petek, 12. oktober 2012

Skupne globalne dobrine - skrb zanje in njihova medsebojna delitev

Vodo kupujemo v plastenkah, ki jih podjetja polnijo iz vodnih virov v zasebni lasti. Celo deževnica je lahko zasebna pravica. Zasebne korporacije patentirajo genetski material rastlin in živali ter jih komercialno izkoriščajo. Številne zemeljske površine sekajo ograje z napisi “zasebna lastnina”. Na morskih in jezerskih plažah stojijo ograje, ki jih »ščitijo« pobiralci vstopnine. Za dostop do najlepših kotičkov planeta plačujemo zasebnikom.

Umetniška dela največjih svetovnih mojstrov so pogosto v zasebni lasti. Prav tako številni mestni parki, zelenice in trgi. Večino glasbenih del, celo klasičnih avtorjev kot sta na primer Beethoven in Bach, posredno ščitijo pravice intelektualne lastnine, saj je vsak izvajalec zaščiten kot “izvirni” poustvarjalec. Strokovni in znanstveni članki so celo na internetu večinoma “zaklenjeni” oziroma plačljivi. Zasebne šole razvijajo izobraževalne programe, ki so dostopni samo za plačilo.

Veliko računalniških programov in spletnih vsebin je zaščitenih pred svobodno uporabo. Vsak kompleksnejši izdelek vsebuje množico zaščitenih patentov, zato morajo posamezniki in podjetja ponovno razvijati nove različice že iznajdenega. Zdravila, ki bi koristila milijonom ljudi, so dolga leta zaščitena in se prodajajo po visokih, za mnoge nedostopnih cenah. Večina globalnih energetskih in rudnih bogastev je v zasebni lasti; njihova prodaja prinaša ogromne dobičke lastnikom ter ogromne stroške družbi - zaradi onesnaženja in uničenja okolja ter hudo prizadetih lokalnih skupnosti.

Številni simboli, znaki, kombinacije besed in številk so zaščiteni in se ne morejo prosto uporabljati. Vse te in še številne “pravice” brani velikanska armada pravnikov, strokovnjakov za intelektualno lastnino, vladnih agencij in drugih ustanov, ki se ukvarja z varovanjem zasebnih pravic. Kazni za kršitve so izjemno visoke.

Posledično imamo na eni strani majhen odstotek ljudi, ki s pomočjo finančnih in pravnih mehanizmov ter tudi brutalne sile obvladuje velik del vseh globalnih dobrin, na drugi strani pa večino prebivalcev planeta, ki životari z manjšim delom vseh dobrin.

To je svet v katerem živimo; to je svet, ki smo ga ustvarili ljudje. Dobrine nas ločujejo, namesto da bi nas povezovale. Način, kako dobrine prehajajo med ljudmi, določa prevladujoče družbene odnose določenega obdobja in današnji čas lahko označimo kot dobo sebičnosti in ločenosti. A ne samo načini prehajanja dobrin, tudi človekov odnos do dobrin, ki jih danes dojema pretežno kot lastnino in sredstvo za zadovoljitev svojih potreb in želja, odraža človekovo globoko ločenost od »matrice življenja«, ki vsa bitja in življenjske sisteme povezuje v dobro delujočo in sooodvisno celoto. Svet se ločuje na tiste, ki imajo (dobrine) in tiste, ki (jih) nimajo. Iz te globoke ločenosti izvirajo konflikti, vojne, uničevanje okolja.

Potrebujemo novo razumevanje skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Če želimo preživeti, potem 7 milijard ljudi, kolikor nas je na planetu (v letu 2012), preprosto ne more tekmovati za dobrine, kajti to vodi v dokončno uničenje planeta.

Ljudje nismo lastniki, temveč smo lahko le skrbniki planetarnih dobrin. Dobrine moramo zaščititi in izkoriščati v okvirih, ki jih dopušča planetarno okolje, da se ne poruši njegovo občutljivo ravnovesje. Namesto vsesplošnega (konkurenčnega) boja za globalne dobrine in njihove skrajno nepravične porazdelitve, mora nova temeljna družbeno-ekonomska paradigma postati skrb za globalne skupne dobrine in njihova medsebojna delitev, kar edino lahko omogoči ohranjanje planetarnega ravnovesja in zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi. To pa je predpogoj za mirno sobivanje vseh ljudi na planetu in njihovo blaginjo.

Skrb za globalne skupne dobrine in njihova pravična medsebojna delitev sta torej pot za rešitev kompleksne globalne okoljske, ekonomske in družbene krize.

nedelja, 7. oktober 2012

Naše skupne dobrine

Ljudje smo kompleksna bitja in živimo v kompleksnem okolju. Vpeti smo v naravno okolje, ki smo si ga prilagodili, a hkrati tudi precej poškodovali, kar nam bistveno otežuje naše bivanje. Prav tako smo del družbenega okolja, kjer se prepletajo številni, pogosto povsem navzkrižni interesi.

Čeprav smo na številnih področjih dosegli izjemen napredek, pa še vedno nismo rešili problema zadovoljevanja osnovnih potreb na ravni celotnega človeštva. Kljub velikanskemu napredku na področju znanosti in tehnologije ter na številnih drugih področjih, smo pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb še vedno na primitivni razvojni stopnji. Vemo, da je dobrin dovolj za vse ljudi, le izjemno neenakomerno oziroma nepravično so porazdeljene.

Dokler velik del človeštva le stežka ali celo sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb, drugi del pa ima vsega preveč, toliko časa ne moremo pričakovati konca neprestanih konfliktov med ljudmi in stalne nevarnosti, da izbruhne vojna katastrofalnih razsežnosti. Velike razlike med ljudmi nas ovirajo, da končno zaživimo kot ena človeška družina in naredimo pomemben razvojni korak naprej. Čeprav različni, smo vendarle vsi ljudje in prav je, da drug z drugim začnemo ravnati – človeško.

V središču problema zadovoljevanja človekovih osnovnih potreb so dobrine; pri tem mislimo predvsem na tiste najpomembnejše: hrano, pitno vodo, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje; poleg seveda ozračja, gozdov, oceanov, zemlje in drugih dobrin, ki so sploh ključnega pomena za življenje na planetu Zemlja. To so naše skupne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih najbolj osnovnih potreb – omogočajo, da človek sploh JE. Ključne dobrine ne samo, da ne dosežejo vseh prebivalcev planeta, temveč naše nezmerno in netrajnostno ravnanje z njimi ogroža prihodnost celotnega planetarnega sistema.

Kako ravnati z dobrinami in kako si jih medsebojno deliti, sta ključni vprašanji, ki si jih mora postaviti sleherna družbena skupnost in ju seveda ustrezno reševati. Ravnanje z dobrinami in njihovo delitev nobena družbena skupnost – lokalna, državna, globalna – ne sme izpustiti iz svojih rok. So neki imaginarni trgi res poklicani, da odločajo o teh vprašanjih, s čimer jim je dobesedno prepuščena usoda družbenih skupnosti in nenazadnje celotnega človeštva?

Naj trgi odločajo, kdo bo jedel in kdo ne, kdo bo dobil zdravila in kdo ne, kdo se bo izobraževal in kdo ne in tako naprej? NE, trgi o tem ne smejo odločati, kajti trgi so v resnici orodje manjšega dela človeštva, katerega edini interes je pridobiti si velikansko bogastvo (planetarne dobrine) in si s tem pridobiti izjemno (ekonomsko in politično) moč.

Kako bomo ravnali z dobrinami, kako si jih bomo delili, sta vprašanji, na katera moramo odgovoriti ljudje sami; odločitve pa sprejeti demokratično. Razviti moramo mehanizme in institucije za takšno ravnanje z dobrinami, ki bo trajnostno in ki bo omogočilo pravično delitev dobrin med vse prebivalce planeta.

Mehanizmi in institucije skrbništva dobrin ter medsebojne delitve so že zasnovani in v določenih lokalnih okoljih že delujejo, še zlasti v lokalnih skupnostih (na primer skladi skupnih dobrin, različne oblike delitve dobrin). Razvoj takšnih mehanizmov in institucij, ki bodo pod demokratičnim nadzorom celotne človeške skupnosti, je nujno potreben, če želimo rešiti globoko krizo, v katero so nas pahnili trgi, ki niso nič drugega kot orodje bogate peščice Zemljanov – simboličnega 1 % – na račun vseh ostalih 99 %.

Skrb za skupne planetarne dobrine in njihova pravična delitev znotraj celotne človeške skupnosti sta torej osrednja elementa reševanja današnje krize in celo, naj se sliši še tako dramatično, prihodnosti človeštva.