četrtek, 28. december 2017

Medsebojna delitev dobrin














V družinah nismo trgovci,
dobrin ne kupujemo od zakoncev ali partnerjev,
ne prodajamo jih svojim otrokom.

V družinah nismo bankirji in računovodje,
ne jemljemo kreditov od starih staršev,
ne obračunavamo obresti svojim otrokom.

V družinah poskrbimo za potrebe vsakogar,
vsak prispeva po svojih zmožnostih za blaginjo vseh.
Ne preračunavamo: kdo, kdaj in koliko?

V družinah si dobrine delimo med seboj;
dajemo, sprejemamo, obdarujemo, souporabljamo,
zamenjujemo, posojamo – in ne zahtevamo povračila!

Medsebojna delitev dobrin je izraz skrbi,
vzajemnega spoštovanja, ljubezni do vseh družinskih članov.
Medsebojna delitev dobrin je neizmerno trdna vez.

Zakaj ne bi delili še z drugimi ljudmi:
s sosedi, s sodržavljani, s so-Zemljani?
Svet bi postal mnogo lepši kraj.


Slika: Frederick George Cotman, 1880: One of The Family

Ekonomija, skrb za družbeno blaginjo


O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost – družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Da neka širša družbena skupnost lahko deluje, potrebuje politiko, ki usklajuje delovanje vseh družbenih področij za skupno dobro celotne skupnosti in slehernega njenega pripadnika. Ekonomija je eno od teh področij, ki ima še posebej pomembno vlogo. Naloga ekonomije je ustvarjanje materialnih pogojev bivanja (produkcija in distribucija dobrin) in podpora delovanju vseh drugih družbenih področij (šolstva, zdravstva, javne uprave, policije, sodnega sistema, lokalnih skupnosti, kulture itd.), ki vsem članom družbe omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.

Cilj delovanja ekonomije je družbena blaginja, ki posameznikom ne omogoča samo zadovoljevanja njihovih osnovnih potreb, temveč možnost, da v polnosti izrazijo svoje potenciale. Zato je zelo pomembno, kako je ekonomija organizirana in kako delujejo njene institucije (podjetja, banke, trgovine, itd.). Dve ključni ekonomski področji sta produkcija in distribucija dobrin. Pojem dobrina pa ne zajema samo materialnih dobrin kot so hrana, voda, oblačila, zdravila itd., temveč tudi nematerialne dobrine oziroma storitve kot so izobraževanje, zdravstvene storitve, zagotavljanje varnosti, itd.

Na področju produkcije dobrin je ekonomija izjemno uspešna. Danes produkcija dobrin že zadostuje za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Torej je ekonomija že rešila temeljni ekonomski problem človeštva, ki je povezan s preživetjem slehernega posameznika in družbe kot celote. Pa vendar temu ni tako. Kajti ključni ekonomski problem današnjega časa ni produkcija dobrin, ta je več kot zadostna, temveč distribucija dobrin oziroma njihova porazdelitev. V nekaterih delih sveta je dobrin odločno preveč, tamkaj se ekonomski sistem ukvarja s problemom njihove potrošnje. V številnih delih sveta pa vlada hudo pomanjkanje tudi najosnovnejši dobrin, zato je tam ekonomski problem preživetje stotin milijonov ljudi.

Ko govorimo o današnji ekonomiji se moramo torej osredotočiti predvsem na drugačno distribucijo oziroma (poraz)delitev dobrin. Distribucijo dobrin moramo organizirati tako, da bodo vsaj dobrine, ki so odgovorne za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, dosegle prav vse ljudi na planetu in jih bomo tako rešili nepotrebnega trpljenja, ki izvira iz pomanjkanja hrane, vode, zdravil in drugih življenjsko pomembnih dobrin. Ekonomskemu sistemu torej ni potrebno zagotavljati produkcije še več dobrin (težnja po neprestani gospodarski rasti), kar povzroča družbeno in okoljsko neravnovesje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Zato lahko ekonomski sistem prihodnosti poimenujemo ekonomija delitve.

Spregovorimo še o vlogi denarja v današnjem ekonomskem sistemu in družbi kot celoti. Osnovni namen denarja je bil vedno v poenostavitvi procesov distribucije/porazdelitve oziroma kroženja dobrin v celotni družbeni skupnosti. Vendar je denar namesto vloge sredstva za lažje kroženje dobrin, postal končni cilj ekonomskega življenja družbe. Namesto, da bi svoje ekonomske dejavnosti usmerjali k družbeni blaginji in s tem k blagostanju njenih pripadnikov, se tako posamezniki, ekonomske institucije in celo politika ukvarjajo predvsem s kopičenjem denarja, tudi z goljufijo, manipuliranjem in špekuliranjem. Posledice tega je strahotna družbena neenakost in nevarni procesi komercializacije družbe. Rezultati so vidni na vsakem koraku: lakota, revščina in degradirano okolje, na drugi strani pa pretirano bogastvo in pretirana potrošnja.

Ekonomija torej nikakor ni spretnost kopičenja bogastva posameznikov na račun večine človeštva in planetarnega okolja. Ekonomija je družbeno področje, katerega ključna naloga je vsem ljudem omogočiti zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb in drugih materialnih potreb, ki omogočajo razvoj njihovih potencialov. Ekonomija je odgovorna za materialne temelje na katerih stoji celotna družbena skupnost.

Ekonomija je v nekem smislu materinski princip: hrani nas, podpira pri rasti, neguje, skrbi za našo skupno blaginjo. Naloga ekonomije je skrb za skupno dobro. Zato je ekonomija prihodnosti ekonomija delitve, ki bo zagotavljala vsem Zemljanom univerzalen dostop do dobrin, ki jih potrebujejo za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb in širših potreb, ki jim omogočajo, da v polnosti izrazijo svoje potenciale.

Lahko rečemo, da je končni smoter in cilj slehernega ekonomskega delovanja blaginja človeštva.

torek, 26. december 2017

Človeštvo najprej, Zemlja najprej













Veliko manjših in večjih trumpov imamo,
ki kričijo america first
v vseh državah sveta.
Nekateri povedo naravnost,
drugi pravijo nacionalni interes:
najprej mi, potem pa vsi ostali.

Ko nacionalni interesi trčijo
drug ob drugega
se začnejo konflikti, rastejo ograje in zidovi,
pokajo puške, padajo bombe, letijo rakete.
195* nacionalnih interesov in še
stotine manjših – regionalnih in lokalnih.

Le malokdo pa vidi, da je
le en interes resničen in upravičen,
interes Človeštva in Zemlje.
Zato raje recite ali, še bolje, zakričite:
človeštvo najprej, Zemlja najprej.
Humanity first, Earth first.

Potem bomo, končno, zaživeli v miru in blaginji.



*V svetu je bilo konec leta 2017 uradno 195 držav.

Slika: All Humans Entitled To Fundamental Food,Shelter,Water,Heat Regardless of Circumstance.



sobota, 23. december 2017

Komercializacija, ta goljfiva kača!
















Verze našega velikega poeta,*
kako se v strup prebrača vse,
kar srce si sladkega obeta;

zapišimo v današnji svet, kjer
nas s poti razvoja speljuje goljfiva kača!
da nam celo je vera v sebe vzeta.

Komercializacija, ta goljfiva kača!
vse, kar lepega je, dobrega in skupnega
prebrača v blago; in potem barantamo s svojim  
znanjem, delom, umetniškimi stvaritvami; z zemljo, gozdovi, vodo;
celo z ljudmi in z medsebojnimi odnosi …
Komercializacija, v strup prebrača vse,
kar srce si sladkega obeta.


Komercializacija, ta goljfiva kača!
s trgovanjem privrejo na dan mračne sile
medsebojnega ločevanja, brezbrižnosti in samozadovoljstva;
spodbujajo naš pohlep, sebičnost in tekmovalnost;
denar postane valuta in edino merilo našega delovanja,
materialno naš cilj in smisel.
Komercializacija, v strup prebrača vse,
kar srce si sladkega obeta.


Le z zmernostjo, s solidarnostjo
le s sodelovanjem, z medsebojno delitvijo dobrin
lahko kači pristrižemo njene moči in se vrnemo
na pot razvoja, na pot ljubezni in luči,
ki nas vodi v mnogo lepšo prihodnost,
vero v sebe si povrnemo, srcu sladkega obeta.


*France Prešeren: O Vrba, srečna, draga vas domača

Slika: William Blake: Eve Tempted by the Serpent (Kača skuša Evo)

sreda, 20. december 2017

Kriptovalute ali ni vse zlato, kar se sveti


V luči dodatne osvetlitve več kot aktualnega področja kriptovalut nadaljujemo z razmislekom, ki smo ga zastavili v prejšnjih dveh zapisih So kriptovalute sploh denar? ter Kriptovalute in drugi baloni. Poglejmo si nekaj podatkov, ki v marsičem razbijajo mite gorečih zagovornikov te visokotehnološke in demokratične valute prihodnosti; lahko pa celo govorimo o zavajanju javnosti, kar pa sploh ni več nekaj nedolžnega. Pretežno bomo govorili o kriptovaluti bitcoin (BTC), ki predstavlja slabo polovico vrednosti 1368 kriptovalut, ki so trenutno v obtoku (Cryptocurrency Market Capitalizations).

Stroški transakcij

Na spletni strani Bitcoin – Pogosta vprašanja lahko preberemo: »Večina nakazil se lahko uspešno obdela brez vsake pristojbine. Vseeno se priporoča, da plačnik plača majhen prostovoljen prispevek, da si poveča verjetnost hitre potrditve nakazila in omogoči plačilo rudarjem. V posebnih primerih je plačilo prispevka potrebno, vendar je v splošnem dovolj nekaj centov.«

Dejstvo je, da danes, 20. decembra 2017, znaša povprečna pristojbina (Transaction fee) za eno transakcijo z bitcoini 32 dolarjev ($) oziroma 27 € (Bitcoin (BTC) price stats and information). Povprečna vrednost ene transakcije je 95.569 $ (80.600 €). Kar nam daje misliti, da bitcoini niso namenjeni običajnim nakupom, temveč predvsem špekulacijam, zato se tudi 27 € pristojbine ne zdi veliko, sploh dokler so dobički visoki.

Potrditev transakcije

»Plačilo z bitcoinom prejmete v nekaj sekundah. Preden pa začne omrežje potrjevati novo nakazilo, pa v povprečju mine 10 minut. Po tem času je nakazilo sprejeto v blok in po tem lahko prejete novce prejemnik tudi potroši.« Bitcoin – Pogosta vprašanja

Dejansko potrjevanje novega nakazila traja mnogo dlje, le redko pa 10 min. Večinoma traja potrjevanje vsaj eno uro, pa vse tja do 2.548 minut (Blockchain: Average Confirmation Time) oziroma 42,5 ure (skoraj dva dni).

Plačevanje z bitcoini ni niti hitro niti poceni. Problem je tudi v tem, da se veriga blokov (blockchain) z vsako novo transakcijo podaljšuje, zdaj je »dolga« že 174,79 gigabajtov (Bitcoin (BTC) price stats and information), kar močno obremenjuje računalnike uporabnikov (Ethereum’s Blockchain Size Surpasses Bitcoin’s by 40%).

Uporabnost bitcoina

»Vedno več podjetij in posameznikov uporablja bitcoin; med drugim so to klasična podjetja kot npr. restavracije, prenočišča, pravniška podjetja, pa tudi priljubljene spletne storitve kot npr. Namecheap, WordPress, Reddit in Flattr.« Bitcoin – Pogosta vprašanja

Na spletni strani smo našli zgolj 7 podjetij, ki v Sloveniji uradno sprejemajo plačila z bitcoini (Bitcoinslo.com), a tudi na širši ravni nismo našli več kot sto podjetij, ki uradno poslujejo z bitcoini (Who Accepts Bitcoins?).

Energetska potratnost

»Kar nekaj očitkov je, da je bitcoin energetsko potraten. Zadnje študije kažejo drugače: da so tradicionalni bančni sistemi energetsko neučinkoviti in da je energetski strošek bitcoina zanemarljiv, ko potegneš črto.« (predsednik Bitcoin društva Slovenije Jure Pirc v intervjuju za MMC)

Podatki kažejo drugačno sliko (Digiconomist: Bitcoin Energy Consumption Index): za potrditev ene bitcoin transakcije je potrebnih 242 kWh (kilovatnih ur) električne energije, kar je bistveno več, kot je potrebno za klasične bančne transakcije. Če vemo, da je v letu 2016 vsak državljan Slovenije povprečno dnevno porabil 17 kWh (Statistični pregled Slovenije 2017, str. 28), to pomeni, da ena transakcija bitcoina porabi toliko energije kot povprečen prebivalec Slovenije v dveh tednih.

Zmeda

Kot smo že zapisali trenutno obstaja 1368 kriptovalut. Kako bi kriptovalute lahko zares postale denar, saj bi morali ves čas pretvarjati vrednosti med valutami, ki mimogrede zelo nihajo? Vrednost bitcoina je na primer v torek, 19. 12. 2017, v eni sami uri padla za 1.000 $, z 17.929 na 16.912 $, medtem ko je konkurenčni Bitcoin cash v samo dveh dneh zrasel za 24,5 %. Kako v takih pogojih poslovati?

Navedli smo zgolj nekaj podatkov, ki na kriptovalute mečejo drugačno luč, kot nam jo želijo predstaviti goreči pristaši kriptovalut kot demokratičnega denarja prihodnosti. Potrebna je res dobršna mera previdnosti, še zlasti če želite na eni od 7.616 kriptovalutnih borz za evre ali dolarje kupiti to čudežno valuto. Vrednost vseh kriptovalut znaša že 625 milijard $ (526 milijard €), dnevno pa se obrne 58 milijard $ (48 milijard €), kar sploh ni več zanemarljivo (Cryptocurrency Market Capitalizations). Poleg tega pa se na samo 0,5 % bitcoin računih nahaja kar 87 % vseh bitcoinov, kar pomeni, da trg obvladuje le majhno število močnih igralcev (Bitcoin Rich List). To zgodbo dobro poznamo tudi v klasičnem bančništvu.

Torej ni vse zlato, kar se sveti.


Slika: Squawker Media


Opomba: Številni podatki bodo, ko boste brali ta prispevek, že drugačni, dovolj je da sami preverite trenutno stanje na spletnih povezavah.

ponedeljek, 18. december 2017

So kriptovalute sploh denar?


Denar je imel v zgodovini že mnogo različnih snovnih (npr. školjke, poper, čaj, veliki kamni, kakav) in nesnovnih oblik (zapis v papirnih ali v elektronskih knjigah). Tisto, kar je bistvenega pomena da neka stvar – snovna ali nesnovna – postane denar, je, da jo neka skupnost sprejme kot univerzalno plačilno oziroma menjalno sredstvo. Danes se mnogi navdušujejo nad kriptovalutami kot najsodobnejšo in najvarnejšo obliko denarja. Poglejmo si nekaj značilnosti oziroma lastnosti kriptovalut, zaradi katerih bi si upali trditi, da kriptovalute dejansko niso denar.

Univerzalnost in enostavnost

Ključna lastnost denarja je njegova univerzalnost. Ni pomembno v kakšni obliki je, pomembno je, da ga neka skupnost (lokalna, državna, regionalna) sprejema kot univerzalno menjalno oziroma plačilno sredstvo. Kar pomeni, da z njim vsi člani skupnosti lahko kupujejo in prodajajo vse dobrine in storitve (razen dogovorno oziroma zakonsko prepovedanih). Univerzalnost denarja pa je tesno povezana z njegovo enostavnostjo, kajti denar mora čim bolj poenostaviti in olajšati menjavo dobrin in storitev. V nasprotnem primeru ga sploh ne bi potrebovali.

Plačevanje s kriptovalutami pa je dejansko bistveno zahtevnejše in počasnejše od današnjega denarja (evro, dolar itd.), saj zaradi tehnologije veriženja blokov (blokchain) potrditev transakcije lahko traja tudi eno uro ali še bistveno dlje (Average Confirmation Time). Boste plačali kavo in počakali še eno uro, da bo transakcija potrjena? Vendar boste dejansko težko kjerkoli plačali kavo. Če se ozrete na seznam podjetij in ustanov, ki sprejemajo najbolj znano kriptovaluto Bitcoin kot plačilno sredstvo, boste verjetno razočarani – Who Accepts Bitcoins?

Stabilnost, varnost in zaupanje

Da bi neko snovno ali nesnovno stvar sprejeli kot univerzalno plačilno sredstvo, je vsekakor potrebna stabilnost. Za trgovca pa tudi kupca je zagotovo zelo pomembno, da vrednost neke valute čim manj niha. Če je cena kave v nekem lokalu 2 evra, je zagotovo dobro, da bo takšna tudi jutri, pojutrišnjem, čez mesec dni. Sčasoma seveda pride do spremembe vrednosti denarja in spremembe cen, vendar takšna nihanja kot jih opažamo pri kritovalutah onemogočajo kakršno koli normalno poslovanje ali dolgoročno ekonomsko načrtovanje, da o plačevanju davkov sploh ne govorimo (glejte nihanje vrednosti kriptovalute bitcoin).

Navkljub vrhunski digitalni tehnologiji pa hranjenje kriptovalut še zdaleč ni varno in enostavno, kar dokazuje nedavna kraja 4700 bitcoinov iz podjetja Nicehash. Zato je zaupanje v kriptovalute kot plačilno sredstvo nizko. To pa je za denar zelo slabo. Mnogo hitrejše, varnejše in enostavnejše je danes plačevanje, ki nam ga ponujajo običajne komercialne banke.

Nadzor in preglednost

Anonimnost pri transakcijah s kriptovalutami ni nekaj dobrega. S kriptovalutami teoretično lahko kupite tudi atomsko bombo. To je sicer skrajna trditev, ki pa odraža nezmožnost nadzora nad kriptovalutnimi transakcijami. Če bi vsi plačevali s kriptovalutami, bi se države sesule. Čeprav davkov ne plačujemo radi, pa si želimo imeti javno zdravstvo, šolstvo, pa tudi javno upravo in policijo. Si želite živeti v državi brez teh institucij? Tudi tisti, ki vse stavijo na bitcoine in druge kriptovalute se vozijo po cestah, ki so bile zgrajene iz javnega denarja, obiskovali so javne šole in tako naprej.

Mnogi trdijo, da so kriptovalute demokratičen denar, saj za njimi ne stoji nobena centralno vodena ustanova. Vendar mora biti vsakršen demokratičen sistem urejen in pregleden, vsak njegov član pa mora imeti možnost, da v njem enakopravno sodeluje. To bi težko rekli za sistem kriptovalut. Seveda tudi današnji finančni sistem še zdaleč ni idealen. Potrebujemo demokratičen nadzor nad ključnimi finančnimi institucijami, še zlasti nad centralnimi bankami. Za to bi si morali prizadevati, ne pa za uveljavitev denarja, ki ga dejansko nihče ne nadzoruje in ki omogoča nezakonite transakcije ter špekulacije.

Kaj pa so potemtakem kriptovalute?

Kriptovalute so predvsem žetoni v globalnem finančnem kazinoju oziroma na finančnih borzah. S kriptovalutami se danes špekulira podobno kot se že dolgo z delnicami, obveznicami in drugimi finančnimi instrumenti. A finančni instrumenti niso denar, saj v ničemur ne prispevajo k učinkovitosti ekonomskega sistema v dobro celotne družbene skupnosti; koristijo pa bogatenju posameznikov na račun večine.

Kakšen denar potrebujemo?

Denar ni končni cilj ekonomskega življenja družbe, temveč zgolj in samo sredstvo, ki omogoča lažje kroženje dobrin. Vsem članom družbene skupnosti, v najširšem smislu človeštvu kot celoti, zagotoviti trajen dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, je temeljna in najpomembnejša vloga in naloga ekonomije. Če denar deluje v tej smeri, potem izpolnjuje svojo osnovno ekonomsko vlogo.

Kriptovalute v nobenem smislu ne izpolnjujejo te vloge, niti nimajo ključnih lastnosti, ki jih mora imeti denar: univerzalnost, enostavnost, stabilnost, varnost in zaupanje. Prav tako ne omogočajo družbenega nadzora in preglednosti. Zato so kriptovalute, kakršne poznamo danes, nepotrebne in celo škodljive. Morda bo preživela njihova tehnologija, kriptovalute v sedanji obliki pa ne. Špekulativni balon kriptovalut bo kmalu počil in kot tolikokrat v zgodovini bodo številni ljudje, še zlasti tako imenovani mali vlagatelji, ostali z dolgimi nosovi.

Naša naloga je, da si prizadevamo za takšen ekonomski sistem, ki bo zagotavljal blaginjo vsem članom družbene skupnosti – od lokalne do globalne. Denarni oziroma finančni sistem mora služiti temu cilju. Ekonomske in finančne ustanove, ki jih poznamo danes, so še vedno potrebne, le spremeniti moramo njihove cilje in jih demokratično podrediti interesom širše družbene skupnosti.



Opomba: Tudi direktor švicarskega bančnega velikana UBS Axel Weber opozarja, da kriptovaluta bitcoin ni pravi denar. (Dnevnik, 17. 12. 2017)

Slika: Pixabay (CC0 licence)

Opomba k sliki: Slike, na katerih se bitcoin kot najbolj znana kriptovaluta pojavlja v obliki kovanca (ang. coin) so dejansko zavajajoče, saj kriptovalute nikakor nimajo snovne oblike.



nedelja, 17. december 2017

Odprti prostori, kjer si delimo


Odprti prostori so pomembni. Z več vidikov. Eden je zagotovo ekonomski. Ta je še posebej pomemben. Če prostore zapremo, zamejimo, ogradimo, potem nekateri ljudje ostanejo zunaj. Ne samo zunaj, onemogočen jim je tudi dostop. Celo dostop do najbolj osnovnih dobrin kot so hrana, voda, zdravila. Prav tako nimajo dostopa do informacij, znanja, šolanja, tehnologij. Prostore zapiramo s fizičnimi ali ekonomskimi ovirami. Vstop v zaprte prostore je pogojevan bodisi z državljanstvom, pripadnostjo neki ustanovi ali prepričanju bodisi z denarjem. Nasprotno so odprti prostori brezpogojno namenjeni vsem, v njih si brezpogojno delimo vse.

Za naš nadaljnji razmislek si oglejmo izvor besede ograja (ograda, ovira), vendar v angleškem jeziku, torej izvor besede fence. Izhaja iz besede defence (iz latinske besede defendere), kar pomeni zaščita, obramba. Kar spomnite se besed naših politikov, da nas ograja na južni meji brani pred migranti, pa Trumpovih utemeljitev obrambe ZDA pred nevarnimi Mehičani, prav tako na njihovi južni meji. Ograja nas torej brani.

Saj ta ugotovitev ni nič posebnega, a ograje so imele in imajo tudi močno ekonomsko vlogo. Ponovno si poglejmo primer Anglije. Čeprav je bila zemlja v srednjeveški Angliji v lasti fevdalnih gospodov, so imeli do 17. stoletja obsežni deli teh posesti status skupnega dobrega (commons). To pomeni, da so pod določenimi pogoji vsi vaščani imeli prost dostop do teh zemljišč, še zlasti za pašo živine, za pobiranje določenih sadežev, lesa in tako dalje. Vendar se je v 16. stoletju začel proces postopen ograjevanja skupne zemlje. (Wikipedia, Common land)

Veliko revnejših ljudi nenadoma ni imelo več dostopa do osnovnih virov preživetja in prisiljeni so se bili odpraviti s trebuhom za kruhom. Postali so idealna poceni delovna sila porajajočega kapitalizma. Podobne procese lahko danes še vedno opazujemo v najrevnejših deželah sveta. Ograjevanje je bistveno spremenilo in spreminja ekonomijo ter družbo kot celoto. Skupne dobrine (zemlja, gozdovi, pašniki …) so postale zasebna lastnina in predmet trgovanja oziroma komercializacije, številni ljudje pa poceni delovna sila oziroma človeški kapital, kot se reče danes. Ograje so ustvarile nove ekonomske meje – med zelo bogatimi in skrajno revnimi.

Ograje so torej številne ljudi odrezale od naravnih virov preživetja, hkrati pa so se bogate elite z ograjami zaščitile pred novo družbeno kategorijo – skrajno revnimi, ki nimajo več dostopa niti do osnovnih dobrin. Na naši (ali ameriški) južni meji nas ograja dejansko ščiti pred globalnimi reveži. Pred njimi ščitimo svoje bogastvo.

Vendar vsaj del našega bogastva izvira ravno iz držav od koder prihajajo tako imenovani ekonomski migranti (v resnici pa globalni reveži). Tamkaj pa v imenu svobodnega trga ne pustimo postaviti ograj – niti fizičnih niti ekonomskih (v obliki davkov, carin, taks). Simbol kapitalizma so v resnici ograje, ne pa svobodni trg; svoboda pač ne prenese ograj. Ograje branijo bogate države, mesta, posameznike pred revnimi. Ozrite se naokoli, skorajda vse površine in prostori so ograjeni – fizično, pravno ali ekonomsko (ali na vse tri načine hkrati).

Odprti prostori

Odprti prostori so nasprotno dostopni vsem. Tam ne poteka trgovanje, tekmovanje, ločevanje na tiste, ki imajo in na tiste, ki nimajo. V odprtih prostorih si delimo: dobrine, znanje, izkušnje, spretnosti, tudi sočutje in spoštovanje. V odprtih prostorih smo enaki. Vsak ponudi tisto, kar lahko in sprejme tisto, kar potrebuje.

Zato odprimo čim več prostorov.



četrtek, 14. december 2017

Tako govorijo ekonomisti















Ekonomisti pravijo: gospodarska rast,
mi odgovarjamo: pohlep in sebičnost.

Ekonomisti pravijo: višji bruto družbeni proizvod,
mi odgovarjamo: več neenakosti in uničevanja okolja.

Ekonomisti pravijo: konkurenčnost,
mi odgovarjamo: destruktivna tekmovalnost.

Ekonomisti pravijo: racionalizacija poslovanja,
mi odgovarjamo: odpuščanje delavcev.

Ekonomisti pravijo: tuje naložbe,
mi odgovarjamo: razprodaja državne lastnine.

Ekonomisti pravijo: varčevanje,
mi odgovarjamo: krčenje sredstev za javne storitve.

Ekonomisti pravijo: investicije v vrednostne papirje,
mi odgovarjamo: uničujoče špekulacije.

Ekonomisti pravijo: dežele v razvoju,
mi odgovarjamo: dežele revščine.

Ekonomisti pravijo: ekonomski migranti,
mi odgovarjamo: bežeči pred skrajno revščino.

Ekonomisti pravijo: človeški kapital,
mi odgovarjamo: izkoriščanje ljudi.

Ekonomisti pravijo: naravni kapital,
mi odgovarjamo: naš planet Zemlja.


Ekonomisti pravijo, da govorijo v jeziku znanosti,
mi trdimo, da leporečijo in govorijo
v imenu najbogatejših in najmočnejših.

sreda, 13. december 2017

Božič, sistem in jaz


V času, ko nas mediji dobesedno zasipavajo z božično glasbo, filmi in predvsem reklamami za neverjetno ugodne božične nakupe, si velja ponovno prebrati publikacijo Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz. Pravi pomen božiča zagotovo ni v množici daril in bogato obloženih mizah. Vendar, pravi Mesbahi, praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič.

Razmišljanje je več kot aktualno. Po eni strani smo res žrtve tega potrošniško-komercialnega sistema, ki ga tako preziramo in kritiziramo zaradi njegovega škodljivega delovanja na ljudi in okolje, po drugi strani pa ta sistem pomagamo vzdrževati pri življenju. Hudo nam je ob pogledu na milijone revnih in stradajočih ljudi, še zlasti otrok, a vseeno nasedamo umetnemu božičnemu vzdušju, ki ga ustvarjajo predvsem strokovnjaki za trženje. Ima tekanje za božičnimi darili in vseprisotna kičasta podoba Coca Cola božička res kar koli skupnega z božičem?

Mesbahi nam predlaga drugačno praznovanje: V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom.

Mnogim se zdi dovolj, da svojo slabo vest, ki jih gloda med božičnimi nakupi in za bogato obloženimi mizami, potešijo z dobrodelnostjo in namenijo nekaj evrov ali kosov oblačil najrevnejšim. Čeprav s samo dobrodelnostjo ni nič narobe, pa nikakor ne sme postati sistemska rešitev za skrajno nepravičen ekonomski sistem. Ali povedano preprosteje: dobrodelnost je danes postala organizirana dejavnost, ki skuša reševati vse slabosti ekonomskega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu. V resnici potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ne pa dobrodelnosti, ki polaga obliže na množično trpljenje milijonov ljudi v svetu obilja.

Namesto da pošiljamo še več svojih paketov za revne, pravi Mesbahi, se združimo in zahtevajmo, da naše vlade enkrat za vselej odpravijo revščino – ne s podcenjujočo dobrodelnostjo, temveč s prerazporejanjem naših državnih presežnih virov na podlagi pravičnosti in pravih človeških odnosov. Združimo se v množici več sto tisočih na ulicah vsakega glavnega mesta in zahtevajmo, da naše vlade naredijo inventuro vsega, kar imamo in česar ne potrebujemo ter to primerjajmo z zahtevami drugih držav. To ni nenavadna prošnja; ko se družina preseli, družinski člani pregledajo vse svoje stvari, da bi ugotovili, česa ne potrebujejo več, in marsikaj od tega nato podarijo v dobrodelne namene. Zdaj pa prosimo, da vsaka vlada izvede lastno inventuro presežnih državnih virov, nato pa naj se države ob pomoči Združenih narodov ukvarjajo z logistiko razporejanja teh presežkov po svetovnih regijah, ki so v največji stiski.

Rešitev je torej enostavna. Države se na mednarodni ravni lahko dogovorijo, da bodo delile svoje presežne dobrine s tistimi, ki jih potrebujejo. Zakaj bi kdorkoli trpel pomanjkanje, če pa je na svetu dovolj dobrin za vse. Mar ni prva naloga ekonomskega sistema zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu? Mar ne bi bilo to v skladu s Kristusovimi nauki? Bi Kristus danes podprl ljudi, ki sedijo za bogato obloženimi mizami in odpirajo neskončno kičasta darila? Skorajda zagotovo bi raje vstopil v skromna domovanja najrevnejših ljudi na Zemlji in podprl tiste, ki si zares prizadevajo za njihovo reševanje.

Premislimo še enkrat uvodne besede izjemne publikacije Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz: Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, kar se zelo jasno pokaže ob božiču, ko v trgovinskih središčih v Jezusovem imenu ropamo svojo krhko Zemljo. Poznamo še kakšen boljši način praznovanja rojstva Kristusa kot združiti se pod zastavo svobode in pravičnosti ter se na mirnih demonstracijah zavzemati za konec lakote in revščine v svetu.

Foto: argyadiptya, flickr creative commons (slika je ista kot v originalni publikaciji Mohameda Mesbahija Božič, sistem in jaz)

torek, 12. december 2017

Moj dom, moja domovina





















Moj domovina je čudovita, osupljiva,
je ne-končna in brez-mejna.

Himalajski vršaci, ki se kot zamrzli valovi
pnejo v neskončno globino neba,
pekoče valovanje saharskih sipin,
neizmerna modrina velikega oceana Tišine,
slepeče širjave arktične in antarktične beline,
ruske stepe, ki se raztezajo preko
večih pasov zemeljskega časa,
osupljivo zeleno bogastvo amazonskih pragozdov,
dih jemajoči slapovi Iguazu,
bobneče vodovje mogočnega Konga,
Veliki koralni greben, v vseh nezamisljivih barvah sveta,
svetlobe vajenim očem skrite temote kraškega sveta,
pa tisoče drugih čudežnih krajev,
ki jih ne moreš obiskati v času
enega zemeljskega življenja.

Moja domovina je ena sama,
moj dom, modrozeleni planet Zemlja.
Zares ljubim svojo domovino.


nedelja, 10. december 2017

Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah, v ravnovesju z naravo


"Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah", je Marxova misel. Takoj, ko jo zapišemo, tvegamo, da nas bralec proglasi za marksista, socialista ali komunista. Vendar se s tem ne nameravamo ukvarjati. Ideologije običajno hitro razvnamejo vroče glave oziroma najnižje človeške strasti. Takoj se pojavi pravi arzenal žaljivk in zgodovinski spomin se razpotegne vsaj do 2. svetovne vojne, če ne še dlje. Nas pa to ne zanima. S treznim razumom bomo razmislili o zgornjih besedah.

Čeprav avtorstvo misli vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah pripisujemo Marxu, gre dejansko za tisočletja staro ekonomsko načelo oziroma ekonomski model. Gre za prvotno družinsko oziroma domačijsko ekonomijo, pri čemer ne mislimo zgolj družine v njenem ožjem pomenu, temveč prvotne skupnosti in tudi druge plemenske, rodovne in lokalne skupnosti, ki so tako ali drugače – v nekoliko spremenjeni obliki – preživele vse do današnjih dni.

Takšna ekonomija je logičen temelj vsakršne človeške skupnosti, kajti človek je ob rojstvu najbolj nebogljeno bitje na planetu. Mnogo let je zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb povsem odvisno od družine ali širše skupnosti. Takrat zanj še kako velja, da prejme dobrine po svojih potrebah (z dobrinami ne mislimo samo fizičnih dobrin, temveč tudi nematerialne kot so nega, skrb, varstvo itd). Drugače sploh ne bi preživel, s preživetjem posameznika pa je povezano tudi preživetje družbene skupnosti.

Kasneje, če je zdrav, posameznik lahko sam zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Pa ne samo svojih potreb, svoje presežne zmožnosti lahko zaposli v dobro drugih družinskih članov ali pripadnikov širše družbene skupnosti. Takrat družbi lahko prispeva po svojih zmožnostih. V starosti, ali ko je bolan ali če je hendikepiran, spet dobiva po svojih potrebah.

Na teh temeljih sloni tudi sodobna socialna država. Kompleksen davčni sistem in javni sektor (zdravstvo, šolstvo, socialne službe itd.) delujeta po načelu vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Seveda ni vse idealno, vendar številne države, še zlasti skandinavske, uspešno delujejo po omenjenem načelu; tudi Slovenija je (zaenkrat še) socialna država takšnega tipa.

Res pa je, da danes vse bolj prevladuje neusmiljena tekmovalna miselnost: čim več zase, za druge mi je vseeno. To je temeljna paradigma današnje ekonomije. Zato so družbeni odnosi vse bolj zaostreni, zato je v svetu toliko konfliktov in vojn. Človeška družba na takšen način dolgoročno ne more preživeti.

Ekonomski model, ki smo ga poimenovali družinska ali domačijska ekonomija, je dejansko ekonomija delitve. Ko Maitreja pravi, da naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja, lahko te besede razumemo, da moramo ekonomski sistem organizirati tako, da bo njegova prva prioriteta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. V družini to poznamo: z delitvijo dobrin zadovoljujemo potrebe vseh družinskih članov po načelu vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Prestavimo to miselnost na širšo, državno in planetarno raven in ustvarili bomo briljantno civilizacijo.

Dodajmo še nekaj: dejavnik okolja. V preteklosti okoljska situacija ni bila kritična, danes pa moramo zadovoljevati potrebe vseh ljudi na planetu s pravičnejšo delitvijo dobrin, vendar v ravnovesju z okoljem oziroma z naravo kot celoto.

Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah, v ravnovesju z naravo.





sreda, 6. december 2017

Moja velika družina















Srečen človek, ki ima veliko družino,
za preživetje mu ni treba skrbeti,
prihodnosti se mu ni bati,
občutka osamljenosti ne pozna
vselej podprt s toplino in ljubeznijo.

Musliman, budist, kristjan, ne-vernik …,
levi, desni, v sredini …,
velik, majhen, hendikepiran …,
črn, bel, rumen …,
… vedno Človek.

Človeštvo – moja velika družina;
moji bratje in moje sestre
po izvoru in po srcu, le po videzu drugačni.
Vsi skupaj ena družina,

Eno človeštvo.

ponedeljek, 4. december 2017

Super ekonomija


Ekonomski sistem je v globalnem smislu izjemno uspešen! Morda se s to trditvijo danes strinja le malokdo. Vse bolj uničeno okolje, milijone brezposelnih in obsežna revščina zagotovo govorijo proti zgornji trditvi. Pa vendarle; proizvodnja dobrin danes ne zgolj zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ampak jih celo presega. Imamo neverjetno učinkovite proizvodne, transportne in komunikacijske tehnologije; super računalnike, robote, itd. V čem je potem problem?

Današnji ekonomski sistem je otrok industrijske revolucije. V nekaj več kot dveh stoletjih je človeštvo s pomočjo strojev in novo odkritih energetskih virov skorajda uspelo rešiti svoj temeljni ekonomski problem. Temeljni ekonomski problem slehernega človeka (tudi vsakega drugega bitja) in sleherne družbene skupnosti je, kako zadovoljevati svoje osnovne potrebe oziroma, kako preživeti.

Z naglim razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij, robotov ter novih, praktično neomejenih energetskih virov, bi že v bližnji prihodnosti lahko večji del potrebnih dobrin pridobili skorajda brez človeškega dela. Obeti so torej dobri, ljudje bi se lahko končno začeli (ne samo nekateri) ukvarjati s samospoznanjem, umetnostjo, kulturo, z medsebojnimi odnosi in z drugimi stvarmi, kar bi nam omogočilo ustvariti briljantno civilizacijo. Kaj potem delamo narobe, da postajamo vse bolj (samo)uničevalna civilizacija?

Problem je, ker hitremu tehnološkemu razvoju sledi (pre)počasen razvoj družbenih odnosov. Družbeni sistem, še zlasti njegov ekonomski del, se na področju medsebojnih odnosov v zadnjih dvesto letih ni bistveno spremenil. Medtem ko so se stroji, naprave in tehnologije zelo spremenile, pa delovna mesta, delovni čas, plačilo za delo in ekonomske institucije (npr. korporacije, banke) ostajajo skorajda nespremenjene. Na teh področjih smo obtičali v 20., 19. ali celo 18. stoletju. Distribucija planetarnega bogastva pa je obtičala v še zgodnejših obdobjih človeške zgodovine.

Zato imamo tako velike probleme kot so brezposelnost, revščina in lakota ter uničeno okolje. Ne zato, ker je ekonomski sistem neučinkovit, temveč ker smo pozabili spreminjati odnos do dela, odnos do ljudi; ker nismo poskrbeli za pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) velikanskega globalnega bogastva.

Nobenega vzroka ni, da že v bližnji prihodnosti ne bi izgradili resnično briljantne civilizacije, kjer nihče ne bi trpel pomanjkanja, kjer bi bilo delo nekaj prijetnega in ustvarjalnega, kjer bi živeli v sozvočju z okoljem in drugimi živimi bitji, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Za to ne potrebujemo ne krvavih revolucij ne novih ekonomskih ideologij. Imamo super uspešen ekonomski sistem, ki pa danes dobro služi le nekaterim. Da bi deloval v korist vseh, je potrebno spremeniti naš odnos do dobrin in ekonomije nasploh. S pravično delitvijo globalnih dobrin bo za vsakega človeka na planetu trajno zagotovljeno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (hrana, neoporečna voda, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje). S tem pa bo enkrat za vselej rešen temeljni ekonomski problem človeštva.

Iz tega temelja bodo sledile tudi druge ekonomske in družbene spremembe, ki bodo omogočile mirno sobivanje vseh svetovnih držav, nesluten družbeni razvoj (ne samo tehnološki) ter ohranitev okolja za prihodnje generacije in za vsa živa bitja, s katerimi si delimo planet Zemljo.


Slika: Jan Brueghel st. in Hendrick de Clerck – Obilje in štirje elementi