petek, 28. julij 2023

O sočutni ekonomiji


"Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja. To je sicer kot potencial naravno v vsakem človeku, vendar je na začetku njegovega življenja nerazvito in šibko. Oseba zato spontano čuti sočutje do določenih bitij, do najbližjih na primer, medtem ko so do drugih in bolj oddaljenih vede drugače – lahko celo sovražno, ker jih ne pozna, ne razume in se jih boji.
Bistveno je, da se ljudje lahko učimo. Učenje po definiciji pomeni ustvarjanje novega. Torej se lahko naučimo novih oblik vedenja in delovanja, novih oblik tega, kar želimo imeti med seboj.
Lahko se učimo o dobrih dejanjih." (Dr. Dušan Rutar: Sočutna šola. Za-misli, 2023, str. 22)

Berem izjemno knjigo dr. Dušana Rutarja Sočutna šola. V današnji sebični in tekmovalni družbi ne potrebujemo ničesar bolj kot sočutje. In dobra novica je, da se o njem lahko učimo. To je naloga sočutne šole. Znanje, ki ga pridobimo v sočutni šoli pa še zlasti potrebujemo na družbenem področju, ki je ključni generator sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in uničevanja narave – ekonomsko področje. Se potemtakem lahko naučimo sočutne ekonomije? Seveda, saj se ljudje lahko učimo, učenje pa po definiciji pomeni ustvarjanje novega, kot pravi dr. Rutar. Razmislimo torej o sočutni ekonomiji.

Besedno zvezo sočutna ekonomija je prvi uporabil ruski ekonomist in nekdanji sovjetski diplomat dr. Stanislav Mešnikov (1927 – 2014), in sicer septembra 1990 na konferenci Art Meets Science and Spirituality in a Changing Economy (Umetnost sreča znanost in duhovnost v spreminjajoči se ekonomiji) v Amsterdamu. Poudaril je, da je njegovo zanimanje za sočutno ekonomijo bolj kot biologija spodbudila religija. Na okrogli mizi na omenjeni konferenci je sedel skupaj z Dalajlamo, ki ga je tudi navdihnil, da je namesto besede »altruizem« uporabil besedo »sočutje«. (dr. Stanislav Mešnikov: K ekonomiji sočutja, 1993).

Kakšna bi lahko bila sočutna ekonomija? Čeprav je o sočutju veliko opredelitev, uporabimo kar Mešnikovo:

"Sočutje je občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči. Je psihološki in verski koncept, ki ga lahko obravnavamo kot pomembnega za področje ekonomije in druge humanistične vede, ki proučujejo človeško vedenje ter njegov vpliv na blaginjo in odnose med ljudmi."

Da je sočutje občutek za trpljenje in težave drugih že vemo, a pojmovanje ekonomije kot ene izmed humanističnih ved, ki proučuje človeško vedenje in njegov vpliv na blaginjo ter odnose med ljudmi, ni nekaj, kar bi nam zvenelo domače. Kajti večina ekonomijo danes razume kot vedo, ki se ukvarja predvsem s pridelavo in proizvodnjo izdelkov (in storitev) ter njihovo prodajo, bančništvom in drugimi dejavnostmi, ki imajo za cilj (maksimalen) dobiček za posameznika in podjetja oziroma gospodarsko rast na širši družbeni ravni. Slednje velja predvsem za ekonomski sistem, ki ga imenujemo kapitalistični oziroma (svobodno) tržni. Njegovo nasprotje pa je komunizem/socializem.

Kateri sistem je najboljši? Dr. Mešnikov pravi, da je odvisno od kriterijev, ki jih uporabljamo. Običajno uporabljamo dva:

– najbolj učinkovit sistem, ki proizvaja več dobrin in storitev na prebivalca ali na enoto glede na skupni vložek kapitala in dela;

– najbolj pošten in pravičen, ki zagotavlja, da sta dohodek in bogastvo distribuirana tako, da je revščina čim manjša in da je vsem članom družbe zagotovljen vsaj minimalni življenjski standard, ki ga družba sprejema.

Dr. Mešnikov pri tem poudarja, da so "dolgoletne zgodovinske izkušnje pokazale, da ta dva kriterija nista nujno medsebojno združljiva. Najučinkovitejši sistem morda ni ravno pravičen ali pošten. Najbolj pošten in pravičen sistem pa morda ni zelo učinkovit." Po prvem kriteriju običajno prepoznamo kapitalističen, po drugem pa socialističen oziroma komunističen sistem. Čeprav se zdi, da je socialističen/komunističen ekonomski model danes poražen, pa so bili, kot pravi dr. Mešnikov, "državni posegi v gospodarstvo, socialna država, davčna prerazporeditev bogastva in dohodka v korist najmanj srečnih slojev družbe in nekateri drugi vidiki sodobne kapitalistične družbe dejansko izposojeni iz arzenala kolektivizma."

Zato pravzaprav ne moremo govoriti o »čistem« kapitalizmu, temveč o ekonomskem sistemu, ki je bil primoran vključiti mnoge elemente, ki jih pripisujemo socialističnemu oziroma komunističnemu sistemu. "Vse sodobne družbe, ki se imenujejo kapitalistične, so dejansko postale mešane ekonomije, v katerih zasebna lastnina sobiva s kolektivnimi in državnimi oblikami, trg pa živi ob boku netržnih oblik in mehanizmov. Ta 'mešanica' se razlikuje od države do države, vendar je vedno prisotna," poudarja dr. Mešnikov.

Lahko pa dodamo, da se danes ta »mešanica« ponovno nagiba v smer »čistega« kapitalizma na račun težko pridobljenih socialnih pravic in pravičnosti ter okolja. Zato je danes tudi znotraj uspešnih industrializiranih kapitalističnih držav še vedno precej oziroma vse več revščine, zato je naše okolje vse bolj uničeno. Mar ne bi bila sočutna ekonomija potemtakem tista, ki bi lahko transformirala današnje mešane ekonomije, se sprašuje dr. Mešnikov. Mar ni sočutje neločljivi del človeške narave?

Čeprav je v razvitejših državah vendarle možno razmišljati o sočutni ekonomiji, predvsem zaradi državljanskih aktivnosti in protestov, pa je ta zgodba povsem drugačna na globalni ravni. "Najtežja naloga je implementacija pravičnosti oziroma kriterija sočutja, ustrezno uravnoteženega z ekonomsko učinkovitostjo, na svetovni ravni. To pomeni redistribucijo bogastva in dohodka od bogatejših k revnejšim državam in jim pri tem pomagati, da postanejo same ekonomsko učinkovitejše," pravi dr. Mešnikov.

Sočutje pomeni občutiti trpljenje in težave drugih in jim tudi pomagati. Vendar sočutna ekonomija presega zgolj občasne izraze dobrodelnosti, značilne za današnje bogate države, ki so pogosto zgolj dejanje slabe vesti (ker preveč trošimo na račun revnih). Pravi izraz sočutja je lahko le oblikovanje takšnega ekonomskega sistema, ki bo vsakomur zagotovil dovolj dobrin in storitev (vsaj) za zadovoljevanje osnovnih potreb (minimalni življenjski standard), kar z drugimi besedami pomeni, da nikomur ne bo treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev, kot so hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Zato v okvir sočutne ekonomije zagotovo lahko uvrstimo ekonomijo delitve, ki se v prvi vrsti ukvarja s pravičnejšo in poštenejšo redistribucijo (kriterija sočutja) oziroma delitvijo virov tako znotraj držav kot tudi na globalni ravni.

Kot nam je v uvodu predstavil dr. Dušan Rutar, je sočutje "kot potencial naravno v vsakem človeku", z učenjem pa ta potencial lahko razvijemo in ustvarimo nekaj novega, na primer bolj sočutno družbo. Še zlasti pa lahko ustvarimo sočutno ekonomijo, poudarja dr. Stanislav Mešnikov. Sočutna ekonomija pomeni, da naš prirojeni »občutek za trpljenje ali težave drugih, ki mu sledi želja po pomoči« vgradimo v ekonomski sistem, ki bo poskrbel za pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, da nihče več ne bo trpel pomanjkanja osnovnih dobrin in storitev.

Ekonomija delitve je sočutna ekonomija.


Najprej objavljeno na portalu Za-misli

četrtek, 27. julij 2023

Iz slabega na slabše, ali boljše


"Ne glede na to, kako slabo je, vedno lahko stvari še poslabšate ...", je zapisal pokojni pedagog Randy Pausch. Res je, to velja tako za posameznike kot za države. In danes je ta njegova misel postala že skorajda načelo. Hujše kot so podnebne spremembe, še bolj jih poslabšujemo, namesto da bi jih reševali. Hujše kot so vojne, še zlasti tista v Ukrajini, še bolj se trudimo, predvsem s pošiljanjem orožja, da jih zaostrimo in podaljšamo; namesto da bi iskali miroljubne rešitve. To velja še za številna druga področja, med njimi tudi za finančno.

Finančno področje se zdi danes na videz stabilno: inflacija se nekoliko umirja, dobički podjetij se povečujejo, borzni indeksi rastejo v rekordne višave. Vendar je to morda le zatišje pred viharjem. Problem je namreč, da hkrati rastejo tudi dolgovi. Po zadnjih podatkih je skupni globalni dolg dosegel 305 bilijonov dolarjev, kar je 45 bilijonov več kot pred pandemijo. Višje obrestne mere centralnih bank otežujejo odplačevanje teh dolgov. Samo ameriški javni dolg znaša 32 bilijonov dolarjev.

Hkrati so že skorajda utonili v pozabo propadi treh ameriških bank (Silicon Valley Bank, Silvergate Bank, First Republic Bank) v marcu 2023, ki so dodobra zatresli globalne finance. Se bo bančni zlom nadaljeval?

Zdaj pa smo priča rekordni rasti ključnih borznih indeksov; samo znameniti Dow Jones je dosegel najdaljšo serijo rasti (13 zaporednih dni) po letu 1987. Dolgotrajna rast borznih indeksov pa sloni predvsem na obetih za dobičke, ki bodo v prihodnosti morda izvirali iz umetne inteligence, ter na obsežnem špekulativnem zapiranju kratkih pozicij (t. i. shortanje oz. stave na padec delnic). Takšna evforična rast se skorajda vedno obrne navzdol – evforijo zamenja panika.

Vse skupaj predstavlja nevarno zmes, ki lahko kadar koli eksplodira in povzroči borzni ter finančni zlom velikanskih razsežnosti. Skupaj z drugimi globalnimi problemi (vojna v Ukrajini, podnebna kriza, revščina, migracije itd.) pa to pomeni, da gremo iz slabega še na slabše.

Uvodoma smo navedli citat Randya Pauscha, a ga namerno nismo dokončali. V celoti zveni takole: "Ne glede na to, kako slabo je, vedno lahko stvari še poslabšate. Hkrati pa je pogosto v vaši moči, da jih izboljšate."

Ni torej nujno, da stvari ves čas samo poslabšujemo. V naši moči je, da jih tudi izboljšujemo. Vendar to zahteva našo vključenost, aktivnost. Vemo za celo vrsto ukrepov za reševanje obstoječih težav in še večjih težav, ki jih lahko predvidimo.

Politike moramo prisiliti, da prenehajo vlagati v orožje, militarizacijo in spodbujanje vojaških konfliktov. Poznamo celo vrsto ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, niti omenjati jih ni treba več. Nasproti finančnemu kaosu lahko razmišljamo o globalni delitvi dobrin in ekonomiji delitve na splošno. Poznamo še tisoč in eno idejo za boljši svet. Vse so na dosegu naše moči. Izkoristimo jo.
 

ponedeljek, 3. julij 2023

Ekonomska neenakost – »mati« vseh problemov


Zagotovo lahko rečemo, da je danes v svetu veliko zelo resnih problemov, ki ogrožajo blaginjo ali celo prihodnost človeštva. Številni pravijo, da so največji problem človeštva podnebne spremembe, zato bomo napeli vse (kapitalske) moči za tako imenovani »zeleni prehod« in spet bo vse v redu. Pa bo res? Bodo revni in zelo revni ljudje kupovali električne avtomobile, nameščali solarne panele, toplotne črpalke in izolirali fasade? Ne. Še naprej bodo kurili oglje, petrolej in sekali drevje, da si lahko pripravijo skromen obrok. Če si ga seveda sploh lahko. Revni ljudje ne razmišljajo o zelenem prehodu, temveč o hrani, pitni vodi, osnovnih zdravilih, sanitarijah in drugih dobrinah za zadovoljevanje osnovnih potreb. Morda bi bilo prav, da pokažemo na pravi vzrok za stanje v svetu, ki je vse prej kot dobro, in to je neenakost, predvsem ekonomska.

Za boljše razumevanje neenakosti se spomnite dveh pomorskih nesreč nedavno tega: pred obalo Grčije je potonila ladja s približno 750 migranti, od katerih jih je preživelo samo 100, med utopljenimi pa naj bi bilo vsaj 100 otrok; skorajda v istem času je pod gladino preminulo pet članov podmornice Titan, katere namen je bil turistični ogled razbitin potopljenega Titanika. Seveda gre v obeh primerih za tragedijo. A hkrati tudi za podobo sveta, v katerem živimo. Za migrante je bila smrtno nevarna pot življenjska nuja, pot iz krempljev revščine in konfliktov. Za peščico bogatašev je bil potop turistična atrakcija, nekaj posebnega, nekaj kar si privoščijo samo najbogatejši. In tudi reševanje je bilo odraz časa, v katerem živimo. Reševalna akcija migrantov je bila skromna, komajda opazna, reševanje bogatih izjemno obsežno in drago ter zelo dobro medijsko pokrito.

Ekonomska neenakost

V času Covid-a se je bogastvo 10 najbogatejših Zemljanov podvojilo, medtem ko so se dohodki 99 odstotkov ljudi zmanjšali. Na svetu je nekaj več kot 2700 milijarderjev, od začetka pandemije je vsakih 26 ur »nastal« nov milijarder. Od leta 1995 je najbogatejši 1 odstotek Zemljanov akumuliral 20-krat več bogastva kot najrevnejša polovica prebivalcev Zemlje. Ocenjuje se, da zaradi neenakosti vsak dan umre vsaj 21.300 ljudi oziroma 1 vsake 4 sekunde. Zaradi pomanjkljivega dostopa do zdravstvenega varstva v revnih državah letno umre 5,6 milijona ljudi in 2,1 milijona zaradi lakote. (Oxfam International) Zakaj se je torej 750 migrantov gnetlo na »plavajoči krsti« sredi Sredozemskega morja? Da bi ušli katastrofalnim posledicam neenakosti. Verjemite, nihče od njih si ni želel na tisto ladjo.

Ekonomska neenakost je velikanski problem, ki je globalen in hkrati prisoten skoraj v vsaki svetovni državi. Seveda je stanje veliko hujše v revnih državah sveta, ki ne morejo zaščiti svojih ljudi pred pomanjkanjem najosnovnejših dobrin in storitev.

Iskanje grešnih kozlov oziroma preusmerjanje pozornosti

Če pa prebiramo različne resne in manj resne medije, se zdi, da so ključni problemi sodobnega sveta naslednji: LGBTQ+ skupnost, migranti, evtanazija, kriza vrednot, kulturni marksizem in tako naprej. Morda pa gre le za prefinjen mehanizem globalnih elit, kako s pomočjo političnih elit in mainstream medijev (še zlasti tako imenovanega desnega pola) preusmeriti pozornost javnosti od resničnih težav k popolnoma nepomembnim. Tako se ogromna energija, ki jo ima javnost (civilno-družbena sfera), uspešno preusmerja na področja, ki nimajo nikakršnega vpliva na našo prihodnost ali pa so zgolj posledica in ne vzrok za težave.

Pravičnejša delitev globalnih dobrin

Če pa želimo reševati problem globalne ekonomske neenakosti, moramo brez dvoma spregovoriti o pravičnejši delitvi globalnih virov. Vendar, ali ste o tem slišali vsaj besedo iz ust ključnih politikov, ste prebrali o tem vsaj novičko v glavnih medijih, je o tem spregovoril kdor koli na kateri koli od brezštevilnih konferenc za rešitev globalnih problemov? Ne, zagotovo niste. Ste pa zagotovo veliko slišali o »nevarnih« migrantih, vojnah, vročinskih rekordih; pa o športu, norih človeških rekordih, o »težavah« in muhah influencerjev itd.

Pravičnejša delitev globalnih virov je temelj reševanja ključnih globalnih problemov. Z odpravo revščine in skrajne revščine se bodo zagotovo skorajda popolnoma ustavile migracije in lahko bomo začeli z resničnim reševanjem globalnega podnebja in okolja. In večja ekonomska pravičnost je vselej tudi osnova za družbeno pravičnost.

Objavljeno: Za misli