petek, 22. februar 2019

Ekonomija – skrb za dom in družino


Ko govorimo o ekonomiji, smo večinoma prepričani, da o njej vemo zelo malo ali nič. Prepričani smo, da je ekonomija nekaj neskončno zapletenega, zato jo prepuščamo ekonomskim strokovnjakom. Podobno razmišljajo tudi politiki, ki za nasvete prosijo in upoštevajo samo ekonomske strokovnjake. Ko le-ti odprejo usta, smo vsi ostali rajši tiho, saj nam je nerodno priznati, da ničesar ne razumemo. A to v resnici ne pomeni, da ne razumemo ekonomske govorice. Resnica je, da so ekonomisti preproste stvari tako zelo zakomplicirali, da jih preprosto ne razumemo. Kot da govorijo popolnoma drug jezik kot ostali Zemljani. In posledično imamo tako uničen planet, tako razdeljeno družbo in tako veliko število lačnih in zelo revnih.

A kaj sploh je ekonomija? Začnimo na začetku, pri samem izvoru besede. Ekonomijo so »izumili« stari Grki in je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Z besedo oikos so stari Grki označevali družino (v razširjenem pomenu besede; vanjo poleg ožjih družinskih članov šteli tudi sužnje, pomočnike itd.), dom (bivalni del in druge stavbe) in družinsko premoženje (delovni pripomočki, zemlja, pridelki itd.). Oikos je torej predstavljal zaključeno ekonomsko enoto (danes uporabljamo izraz gospodinjstvo), ki je vključevala določen prostor, skupino ljudi (skupnost) in dobrine (pridelki, denar, rodovitna zemlja, orodja…), ki so jim zagotavljale preživetje oziroma blaginjo.

Beseda nomos pa pomeni: zakon, vodenje in upravljanje. Če ti dve besedi združimo, dobimo temeljno opredelitev ekonomije, ki gre nekako takole: upravljanje z domačim okoljem in dobrinami za dobro vseh družinskih članov. Ekonomist je bil za stare Grke upravitelj (gospodar, skrbnik) vsega družinskega premoženja (stavbe, zemlja, pridelek, pripomočki, delovna sila itd.), ki ga je upravljal tako, da bi družini zagotovil preživetje oziroma blaginjo.

Vendar je ta opredelitev ekonomije kasneje dobila širši pomen. Ne zgolj družinska, temveč je vsaka skupnost (lokalna, državna, regionalna ali globalna) po svoji naravi ekonomska enota – oikos. Pri tem velja opozoriti še na en vidik, namreč sorodnost med ekonomijo in ekologijo. Besedo ekologija je leta 1866 »skoval« nemški biolog Ernst Haeckel (med drugim je tudi prvi, ki je že septembra 1914 uporabil besedno zvezo prva svetovna vojna, torej že kmalu po njenem izbruhu).

Ekologija je sestavljanka iz besed oikos in logos, kar pomeni »veda o odnosu organizmov do svojega okolja«. Kasneje pa se je ta pomen »razširil« tudi na naš odnos do okolja v smislu njegovega ohranjanja in zaščite.

Ekonomija je torej veda o upravljanju našega okolja in njegovih dobrin za dobro celotne skupnosti (družine, lokalne, države in globalne skupnosti) na način, ki ohranja okolje tudi za prihodnje rodove (trajnostni razvoj). Ekonomist je torej tisti, ki upravlja z naravnimi in družbenimi viri za dobro celotne skupnosti. Ekonomist upravlja z zemljo, gozdovi, denarjem, vodami, rudami in drugimi dobrinami tako, da imajo od tega korist vsi člani skupnosti in hkrati skrbi, da ne poruši okoljskega ravnovesja.

Dejansko smo vsi ekonomisti, saj je tudi družina oziroma gospodinjstvo ekonomska enota, prav tako pa smo ekonomisti tudi v ustanovah, kjer delamo ter v lokalni, državni in globalni skupnosti. Vprašajte ekonomiste, če to vedo. Če ne, niso ekonomisti, temveč posamezniki, ki se zgolj pretvarjajo, da so ekonomisti.

Pravi ekonomisti zatorej ne razmišljajo o konkurenčnosti, tekmovanju, sebičnosti in pohlepu, temveč o medsebojni delitvi dobrin (ekonomija delitve) in sodelovanju, ki omogočata blaginjo vseh. To pa je edini pravi cilj vseh ekonomskih aktivnosti. Ekonomija je v najširšem smislu skrb za naš skupni dom, planet Zemljo, in blaginjo vseh njenih prebivalcev, družino Zemljanov. Nič manj kot to.

ponedeljek, 11. februar 2019

Eno človeštvo, delitev dobrin in ljubezen


V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.

Enost človeštva

Eno človeštvo, enost človeštva, velika človeška družina – vseeno kateri izraz uporabimo, bistveno je, da razumemo pomen naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Velik korak v to smer so doslej naredila okoljevarstvena gibanja, ki so človeštvo povezala v skrbi za naše skupno okolje. S podpisom Pariškega podnebnega sporazuma smo se leta 2015 tudi konkretno zavezali, da bomo kot človeštvo poskrbeli za naše skupno podnebje.

Vendar ne gre samo za okolje, enost človeštva je predvsem stvar našega odnosa do drugih ljudi. Če na prvo mesto postavljamo svojo narodnost, vero, prepričanje, tradicijo in drugim zanikamo enako pravico do tega ali se obnašamo do njih prezirljivo in vzvišeno, potem ustvarjamo ločenost, sovraštvo in neenakost (družbeno in ekonomsko). Če pa v drugih vidimo sebi enake – ne glede na narodnost, vero, prepričanje, tradicijo itd. – potem ustvarjamo in izražamo enost, enakost, solidarnost in ljubezen.

Saj smo še naprej lahko Slovenci, Hrvatje, Srbi, Avstrijci, Italijani, Nemci, Angleži, Sirci, Iranci, Sudanci; kristjani, muslimani, budisti, ateisti; levičarji, desničarji, sredinci, demokrati, republikanci in tako naprej – a najprej smo ljudje, ki živimo na skupnem planetu in imamo enako dostojanstvo ter enake pravice do življenja, svobode, dobrin, blaginje, sreče, radosti, osebnega razvoja itd.

Pred kratkim se je napredna ameriška (nedavno izvoljena) kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez o enosti človeštva izrazila na izjemen način: »Resnična ljubezen je radikalna, ker od nas zahteva, da sebe vidimo v vseh ljudeh. Drugače ni ljubezen. Ljubezen je revolucionarna, ker terja od nas, da VSE ljudi obravnavamo kakor sami sebe – ne zato, ker smo dobrodelni, ampak ker smo eno. To je radikalen zaključek ljubezni.«

Če vidimo v drugih sebe, jih tudi obravnavamo kot sebi enake, ne glede na razlike, ki so zgolj zunanje (videz) in družbene (jezik, tradicija, kultura, vera, narodnost, prepričanje). Na zunaj smo res različni, notranje pa smo eno, enotni, enaki. Povezani smo tako v genetskem smislu kot tudi na čustveni in razumski ravni, prava enost človeštva pa »domuje« na duhovni ravni. Od tu namreč izvira resnična ljubezen.

Medsebojna delitev dobrin – praktični izraz ljubezni in enosti človeštva

Enost človeštva, ki je izraz ljubezni, se v vsakdanjem življenju izraža na različnih ravneh. Na osebni ravni se izraža kot ljubezen do svojih bližnjih in do nekaterih drugih ljudi (v obliki sočutja, pomoči, dobrodelnosti), na politični ravni kot sodelovanje navkljub različni strankarski pripadnosti, na ekonomski ravni pa kot medsebojna delitev dobrin; ki se danes izraža zgolj v izjemno omejenem obsegu.

»'Na svojega brata glejte kot na sebe,' pravi Maitreja. Ustvarite mednarodni sklad, iz katerega bodo lahko jemali vsi. Njegov nauk se glasi: le tako, z medsebojno delitvijo dobrin, je mogoče obnoviti svet. Le z medsebojno delitvijo, bo zatrjeval, bodo ljudje našli srečo, ki jo iščejo. Le medsebojna delitev bo prinesla pravičnost in mir.« (Enost človeštva; Mojster –, prek Benjamina Crema, 15. junij 2008)

Enost človeštva moramo manifestirati na praktični ravni oziroma v vsakdanjem življenju. Ne moremo govoriti o enosti človeštva in ljubezni ter hkrati dopuščati skrajno revščino in celo lakoto, ki povzroča tako strašno trpljenje stotinam milijonov naših bratov in sester po svetu. Resda skušamo njihovo trpljenje olajšati z dobrodelnostjo. A dobrodelnost ni rešitev, ni resnični izraz ljubezni.

Dobrodelnost samo začasno olajša probleme, pogosto je sebična in služi lajšanju slabe vesti, včasih pa je celo del problema, saj pomaga ohranjati nepravičen družbeno-ekonomski sistem. Ljubezen je vse-obsegajoča in vse-vključujoča (univerzalna), ali pa to ni. O resnični ljubezni bomo govorili šele, ko bomo slehernemu Zemljanu omogočili trajen in dostojanstven dostop do dobrin, ki jih omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje). To pa je mogoče samo z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni.

Medsebojna delitev dobrin je načelo, ki izhaja iz resnične ljubezni in razumevanja enosti človeštva. V praksi se izraža kot pristno sodelovanje in ekonomija delitve (kar je nasprotje tekmovalnosti in sebičnosti; kar je nasprotje komercializacije in gospodarske rasti, ki prevladujeta v današnjem svetu). Ko bomo delili dobrine – na lokalni, državni in na globalni ravni – v korist vseh Zemljanov, bomo začutili moč univerzalne ljubezni in enosti človeštva.


nedelja, 03. februar 2019

Peticija za spremembo (družbenega) sistema


V javnosti v zadnjem času zelo odmeva Peticija za spremembo šolskega sistema. Seveda so na šolskem področju potrebne spremembe in v tem smislu peticija odpira široko javno razpravo; kar je dobro. Vendar moramo predloge iz peticije uvrstiti v širši družbeno-ekonomski kontekst, kajti šola ni ločena od družbe, temveč njen izjemno pomemben del. Razmislimo torej o nekaterih problemih, ki jih naslavlja peticija.

Avtorji peticije želijo razbremeniti naše otroke, kar je dobro in prav. In zveni zelo všečno. Vendar šola danes še zdaleč ni edina, ki preobremenjuje otroke. Zagotovo jih obremenjujejo številni starši s tisoč-in-eno dejavnostjo in z množico najnovejših tehnoloških čudes; še bolj pa jih obremenjuje komercialno-medijsko-zabavljaški svet. A vprašajmo se najprej: za kaj otroke in mlade sploh pripravlja šola?

Pripravlja jih za življenje v družbi, še posebej pa na zaposlitev, torej njen ekonomski del. Danes so veliki pritiski, še zlasti iz gospodarstva, da naj šola ustvarja predvsem "človeški kapital". Res je, človeški kapital je grozen izraz, a natanko to smo ljudje danes "v očeh" delodajalcev in lastnikov kapitala. V tem smislu smo izenačeni z drugimi kapitalom, ki ga tvorijo še naravni viri, finančna sredstva, delovna sredstva, stavbe itd. Ves ta kapital vstopa v delovne procese, da bi ven prišla nova – dodana vrednost oziroma dobiček. Zato je kapital (tudi človeški) treba maksimalno izkoristiti, ob tem pa imeti čim nižje stroške, da bo končni izid (dobiček) karseda visok.

A kaj ima vse to s šolo? Veliko. Šola naj bi mlade pripravljala za brutalno, izkoriščevalsko, neusmiljeno okolje, ki mu rečemo trg delovne sile ali trg človeškega kapitala, kjer vladajo odnosi in "vrednote" tekmovalnosti, komercializacije, sebičnosti, komolčarstva, iznajdljivosti, "zvez in poznanstev" itd. Zato je v šolah potrebno ocenjevanje, tekmovanje, velike "količine snovi" oziroma inputa. Če bi bila šola prijazna in dobra, bi bili mladi kasneje v krutem družbeno-ekonomskem okolju popolnoma izgubljeni. Šola pač izobražuje in vzgaja za svet, v katerem živimo. Zato moramo logiko nujno obrniti: ustvariti moramo družbo, ki bo dobra, prijazna, inkluzivna, razumevajoča; potem pa bo takšna lahko tudi šola.

In kako vse to uspeva Fincem, ki imajo po številnih kriterijih najboljši šolski sistem na svetu. Finska družba je izjemno socialno naravnana, vključujoča, tolerantna in šolski sistem je le njen odraz. In tam politiki ne rovarijo po učnih programih in ne lomastijo po šolskih proslavah, tam so učitelji avtonomni, tam ni ideoloških in drugih pritiskov. Lahko bi rekli: kakršna družba, takšna šola. Velja za vse države sveta.

Če torej želimo temeljito spremeniti šolski sistem, potem moramo nujno spremeniti tudi celotni družbeni sistem. Zahtevati moramo razbremenitev človeškega kapitala oziroma delavcev, ki delajo tudi po dvanajst ur in več, ki so šikanirani, mobingirani in hkrati slabo plačani. Zahtevati moramo enakopravno obravnavo odraslih oseb s posebnimi potrebami in drugih ranljivih skupin, ki životarijo na obrobju vsemogočnega trga delovne sile. Delovna mesta morajo postati bolj ustvarjalna, inkluzivna, delavcem prijazna in tako naprej. Potem bo tudi šola takšna.

Avtorji peticije pravijo, da "naj naši otroci zrastejo v srečne in vedoželjne odrasle." Ja, seveda! Le kdo se ne bi s tem strinjal. A srečni in vedoželjni mladi se bodo hitro zlomili v brutalnem okolju trga človeškega kapitala, nore stanovanjske politike, političnih "morskih psov", sovražnega govora, fake news, nestrpnosti do vseh drugačnih in drugače mislečih. Mislite, da si v korporacijah želijo "vedoželjnih" odraslih. Ne, želijo si predvsem trpežne, vztrajne, pridne, inovativne (v tehnološkem smislu) in poslušne odrasle.

Zato se moramo absolutno strinjati z navedkom iz peticije:

"Naj bo šola prostor, v katerem otrok uživa in naj bo šola prostor, ki vzgaja naše otroke v državljane, na katere bomo nekoč ponosni in ne v državljane, ki so že pred vstopom v srednjo šolo zagrenjeni, na koncu fakultete pa so ti ljudje samo še sence sami sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli."

Dodajmo pa tole: Naj bodo podjetja in druge organizacije prostor, v katerem ljudje uživajo; ne pa da so zagrenjeni, sence samih sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli. A realnost je drugačna. Kakšni so ljudje v prekarnih službah, samozaposleni ali številni zaposleni v zasebnih podjetjih in javnih ustanovah? Pogosto so "preobremenjeni, depresivni in izgoreli". Šolanje je navkljub vsemu na splošno še vedno "otok v družbi", kjer vladajo mladostna razposajenost, otroška igrivost in tudi socialna varnost. Šele ko mladi zapustijo šolski sistem, se zanje začne boj za obstanek v džungli sodobne družbe.

Poglejmo si še nekaj predlogov iz te peticije. Na primer predlog o ukinitvi številčnega ocenjevanja. Pred leti je bilo takšno ocenjevanje že v veljavi in večina ga ni marala: niti otroci, niti starši in niti učitelji. Ker se zavedajo problema, ki ga prinaša opustitev ocenjevanja, pa avtorji, ko gre za "vpis v srednje šole", predlagajo uvedbo sprejemnih izpitov za srednje šole. A to je lahko še bolj stresno kot pa ocenjevanje v dolgih letih izobraževanja. Kaj če otroci ravno takrat "zmrznejo", kot pravijo avtorji peticije glede problematike ocenjevanja. Ocene je mogoče popravljati, izboljševati; kaj pa če bodo imeli otroci krizo (slab dan, pubertetniške težave) ravno na sprejemnih izpitih? Bo potem glasbeni genij pristal na kuharski šoli (pa brez zamere, spoštujem prav vsak poklic)?

Sprememba šolskega sistema je "huda stvar". Šolski sistem namreč tvori veliko deležnikov (otroci in mladi, učitelji, starši, politika, gospodarstvo...) in šolski sistem je pomemben del celotnega družbenega sistema. Seveda so potrebne spremembe, a te naj bodo premišljene in opravljene "s tresočo roko". Peticijo je vendarle potrebno pozdraviti. Šolski sistem se mora spremeniti, prav tako pa tudi širša družbena skupnost – v smeri blaginje, miru, vključenosti, sprejemanja drugačnosti, solidarnosti in medsebojne delitve znanja, dobrin in politične moči. Saj to si želimo, mar ne?