petek, 24. februar 2017

Najnevarnejši čas za naš planet


Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Še zlasti velja prisluhniti njegovim besedam: Ne moremo še naprej ignorirati družbene neenakosti, saj imamo na voljo sredstva, da uničimo naš planet, ne pa, da bi ga zapustili. Človeštvo nima rezervnega planeta. Zemlja je naš edini dom, z obiljem dobrin, ki so nam na vsem na voljo. A ustvarili smo ekonomski sistem, ki povzroča tako globoko neenakost, da nas to lahko pripelje do konfliktov in v končni fazi do uporabe sredstev - jedrskih bomb, kemičnega in biološkega orožja - za popolno uničenje planeta in z njim človeške vrste.

Hawking pravi, da živimo v svetu, v katerem se finančna neenakost povečuje, ne zmanjšuje; v katerem mnogo ljudi ne gleda samo na svoj življenjski standard, ampak opaža tudi vse slabše zmožnosti, da bi zaslužili za preživetje. Ni torej nenavadno, da zato mnogi iščejo nov dogovor, ki ga morda zastopata Trump in Brexit. Srednji sloj vse bolj izgublja svoj standard. Ker politiki ne najdejo pravih rešitev, se zatekajo rasizmu, patriotizmu, ksenofobiji - in mnogi jim nekritično sledijo. Iščejo nekaj drugega, izhod iz težav; resda na zelo nenavaden način.

A tudi najrevnejši ljudje imajo danes dostop do najnovejših tehnologij. Življenja najbogatejših ljudi v najbolj razvitih delih sveta so zelo enostavno vidna vsakomur, tudi najrevnejšim, ki ima dostop do mobilnega telefona. Ker ima zdaj v podsaharski Afriki več ljudi mobilni telefon, kot dostop do neoporečne vode, to lahko že kmalu pomeni, da skoraj nihče na tem vse bolj prenaseljenem planetu ne bo mogel pobegniti pred problemom neenakosti.

In zato, pravi Hawking, so posledice kot na dlani: prebivalci podeželja se polni upanja množično selijo v mesta, predvsem v najrevnejše predele, slume. Običajno pa že zelo kmalu ugotovijo, da tam ni raj, ki ga vidijo na družbenemu omrežju Instagram, zato ga skušajo najti v tujini ter se v iskanju boljšega življenja pridružujejo vse večjemu številu ekonomskih migrantov. Ti migranti pa nadalje postavljajo nove infrastrukturne in ekonomske zahteve v državah, v katere prihajajo, ter tamkaj spodkopavajo strpnost in še dodatno sprožajo politične populizme.

Odgovor na kompleksne globalne probleme ni še več ograj, še več populizma, še več vojske, temveč moramo kot pripadniki naše vrste, bolj kot kdaj koli v svoji zgodovini, sodelovati med seboj. Soočamo se velikanskimi okoljskimi izzivi: s podnebnimi spremembami, proizvodnjo zadostne količine hrane, s prenaseljenostjo, z izginjanjem drugih vrst, z epidemijami bolezni, s kislostjo oceanov.

Poleg sodelovanja pa se bomo morali vire, ki so skoncentrirani v rokah manjšine, naučiti deliti med seboj, v veliko večji meri, kot doslej. Ne samo delovna mesta, izginjajo celotni industrijski sektorji, zato moramo pomagati ljudem, da se usposobijo za nov svet in jih v tem času tudi finančno podpreti. Če se družbene skupnosti in ekonomije ne morejo soočiti s sedanjim obsegom migracij, moramo več storiti za spodbujanje globalnega razvoja, kajti to je edini način, da se bodo milijoni, ki želijo pobegniti v tujino, prepričali, da svojo prihodnost lahko najdejo doma.

Stephen Hawking na koncu svojega članka pravi, da je velik optimist in verjame, da to lahko storimo, vendar pod pogojem, da so se elite, od Londona do Harwarda, od Cambridga do Hollywooda, nekaj naučile iz lekcij v letu 2016 (Trump, Brexit), še zlasti pa naj se naučijo dobršne mere ponižnosti.

Sodelovanje in pravičnejša delitev dobrin sta torej pravi odgovor na nevarno situacijo, v kateri se je znašlo človeštvo, ki jo ustvarja predvsem velika neenakost - iz leta v leto vse večja.


Vira: Guardian, revija Share International 

Slika: Bogati in revni ali vojna in mir, Wikimedia, neznani flamski slikar, 17. stoletje

nedelja, 19. februar 2017

Premišljevanja o univerzalnem temeljnem dohodku


Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton.

Osnovnih dobrin - hrane, neoporečne vode, zdravil, oblačil, energije, itd. - je na planetu dovolj. Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, pravi problem je strahovita neenakost, ki se odraža v podatku, da ima le 8 najbogatejših ljudi premoženje enako najrevnejšim 3,6 milijarde Zemljanov. In prav velika neenakost je ključni vzrok za večino največjih globalnih problemov – vojaških in družbenih konfliktov, migrantskih tokov, pritiskov na okolje itd.

V svetu obilja zato kar 2 milijardi ljudi strada ali pa so prikrajšani za osnovne zdravstvene in izobraževalne dobrine oziroma storitve. UNICEF poroča, da skoraj 65 milijonov mladih, v starosti med 12 in 15 let, nima možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne banke kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do vseh osnovnih zdravstvenih storitev, hkrati pa je v najrevnejših državah sveta kar 17 % populacije zaradi visokih zdravstvenih izdatkov pahnjenih v revščino.

Tem ljudem bi že nizek znesek UTD bistveno pripomogel k kvalitetnejšemu življenju, kar se je potrdilo na pilotnih projektih v Namibiji in Indiji. V gibanju World Basic Income predlagajo UTD v višini 10 $ mesečno (približno 9,5 €) za vse Zemljane, kar skupaj mesečno znese 71 milijard € (za 7,5 milijarde ljudi). To niti ni tako velika vsota, saj samo Evropska centralna banka v okviru tako imenovanega kvantitativnega sproščanje v evropski finančni sistem mesečno vloži kar 80 milijard € (Delo).

Omenjeni »preživetveni temeljni dohodek« (survival basic income) v višini 10 $ bi bil seveda več kot koristen za skrajno revne, a še vedno ne omogoča zadovoljevanja vseh človekovih osnovnih potreb, kajti po definiciji Svetovne banke je meja skrajne revščine 1,9 $ na osebo dnevno. Vendar je veliko dvomov tudi v to številko; kajti, ali je res mogoče preživeti z 1,9 $ dnevno? Bolj realna meja skrajne revščine je 5 $ dnevno, kar pomeni, da kar 4,1 milijarde ljudi, več kot polovica Zemljanov, živi v pomanjkanju osnovnih dobrin.

Torej bi moral UTD znašati vsaj 150 $ (30 x 5) mesečno (140 €), če bi želeli preseči mejo revščine. A kako se odločiti med švicarskim predlogom (ki je bil lani na referendumu zavrnjen) v višini 2350 € (2500 švicarskih frankov) mesečno, finskim s 560 evri in namibijskim projektom iz leta 2008, ki je vsakemu prejemniku zagotovil 5 funtov mesečno (6 €) ali z 2 do 3 funti v Indiji?

Smo poleg tega sploh pomislili na okolje? 140 € mesečno za vse Zemljane bi pomenilo več kot 1 bilijon € mesečno (1.000 milijard €). Če bi se samo del tega denarja pretvoril v nepotrebne potrošniške dobrine, potem bi se lahko drastično zaostrila okoljska problematika. Morda zveni smešno, vendar je to tako, kot bi bili vse leto v predbožičnem času, ko na primer samo Američani v enem samem mesecu za darila potrošijo 625 milijard €. Obremenitve okolja so pri tem enormne (glej: Praznovanje ljubezni in luči).

Kaj pa inflacija in motnje v lokalni oskrbi, če bi se v nerazvite ekonomije nenadoma prelila velika finančna sredstva? Prav tako bi v okoljih, kjer nimajo primerno razvite zdravstvenega in izobraževalne infrastrukture, določen vsakomesečni znesek denarja težko bistveno izboljšal dostopnost do zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Nanizali smo celo vrsto podatkov in vprašanj, ki zadevajo UTD. Odpirajo se številni problemi in vprašanja, a to ne pomeni, da UTD ni izjemno dobra stvar.

UTD – prvi korak k pravičnejši delitvi dobrin

Univerzalni temeljni dohodek pomeni pomemben korak k spremembi ekonomske paradigme. Nehati moramo z razmišljanjem, da dohodek pripada samo tistim, ki delajo v tako imenovanih produktivnih poklicih, temveč, da imamo pravico do temeljnega dohodka preprosto zato, ker smo ljudje. Tako ali drugače vsi – kot gospodinje, starši in stari starši, člani različnih društev, prostovoljci, itd. – prispevamo k družbeni blaginji; morda ne v vseh življenjskih obdobjih, a skorajda ni Zemljana, ki ne bi nekaj naredil za dobre celote. Naj gre za rojstvo in vzgojo otrok, gospodinjska dela, skrb za živali ali okolje ter še tisoče drugih opravil, ki koristijo vsem - zakaj družba tega ne bi prepoznala in nagradila.

Prav tako moramo preseči miselnost, da so najpomembnejše dobrine, kot so voda, hrana, energija, zemlja, itd., lahko popolnoma v zasebni lasti; morda v začasni uporabi, ne pa v absolutni lasti posameznika. Razmišljati moramo v okviru enega človeštva in skupnih dobrin, ki pripadajo vsem. Zato je ideja o UTD povsem upravičena in razumska.

V samem bistvu ideje univerzalnega temeljnega dohodka je pravičnejša delitev globalnih dobrin in njihova univerzalna dostopnost. UTD je ena od poti za dosego najpomembnejšega cilja, ki si ga mora danes doseči človeštvo: vsem ljudem na planetu Zemlja zagotoviti dostop do osnovnih dobrin, ki vsakomur omogočajo dostojanstvo in blaginjo.

Nenazadnje gre za človekove pravice, ki izhajajo iz Splošne deklaracije človekovih pravic, še zlasti v njenem 25. in 26. členu. Temeljne človekove »ekonomske« pravice so: pravica do hrane, primernega bivališča, socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja. Vsak človek na planetu bi moral imeti dostop do dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje teh pravic oziroma osnovnih človekovih potreb. Če ne gre drugače, moramo na politike pritisniti z množičnimi, mirnimi in vztrajnimi demonstracijami ter zahtevati izvajanje 25. člena, kot predlaga Mohamed Mesbahi v članku Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta.

Morda pa moramo bolj kot o UTD razmišljati o univerzalni dostopnosti dobrin, še posebej v manj razvitih regijah sveta. Če bi na primer v zelo revni lokalni skupnosti zgradili šolo in vsem otrokom omogočili, da jo brezplačno obiskujejo, ter jim omogočili vsaj enega ali dva obroka dnevno in če bi jim zagotovili še brezplačne zdravstvene storitve, bi tako rekoč že zagotovili zadovoljevanje večine njihovih osnovnih potreb. Tudi brezplačna šola in zdravstveno varstvo sta že del univerzalnega temeljnega dohodka.

Dejansko nimamo časa, da bi UTD uvajali postopoma, v obliki pilotnih projektov in preizkušanja na lokalnih ravneh; problemi sveta so preveliki! Dobre strani UTD so že potrjene. K UTD moramo nemudoma pristopiti na globalni ravni. Najprej z obsežnim novim Marshallovim načrtom, s katerim bi v nekaj kratkih mesecih odpravili obsežno lakoto in skrajno revščino. Gradnja šol, zdravstvenih ustanov, kanalizacije in kvalitetnih stanovanj, namakalnih sistemov, sistemov za razsoljevanje vode in pridobivanje zelene energije, oskrba s hrano – to so oblike pomoči, ki jo premožnejši del sveta lahko v obilju ponudi revnejšim regijam.

V dolgoročnem smislu pa moramo začeti z oblikovanjem globalnega mehanizma delitve dobrin, s katerim bomo slehernemu Zemljanu zagotovili trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Za to imamo zadostne vire, vso potrebno tehnologijo in infrastrukturo. Človeštvo zdaj lahko reši svoj ekonomski problem, kot je že pred mnogimi leti napovedal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes, kajti prestopili smo mejo, ko smo morali tekmovati za preživetje; zdaj lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin preživimo vsi. Ne samo preživimo, temveč živimo v miru in blaginji na tem prečudovitem planetu obilja.

Univerzalni temeljni dohodek je torej korak v pravo smer.



Slika: Obilje in štirje elementi (Abundance and the four elements) - cca. 1615, Jan Brueghel starejši in Hendrick van Balen.

sreda, 15. februar 2017

G193


Poznamo različne skupine najmočnejših držav; od skupine G7, G8 do G20. Črka G pomeni group oziroma skupino, številka pa število držav v tej skupini (npr. Group of Eight oziroma G8). V vsakem primeru ta skupina predstavlja skupino najmočnejših svetovnih držav, predvsem v gospodarskem smislu, kar pa je vedno povezano tudi s politično in vojaško močjo. Na nek način črka G simbolizira Globalizacijo po meri teh držav - najmočnejših in najagresivnejših, ki ustvarjajo “svet po svoji podobi”.

Vendar je globalizacija, ki jo najmočnejše države vsiljujejo preostalemu svetu predvsem v obliki gospodarskih pogodb in trgovinskih sporazumov (ravno danes je evropski parlament, navkljub nasprotovanju civilne družbe, potrdil trgovinski sporazum CETA), finančne politike svojih centralnih bank, borznih špekulacij in tudi vojaške moči, v zadnjem času postala močno osovražena. Porast patriotizma in nacionalizma je predvsem odziv na tovrstno globalizacijo, ki jo dejansko vodijo tržne sile, politiki pa so zgolj njihovi uslužni operativci.

Brexit, izvolitev Trumpa in porast populističnih sil v Evropi so predvsem reakcije na globalizacijo, ki smo jo opisali. A namesto, da bi se ljudje z združeno močjo uprli tem nevarnim procesom, so nasedli “argumentom” politikov in medijev, ki so jih prepričali, da so njihovi sovražniki begunci, migranti, revni in druge marginalizirane skupine.

Tako so med seboj sprti poraženci globalizacije - srednji razred, ki počasi izginja in najrevnejši razred (revni, begunci, ekonomski migranti...), ki ne more izgubiti ničesar več, razen svojih življenj. Srednji razred se boji za svoj standard, ki se nezadržno manjša. Zato se oklepa obstoječega destruktivnega družbeno-ekonomskega sistema, čeprav ga obenem tudi sovraži. Situacija je paradoksna: srednji razred se oklepa statusa quo, ki ga ne mara, in hkrati ne želi sprememb, ker se boji za izgubo svojih malih privilegijev in užitkov (stalne zaposlitve, počitnic, vseh “čudovitih” potrošniških dobrin itd.). A vse to počasi izginja. In ljudje potem izvolijo Trumpa, ker obljublja “spremembe” in hkrati obljublja ohranitev in celo povečanje “starih” privilegijev srednjega razreda.

Trump tega seveda ne bo mogel izpolniti in potem bo razočaranje samo še večje. In skrajneži, morda še večji od Trumpa, že imajo pripravljen odgovor: krivi so tujci, krivi so revni, krivi so begunci, pa homoseksualci in še kdo. In rekli bodo, da zato potrebujemo še več orožja, še več ograj, še bolj skrajne zakone, še manj človekovih pravic. To je začaran krog, od katerega imajo koristi spet samo najbogatejši in najvplivnejši - elitne skupine G7, G8; a tudi znotraj teh skupin samo najbogatejši posamezniki. Samo oni!

G193 ali globalizacija po meri ljudi

Vendar je mogoča tudi drugačna globalizacija, globalizacija po meri ljudi in to vseh ljudi. Z združenim glasom (izginjajočega) srednjega razreda in najrevnejših ljudi, ki skupaj predstavljajo simboličnih 99%, lahko prisilimo politike, da končno na simbolični ravni ustanovijo skupino G193.

Dejansko to pomeni, da ni več različnih skupin najmočnejših držav, ki drugim vsiljujejo svojo obliko globalizacije oziroma nadvlade, temveč da imajo vse države možnost vplivanja na globalno politiko. V resnici že imamo takšno skupino, ki se ji reče Generalna skupščina Združenih narodov, ki trenutno šteje 193 držav.

Samo če bodo v “elitno” skupino uvrščene vse države, ki bodo imele svoj glas pri “sooblikovanju” globalne politike, bomo naredili prvi pravi korak v smeri globalizacije po meri ljudi. Globalizacija v svojem temelju ni nič slabega, je proces razumevanja in delovanja vseh ljudi na Zemlji kot velike in soodvisne družine - enega človeštva. Dokler vse države sveta ne bodo sodelovale med seboj, bo globalizacija osovražen proces, ki ga bogati vsiljujejo revnim.

Naslednji korak v smeri globalizacije po meri ljudi pa je sprejem in uveljavitev načela medsebojne delitve dobrin na globalni ravni. Šele tako - s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin - bomo lahko zares zaživeli na planetu blaginje, miru in resničnega razvoja.


Slika

četrtek, 9. februar 2017

Evro za korupcijo, umazanijo in neumnost


Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Korupcija

1 evro se morda komu ne zveni veliko, a vsaj za 287.000 oseb, ki v Sloveniji živijo pod pragom tveganja revščine (Statistični urad RS), je vsak evro dragocen. Za gospode, ki odločajo o novih obremenitvah, je 1 evro zagotovo drobiž-ek.

A preden bodo gospodinjstva vsak mesec dodatno obremenjena za elektriko, je potrebno nedvoumno razčistiti vse sume korupcije. Je bilo vseh 1,4 milijarde evrov zares porabljenih namensko? Če to ne bo zares razčiščeno, bomo približno 25 milijonov, ki bodo letno zbrani, morda namenili za pokrivanje luknje, ki so jo “izvrtali” koruptivni ekonomisti, politiki in gospodarstveniki. Bodo zdaj tudi najrevnejši državljani Slovenije plačevali za pogoltnost najbogatejših?

Umazanija

Ne glede na vso sodobno tehnologijo je TEŠ 6 še vedno velik onesnaževalec okolja. Čeprav strokovnjaki trdijo, da bo onesnaževanje glede na izkoristek manjše kot prej, sploh ne gre za to: TEŠ 6 bo v ozračje še vedno izpustil približno 3,1 milijona ton ogljikovega dioksida letno, poleg drugih plinov seveda. Svetovni trendi pa gredo v smer opuščanja kurjenja fosilnih goriv.

Za 1,4 milijarde evrov bi lahko izgradili številne večje in manjše naprave za pridobivanje resnično čiste energije. V to kategorijo pa zagotovo ne sodi jedrska energija, a to je že druga zgodba (glej: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu in Grda, umazana, zla).

Neumnost

Slovenija se je zavezala k izpolnjevanju mednarodnih sporazumov, med katerimi je najpomembnejši Pariški sporazum in velika verjetnost je, da bomo morali - v skladu s tem sporazumom - TEŠ 6 do leta 2030 preprosto zapreti.

Res krasna stvar. Zdaj bomo morali na položnicah vsak mesec plačevati, tudi najrevnejši med nami, za morebitno korupcijo, za nepotrebno onesnaževanje ozračja, pa še dokaj kmalu bomo morali to skrajno neumno naložbo zapreti!

Packarija - tako ali drugače.


Slika: LC News

torek, 7. februar 2017

Komercialno-politična poroka


Z inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa smo tudi formalno dosegli vrhunec dobe komercializacije. Tržne sile, ki so si popolnoma pokorile ekonomski sistem, so zdaj tudi uradno “v zakonu” s politiko. To je izjemno nevarna situacija, saj tržni - komercialni odnosi zdaj popolnoma obvladujejo vse ključne družbene sisteme.

Zakaj je ta proces tako nevaren? Naloga politike je zagotoviti delovanje države in vseh njenih ključnih sistemov (ekonomskega, izobraževalnega, zdravstvenega…) za dobro vseh državljanov in v širšem smislu - v sodelovanju z drugimi državami - za blaginjo vseh ljudi in planeta samega.

Nasprotno pa so tržni oziroma komercialni interesi usmerjeni v iskanje individualnih koristi oziroma koristi za posamezne skupine ali države. Tržnih sil in procesa komercializacije pa ne smemo enačiti s trgovino ali v širšem smislu z ekonomijo. Ekonomija je ključni družbeni sistem, ki družbi zagotavlja materialno blaginjo. Komercializacija je ideologija, ki je popolnoma “zastrupila” ekonomski sistem in preko njega celotno družbo.

Zakaj na primer Maitreja pravi, da je komercializacija nevarnejša od atomske bombe? (Prekletstvo komercializacije) Zato ker povzroča tako veliko in obsežno opustošenje: stotine milijonov lačnih, milijarde revnih, številne konflikte; medsebojne odnose, ki temeljijo na sovraštvu, sebičnosti, samozadovoljstvu; vse bolj uničeno okolje itd.

Ideologija komercializacije je “ustoličila” tekmovanje (konkurenčnost) med posamezniki, podjetji in državami; neprestano gospodarsko rast; sebičnost in pohlep; manipulacijo in špekulacijo - vse v imenu razvoja in blaginje. In zdaj - v dobi predsednika Trumpa - je vse to postalo tudi neločljivi del politike.

A ne gre samo za Trumpa. Večina politikov se na žalost sploh ne zaveda, da delujejo v imenu tržnih sil, ki so v ozadju ideologije komercializacije. Politiki delajo v interesu korporacij in finančne industrije, da pa bi “prekrili” svoje aktivnosti, ki ljudem prinašajo vedno slabše življenje in vse bolj uničeno okolje, glasno “ropotajo” s populizmi in nacionalizmi. S tem ko ustvarjajo močan strah pred begunci in marginalnimi skupinami, se nihče ne ukvarja z bistvenimi problemi: s komercializacijo, z nenadzorovano finančno industrijo, s pohlepnimi in uničevalnimi korporacijami.

Po izvolitvi predsednika Trumpa se je delniški trg “na valu optimizma napihnil za okoli 3000 milijard” dolarjev (Trump krha nadzor nad Wall Streetom). Običajni ljudje sicer mislijo, da bo Trump poskrbel za njih. Vendar ne bo. Poskrbel bo za najbogatejše. In pri nas ni nič drugače.

Drugačna ekonomija, drugačen svet

Preprosto ne smemo pristati na takšen ekonomsko-politični sistem. Politiko je potrebno ločiti od bogatih baronov oziroma botrov - predstavnikov tržnih sil, ki jih zanima samo dobiček. Ekonomijo pa je potrebno očistiti ideologije komercializacije. Ekonomski sistem lahko deluje po drugačnih načelih in te v 21. stoletju nujno potrebujemo, to so: sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev dobrin.

S takšno ekonomijo in politiki, ki delajo v interesu družbe in okolja, lahko ustvarimo drugačen, boljši svet.

petek, 3. februar 2017

Človekove pravice in novi Marshallov načrt


Človekove pravice vse bolj postajajo nebodigatreba. Politiki se do njih obnašajo kot se jim zdi: enkrat se nanje sklicujejo, drugič jih mirno povozijo, tretjič se z njimi igrajo politično trgovino. Vendar ne gre tako, človekove pravice so velik civilizacijski dosežek in z njimi ni mogoče ravnati “kot svinja z mehom”.

Splošna deklaracija človekovih pravic, kot ključni dokument, je bila sprejeta leta 1948. Sledila sta ji “Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Skupaj s Splošno deklaracijo človekovih pravic sestavljata Mednarodno listino človekovih pravic” (Človekove pravice in OZN). Sledili so še drugi dokumenti, predvsem konvencije, ki tvorijo celovit in jasen okvir področja človekovih pravic. Velja pa se spomniti, v kakšnih okoliščinah so nastali ti univerzalno zavezujoči dokumenti.

Po 2. svetovni vojni je človeštvo spoznalo, kako daleč gredo lahko državne oblasti pri uveljavljanju svojih ideologij. Človekove pravice zato niso zaščita pred drugimi - tujci, migranti, begunci, revnimi itd. - temveč pred vladami in državnimi organi, ki so zmožni izvajati tudi največja grozodejstva nad posamezniki in skupinami. Nacizem in fašizem nista bila spontano norenje množic, temveč sistematično, zakonito in organizirano delovanje države, ki je izkoristila strahove ljudi za uveljavitev svojih ideoloških ciljev.

Zato je nastala potreba po mednarodnih sporazumih in pravnih mehanizmih, ki bi preprečevali grozodejstva, ki so svoj vrh dosegla v obeh svetovnih vojnah. Človekove pravice so še zlasti pomembne v kriznih časih, ne toliko v času miru in blaginje. In zdaj, ko smo spet zabredli v krizno obdobje, politiki mirno odpravljajo človekove pravice; to je, kot da bi rušili same temelje sodobne družbe.

Kako tragična figura je v tem pogledu naš zdajšnji premier. Večji del svoje odlične pravniške kariere je pisal, predaval in zagovarjal človekove pravice, zdaj pa v želji po priljubljenosti “jaha” na valu populizma. Zakone, ki jih zdaj postavlja in ki očitno kršijo najbolj temeljne mednarodne dokumente, morda sam ne bo izvrševal, če pa ga bo nasledil populist, ki vidi v človekovih pravicah zgolj ovire za uveljavljanje svoje ideologije, bo brez zadržka izvajal zakone, ki mu jih “podarjata” zdajšnja vlada in parlament.

Evropa 1945 = tretji svet 2017

Politiki pa imajo vendarle prav, ko pravijo, da milijone ljudi lahko migrira. Podobna situacija je bila v Evropi leta 1945. Evropa je bila v kaosu, milijone ljudi je bežalo ali skušalo zbežati zaradi kaotičnih razmer; revščine, pomanjkanja, brezposelnosti itd. Nič drugače ni danes v številnih svetovnih regijah: na Bližnjem vzhodu, v podsaharski Afriki, v nekaterih delih Azije, itd.

Leta 1947 so Američani “odprli srce” in oblikovali Marshallov načrt, s katerim so pomagali obnoviti Evropo. Evropa se je v le nekaj letih postavila na svoje noge, ljudje so dobili službe, obnovili hiše, popravili infrastrukturo in niso več čutili potrebe, da bi zapustili svoje domove.

Zato ni rešitev, da postavljate ograje in kršite človekove pravice. Evropski in drugi politiki bi morali oblikovati nov Marshallov načrt in pomagati regijam, kjer milijoni živijo v političnem, ekonomskem in družbenem kaosu in brezupu. V vsega nekaj letih bi le malokdo pomislil, da bi zapustil svoj dom.

Pozabljamo, da so tudi ekonomske pravice del človekovih pravic, ki so zajete predvsem v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi (1. odstavek):

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

A novi Marshallov načrt, obsežen načrt pomoči najrevnejšim svetovnim regijam, je le prvi korak k odpravi gromozanske neenakosti, ki je ključni problem sodobnega sveta. Oblikovati moramo sistem globalne delitve dobrin, s katerim bi trajno zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Potem ne bo več ne množičnih migracij in ne bo več potrebe po ograjah ter kršenju človekovih pravic.


Slika: The Slovenia Times