petek, 15. maj 2020

Po epidemiji depresija – ekonomska in psihološka


"Pred vrati imamo recesijo in zelo se bo treba potruditi, da ne bomo imeli tudi depresije," predsednik vlade Janez Janša ima prav. Po koncu epidemije bo nastopila recesija (ta je praktično že tu) ali celo depresija, kar pomeni dolgotrajno ekonomsko krizo. Ena od opredelitev depresije je, da gre za padec bruto družbenega proizvoda (BDP) za več kot 10 odstotkov in za dve ali večletno recesijo. Med najbolj znanimi je Velika depresija v ZDA, v obdobju 1929 do 1933; vemo kako dolgotrajne in hude so bile njene posledice.

Ob zgornji izjavi predsednika vlade pa je treba opozoriti, da je vlada, hkrati s temi temačnimi napovedmi svojega predsednika, preklicala epidemijo (14. 5. 2020). A pustimo ob strani zdravstveni vidik, s formalnim aktom preklica epidemije država samozaposlenim ne bo več izplačevala temeljnega mesečnega dohodka, delodajalcem pa ne subvencionirala začasnega čakanja na delo in dela prispevkov; poleg še drugih ukrepov, ki so bili vezani na razglasitev epidemije.

Če je vlada odpravila ukrep razglasitve epidemije in s tem prenehala finančno ter drugače pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva, mora po tej logiki nemudoma odpraviti tudi vse omejevalne ukrepe! Kajti, če so ljudje zaradi ukrepov, ki so še vedno v veljavi, ostali brez dela in/ali dohodkov, obenem pa nimajo več pomoči države, to pomeni, da lahko ostanejo brez vseh možnosti za preživetje. S tem pa so ljudje dobesedno okrutno kaznovani za to, da so bili in so še vedno aktivno udeleženi pri zajezitvi epidemije. Kajti "ostati doma" ne pomeni "početi nič", temveč je bil to ves čas aktiven prispevek k splošnemu javnemu dobru – zato si sleherni državljan v takšnih razmerah ZASLUŽI nagrado, ne pa tako imenovano pomoč!

Predsednik vlade bo s preklicem epidemije in s sočasnim prenehanjem pomoči najranljivejšim državljanom, teh pa je iz dneva v dan več, dejansko bistveno pripomogel k recesiji in verjetno tudi k veliki ekonomski depresiji. Temeljni mesečni dohodek je bil dober ukrep, ki ga je treba zdaj ohraniti in ga še razširiti na vse ranljive skupine: samozaposleni, delno zaposleni, slabo plačani delavci in tisti na čakanju, brezposelni, študentje, dijaki, otroci, upokojenci z nizkimi pokojninami, invalidi, socialno šibki in še kdo.

Kajti takšen ukrep ne pomeni samo reševanja velikih stisk posameznikov in gospodinjstev, temveč tudi najboljšo pomoč gospodarskemu, kmetijskemu, turističnemu in storitvenemu sektorju v Sloveniji. Kajti vse naštete skupine denar potrebujejo tukaj in zdaj; potrošili ga bodo sproti in skoraj 99-odstotno v Sloveniji. Če pa bo pomoč namenjena predvsem neposredno velikim podjetjem oziroma kapitalu, bo denar hitro odtekel v žepe že tako bogatih lastnikov, v davčne oaze in v tujino, zelo malo pa ga bo "zaokrožilo" v ekonomskem sistemu naše države.

"Pridite in pomagajte, da bomo šli lažje skupaj skozi to zahtevno obdobje, ki je pred nami. Pojdimo iz faze nagajanja v fazo sodelovanja, apeliram in vabim vse, da pridejo in sodelujejo s svojimi idejami," predsednik vlade poziva ob formalnemu koncu epidemije. Spoštovani predsednik vlade, smer, ki ste jo zdaj zastavili (prenehanje pomoči najranljivejšim skupinam prebivalstva) vodi v katastrofo, na katero ste tudi že sami opozorili. Če želite nasvet, potem nemudoma podaljšajte in še razširite ukrepe pomoči prebivalstvu, med katerimi je ključnega pomena temeljni dohodek. Nekatere države, med njimi izstopa še zlasti Španija, resno razmišljajo o dolgoročni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, torej za vse državljane. Zdaj ni čas za ekonomijo nepravičnosti, ki jo poganjata sebičnost in pohlep, temveč za medsebojno delitev dobrin, ki izhaja iz solidarnosti in sodelovanja – to sta tudi najtrdnejša "stebra" univerzalnega temeljnega dohodka.

Še je čas za izhod iz bližajoče se katastrofe. Depresija, ki se bliža, bo tako ekonomska kot tudi psihološka, kar bo imelo veliko večji vpliv na zdravje in blaginjo ljudi, ko ga je imela sama epidemija.

petek, 8. maj 2020

Dan zmage nad fašizmom in nacizmom


9. maja praznujemo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tega dne, leta 1945, torej pred 75 leti, se je tudi uradno končala 2. svetovna vojna, vsaj v Evropi. Danes si komajda še predstavljamo, kako pomembna je bila ta zmaga. Ne gre samo zato, da se tega dne spominjamo, temveč da nam je v opomin, kako važno je »negovati« in si prizadevati za vrednote, ki so takrat zmagale.

Poraz fašizma in nacizma je dobesedno zmaga nad silami zla. Fašizem in nacizem sta ideologiji, ki sta temeljili na ločevanju človeštva glede na rase oziroma narode: na vrhu je bila nadrasa, sledili so podrejeni in suženjski narodi, na »dnu« pa so bili narodi in skupine, ki jih je bilo treba iztrebiti. Ne smemo si delati utvar: Slovenci smo bili uvrščeni nekje med narodom sužnjev in tistih, ki so bili namenjeni iztrebljanju.

Zato je dan zmage tako pomemben. Slovenci smo v sodelovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi pokazali izjemen pogum in se uprli fašistom ter nacistom, kar je bilo nekaj posebnega v takratni okupirani Evropi. Zato smo lahko upravičeno ponosni, da smo se 9. maja 1945 znašli v veliki zmagovalni koaliciji, lahko bi rekli tudi na strani sil »dobrega, ki je premagalo zlo«.

Zmaga nad fašizmom in nacizmom pomeni, da so narodi iz vojne izšli kot svobodni in enakopravni. Na teh temeljih je bila oktobra 1945 ustanovljena tudi Organizacija združenih narodov, ki je bila utemeljena na veri »v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov«. V ta namen si moramo prizadevati »živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti« (iz Ustanovne listine OZN).

Da živimo danes v svobodni in demokratični državi, se moramo zahvaliti vsem, ki so vložili izjemne napore v zmago nad fašizmom in nacizmom. To pa nas zavezuje, da se tudi sami ves čas borimo proti silam, ki skušajo danes pod različnimi pretvezami uveljaviti »vrednote« fašizma in nacizma, to pa so: nadzor nad državljani, ločevanje ljudi na vredne in manj vredne, zatiranje svobode govora ter spodbujanje sovražnega govora, preganjanje novinarjev in svobodomiselnih ljudi ter razkrivalcev korupcije (žvižgačev), uničevanje sindikatov itd.

Torej, bodimo ponosni na dan zmage nad fašizmom in nacizmom, a hkrati bodimo aktivni in pogumni, da okrepimo naše skupne vrednote: temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost vsakega človeka, enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, demokratičnost, svobodo, skrb za naše skupno okolje. Bodimo pogumni in močni, kot so bili vsi tisti, ki so se uprli in na koncu tudi premagali fašizem in nacizem.

Čestitke ob Dnevu zmage!



Slika: Dan zmage, Ljubljana, 9. maj 1945

nedelja, 3. maj 2020

Tito v naših spominih


4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Prepričan sem, da se moramo za državo, ki jo imamo zdaj, v veliki meri zahvaliti ravno temu, da smo leta 1945 iz 2. svetovne vojne izšli kot del zmagovite zavezniške koalicije in pri tem je izjemno pomembno vlogo odigral ravno Tito. Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo v času druge svetovne vojne organizirati odpor proti okupatorskim silam, katerih namen je bil bodisi uničiti bodisi zasužnjiti narode, ki so bili za naciste in fašiste nevredni obstoja (med njimi je bil tudi slovenski), kaj šele samostojnosti in svobode.

Tudi čas po vojni je bil za takratno precej zaostalo in skorajda povsem porušeno Jugoslavijo izjemno zahteven. Na eni strani sovjetski vzhodni blok, na drugi strani ameriški zahodni blok, oba nevarno oborožena, s "prstom na sprožilcu". Loviti ravnotežje med tema dvema sovražnima silama, je zahtevalo veliko poguma in spretnosti, zato je bil Tito tudi eden izmed pobudnikov gibanja neuvrščenih, ki je odigralo pomembno vlogo v uravnoteženju blokovsko razdeljenega sveta.

Seveda bi bilo napak Tita poveličevati in iz njega ustvariti mitsko osebo, kajti kot vsak politik in poveljnik, še zlasti v tako prelomnih časih, kot je bilo obdobje pred, med in po 2. svetovni vojni, je delal napake. Ni brezmadežnega politika ali poveljnika vojske, a Tita lahko brez zadržkov uvrstimo na pozitivno stran zgodovine, med zmagovalce, ki so skupaj uspeli poraziti zlo, ki so ga poosebljali Hitler, Mussolini in njihovi somišljeniki.

Dejstvo je, da so imeli ljudje Tita radi, tako v državi kot na tujem; ne vsi, a zelo številni. 4. maja 1980, ko je Tito umrl, je bilo očitno, da je bilo zelo veliko ljudi iskreno žalostnih, tudi številni med tistimi, ki bi danes radi spomin nanj bodisi povsem izbrisali bodisi ga na vse možne načine omalovaževali.

Tito je bil resnično karizmatična osebnost. Kako pomemben je bil v svetovnem merilu izpričuje dejstvo, da se je njegovega pogreba "udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov". (Wikipedija) Prišli so voditelji iz vseh koncev sveta in vseh političnih "barv". Mar to ne pove veliko o njegovi izjemno pomembni vlogi v svetu.

Torej, štirideset let po smrti velikega človeka, ki smo mu dolžni marsikaj, je prav, da ohranimo vsaj spomin nanj. Ni potrebno čaščenje, a hkrati ne smemo pristati na brisanje ali uničevanje Titove vloge v enem najbolj dramatičnih in težkih obdobij svetovne zgodovine. Zato Tito kot velika zgodovinska osebnost ostaja v naših spominih.