"Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja. To je sicer kot potencial naravno v vsakem človeku, vendar je na začetku njegovega življenja nerazvito in šibko. Oseba zato spontano čuti sočutje do določenih bitij, do najbližjih na primer, medtem ko so do drugih in bolj oddaljenih vede drugače – lahko celo sovražno, ker jih ne pozna, ne razume in se jih boji.
Bistveno je, da se ljudje lahko učimo. Učenje po definiciji pomeni ustvarjanje novega. Torej se lahko naučimo novih oblik vedenja in delovanja, novih oblik tega, kar želimo imeti med seboj.
Lahko se učimo o dobrih dejanjih." (Dr. Dušan Rutar: Sočutna šola. Za-misli, 2023, str. 22)
Berem izjemno knjigo dr. Dušana Rutarja Sočutna šola. V današnji sebični in tekmovalni družbi ne potrebujemo ničesar bolj kot sočutje. In dobra novica je, da se o njem lahko učimo. To je naloga sočutne šole. Znanje, ki ga pridobimo v sočutni šoli pa še zlasti potrebujemo na družbenem področju, ki je ključni generator sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in uničevanja narave – ekonomsko področje. Se potemtakem lahko naučimo sočutne ekonomije? Seveda, saj se ljudje lahko učimo, učenje pa po definiciji pomeni ustvarjanje novega, kot pravi dr. Rutar. Razmislimo torej o sočutni ekonomiji.
Besedno zvezo sočutna ekonomija je prvi uporabil ruski ekonomist in nekdanji sovjetski diplomat dr. Stanislav Mešnikov (1927 – 2014), in sicer septembra 1990 na konferenci Art Meets Science and Spirituality in a Changing Economy (Umetnost sreča znanost in duhovnost v spreminjajoči se ekonomiji) v Amsterdamu. Poudaril je, da je njegovo zanimanje za sočutno ekonomijo bolj kot biologija spodbudila religija. Na okrogli mizi na omenjeni konferenci je sedel skupaj z Dalajlamo, ki ga je tudi navdihnil, da je namesto besede »altruizem« uporabil besedo »sočutje«. (dr. Stanislav Mešnikov: K ekonomiji sočutja, 1993).
Kakšna bi lahko bila sočutna ekonomija? Čeprav je o sočutju veliko opredelitev, uporabimo kar Mešnikovo:
"Sočutje je občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči. Je psihološki in verski koncept, ki ga lahko obravnavamo kot pomembnega za področje ekonomije in druge humanistične vede, ki proučujejo človeško vedenje ter njegov vpliv na blaginjo in odnose med ljudmi."
Da je sočutje občutek za trpljenje in težave drugih že vemo, a pojmovanje ekonomije kot ene izmed humanističnih ved, ki proučuje človeško vedenje in njegov vpliv na blaginjo ter odnose med ljudmi, ni nekaj, kar bi nam zvenelo domače. Kajti večina ekonomijo danes razume kot vedo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo in proizvodnjo izdelkov (in storitev) ter njihovo prodajo, bančništvom in drugimi dejavnostmi, ki imajo za cilj (maksimalen) dobiček za posameznika in podjetja oziroma gospodarsko rast na širši družbeni ravni. Slednje velja predvsem za ekonomski sistem, ki ga imenujemo kapitalistični oziroma (svobodno) tržni. Njegovo nasprotje pa je komunizem/socializem.
Kateri sistem je najboljši? Dr. Mešnikov pravi, da je odvisno od kriterijev, ki jih uporabljamo. Običajno uporabljamo dva:
– najbolj učinkovit sistem, ki proizvaja več dobrin in storitev na prebivalca ali na enoto glede na skupni vložek kapitala in dela;
– najbolj pošten in pravičen, ki zagotavlja, da sta dohodek in bogastvo distribuirana tako, da je revščina čim manjša in da je vsem članom družbe zagotovljen vsaj minimalni življenjski standard, ki ga družba sprejema.
Dr. Mešnikov pri tem poudarja, da so "dolgoletne zgodovinske izkušnje pokazale, da ta dva kriterija nista nujno medsebojno združljiva. Najučinkovitejši sistem morda ni ravno pravičen ali pošten. Najbolj pošten in pravičen sistem pa morda ni zelo učinkovit." Po prvem kriteriju običajno prepoznamo kapitalističen, po drugem pa socialističen oziroma komunističen sistem. Čeprav se zdi, da je socialističen/komunističen ekonomski model danes poražen, pa so bili, kot pravi dr. Mešnikov, "državni posegi v gospodarstvo, socialna država, davčna prerazporeditev bogastva in dohodka v korist najmanj srečnih slojev družbe in nekateri drugi vidiki sodobne kapitalistične družbe dejansko izposojeni iz arzenala kolektivizma."
Zato pravzaprav ne moremo govoriti o »čistem« kapitalizmu, temveč o ekonomskem sistemu, ki je bil primoran vključiti mnoge elemente, ki jih pripisujemo socialističnemu oziroma komunističnemu sistemu. "Vse sodobne družbe, ki se imenujejo kapitalistične, so dejansko postale mešane ekonomije, v katerih zasebna lastnina sobiva s kolektivnimi in državnimi oblikami, trg pa živi ob boku netržnih oblik in mehanizmov. Ta 'mešanica' se razlikuje od države do države, vendar je vedno prisotna," poudarja dr. Mešnikov.
Lahko pa dodamo, da se danes ta »mešanica« ponovno nagiba v smer »čistega« kapitalizma na račun težko pridobljenih socialnih pravic in pravičnosti ter okolja. Zato je danes tudi znotraj uspešnih industrializiranih kapitalističnih držav še vedno precej oziroma vse več revščine, zato je naše okolje vse bolj uničeno. Mar ne bi bila sočutna ekonomija potemtakem tista, ki bi lahko transformirala današnje mešane ekonomije, se sprašuje dr. Mešnikov. Mar ni sočutje neločljivi del človeške narave?
Čeprav je v razvitejših državah vendarle možno razmišljati o sočutni ekonomiji, predvsem zaradi državljanskih aktivnosti in protestov, pa je ta zgodba povsem drugačna na globalni ravni. "Najtežja naloga je implementacija pravičnosti oziroma kriterija sočutja, ustrezno uravnoteženega z ekonomsko učinkovitostjo, na svetovni ravni. To pomeni redistribucijo bogastva in dohodka od bogatejših k revnejšim državam in jim pri tem pomagati, da postanejo same ekonomsko učinkovitejše," pravi dr. Mešnikov.
Sočutje pomeni občutiti trpljenje in težave drugih in jim tudi pomagati. Vendar sočutna ekonomija presega zgolj občasne izraze dobrodelnosti, značilne za današnje bogate države, ki so pogosto zgolj dejanje slabe vesti (ker preveč trošimo na račun revnih). Pravi izraz sočutja je lahko le oblikovanje takšnega ekonomskega sistema, ki bo vsakomur zagotovil dovolj dobrin in storitev (vsaj) za zadovoljevanje osnovnih potreb (minimalni življenjski standard), kar z drugimi besedami pomeni, da nikomur ne bo treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.
Zato v okvir sočutne ekonomije zagotovo lahko uvrstimo ekonomijo delitve, ki se v prvi vrsti ukvarja s pravičnejšo in poštenejšo redistribucijo (kriterija sočutja) oziroma delitvijo virov tako znotraj držav kot tudi na globalni ravni.
Kot nam je v uvodu predstavil dr. Dušan Rutar, je sočutje "kot potencial naravno v vsakem človeku", z učenjem pa ta potencial lahko razvijemo in ustvarimo nekaj novega, na primer bolj sočutno družbo. Še zlasti pa lahko ustvarimo sočutno ekonomijo, poudarja dr. Stanislav Mešnikov. Sočutna ekonomija pomeni, da naš prirojeni »občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči« vgradimo v ekonomski sistem, ki bo poskrbel za pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, da nihče več ne bo trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev.
Ekonomija delitve je sočutna ekonomija.
Berem izjemno knjigo dr. Dušana Rutarja Sočutna šola. V današnji sebični in tekmovalni družbi ne potrebujemo ničesar bolj kot sočutje. In dobra novica je, da se o njem lahko učimo. To je naloga sočutne šole. Znanje, ki ga pridobimo v sočutni šoli pa še zlasti potrebujemo na družbenem področju, ki je ključni generator sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in uničevanja narave – ekonomsko področje. Se potemtakem lahko naučimo sočutne ekonomije? Seveda, saj se ljudje lahko učimo, učenje pa po definiciji pomeni ustvarjanje novega, kot pravi dr. Rutar. Razmislimo torej o sočutni ekonomiji.
Besedno zvezo sočutna ekonomija je prvi uporabil ruski ekonomist in nekdanji sovjetski diplomat dr. Stanislav Mešnikov (1927 – 2014), in sicer septembra 1990 na konferenci Art Meets Science and Spirituality in a Changing Economy (Umetnost sreča znanost in duhovnost v spreminjajoči se ekonomiji) v Amsterdamu. Poudaril je, da je njegovo zanimanje za sočutno ekonomijo bolj kot biologija spodbudila religija. Na okrogli mizi na omenjeni konferenci je sedel skupaj z Dalajlamo, ki ga je tudi navdihnil, da je namesto besede »altruizem« uporabil besedo »sočutje«. (dr. Stanislav Mešnikov: K ekonomiji sočutja, 1993).
Kakšna bi lahko bila sočutna ekonomija? Čeprav je o sočutju veliko opredelitev, uporabimo kar Mešnikovo:
"Sočutje je občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči. Je psihološki in verski koncept, ki ga lahko obravnavamo kot pomembnega za področje ekonomije in druge humanistične vede, ki proučujejo človeško vedenje ter njegov vpliv na blaginjo in odnose med ljudmi."
Da je sočutje občutek za trpljenje in težave drugih že vemo, a pojmovanje ekonomije kot ene izmed humanističnih ved, ki proučuje človeško vedenje in njegov vpliv na blaginjo ter odnose med ljudmi, ni nekaj, kar bi nam zvenelo domače. Kajti večina ekonomijo danes razume kot vedo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo in proizvodnjo izdelkov (in storitev) ter njihovo prodajo, bančništvom in drugimi dejavnostmi, ki imajo za cilj (maksimalen) dobiček za posameznika in podjetja oziroma gospodarsko rast na širši družbeni ravni. Slednje velja predvsem za ekonomski sistem, ki ga imenujemo kapitalistični oziroma (svobodno) tržni. Njegovo nasprotje pa je komunizem/socializem.
Kateri sistem je najboljši? Dr. Mešnikov pravi, da je odvisno od kriterijev, ki jih uporabljamo. Običajno uporabljamo dva:
– najbolj učinkovit sistem, ki proizvaja več dobrin in storitev na prebivalca ali na enoto glede na skupni vložek kapitala in dela;
– najbolj pošten in pravičen, ki zagotavlja, da sta dohodek in bogastvo distribuirana tako, da je revščina čim manjša in da je vsem članom družbe zagotovljen vsaj minimalni življenjski standard, ki ga družba sprejema.
Dr. Mešnikov pri tem poudarja, da so "dolgoletne zgodovinske izkušnje pokazale, da ta dva kriterija nista nujno medsebojno združljiva. Najučinkovitejši sistem morda ni ravno pravičen ali pošten. Najbolj pošten in pravičen sistem pa morda ni zelo učinkovit." Po prvem kriteriju običajno prepoznamo kapitalističen, po drugem pa socialističen oziroma komunističen sistem. Čeprav se zdi, da je socialističen/komunističen ekonomski model danes poražen, pa so bili, kot pravi dr. Mešnikov, "državni posegi v gospodarstvo, socialna država, davčna prerazporeditev bogastva in dohodka v korist najmanj srečnih slojev družbe in nekateri drugi vidiki sodobne kapitalistične družbe dejansko izposojeni iz arzenala kolektivizma."
Zato pravzaprav ne moremo govoriti o »čistem« kapitalizmu, temveč o ekonomskem sistemu, ki je bil primoran vključiti mnoge elemente, ki jih pripisujemo socialističnemu oziroma komunističnemu sistemu. "Vse sodobne družbe, ki se imenujejo kapitalistične, so dejansko postale mešane ekonomije, v katerih zasebna lastnina sobiva s kolektivnimi in državnimi oblikami, trg pa živi ob boku netržnih oblik in mehanizmov. Ta 'mešanica' se razlikuje od države do države, vendar je vedno prisotna," poudarja dr. Mešnikov.
Lahko pa dodamo, da se danes ta »mešanica« ponovno nagiba v smer »čistega« kapitalizma na račun težko pridobljenih socialnih pravic in pravičnosti ter okolja. Zato je danes tudi znotraj uspešnih industrializiranih kapitalističnih držav še vedno precej oziroma vse več revščine, zato je naše okolje vse bolj uničeno. Mar ne bi bila sočutna ekonomija potemtakem tista, ki bi lahko transformirala današnje mešane ekonomije, se sprašuje dr. Mešnikov. Mar ni sočutje neločljivi del človeške narave?
Čeprav je v razvitejših državah vendarle možno razmišljati o sočutni ekonomiji, predvsem zaradi državljanskih aktivnosti in protestov, pa je ta zgodba povsem drugačna na globalni ravni. "Najtežja naloga je implementacija pravičnosti oziroma kriterija sočutja, ustrezno uravnoteženega z ekonomsko učinkovitostjo, na svetovni ravni. To pomeni redistribucijo bogastva in dohodka od bogatejših k revnejšim državam in jim pri tem pomagati, da postanejo same ekonomsko učinkovitejše," pravi dr. Mešnikov.
Sočutje pomeni občutiti trpljenje in težave drugih in jim tudi pomagati. Vendar sočutna ekonomija presega zgolj občasne izraze dobrodelnosti, značilne za današnje bogate države, ki so pogosto zgolj dejanje slabe vesti (ker preveč trošimo na račun revnih). Pravi izraz sočutja je lahko le oblikovanje takšnega ekonomskega sistema, ki bo vsakomur zagotovil dovolj dobrin in storitev (vsaj) za zadovoljevanje osnovnih potreb (minimalni življenjski standard), kar z drugimi besedami pomeni, da nikomur ne bo treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.
Zato v okvir sočutne ekonomije zagotovo lahko uvrstimo ekonomijo delitve, ki se v prvi vrsti ukvarja s pravičnejšo in poštenejšo redistribucijo (kriterija sočutja) oziroma delitvijo virov tako znotraj držav kot tudi na globalni ravni.
Kot nam je v uvodu predstavil dr. Dušan Rutar, je sočutje "kot potencial naravno v vsakem človeku", z učenjem pa ta potencial lahko razvijemo in ustvarimo nekaj novega, na primer bolj sočutno družbo. Še zlasti pa lahko ustvarimo sočutno ekonomijo, poudarja dr. Stanislav Mešnikov. Sočutna ekonomija pomeni, da naš prirojeni »občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči« vgradimo v ekonomski sistem, ki bo poskrbel za pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, da nihče več ne bo trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev.
Ekonomija delitve je sočutna ekonomija.
Najprej objavljeno na portalu Za-misli
