petek, 20. februar 2015

Share International


V prihodnosti, ko se bomo končno premaknili z mrtve točke norega ekonomskega stanja, kjer tekmovanje vseh z vsemi ustvarja revščino, lakoto, brezposelnost, brezštevilne konflikte, uničeno okolje; na drugi strani pa izjemno bogastvo peščice Zemljanov, se nam bo zdela medsebojna delitev nekaj povem normalnega in naravnega.

Danes so naši umi popolnoma prežeti s prepričanji, da je ekonomska tekma, ki jo poimenujemo konkurenčnost, nekaj dobrega in za človeštvo koristnega. V šolah, podjetjih, v medijih, celo družinah; politiki, ekonomisti, številni intelektualci in še mnogi drugi nas dobesedno bombardirajo s prepričanji, da je tekmovanje gonilo človeškega razvoja. A resnica je ravno nasprotna, tekmovanje zavira človeški razvoj oziroma celo uničuje našo prihodnost.

Share International je mednarodna organizacija, s sedežem v Londonu, ki zadnjih nekaj desetletjih “seje semena” novih časov, drugačnih medsebojnih odnosov, drugačnega pogleda na svet. Kar je danes utopično, eksotično, nenavadno, morda celo noro, bo jutri nekaj povsem sprejemljivega in normalnega. Tako gre to. Ljudem prihodnosti se bo zdel današnji svet kaotičen in nor (no, mnogim se takšen zdi že sedaj).

Že ime Share International oziroma po slovensko “Medsebojna delitev na mednarodni ravni” pove bistvo: v središču prihodnjih medčloveških in mednarodnih odnosov bosta medsebojna delitev in resnično sodelovanje. Nič več kaotično tekmovanje, zadolževanje, varčevanje, revščina, brezkončni konflikti in podobne norosti današnjega časa.

Poleg velikanskega pomena medsebojne delitve za prihodnost človeštva, pa nam organizacija Share international nevsiljivo predstavlja še eno veliko zgodbo prihodnosti - prihod velikega učitelja, Maitreje. Tudi tu imamo ljudje problem. V preteklih stoletjih smo ljudje predvsem pod vplivom velikih religij in moderne znanosti (poleg njenih izjemnih koristi) ustvarili tako trde in toge miselne vzorce, da se nam sleherna informacija izven teh okvirjev zdi nekaj povsem nemogočega.

Vendar je na spletnih stranih organizacije Share International in njeni slovenski različici Share Slovenija navedenih toliko pričevanj, znamenj in drugih “nenavadnih” informacij ter dogodkov v povezavi z Maitrejo, da bi se moral vsak resen bralec vsaj zamisliti nad njimi. Ljudje se dejansko bojimo novega, veliko raje se oklepamo starega in preizkušenega, pa četudi nam to povzroča škodo.

A vsakdo ima svobodno voljo in razum. Lahko sledimo znanstvenim in religioznim avtoritetam ter ostanemo “pri starem” ali pa se odločimo za novo. Vsaj poskusiti velja.


sreda, 18. februar 2015

Ne, niti centa več


V šestih letih recesije se je vrednost ameriških borz vrednostnih papirjev zvišala za neverjetnih 8 bilijonov oziroma 8.000 milijard dolarjev in velika večina tega denarja je šla v roke 10 % najbogatejših Američanov, ki imajo v lasti 91 % vseh vrednostnih papirjev (CommonDreams).

Čeprav nismo Američani, pa podoben sistem “deluje” tudi v drugih državah, tudi pri nas. Borze vrednostnih papirjev so velikanska “mašina” za prerazporejanje bogastva. Nov denar, ki se steka na borze, se takorekoč avtomatsko prerazporedi k večinskim lastnikom delnic, torej k že tako najbogatejšim ljudem.

In dotok denarja na borze je takorekoč neusahljiv. Večina denarja, ki ga države namenjajo “reševanju” bančnega sistema, se dejansko steka na borzo. Od kod vse te velikanske vsote denarja, ki kot reka tečejo v žepe bogatih?

Ta denar “priskrbijo” države z novim zadolževanjem. Ko smo Slovenci “pomagali” Grkom, se je dejansko zgodilo naslednje: Slovenija se je zadolžila in denar poslala velikim (predvsem nemškim) špekulantskim bankam, da bi pokrila njihove zgube, ki so jih “utrpele” v borznem zlomu leta 2008. Prebivalci Grčije niso dejansko dobili nič.

Zdaj moramo tako Grki kot tudi Slovenci varčevati, saj moramo vračati ogromne dolgove (obremenjene z obrestmi), s katerim pravzaprav nimamo nič. Grki naj bi tako denar vrnili Slovencem, Slovenci pa finančnim trgom. Ne Slovenci ne Grki nimamo od tega denarja nobene koristi, kvečjemu nove dolgove.

V resnici je finančna igra skrajno preprosta: dolžniški sistem bremeni države in njihove prebivalce, bogastvo pa se steka k najbogatejšim ljudem na svetu. Politiki ne razumejo ali nočejo razumeti, da gre za nevarno igro, v ozadju katere je uničevanje blaginje večine ljudi in planeta, da bi že tako bogati še bolj obogateli.

Nov borzni zlom

Čeprav borze zdaj dobesedno “cvetijo”, saj centralne banke v imenu držav oziroma njenih politikov (ne pa prebivalcev) vanje pretakajo tisoče milijard dolarjev, evrov (RTV SLO) in drugih valut, pa s tem pripravljajo nov borzni zlom velikanskih razsežnosti. Komajda si lahko predstavljamo za kako visoke številke gre, tako naj bi bilo na primer samo na evropsko valuto evro vezanih 26,45 bilijona oziroma 26.450 milijard dolarjev valutnih izvedenih finančnih instrumentov - derivativov (The Economic Collapse).

Gre za neverjetne vrednosti, medtem ko se pri nas komajda napraska nekaj malega denarja za šolsko pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Čeprav bankirji želijo krivdo za skorajšnji zlom borz že vnaprej prevaliti na Grčijo, ukrajinsko krizo, nizke cene nafte, premajhno varčevanje, pa so pravi vzroki v popolnoma neustreznem reševanju finančne krize iz leta 2008. Pa še noben bankir ali politik ni odgovarjal zato.

Slovenija ni izjema, zdajšnje razkritje delovanja slovenske centralne banke samo kaže, kako deluje današnji finančni sistem. V slovenski bančni sistem je bilo leta 2013 vloženih več kot 4 milijarde evrov (VZMD), čeprav ta denar sploh ni bil potreben. Banke tega denarja večinoma ne namenjajo za posojila prebivalstvu in podjetjem, temveč ga rajši vlagajo v bolj donosne borzne papirje, dobički pa bodo tako in tako poniknili v zasebne žepe. Ta gromozanska vsota, ki smo jo “morali” vložiti v banke, je napihnila slovenski dolg, ki z obrestmi in glavnico bremeni vse državljane in podjetja.

Ko bo izbruhnila nova borzna kriza in to bo zelo kmalu, bodo banke državo ponovno zaprosile za pomoč. Takrat je potrebno reči, jasno, odločno in glasno: NE, NITI CENTA VEČ!

In takrat bo končno nastopil čas za medsebojno delitev dobrin. Bistvo ekonomije ni denar, bistvo ekonomije so dobrine, do katerih imajo pravico vsi ljudje.



Slika: The Economic Collapse (Jeff Kubina)

ponedeljek, 16. februar 2015

Dvanajst tveganj, ena rešitev


Ekstremne podnebne spremembe, jedrska vojna, globalna pandemija, ekološka katastrofa, zlom globalnega sistema, udarec asteroida, izbruh supervulkana, sintezna biologija, nanotehnologija, umetna inteligenca, neznane posledice, slabo globalno vodenje v prihodnosti. Naštetih je dvanajst potencialno možnih dogodkov, ki bi lahko povzročili “konec sveta” oziroma predstavljajo grožnje civilizaciji, kakršno poznamo danes. Izhajajo iz študije Global Challenges (Globalni izzivi), ki so jo pred kratkim objavili raziskovalci Univerze v Oxfordu.

Dvanajst tveganj, ki ogrožajo človeško civilizacijo

Na nekatera izmed dvanajstih tveganj, ki so jih izpostavili raziskovalci, zaenkrat ne moremo bistveno vplivati. Izbruh supervulkana in udarec večjega asteroida v Zemljo sta potencialno možna dogodka, a ravno tako verjetna kot sta bila v preteklih milijonih let. Tudi neznane posledice, ki izhajajo iz nepredvidljivih vzrokov, ne spadajo v kategorijo, ki bi nas morala resno skrbeti. Tudi ko gremo po ulici, se nam lahko kadarkoli pripeti karkoli nepredvidenega, na primer, da nam pade opeka na glavo; a vseeno gremo po ulici.

Potem so tveganja, ki izhajajo iz novih tehnologij: sintezna biologija, nanotehnologija in umetna inteligenca. Možnost, da nam rezultati tehnološkega nadzora uidejo izpod nadzora so, a ljudje smo vedno nekako uspeli obvladovati svoj razvoj, vsaka nova stvar je vsaj v začetni fazi razvoja precej nepredvidljiva. Tudi globalna pandemija predstavlja določeno tveganje, ki pa je pogosto (medijsko) prenapihnjeno in v okviru sodobne medicine relativno obladljivo.

Čeprav ne podcenjujemo nobenega od doslej naštetih tveganj, pa je vendarle majhna verjetnost, da bo človeška civilizacija uničena zaradi njih, razen ko gre za hollywoodske filme - ti imajo zelo radi dramatične scene pandemij, supervulkanov, asteroidov, groženj umetne inteligence in drugih superkatastrof.

Mnogo večji problem pa dejansko predstavljajo tveganja, ki izhajajo iz povsem zgrešenega ekonomskega sistema sodobne družbe, ki trenutno vpliva na vse vidike življenja na tem planetu.

Tveganji ekstremnih podnebnih sprememb in ekološke katastrofe sta posledici ekonomije, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti. Ta ekonomski model vodi neposredno v okoljsko katastrofo. Proizvodnja dobrin že zdaj povsem omogoča celotnemu človeštvu preživetje in življenje v blaginji. Tako lahko v študiji Global Challenges (str. 79) preberemo, “da je že zdaj več kot dovolj hrane za zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu, vendar je njena distribucija skrajno nepravična in zato lakota še naprej vztraja.” Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane in drugih dobrin, temveč njihovo pravičnejšo distribucijo oziroma porazdelitev.

Nepravična porazdelitev globalnih dobrin predstavlja temeljni vzrok za tveganje jedrske vojne, zlom globalnega sistema in slabo globalno vodenje v prihodnosti. Ekonomski sistem, ki omogoča, da ima 1% ljudi že skoraj tolikšno bogastvo kot 99 % ostalih ljudi (Oxfam), je največje tveganje sodobnega človeštva. Takšno stanje povzroča brezštevilne konflikte znotraj držav in med njimi, kar nas lahko pripelje tudi do končnega konflikta - jedrske vojne ali popolnega razpada družbenih sistemov danes ali v prihodnosti, kar prav tako lahko vodi v uničenje človeške civilizacije.

Medsebojna delitev kot rešitev

V resnici je resnično veliko tveganje za prihodnost človeštva slepo ohranjane ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti, tekmovalnosti (konkurenčnosti) in komercializaciji družbe (kar pomeni, da so vse dobrine, storitve in celo medčloveški odnosi utemeljeni na nakupu in prodaji oziroma na denarni vrednosti).

Alternativa temu sistemu je medsebojna delitev dobrin na globalni ravni, torej med državami, pa tudi znotraj njih. Dobrine so namenjene zadovoljevanju potreb vseh ljudi, nikakor pa ne smejo biti sredstvo za bogatenje posameznikov, podjetij ali posameznih držav.

Čeprav na nekatera od dvanajstih tveganj, ki smo jih omenili, nimamo vpliva, pa tveganja, ki res predstavljajo neposredno in dejansko nevarnost za prihodnost človeštva, lahko relativno enostavno odpravimo - s politiko in ekonomijo, ki bosta utemeljeni na principu medsebojne delitve.


Slika: opensource.com

petek, 6. februar 2015

805 milijonov


Številke so neusmiljene. Prav je, da razmislimo o njih. Povedo nam zgodbo o današnjem svetu. Vendar se moramo zavedati, da je vsaka “številka”, še zlasti ko gre za najrevnejše prebivalce planeta, v resnici človek. Zavedati se moramo, da biti lačen pomeni nepredstavljivo trpljeje, dan za dnem, do bridkega konca.

Po zadnjih dostopnih podatkih je v svetu 805 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi kronične lakote, kar pomeni, da ne dobivajo dovolj hrane, ki bi jim omogočala normalno dejavno življenje (FAO).

Kaj nam pomeni številka 805 milijonov ljudi? 28 članic Evropske unije trenutno šteje 507 milijonov prebivalcev (Wikipedia). Prebivalcev ZDA je trenutno 320 milijonov (Wikipedia). Skupaj torej EU in ZDA štejeta 827 milijona prebivalcev, torej le nekaj več kot je vseh lačnih ljudi na svetu.

40.000 ljudi dnevno umre zaradi preprečljivih vzrokov, med katerimi je na prvem mestu ravno podhranjenost (STWR).

Politiki in ekonomisti teh številk ne omenjajo. Čeprav jih poznajo, jih raje ignorirajo. Ne vedo, kaj bi z njimi. Vsako žrtev terorističnega napada milijonkrat pokažejo, zaradi njih sklicujejo sestanke, zborovanja, se udeležujejo protestov.

Seveda ne smemo z ničemer opravičevati terorističnih napadov, vendar je treba mnogo več pozornosti, kot jo namenjamo danes, nameniti tudi ljudem, ki vsakodnevno trpijo in umirajo, čeprav je njihov problem enostavno rešljiv. Politiki imajo vse možnosti, da v kratkem času rešijo ta resnično sramotni problem celotne človeške skupnosti.

Svetovna proizvodnja hrane danes celo presega potrebe vseh ljudi, ki danes živimo na planetu Zemlja. Samo polovica vse zavržene oziroma uničene hrane bi zadostovala, da bi nahranili vse ljudi sveta. (FAO).

To je dejstvo. Nobenega razloga ni, da bi šel danes kdorkoli lačen spat. Nobenega razloga ni, da bi kdorkoli umrl zaradi lakote oziroma drugih vzrokov, ki so povezani z lakoto (na primer zaradi večje dovzetnosti in smrtnosti zaradi različnih bolezni).

Politiki poznajo ta dejstva in tudi vedo, da je rešitev povsem enostavna: medsebojna delitev hrane in drugih ključnih virov med državami (Dialog o medsebojni delitvi hrane). Nobena velika umetnost ni mednarodni dogovor o medsebojni delitvi hrane med državami, s katerim bi presežke hrane preusmerili tja, kjer jo primanjkuje.

Ker pa politiki v zvezi s tem nočejo nič storiti, je prav, da se združimo in to zahtevamo od njih (Združevanje ljudi sveta).

Že zdaj pa se s podpisom peticije lahko pridružite globalnemu pozivu k medsebojni delitvi. Morda je to le kapljica v morje, a veliko kapljic skupaj lahko podre še tako mogočne ovire.

805 milijonov ljudi živi med nami. Želijo živeti. Ne umirati.

805.000.000 ljudi.



Foto: Trey Ratcliff (flickr)