo zgolj trgovinska ovira itd.

Kaj pravzaprav predstavljajo ti sporazumi?

TTIP

Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (Transatlantic Trade and Investment Partnership) je prostotrgovinski sporazum med ZDA in EU, zaenkrat še v fazi pogajanj, ki potekajo za tesno zaprtimi vrati.

Profesor John Hillary, izvršni direktor organizacije War on Want je v kratki knjižici TTIP, a charter for deregulation, an attack on jobs, an end on democracy (TTIP, listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije) zapisal, da je glavni cilj sporazuma TTIP “odprava regulativnih ‘ovir’, ki omejujejo potencialne dobičke multinacionalnih korporacij z obeh strani Atlantika. Dejansko pa so te ‘ovire’ nekateri naši najbolj cenjeni socialni in okoljski standardi, kot so delavske pravice, predpisi o varni hrani (vključno z omejitvami glede GSO - gensko spremenjenih organizmov), predpisi o uporabi strupenih kemikalij, digitalni zakoni o zasebnosti in celo nove bančne varovalke, ki so bile uvedene, da bi preprečili ponovitev finančne krize iz leta 2008.”

Lučka Vavpetič (Protestival) poleg tega tudi opozarja, da je “v sporazumu zajet tudi mehanizem ISDS (Investment to state dispute settlement), ki omogoča podjetjem, da bodo tožila vlade za sprejemanje zakonov, ki bi povzročili dejansko ali samo potencialno izgubo dobička.” Si torej lahko zamislimo, da bi v prihodnosti lahko neka korporacija tožila vlado Slovenije, ker zaradi zakona o gozdovih ne sme posekati celotnega gozda, ki ga je kupila in je zaradi tega ob dobiček.

CETA

Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum (Comprehensive Economic and Trade Agreement) je prostotrgovinski sporazum med EU in Kanado, ki je sicer že sprejet, vendar ga morata potrditi še Evropski svet in Evropski parlament.

Kanadski center za alternativne politike (Canadian Centre for Policy Alternatives) je v septembru 2014 objavil poglobljeno študijo o posledicah sporazuma CETA z naslovom Making Sense of the CETA. Sporazum je podoben TTIP in prav tako vključuje mehanizem ISDS, na katerega problematičnost je v zvezi z izobraževanjem pred časom opozoril tudi slovenski šolski sindikat SVIZ (Sviz Cerarju: Izključite izobraževalne storitve iz sporazuma CETA).

S tem sporazumom bodo pod hudim pritiskom javne storitve, tako Kanada kot vse evropske države bodo s tem sporazumom “omejile svojo zmožnost reguliranja” korporacij. Sporazum CETA “vključuje zelo obsežno investicijsko poglavje, ki bo povečalo moč tujih investitorjev in multinacionalnih korporacij” (Making Sense of the CETA). A to je le majhen del obsežne analize sporazuma, ki bo imel velikanski vpliv na varnost naše hrane, pravice delavcev, oskrbo z vodo itd.

Kot pravi Lučka Vavpetič: “Če se CETA vključno z ISDS ratificira, bodo imela podjetja nova legalna orodja za ustavljanje ter uničevanje javnih politik, ki ščitijo državljane na področjih, kot so zdravstvo, sociala, zaposlovanje in seveda tudi naravne vire in okolje. Vse za korist korporacij in njihovo stalno hlastanje za vse večjimi dobički.”

TISA

Sporazum o trgovini in storitvah TISA (Trade in Services Agreement) je sporazum med ZDA in EU ter še nekaterimi drugimi državami - skupaj 50 držav, ki predstavljajo dobrih 68 % globalne trgovine in storitev.

Čeprav tudi pogajanja o sporazumih TTIP in CETA potekajo za zaprtimi vrati, kar pomeni očitno kršenje načela transparentnosti, ki je v EU zelo “cenjeno”, pa so pogajanja o sporazumu TISA najbolj skrivnostna. Razkril jih je šele Wikileaks, junija 2014 - Press Release - Secret Trade in Services Agreement (TISA) - Financial Services Annex. Še zlasti problematična je “nadaljnja deregulacija globalnih finančnih storitvenih trgov”. A to je le del tega skrivnostnega sporazuma, ki bo v temeljih pretresel naša življenja.

Organizacija Public Services International v publikaciji TISA versus Public Services (TISA proti javnim storitvam) opozarja, da je sporazum TISA “nameren poskus dati prednost dobičkom korporacij in najbogatejšim državam na svetu pred tistimi, ki imajo največje potrebe. Javne storitve so ustvarjene, da zadovoljujejo vitalne družbene in ekonomske potrebe - kot sta na primer zdravstveno varstvo in izobraževanje - da so dostopne, univerzalne in da temeljijo na resničnih potrebah.” Sporazum TISA pomeni, da bodo javne storitve postale običajno trgovsko blago; če imaš denar si jih lahko privoščiš, če ga nimaš, si jih pač ne moreš.”

Komercializacija družbe in vladavina korporacij

Vsi trije sporazumi predstavljajo izjemno agresiven napad na naše temeljne pravice in svoboščine, na socialno državo, na naše okolje in na naše skupne vire ter nenazadnje na našo demokracijo. Dejansko gre za prefinjen korporativen prevzem oblasti in nadaljnje procese komercializacije družbe; na žalost pa politiki tega bodisi ne dojamejo bodisi nočejo dojeti. S sprejetjem teh sporazumov bodo številne države, med njimi tudi Slovenija, izgubile še preostalo ekonomsko in politično moč ter suverenost.

Edino združena javnost, ki mora vključevati široko fronto nevladnih organizacij, društev, posameznikov ter posameznih prosvetljenih politikov in intelektualcev, se lahko učinkovito upre silam komercializacije, ki si skušajo podrediti svet. V igri je res veliko, zato je potreben prispevek vsakogar.

Kaj lahko storimo?

Ena od možnost je, da podpišemo peticijo:

proti sporazumu TISA

proti sporazumu TTIP (1)

proti sporazumu TTIP (2)


Lahko se pridružimo različnim aktivnostim na evropski ravni:

11.oktober - dan vseevropske akcije Stop TTIP, CETA & TISA

dogodek bo tudi v Sloveniji - 11.oktober, 10.00, Prešernov trg

javna razprava - 6.10., Državni zbor


Poleg tega lahko vsakdo v različnih medijih razširi informacijo o teh sporazumih, ki ogrožajo našo prihodnost.


Priporočljivo branje: Anton Komat: TISA - najhujši strup demokracije


Slika: Stop TTIP, CETA & TISA

ponedeljek, 29. september 2014

War must go on*


ZDA so do 25. septembra 2014 v napadih na Islamsko državo Iraka in Levanta (ISIL) uničile 41 oklepnih vozil humve, s katerimi so prej opremile iraško vojsko; cena vsakega je približno 250.000 ameriških dolarjev ($). Zdaj ta vozila uničujejo z bombami, katerih vrednost za en kos je 30.000 $, pravi Todd Harrison iz Centra za strateške in proračunske ocene.

Tiskovni predstavnik ameriškega obrambnega ministrstva se je v zvezi s tem takole “diplomatsko” izrazil: “Opazili smo, kako so pripadniki ISIL v nekaterih primerih zajeli in uporabili opremo ameriške izdelave. Ko smo videli te teroriste, ki uporabljajo to opremo, smo skušali to grožnjo eliminirati.”

“Če želimo, da bo [iraška vojska] lahko dolgoročno varovala svoje meje, jih bomo morali ponovno opremiti,” je dejal Harrison. "Tako bomo lahko kupili druge humveje in jih iraški vojski poslali nazaj.” (One cost of war: U.S. blowing up its own Humvees)

Naredimo preprost izračun in predpostavimo, da je vsaka ameriška bomba zadela eno vozilo humve: 41*250.000 $ (uničena vozila) + 41*30.000 $ (bombe) + 41*250.000 $ (za nova vozila) = 21.730.000 oziroma skoraj 22 milijonov dolarjev.

Ta preprost in poenostavljen izračun nam pokaže, kako “koristna” je vojna za gospodarsko rast in za dobičke. Vseh 22 milijonov dolarjev, ki so bili najprej porabljeni za nakup 41 vozil humve, potem za njihovo uničenje in nazadnje za nakup novih vozil, pomeni rast BDP (bruto domači proizvod) in pa seveda dobiček za podjetja, ki izdelujejo vozila in bombe.

Gre le za “manjši primer”, ki pa več kot dobro ponazarja kompleksno sliko vojaških izdatkov, ki koristijo le lastnikom korporacij in političnim elitam, sto tisočim prinašajo smrt in bedo ter hkrati ustvarjajo iluzijo o gospodarski rasti in ekonomskemu “zdravju” držav, ki se meri s izključno stopnjo BDP-ja.

Za boljšo predstavo dodajmo še nekaj številk. Ko so Američani pred kratkim začeli napade na ozemlje Sirije, so najprej izstrelili 47 raket vrste Tomahawk (vsaka je vredna 1,5 mlijona $); nad Sirijo so poslali 48 bojnih letal F-22 Raptor (ura letenja enega takšnega letala znaša 62.000 $, vsaka bomba na tem letalu pa je vredna med 20.000 $ in 30.000 $). (One cost of war: U.S. blowing up its own Humvees)

Američani so tokrat prvič uporabili to letalo; vsako od njih je vredno 325 milijonov €, doslej pa je bilo v razvoj tega letala vloženih že 67 milijard €, medtem, ko je najdražje ameriško bojno letalo, bombnik B-2, vredno neverjetnih 1,87 milijarde € (“na zalogi” jih imajo 21). (Zastareli hladnovojni plenilec nad tarče Islamske države)

A vse to je samo del gromozanskih svetovnih vojaških izdatkov, ki so samo v letu 2012 dosegli “veličastnih” 1756 milijard $ (SIPRI - Military expenditure). Tudi dobički oborožitvenih korporacij so temu primerno visoki: Lockheed Martin 2,75 milijarde $, Boeing 3,9 milijarde $, BAE Systems 2,6 milijarde $, Raytheon 1,9 milijarde $ itd. (The SIPRI Top 100 arms-producing and military services companies in the world excluding China, 2012).

Ko vam politiki govorijo o nujnosti varčevanja, na primer v šolstvu, zdravstvu in socialnem varstvu, jim preprosto ne verjemite, ker vedno znova najdejo milijarde za oborožitev in vojne.

Izredno previdni moramo biti, ko nas mediji ponovno (kolikokrat že?) “vlečejo” v vojno proti terorizmu. Potrebno je vedeti, da novice, ki nas dosežejo pogosto niso rezultat poročanja s terena, temveč skrbno oblikovani prispevki, ki usmerjajo naše mišljenje. Pentagon je tako na primer samo v letu 2009 namenil 4,7 milijarde $ in zaposloval kar 27.000 ljudi z namenom, da bi osvojil naša “srca in umove” (Pentagon sests sighsts on public opinion).

Nekritično sprejemamo poročila o izjemni krutosti teroristov, hkrati pa “spregledamo” neizmerno krutost “kirurško natančnih” bombardiranj, zunajsodnih pobojev z droni in sistematično uničevanje številnih držav, ki jih izvajajo “demokratične in voljne” koalicije najrazvitejših svetovnih držav.

Da bi ohranjale zdajšnji politični in ekonomski sistem, razvite države potrebujejo neprestane vojne, s katerimi obvladujejo prebivalce tako v napadenih kot tudi domačih državah ter hkrati vzdržujejo domačo gospodarsko rast in dobičke. To je bistvo “vojne proti terorizmu”.

Preprosto ne smemo sprejeti vojne in ekonomije, ki gresta z roko v roki. Ekonomija neprestane gospodarske rasti je nevarna ekonomija, saj je stalna rast mogoča samo z uničevanjem. Dejansko moramo popolnoma predrugačiti našo ekonomijo, katere temeljni principi so lahko edino: sodelovanje, medsebojna delitev in odgovornost. Odgovornost do soljudi, do naših zanamcev, do okolja, do vseh drugih živih bitij in do planeta kot celote.


Slika: Syria in Ruins

*Vojna se mora nadaljevati

sobota, 13. september 2014

Ne NATO, ja OZN


V zadnjem času se je zveza NATO prelevila iz hladnovojne strukture za zaščito Evrope v agresivno vojaško strukturo, ki po svetu ustvarja nova in nova krizna žarišča. Dejansko je zveza NATO orodje oziroma del vsemogočnega ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, na katerega nevarnost je že davnega leta 1960 opozoril takratni ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower:

“Povezovanje ogromnega vojaškega aparata in velike oborožitvene industrije je pri nas nekaj novega. Njun izjemen vpliv – ekonomski, politični in celo duhovni – je čutiti v vsakem mestu, v sleherni ustanovi zveznih držav, v slehernem uradu zvezne vlade. Opažamo jasno potrebo po njunem povezovanju. A ne smemo narediti napake, da bi dopustili to smrtno nevarno zvezo. Naše delo, naši viri in naše življenjske dobrine so vključene vanjo; prav tako kot sama struktura naše družbe.

V regionalnih vladnih svetih si moramo prizadevati, da si vojaško-industrijski kompleks ne bo pridobil neupravičenega vpliva, pa naj bo ta viden ali neviden. Potencial za nevarno rast moči je v napačnih rokah in se bo obdržal.” (odlomek iz predsednikovega poslovilnega govora)

Zveza NATO je danes del tega neizmerno vplivnega vojaško-industrijskega kompleksa, ki ima velikanski vpliv na politiko tako ZDA kot EU. Zloglasni 5. člen pogodbe zveze NATO (“Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice,...”) poleg tega pomeni večno grožnjo, da majhen konflikt kadarkoli lahko preraste v vojno totalnih razsežnosti.

NATO je simbol politike ločevanja in sovraštva do drugih ter v vse bolj povezanem svetu 21. stoletja predstavlja ostanek starih struktur, ki so svet pripeljale do dveh svetovnih vojn in do cele vrste drugih večjih in manjših konfliktov.

OZN, organizacija za 21. stoletje

Organizacija združenih narodov (OZN), ki je nastala leta 1945, je danes po krivici daleč preveč zapostavljena. Prihodnje leto bo organizacija praznovala častitljivih 70 let, kar je več kot dobra priložnost, da ji znova priznamo in podelimo njeno pravo vrednost in vlogo v svetu. OZN ni elitni klub bogatih držav, temveč organizacija, ki vključuje veliko večino svetovnih držav. Je edina organizacija, ki dejansko zastopa celotno človeštvo.

Močne države so v preteklosti namenoma slabile vlogo OZN ter probleme reševale na star način - z golo močjo. OZN moramo ponovno postaviti na njeno pravo mesto, kar pomeni, da postane prostor, kjer države skupaj rešujejo probleme tega sveta - z dogovori, s spoštovanjem drug drugega, v duhu prijateljstva in sodelovanja. Ne pozabimo, da je OZN nastala ravno zato, da prepreči naslednjo svetovno vojno, ki bi bila vojna totalnega uničenja. Ponovno moramo prebrati uvodni del Ustanovne listine OZN in v skladu z njim delovati:

“MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, KI SMO ODLOČENI,

da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju našega rodu prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje, in

da znova potrdimo vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti, v enakopravnost moških in žensk, kakor tudi v enakopravnost narodov, velikih in malih, in

da ustvarimo pogoje, v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti, izvirajočih iz pogodb in iz drugih virov mednarodnega prava, in

da pripomoremo k socialnemu napredku in k boljšim življenjskim pogojem v večji svobodi,

IN KI MORAMO V TE NAMENE

biti strpni in živeti skupaj v miru drug z drugim kakor dobri sosedi, in

združiti svoje moči, da ohranimo mednarodni mir in varnost, in

sprejeti načela in določiti načine, ki bi zagotovili, da se oborožena sila ne bo uporabljala, razen če je to v splošnem interesu, in

uporabiti mednarodne ustanove za pospeševanje ekonomskega in socialnega napredka vseh ljudstev,

SMO SKLENILI ZDRUŽITI SVOJE NAPORE, DA URESNIČIMO TE NAMENE”


Naše varnosti torej ne zagotavlja vojaško-oborožitvena zveza NATO, ki države in ljudi ločuje na “naše in sovražnike”, temveč OZN, ki združuje in povezuje vse države oziroma ljudi tega planeta. OZN ni nekakšna svetovna vlada, kot se mnogi bojijo, temveč skupni forum (Generalna skupščina OZN), kjer se vse svetovne države, v imenu svojih državljanov, dogovarjajo za dobrobit celotnega človeštva in planeta kot celote.


Slika: UN Flag and Emblem