sobota, 9. julij 2022

Sodelovanje in medsebojna delitev - pot rešitve


Poročilo Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu (SOFI), ki so ga 6. 7. 2022 skupaj objavili Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva (IFAD), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Svetovni program ZN za hrano (WFP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pretresljivo branje. Število ljudi, ki jih je prizadela lakota se je leta 2021 povzpelo na 828 milijonov, kar je 46 milijonov več kot leto poprej in 150 milijonov več kot ob izbruhu pandemije COVID-19. Približno 2,3 milijarde ljudi (29,3 odstotka) je leta 2021 živelo v zmerni ali hudi prehranski negotovosti, kar je 350 milijonov več kot pred izbruhom pandemije COVID‑19. Približno 45 milijonov otrok, mlajših od 5 let, je lani trpelo za hudo podhranjenostjo, ki za 12-krat poveča tveganje smrti.

To je nekaj najbolj izpostavljenih podatkov iz poročila o prehranski varnosti in prehrani v svetu. In kar je najhujše, poročilo še ne zajema letošnjega leta, ki ga zaznamuje visoka rast cen hrane zaradi prepleta številnih kriz – vojne v Ukrajini, visokih cen energije, vse bolj zaostrenih podnebnih sprememb in ekonomske krize na splošno. Seznam držav, kjer se prehranska kriza poslabšuje ali na novo pojavlja, je vsak dan daljši: Etiopija, Nigerija, Jemen, Južni Sudan, Haiti, Afganistan, Šrilanka, Libanon, Angola, Kenija, Madagaskar, Mozambik, Zimbabve ... Spomnimo se, da so Arabsko pomlad leta 2011 v veliki meri sprožile visoke cene kruha. A situacija je danes še mnogo slabša. Seznam držav, kjer so se že začeli protesti proti draginji, pa je še bistveno daljši in sega tudi v Evropo. Na Šrilanki so protestniki že zrušili predsednika in premierja – skorajda dobesedno, z vdorom v vladno palačo. Takšnih primerov bo vse več.

Situacija seveda ni od včeraj. Vojna v Ukrajini je le zadnja v vrsti problemov, ki pestijo naš planet. Pomembno pa je, da poznamo vzroke za trenutno stanje, kajti poznavanje vzrokov je ključ za rešitev problemov. Prvi in najpomembnejši vzrok je zagotovo izjemno nepravičen ekonomski sistem, ki povzroča, da si manjši del sveta – posameznikov, podjetij in držav – prilašča ogromno naravno in finančno bogastvo na račun svetovne večine. Lakota in revščina sta v svetu že dolgo prisotni. Ogromno ljudi po svetu večji del svojih dohodkov porabi za hrano, zato zanje sleherna podražitev hrane pomeni zdrs v še hujšo revščino ali lakoto.

Svetovne cene hrane se oblikujejo na globalnih borzah, kjer so pridelki, rude, goriva itd. le "žetoni", s katerimi se trguje oziroma špekulira. Nobene regulacije, stabilnosti, varnosti, le špekulacije, ki nekaterim prinašajo ogromna bogastva, druge pa pahnejo v revščino. Vsakršna vojna, ki ima vselej globlje politične vzroke, seveda povzroči cenovna nihanja, ki sprožijo pravi cunami družbenih, ekonomskih in političnih kriz. Vse je medsebojno povezano. V resnici zdaj najbolj aktualna ukrajinska vojna ni vzrok zdajšnje svetovne ekonomske in prehranske krize, temveč posledica delovanja prevladujočega politično-ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in grabežljivosti – po (politični) moči in (ekonomskem) bogastvu, ki gresta pogosto »z roko v roki«.

Prvi korak za reševanje kompleksnih globalnih problemov je zaustavitev vojn povsod po svetu, torej doseči svetovni mir. Potem pa je treba začeti z globalnim dogovorom za pravičnejšo porazdelitev ključnih virov – hrane, pitne vode, energije, zdravil itd. Šele od tu naprej se je mogoče resno ukvarjati s podnebno krizo. Morda se zdi naivno, a vse to je mogoče doseči, če končno začnemo sodelovati in sprejmemo preprosto dejstvo, da vsi ljudje živimo na enem planetu – torej smo soodvisni (eno človeštvo) in soodgovorni (drug za drugega in za planet, ki je naš skupni dom).

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključni "orodji" za boljšo prihodnost človeštva in planeta Zemlje. Sodelovanje je politična pot, medsebojna delitev pa ekonomska (kot ekonomija delitve), čeprav sta v resnici tesno prepleteni. Morda se zdi, da smo še zelo daleč, da bi zares sprejeli ti dve vzvišeni ideji v naše vsakdanje življenje, a v resnici ni druge poti. Pravzaprav obstaja, a si jo ne želite, ker vodi v totalno uničenje.

Torej, sodelovanje in medsebojna delitev.