sobota, 30. maj 2015

Popotresni sunek


Preprosto se ni mogoče načuditi politikom in ekonomistom, ki že odpirajo šampanjce, saj naj bi bila finančna oziroma ekonomska kriza bolj ali manj premagana. So naivni? Neuki? Neizobraženi? Ne-umni? Ali pa kar vse skupaj? Morda pa samo živijo v nekem povsem drugem, imaginarnem svetu, iz katerega resničnega sveta preprosto ni mogoče uzreti. Zagotovo pa ne berejo knjig. Če bi jih, bi morda kakšno stvar naredili drugače.

Zagotovo niso prebrali knjige Aftershock (2014), ki so jo napisali dr. David Wiedemer, Robert A. Wiedemer in Cindy Spitzer. Beseda aftershock pomeni popotresni sunek, pa tudi posledico nekega dogodka. Popotresni sunek, ki izhaja iz finančnega “potresa” v letu 2008, bo temeljito stresel finančni in posledično celotni globalni družbeno-ekonomski sistem. Poglejmo si nekaj temeljnih poudarkov iz knjige.

Lažna ozdravitev

Temelji ekonomije se v zadnjih letih niso spremenili. Dejstvo je, da že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja živimo v tako imenovani bubble economy (balonski ekonomiji), za katero je značilno, da virtualno spiralno raste v obliki več balonov (nepremičninski, borzni, dolžniški, denarni), ki spodbujajo drug drugega, prav tako pa pok enega balona spiralno navzdol potisne tudi vse ostale.

Tako je pok nepremičninskega balona v letu 2007, leto zatem sprožil globalno finančno krizo. Od takrat vlade oziroma centralne banke vlagajo velikanske napore oziroma gigantske vsote denarja na finančne trge, da bi krizo rešile. Resda jim je uspelo za malenkost popraviti gospodarsko rast, a so hkrati povzročile izjemno rast borznih balonov, ki zdaj grozijo s pokom, ki bo destabiliziral celoten globalni ekonomski sistem.

V resnici se je “bubble economy” zlomila že v letu 2008, vse kar se danes dogaja je samo še nemogoč poskus njene ponovne oživitve. A že zdrava kmečka logika nam pove, da neprestana rast na omejeno velikem planetu preprosto ni mogoča.

Neizmerne količine denarja

Države in centralne banke so zato leta 2008 ekonomskega “mrtveca” priklopile na “denarno infuzijo”. Ameriška centralna banka (FED) je tako na primer od leta 2008 do danes povečala svojo bilanco (denarno osnovo, monetary base) z 800 milijard na 4 bilijone oziroma 4.000 milijard dolarjev (glej pretvorbe). Še bolj jasno, za kakšne vsote gre, pa nam postane jasno, če vemo, da je FED med leti 1913 in 2007 ustvaril skupaj 828 milijard dolarjev, samo v letu 2013 pa 1 bilijon oziroma 1.000 milijard dolarjev.

FED je s tako imenovano politiko kvantitativnega sproščanja bistveno povečal količine denarja v obtoku, prav to pa zdaj počne tudi Evropska centralna banka (ECB), ki mesečno kupi za 60 milijard evrov državnih obveznic, skupno pa jih namerava odkupiti preko 1.100 milijard evrov, podobno že dlje časa počne japonska centralna banka. (Čeprav stare finančne krize še zdaleč ni konec, na obzorju že nastaja nova).

Poleg tega pa zgodovinsko nizke ključne obrestne mere centralnih bank gospodarsko razvitih držav omogočajo komercialnim bankam dostop do poceni oziroma brezplačnega denarja.

Napihovanje borz

Večina novega denarja pa ne gre v gospodarstvo in za dobro prebivalstva, temveč na borze. Tako so najpomembnejši svetovni borzni indeksi večinoma že krepko presegli predkrizne ravni. Tako je na primer vrednost nemšega borznega indeksa DAX od leta 2009 “zrasla za skoraj 307 odstotkov, nemško gospodarstvo pa se je v tem obdobju nominalno okrepilo več kot 15-krat počasneje.” (Sveže milijarde iz centralnih bank napihujejo delniške balone) In to so podatki za Nemčijo, ki ji gre gospodarsko resnično dobro, drugje rastejo samo borze, gospodarstvo pa hkrati celo stagnira.

Globalna borzna evforija je še večja v Aziji, kjer so kitajski borzni indeksi samo letos narasli tudi za neverjetnih 100 % (It's official: Chinese stocks have surged over 100%). Gospodarska rast pa se je v tem času povečala za bistveno manjši odstotek. Vsaj v teoriji bi morali borzni indeksi odražati rast ali padce v gospodarstvu.

Aftershock

Ni vprašanje, ali se bo velik ekonomski popotresni sunek (aftershock) zgodil ali ne, temveč, kdaj se bo zgodil? Tega ni mogoče z gotovostjo napovedati. Politiki in centralni bankirji so glave porinili v pesek, čeprav se opozorila uglednih ekonomistov in aktivistov kar vrstijo (Glej Pa ne pozabite na konzerve).

To kar počnejo, pa je izjemno nevarna igra, saj bodo posledice zloma borz najmanj tako hude, kot v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Lahko se zgodi celo, da se bo zlomila celotna denarna ekonomija, kar lahko povzroči zastoj globalne menjave oziroma trgovine. Si predstavljate, kaj to pomeni za Slovenijo, ki ima le 31 % samoskrbo z zelenjavo, 56 % z žiti in 63 % s krompirjem (Lokalna samoskrba). Lakoto?

Na žalost tudi večina prebivalstva vplivnih držav, predvsem srednji sloj, živi v iluziji, da je najhujše mimo in da se počasi vračamo na staro pot oziroma na udoben “zahodni standard”. A stare poti ni več, ostala je le še njena iluzija.

Kako naprej

Praktično edino kar nam preostane je, da počakamo na neizbežni ekonomski popotresni sunek. To seveda ni edina pot, a očitno smo se vsi skupaj odločili zanjo; ne politiki, ne ekonomisti in ne prebivalci ne vidimo vseh posledic, ki jih prinaša ta dogodek.

A očitno potrebujemo šok. Da se zbudimo iz velike iluzije, da je mogoče s pomočjo neprestane gospodarske rasti, potrošništva ter komercializacije ustvariti družbo blaginje. V resnici tako ustvarjamo le družbeni kaos in uničujemo okolje.

Šele po popolnem zlomu današnje ekonomije bodo ljudje začeli resno razmišljati o medsebojni delitvi, kot edinemu možnemu izhodu iz današnje krize in šele takrat bodo pritisnili na politike, da vzpostavijo globalni sistem medsebojne delitve dobrin. Lahko bi se za to pot odločili že takoj zdaj in preprečili katastrofo, a očitno potrebujemo aftershock terapijo.


Slika: Aftershock

četrtek, 21. maj 2015

Potapljanje ladjic v Sredozemlju


“Pozabavajte se in poskusite potopiti čim več ladjic. Potopite ladjice s topom ali s torpedom.” (Igre5.com)

Evropska unija bo skušala že dolgo poznano igrico “potapljanja ladjic” zdaj odigrati tudi v resničnem svetu. Da bi preprečili množične prebege migrantov iz Afrike v Evropo, bodo evropske sile, v katerih bo sodelovala tudi slovenska ladja Triglav, potopile čimveč plovil pred afriško obalo (Ladja Triglav v vojaško operacijo, kot je še ni bilo). Igra bo sicer nekoliko čudna, saj nasprotnika ne bo, kajti nihče ne bo potapljal ladjic pred evropsko obalo.

Evropa je dala svetu ogromno dobrih stvari, kot so demokracija, človekove pravice, brezštevilna umetniška dela in tako naprej, a ta nov evropski projekt spada med njene slabe prispevke, ki jih prav tako ni malo (spomnimo se samo obeh svetovnih vojn, ki so se "skuhale" v Evropi).

Pred dnevi je Slovenijo obiskala predsednica ugandskega parlamenta Rebecca Alitwala Kadaga, ki je v zvezi s problematiko migrantov dejala: “Noben Afričan noče zapustiti Afrike, vendar primanjkuje dela, priložnosti. Pomagajte nam jih ustvariti in ljudje bodo ostali v Afriki.” Slovenski in evropski politiki bi afriški političarki lahko prisluhnili. Gospa ni govorila o pomoči, temveč o “investicijah v njeno državo in črno celino” (Iskanje povezav s črno celino, časopis Dnevnik, 20. 5. 2015).

Kdor pozna igrico potapljanje ladjic, ve, da je edina taktika naključje. Na pamet “vržeš bombo” na določeno polje in upaš, da si zadel ladjo ali čoln. Bo tudi ta akcija potekala na ta način? Kako ločiti staro ribiško barkačo od tihotapske ladje? Saj tihotapske ladje običajno SO stare ribiške barkače oziroma čolni. Bomo Evropejci potopili celotno afriško ribiško floto? Morda pa je to pravi namen akcije: izbrisati konkurenco evropskim ribičem v Sredozemlju?

Marshallov načrt 2.0

Evropejci bi lahko razumeli današnjo situacijo, ki sili ljudi na nevarno pot čez morje ali kopno. Evropa je bila po drugi svetovni vojni razrušena, ljudje so množično zapuščali ogromno območje brez dela in perspektive. Američani so zato leta 1947 sprožili tako imenovani Marshallov načrt, ki je pripomogel k naglemu okrevanju Evrope in ljudje so - ostali doma. Zdaj je nedvomno čas za nov Marshallov načrt, s katerim bi razvite države pomagale revnejšim, da se postavijo na lastne ekonomske noge.

Le tako bi zares učinkovito zaustavili reke beguncev, ki se stekajo v Evropo, v nekatere Azijske države in še kam. S potapljanjem ladij in čolnov in z grajenjem zidov ljudi ni mogoče zaustaviti. To je že večkrat pokazala zgodovina, še zlasti evropska.

ponedeljek, 11. maj 2015

Pa ne pozabite na konzerve


Tik pred viharjem je ozračje običajno nenavadno mirno. Kdor ne prepoznava znakov bližajoče “hude ure”, bo odprl okna, se usedel na balkon ali teraso ter se prepustil (navideznemu) miru naravnih sil in srebal svojo najljubšo osvežilno pijačo. Kdor pa ve, da določena znamenja napovedujejo najhujše, bo zapahnil polknice, pospravil vse, kar lahko in na varnem mestu počakal na neizogibno. Še prej si bo pripravil vsaj najnujnejše zaloge; na primer vloženo sadje in zelenjavo, morda nekaj konzerv, pa testenin, sladkorja …. Nikoli se ne ve!

A ne bomo govorili o vremenu, temveč o finančnem viharju, ki bo temeljito razdejal sistem, ki ga naše vlade, z našim tihim privoljenjem, tako vztrajno skušajo ohraniti pri življenju. Kdor ne vidi znamenj bližajoče ekonomske oziroma finančne “hude ure”, mu pač ni pomoči.

Baloni, baloni

V zadnjih dneh investitorji oziroma bolje rečeno špekulanti na veliko prodajajo evropske in ameriške obveznice (Is the bond bubble finally bursting?). Obvezniški trg se je, zaradi zadolževanja držav za “reševanje” bančnega sistema, v zadnjih letih napihnil na neverjetnih 76 bilijonov ameriških dolarjev (EXPERTS ARE WARNING THAT THE 76 TRILLION DOLLAR GLOBAL BOND BUBBLE IS ABOUT TO EXPLODE) ali po drugih podatkih morda celo na 100 bilijonov (Bond market - Wikipedia). In ta trg zdaj grozi z zlomom.

Najprej za predstavo, koliko je 76 bilijonov dolarjev? To je 76.000 milijard ali drugače zapisano 76.000.000.000.000 dolarjev (pri številkah moramo biti previdni, kajti ZDA uporabljajo drugačno poimenovanje kot v Evropi - glej Razgledi.net, Wikipedija).

Eden najbogatejših Zemljanov, ki je svoje bogastvo “pridelal” predvsem z borznimi špekulaciji, Warren Buffet, opozarja, da so obveznice danes zelo prenapihnjene (BUFFETT: 'I think that bonds are very overvalued'). Strokovnjaki prav tako opozarjajo na izjemno nevarne tvegane obveznice z visoko obrestno mero - junk bonds (Junk bonds: The next financial crisis?).

Veliko opozoril prihaja tudi iz Kitajske, kjer so borzni indeksi v zadnjih mesecih rasli z neverjetno hitrostjo (Bubble trouble: China's stock market looks too hot in It has been a terrible week for China stocks).

Takšnih in podobnih grozečih znamenj je še veliko, a ponovno se politiki in ekonomisti obnašajo, kot da je najhujše že mimo in zdaj drug za drugim zagotavljajo, da smo na poti ekonomskega okrevanja. Kakšnega okrevanja neki? Le redki so tisti, ki opozarjajo na bližajočo ekonomsko kataklizmo.

Zlom ekonomskega sistema kot priložnost za resnični izhod iz krize

V resnici krize, ki se je uradno začela leta 2008, sploh ni konec, kajti vzroki zanjo, ki so sistemske narave, niso bili odpravljeni. Politiki niso naredili ničesar, da bi regulirali ekonomski sistem, ki temelji na neprestani rasti vsega - gospodarstva, dobičkov, kreditov, borznih indeksov itd. Ekonomski sistem in njegov osrednji del - finančni sistem, delujeta vse bolj neodvisno od držav in obvladujeta večino družbenih ter političnih institucij.

Kriza leta 2008 je v resnici pomenila konec tega sistema, ki pa ga državam uspeva ohranjati samo še zaradi gromozanskih vsot denarja, ki ga namenjajo “reševanju” že propadlega finančnega sistema. Vendar se zdaj to obdobje počasi in neizogibno izteka; zgodilo se bo tisto, kar bi se moralo že kmalu po letu 2008 - popoln zlom ekonomskega sistema, kakršnega poznamo danes.

In verjemite, to sploh ni slaba novica, kajti na pogorišču tega sistema lahko nastane nekaj novega, boljšega. Lahko se končno dogovorimo za globalni sistem medsebojne delitve, ki bo v kratkem času odpravil revščino in lakoto, pomiril vse številnejše mednarodne konflikte, zaustavil veletok beguncev in odpihnil ekonomsko krizo.

A pred tem vseeno ne pozabite na vloženo sadje, zelenjavo, morda nekaj konzerv, pa testenin, sladkorja … Nikoli se ne ve.

nedelja, 3. maj 2015

Dan zmage

9. maja praznujemo Dan zmage. Tega dne, leta 1945, se je na tleh Evrope končala strašna 2. svetovna vojna. Nacistični režim je tega dne podpisal kapitulacijo. Sedemdeset let kasneje se zdi, da se Evropa tega sploh ne veseli več. Vse oči so uprte v Rusijo, ki pripravlja veliko praznovanje in parado. Številni evropski predsedniki in premierji bodo kljub povabilu bojkotirali ta dogodek. Si to res smejo privoščiti?

Zgodovinskih dejstev ni mogoče izbrisati. Sovjetska zveza je med 2. svetovno vojno imela po novejših ocenah kar 26,6 milijona žrtev med vojaki in civilisti, kar je skorajda polovica vseh žrtev te strašne morije. Tega preprosto ni mogoče zanemariti. Seveda so vojno dobile zavezniške države skupaj, a brez Sovjetske zveze zagotovo ne bi šlo.

Rusija, ki je naslednica največjega dela bivše Sovjetske zveze, zmago praznuje z velikim pompom in prav je tako. Evropski voditelji, ki so bili povabljeni na praznovanje, bi se morali praznovanja udeležiti. Kot zavezniki ali iz hvaležnosti zaradi osvoboditve.

70 let po zmagi nad nacizmom Evropa spet tone v shizofreno situacijo, ki nas lahko zapelje v novo vojno. Na jugu Evrope ta čas umira tisoče migrantov, ljudi, ki bežijo pred smrtonosnimi konflikti, ki jih je pomagala ustvariti tudi Evropa ali pa si pred njimi zatiska oči. Migranti, ki umirajo v Sredozemlju so večinoma običajni ljudje - ženske, otroci, profesorji, inženirji itd. Želijo živeti, ne umreti, Evropa pa jim obrača hrbet.

V Ukrajini se fašistične skupine vse bolj odkrito vključujejo v uradne politične in vojaške strukture, a evropski politiki tega nočejo videti in svoj prst upirajo samo v Rusijo, ki Evrope pravzaprav z ničemer ne ogroža. V številnih evropskih državah fašizem postaja vsakdanjik, a evropski poltiki pa tega nočejo videti. Seveda, saj s povsem norimi varčevalnimi politikami, sami spodbujajo nov dvig teh temačnih sil.

Evropski politiki se zdaj izživljajo nad svojo članico Grčijo, ker jim ni všeč njena demokratično izvoljena vlada. Če bodo uspeli uničiti to vlado, ki jo vodi levičarska Siriza, bo ostala samo še ena resna sila - fašistična Zlata zora.

Evropska bodočnost je mogoča samo v sodelovanju z Rusijo in s preprečitvijo ponovnega vzpona fašističnih gibanj in politik. Evropa mora prekiniti z norimi varčevalnimi politiki in poskrbeti za migrante tako na svojih mejah, kot pomagati pri reševanju konfliktov in revščine, ki milijone silita, da zapustijo svoje domove.

9. maja 2015, sedemdeset let po koncu 2. svetovne vojne, je čas za praznovanje in za začetek nove politike, saj je nenazadnje ta dan tudi Dan Evrope. V nasprotnem primeru bo Evropa ponovno potonila v temačno obdobje.

Prav je, da bi se predsednik Pahor odpravil v Moskvo in se kot naslednik zmagovalcev veselil z zmagovalci. Morda bi bili brez Rusije oziroma Sovjetske zveze samo tretjerazredni državljani tretjega rajha, če bi kot pripadniki slovanskega naroda sploh prišli do stopnje državljana.

A ne glede na vse, veselimo se Dneva zmage.

Slika: Wikipedia