Pismo Zemlje svojim (nehvaležnim) otrokom

Pred več kot petdesetimi leti, leta 1970, ste razglasili 22. april za moj rojstni dan. Takrat sem mislila, da ste končno doumeli, kako pomembna sem za vas. Zdelo se mi je, da končno razumete, da vas hranim, preživljam, nudim zavetje ter vam omogočam rast in razvoj.

Za hip sem upala, da ste končno doumeli, da niste samo vi moji otroci. Življenje in razvoj omogočam tudi tisočim drugim bitjem – rastlinam in živalim v morju, rekah, jezerih, zraku ter na zemlji in v njej. Dovolj prostora je za vse. A vi si želite vsega zase. Ne spoštujete drugih bitij, prav tako pa ne spoštujete niti drug drugega.

Ko praznujete moj rojstni dan, niste iskreni. Obljubljali ste, da boste začeli spoštovati svoje okolje, obljubljali ste bolj preprost način življenja, trajnostni razvoj in še marsikaj. Kaj pa počnete danes? Mečete bombe drug na drugega in na moje obličje. Eksplozije, umazanija, onesnaženje, uničenje, strupi, bolezni, trpljenje. Samo to vas še zanima. Koliko denarja, naravnih virov, energije, znanja in talentov namenjate za uničevanje! Samo pomislite, kakšen svet bi lahko bil, če bi vse to preusmerili v skupno dobro.

Tako pa se vsak dan čudite, zakaj se naravne sile odzivajo tako silovito. Obsežne poplave, strašni orkani, pogoste suše, zemeljski plazovi... Ko vržete kamen v morje, gladina vzvalovi; ko pa vržete sto tisoče ton bomb, se strese svet. Če v ozračje izpuščate tisoče ton ogljika, če v morja odvržete tisoče ton plastike – kaj drugega lahko pričakujete kot katastrofe? Saj poznate fizikalne zakone, saj poznate zakon vzroka in posledice.

Dajem vam vse, kar potrebujete: hrano, vodo, zavetje, ugodno podnebje in tisoče drugih zemeljskih dobrin. Lahko bi sodelovali, si medsebojno delili dobrine, živeli v ravnovesju z drugimi bitji in naravnim okoljem. Namesto tega pa vidite to obilje zgolj kot tržno blago, ki ga kupujete, preprodajate in z njim špekulirate; kopičite, uničujete, kradete drug drugemu.

Temu pravite ekonomija, vendar to ni prava ekonomija. Sploh veste, kaj je ekonomično ravnanje? To pomeni ravnati modro in premišljeno; izkoristiti vse, kar imate na voljo, na najboljši možen način. To pomeni skrbno upravljati z dobrinami in okoljem, tako da ne živite dobro samo vi, ampak tudi vsi drugi; v prihodnosti pa tudi vaši otroci, vnuki, pravnuki ... To je prava ekonomija! Vi pa se obnašate, kot da ste zadnji ljudje na Zemlji. Za vami sledi potop, uničenje.

Najtežje pa razumem, da tako silovito sovražite drug drugega, saj ste vendar ista vrsta, velika družina. Dopuščate, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote v svetu obilja, ki vam ga tako širokosrčno dajem – prav vsem. Na otroke in ženske mečete bombe. Kako lahko počnete takšna grozodejstva? Ali je res razlog za to, ker imate malce drugačne odtenke kože, govorite različne jezike ali verujete drugače? Ali pa ste samo neizmerno pohlepni, sebični in samozadovoljni?

Mar res ne razumete, da ste ena družina; bratje in sestre, bratranci in sestrične? Pravite, da me imate radi – moja morja, reke, gozdove, gore, puščave, slapove, jezera. Pravite, da ljubite druge ljudi in druga živa bitja. Pravite, da ste sočutni in dobri. Verjamem vam, saj sem poznala številna starodavna ljudstva, ki so znala živeti v ravnovesju z okoljem, drugimi bitji in s samimi seboj. Skorajda vse ste v zadnjih stoletjih uničili.

Prepričana sem, da ste tudi vi zmožni živeti v miru, ravnovesju in harmoniji. A to morate dokazati. To morate uresničiti.

Ne potrebujem praznovanj, proslav in slavospevov. Ustavite vojne. Delite si dobrine. Sodelujte. Poskrbite za svoje okolje in za druga bitja. Tako boste zares počastili moj rojstni dan.

Vaša mati, vaša Zemlja, vaša Gaja, vaš dom, vaš planet

Človeštvo je eno

Resnično težko je, v teh temačnih časih, govoriti o enosti človeštva. Sovraštvo do drugih narodov in držav je skorajda samoumevno, prav tako sovraštvo do ranljivih skupin znotraj držav. Posledično se oborožujejo posamezniki in se oborožujejo države. Vendar kopičenje orožja ni pot k miru, ampak vedno vodi v nove vojne.

Videti v drugem človeku sebi enakega, ni preprosto. Vendar so drugačen videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik – kar se mnogim zdijo nepremostljive medčloveške ovire – le zunanje »plasti« človeškega bitja, ki so pogojene predvsem s krajem in časom našega rojstva.

Če te »plasti« zanemarimo, smo si nenadoma neverjetno podobni. V genetskem smislu se skorajda ne razlikujemo med seboj, zagotovo pa vsi ljudje na Zemlji pripadamo eni vrsti – človeški (Homo sapiens). V genetskem smislu smo si praktično identični; vsi ljudje smo si genetsko podobni v 99,5 do 99,9 % (Human).

Neverjetno podobni smo si tudi v družbenem smislu in ciljih, ki si jih v življenju postavljamo. Večina ljudi živi v skupnostih – družine, gospodinjstva, razširjene družine, plemena, lokalne skupnosti. Velika večina nas želi živeti v miru, zdravju in blaginji; želimo delati, preskrbeti svoje bližnje in sodelovati v skupnosti. Verjetno ne bi veliko zgrešili, če rečemo, da smo si tudi v tem smislu podobni v 99,5 do 99,9 %.

Zakaj smo potem tako razcepljeni, razdeljeni, ločeni; sovražni do drugih? Že stoletja nas učijo in nam privzgajajo, kako velike razlike so med nami. Te smo že omenili: videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik. Vladarji in zelo ozke elite so te razlike vselej krepili in izkoriščali predvsem za svoje materialne interese: pridobiti nova ozemlja, bogastvo in poceni ali kar suženjsko delovno silo.

Zato je bilo treba v očeh »naših« ustvariti »sovražnike« in jih prikazati kot barbare, necivilizirane, nehumane, divje itd. Pri tem so jim običajno pomagale religiozne, intelektualne ter znanstvene elite takratnega časa.

A prav nič drugače ni danes. Ozrite se na besede številnih politikov in intelektualcev, ki še vedno sejejo sovraštvo in strah pred drugimi oziroma ustvarjajo  fobije, kot je na primer rusofobija, ali pa sovraštvo/strah do vseh Američanov, Kitajcev, Izraelcev; muslimanov; temnopoltih; migrantov itd. Tudi v tem primeru je pogosto v ozadju določen interes – običajno gospodarski ali politični. Kot že stoletja oziroma tisočletja.

Če bi bili ti procesi drugačni; če bi se na primer osredotočali na stvari, ki so nam skupne, ki nas povezujejo, bi že s tem gradili skupnost, ki ji pripadamo – človeštvu. Skupni interesi človeštva (kot smo že rekli za približno 99,5 do 99,9 % ljudi) pa so: zdravje, mir, blaginja in življenje v zdravem okolju.

Te cilje lahko dosežemo predvsem s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Potem lahko zaživimo v skladu s tem, kar že smo – ena človeška družina, eno človeštvo.