“Čisti tržni pristop k razvoju se je revnim v svetu povsem izneveril. Če svetovna ekonomija želi služiti interesom vseh ljudi, mora biti v prvi vrsti usmerjeni k trajnemu zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, kar pomeni, da mora temeljiti na resničnem večstranskem sodelovanju in ekonomski delitvi.” (Rajesh Makwana in Adam Parsons, Sharing The World's Resources)
Danes še vedno veliko ljudi verjame v neizmerno učinkovitost tržnih mehanizmov, s pomočjo katerih domnevno lahko rešimo hudo krizo, v kateri se je znašel večji del sveta. Tržni mehanizmi so utemeljeni na konkurenčnosti, tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti, kar pomeni, da prinašajo koristi zgolj nekaterim, na račun vseh ostalih.
Čeprav je konkurenčnost iz podjetniškega vidika res videti nekaj koristnega, pa je za velik del človeštva izjemno destruktivna. Sedem milijard ljudi, kolikor nas je trenutno v svetu, preprosto ne more tekmovati - konkurirati za dobrine od katerih je odvisno naše preživetje (npr. hrana, voda, zdravila). To slej ko prej vodi v (samo)uničenje človeštva in planeta.
Zato je prva naloga ekonomije omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, ki so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Samo tako lahko zagotovimo pravičnost, ki je edina prava podlaga za mirno sobivanje med vsemi ljudmi na planetu.
Da bodo ključne dobrine, ki jih je v svetu v zadostnem obsegu, res dosegle vse ljudi, morata tržni mehanizem nadomestiti “resnično večstransko sodelovanje in ekonomija delitve”. To pa lahko dosežemo le v okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares predstavlja človeštvo kot celoto. Z ustanovitvijo nove agencije znotraj OZN, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med posameznimi državami, bi enostavno rešili problem velike revščine in lakote, ki predstavljata velikansko sramoto za sodobno človeško družbo.
Vzpostavitev trajnega mednarodnega mehanizma delitve dobrin bi odnose med državami dvignila na novo, zrelejšo raven. Trgi bodo še vedno obstajali, le da bodo morali biti bolje regulirani in nadzorovani. Skratka, tržnim mehanizmom moramo preprečiti, da s svojimi ravnanji povzročajo takšne velikanske razlike v porazdelitvi ključnih globalnih dobrin, kakršne poznamo danes.
Resnično vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve zato predstavljata pravo pot za izhod iz današnje globoke krize človeštva.
Danes še vedno veliko ljudi verjame v neizmerno učinkovitost tržnih mehanizmov, s pomočjo katerih domnevno lahko rešimo hudo krizo, v kateri se je znašel večji del sveta. Tržni mehanizmi so utemeljeni na konkurenčnosti, tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti, kar pomeni, da prinašajo koristi zgolj nekaterim, na račun vseh ostalih.
Čeprav je konkurenčnost iz podjetniškega vidika res videti nekaj koristnega, pa je za velik del človeštva izjemno destruktivna. Sedem milijard ljudi, kolikor nas je trenutno v svetu, preprosto ne more tekmovati - konkurirati za dobrine od katerih je odvisno naše preživetje (npr. hrana, voda, zdravila). To slej ko prej vodi v (samo)uničenje človeštva in planeta.
Zato je prva naloga ekonomije omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, ki so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Samo tako lahko zagotovimo pravičnost, ki je edina prava podlaga za mirno sobivanje med vsemi ljudmi na planetu.
Da bodo ključne dobrine, ki jih je v svetu v zadostnem obsegu, res dosegle vse ljudi, morata tržni mehanizem nadomestiti “resnično večstransko sodelovanje in ekonomija delitve”. To pa lahko dosežemo le v okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares predstavlja človeštvo kot celoto. Z ustanovitvijo nove agencije znotraj OZN, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med posameznimi državami, bi enostavno rešili problem velike revščine in lakote, ki predstavljata velikansko sramoto za sodobno človeško družbo.
Vzpostavitev trajnega mednarodnega mehanizma delitve dobrin bi odnose med državami dvignila na novo, zrelejšo raven. Trgi bodo še vedno obstajali, le da bodo morali biti bolje regulirani in nadzorovani. Skratka, tržnim mehanizmom moramo preprečiti, da s svojimi ravnanji povzročajo takšne velikanske razlike v porazdelitvi ključnih globalnih dobrin, kakršne poznamo danes.
Resnično vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve zato predstavljata pravo pot za izhod iz današnje globoke krize človeštva.