nedelja, 25. avgust 2019
Ograje našega življenja
Nestrpneži vseh vrst, ki zagovarjajo postavljanje mejnih ograj v številnih modernih »razvitih« državah, tudi v Sloveniji, imajo v nečem prav: ograje res ščitijo naš način življenja. Vendar ni res, da ograje branijo naš jezik, našo kulturo in tradicijo, kajti le-te bodisi podpiramo bodisi uničujemo kar sami. Žičnate in betonske ovire dejansko ščitijo naš »zahodni standard«. To je način življenja, ki ga živimo na račun držav, od koder prihajajo tako imenovani migranti. Naš način življenja je v veliki meri kriv, da morajo zapustiti svoje domove in oditi na skrajno nevarno pot. Vedo, kam morajo iti – tja, kamor »potujejo« njihovi odtujeni življenjski viri. A za razliko od dobrin, ki imajo prosto pot (ekonomisti temu pravijo svobodni trg, v resnici pa gre za čisto navadno krajo), ljudi pričakajo visoke ograje iz žic, betona in sovraštva.
Čaj…
Poglejmo si (resničen) primer čaja v neki manj razviti državi. Na plantažah ženske (da, izključno ženske) v težkih pogojih (vlaga, strmina, vročina, dež, pijavke) ročno obirajo čajne lističe. Za celomesečno garaško oziroma suženjsko delo prejmejo največ 100 evrov. Čajne lističe predelajo v bližnjih tovarnah (kjer je povprečna plača približno 200 evrov) in ga zapakirajo v velike vreče (podobne vrečam cementa) ter odpošljejo v »razviti« svet. Zgolj najslabši deli čaja, tako rekoč ostanki, ostanejo v njihovi domovini. V velikanskih tovarnah bogatih držav se potem zelo kakovosten čaj zapakira v krasno embalažo in se z velikimi dobički prodaja na »svobodnem« trgu ograjenega sveta.
… in druge surovine
Podobno se dogaja tudi z drugimi surovinami oziroma dobrinami, ki polnijo naše krožnike, oblačijo naša telesa, sestavljajo naše pametne telefone, avtomobile in druga »čudesa razvitega« sveta. To velikansko bogastvo »poganja« naš družbeno in okoljsko uničujoči zahodni način življenja. Nekoč smo temu rekli kolonialno izkoriščanje, danes temu rečemo svobodni globalni trg. A poti ostajajo iste, razmerja revščine in bogastva ostajajo zacementirana. Dobički se stekajo v iste žepe.
Turistične in poslovne migracije…
Potem ljudje iz držav, v katere priteka obilje dobrin in bogastva, visoko preko mejnih ograj udobno potujejo v izkoriščane države bodisi iz poslovnih razlogov (nakup poceni surovin in izdelkov) bodisi na turistična potovanja, da bi občudovali lepote in neokrnjeno naravo ter »pristnost, prvobitnost in odprtost« tamkajšnjih ljudi. Pogosto so zraven prisotne še tihe opazke o njihovi lenobi, površnosti in netočnosti, čeprav se ti ljudje resnično trudijo oziroma borijo za preživetje.
…ter migracije za življenje
Če pa se domačini znajdejo v neizmerni stiski, ki jo povzroča velikanski odliv bogastva iz države, in v hotenju po preživetju zapustijo svoje domove, postanejo migranti - nenadoma zli in umazani, nezaželeni in osovraženi. Postanejo statistični podatki in številke v medijih, ne več ljudje. Postanejo tisti, ki ogrožajo že davno sprevrženi »zahodni način življenja«. Zato kot gobe po dežju rastejo ograje. Migrantom bi na mejah lahko rekli tudi takole: »Potrebujemo vaše bogastvo, da lahko brezmejno trošimo in hedonistično uživamo, vi pa ostanite doma, pa četudi nimate ničesar. Vseeno nam je za vaše neizmerno trpljenje.« Vsi ostali razlogi so čista laž. Temu se reče tudi samozadovoljstvo.
Pravičnost in delitev dobrin; prijatelji in gostje
V pravičnejšem svetu ograje ne bi bile potrebne. Pravičnejša trgovina bi proizvajalcem in pridelovalcem dobrin zagotovila pošteno plačilo in njim ter njihovim družinam omogočila blaginjo. A ker tudi pravična trgovina ne bi dosegla vseh ljudi (zelo revni, za delo nezmožni, starejši in bolni itd.), bi jo lahko »nadgradili« z globalno delitvijo dobrin. Tako bi zagotovili, da bi imel sleherni Zemljan dovolj dobrin za preživetje in za življenje v blaginji. Potem bi zdajšnji migranti k nam pripotovali le še kot prijatelji in gostje, prav tako tudi mi k njim. Kot enakopravni člani velike človeške družine.
In ograje vseh vrst bi lahko končno pospravili v muzeje. Enkrat za vselej.
petek, 23. avgust 2019
Jedrske »igrice«
Zdaj je tudi predsednik vlade potrdil (Šarec za drugi blok krške nuklearke), kar se je že dolgo »kuhalo« v ozadju: Slovenija bo zelo verjetno gradila drugi blok jedrske elektrarne, medtem ko so obstoječemu bloku že prej potiho podaljšali življenjsko dobo za 20 let (namesto do 2023, kot je njegova načrtovana življenjska doba, bo deloval vse do leta 2043). Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. A to še ni najhuje. Politiki in strokovnjaki, ki nadvse hvalijo jedrsko energijo, so pozabili povedati, da bo nova elektrarna stala na potresno zelo nevarnem območju. To kažejo novejše študije, na kar je leta 2013 opozoril ugledni francoski inštitut IRSN. A ne samo nova, tudi stara jedrska elektrarna, skupaj z bazeni iztrošenega goriva, stoji na potresno nevarnem območju. V igri torej ni samo energetska prihodnost, temveč prihodnost Slovenije kot države. Zveni dramatično? Morda pa je res dramatično!
Pismo
Ne vemo, ali so naši politiki prebrali pismo francoskega inštituta za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost IRSN (Institut de radioprotection et de sûreté nucléaire), ki je (zaenkrat še) objavljeno na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor – O potresni varnosti NEK). Če so ga, potem bi morali takoj reagirati in ustaviti vse procese gradnje nove jedrske elektrarne in čimprej zapreti staro; če pa ga niso, potem ta država očitno slabo deluje. Opozorila so resna. Kajti v bližini bodoče in stare jedrske elektrarne je potresno nevarna tektonska prelomnica Libna in še nekatere druge.
Če pride do potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje (dovolj je že, da pride do izpustov iz bazenov iztrošenega goriva, kar se je zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima). Lahko si samo zamislimo, kaj bi to pomenilo za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati?
Seveda bo marsikdo hitro odvrnil, da gre za nepotrebno paničarjenje, saj naši strokovnjaki že vedo, kaj je prav. A ne gre za čustvene odzive skeptikov do jedrske energije, kot pogosto slišimo, gre za resna opozorila resnih znanstvenikov.
Finančni vidik
Ocenjena vrednost nove jedrske elektrarne je 3,5 do 5 milijard evrov. Treba je vedeti, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo le dva primera: tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki ga gradijo od leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, zdaj pa so stroški dosegli 8,5 milijarde evrov; tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville so začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški narasli na 10,9 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. Proti temu je še naša »veličastna« naložba v TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla »samo« na 1,41 milijarde evrov.
Zakaj ne gradimo vetrnih in solarnih elektrarn
Slovenija je po podatkih iz Wikipedie za leto 2018, skupaj s Slovaško, na zadnjem mestu v EU po številu vetrnih elektrarn (samo 3 elektrarne). Da vetrna energija ne ogroža ptic, kar pri nas še vedno velja za dejstvo, so dokazali na avstrijskem Gradiščanskem, kjer se je po postavitvi vetrnih elektrarn število prej ogroženih ptic celo bistveno povečalo. Hkrati pa te elektrarne proizvedejo več energije kot naša energetska »bisera« - TEŠ 6 in jedrska elektrarna Krško (Vetrne elektrarne: Vlagatelji še niso obupali). Pri DARS-u pa medtem trdijo, da ni pravih predpisov za postavitev solarnih panelov na protihrupne ograje ob avtocestah (Dnevnik). Če jih ni, se lahko sproži postopek za njihovo spremembo; saj zato imamo parlament, mar ne?
Morda pa zdaj vendarle razumemo, zakaj naši energetiki in politiki nočejo vlagati v solarne in vetrne elektrarne. Ker tam ni resnih zaslužkov. Samo veliki projekti (kot je bil na primer zloglasni TEŠ 6) prinašajo tudi velikanske zaslužke. Morda pa so pripravljeni žrtvovati prihodnost Slovenije za dober biznis. Morda je v ozadju čisto preprosto – pohlep? Nič novega, pač.
Kakšno prihodnost si torej želimo? Deželo, onesnaženo z jedrskimi in ogljičnimi izpusti, ki je hkrati finančno zelo zadolžena? Ali pa bi rajši imeli resnično trajnostno državo, ki ji je mar za prihodnost današnjih in prihodnjih generacij? Odločitev za to je naša. Tukaj in zdaj. Ne prepustimo vsega peščici pohlepnežev.
torek, 20. avgust 2019
Ekonomija delitve pred individualno potrošnjo
Prevladujoče prepričanje, da je individualna potrošnja brez kakršnih koli omejitev najboljša pot za zadovoljevanje naših potreb in želja, nas je pripeljalo do okoljske in družbene katastrofe. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje in globoka družbena neenakost v veliki meri izvirajo iz naših prevladujočih ekonomskih vzorcev, ki še vedno temeljijo na modelu: (poceni) kupi – uporabi (zase) – zavrzi. Pod vplivom neprestanih modnih in tehnoloških inovacij, ki pogosto temeljijo zgolj na »kozmetičnih« popravkih, pa je ta cikel vse hitrejši in bolj uničujoč.
Zato potrebujemo temeljne spremembe v odnosu do lastnine in uporabe dobrin. Ekonomija delitve je krovni pojem oziroma okvir za celo vrsto načinov in modelov za dostop do dobrin oziroma izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo: s souporabo, z izmenjavo, izposojo, s kroženjem, recikliranjem, podarjanjem itd. Veliko stvari, ki jih potrebujemo, sploh ni treba imeti v lasti; bolj kot lastnina je pomemben dostop do dobrin. Delitev koles, avtomobilov in hrane, knjižnice reči, sejmi izmenjave, souporaba prostorov in zemlje itd. utirajo pot družbeno in okoljsko odgovornejši ekonomiji.
S sodobnimi IKT tehnologijami, z novimi zakonodajnimi in davčnimi rešitvami lahko te »razkropljene« pobude oblikujemo v delujoč okvir ekonomije delitve, ki na lokalni, državni in globalni ravni lahko reši številne ključne probleme sodobnega človeštva. Nenazadnje ekonomija ni samo »biznis«, temveč družbeno področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in blaginjo; a ne samo nekaterih ljudi, temveč človeštva kot celote. Z ekonomijo delitve pa se hkrati tudi pomembno zmanjša pritisk na okolje, saj z manj dobrinami lahko zadovoljujemo več človeških potreb in želja.
torek, 6. avgust 2019
Predlog za globalno delitev dobrin
V publikaciji Predlog za globalno delitev dobrin smo razmišljali o možnosti uveljavitve mehanizma globalne delitve osnovnih dobrin, s katerim bi odpravili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega sveta – lakoto, skrajno revščino in veliko globalno neenakost, ki povzročajo družbene konflikte, vojne, migracije in tudi okoljsko krizo.
Imamo Organizacijo združenih narodov, v okviru katere lahko ustanovimo novo specializirano agencijo, ki bo koordinirala globalno delitev osnovnih dobrin. Cilj globalne delitve osnovnih dobrin je omogočiti slehernemu Zemljanu zadovoljevanje osnovnih potreb, kar je predpogoj za zdravje in blaginjo tako posameznika kot tudi celotne družbe. Poleg tega pravičnejša in racionalnejša delitev osnovnih globalnih dobrin lahko pomembno vpliva na okoljsko ravnovesje.
Mehanizem delitve teh dobrin je lahko zelo enostaven. Države bodo agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih osnovnih dobrin. Agencija pa bo državam priporočila, kako naj si neposredno pošiljajo dobrine med seboj, saj bo imela pregled nad stanjem teh dobrin. Za večjo preglednost pa bi lahko oblikovali novo obračunsko enoto (UNCU), ki bo celoten sistem naredila preglednejši.
Agencija bo poleg koordinacije delitve osnovnih dobrin poskrbela za oblikovanje regijskih intervencijskih skladov, kjer se bodo skladiščile najnujnejše osnovne dobrine za primer naravnih katastrof ali trenutnega pomanjkanja določenih dobrin. Poleg tega pa bo agencija oblikovala priporočila državam, v kakšnem obsegu lahko izkoriščajo oziroma obremenjujejo skupne dobrine človeštva, od katerih je odvisna prihodnost človeštva, kot so gozdovi, oceani, sladke vode, obdelovalna zemlja itd.
Kot vsak predlog je seveda tudi ta odprt za razmislek. Pa vendar, nekje moramo začeti. Globalna delitev osnovnih dobrin in skrb za skupne dobrine človeštva so temelj, na katerem lahko izgradimo mir, blaginjo in prihodnost za vse. Velja poskusiti. Oziroma moramo poskusiti.
Publikacija:
Predlog za globalno delitev dobrin
nedelja, 4. avgust 2019
Kako živeti skupaj
Ljudje smo različni. To je preprosta resnica. Razlikujemo se po spolu, videzu, čustvovanju, razmišljanju; pa tudi po pripadnosti različnim skupinam – verskim, narodnim, jezikovnim kulturnim, političnim itd. Med nami je »tisoč in ena razlika«; skoraj zagotovo pa lahko rečemo, da na Zemlji ni dveh povsem enakih ljudi. Pa vendar, ali lahko navkljub tem razlikam živimo skupaj – v miru in blaginji, v prijateljstvu in vzajemnem spoštovanju?
Za začetek je dobro ugotoviti, kaj imamo skupnega. Zagotovo nam je skupno, da smo vsi ljudje. Saj to že vemo, a morda je dobro, da se tega večkrat zavemo in v skladu s tem tudi ravnamo. Prav je, če pred sabo vedno najprej vidimo – človeka. In ga šele potem razvrstimo v enega od svojih in tujih »predalčkov«. Razlike med nami so, a problem nastane, ko le-te postanejo sredstvo ločevanja, predsodkov, prezira, sovraštva, (pre)moči. Če pa pred sabo vidimo človeka, ki je človek kot mi sami, potem je pred nami enako oziroma enakovredno človeško bitje.
Naslednja skupna stvar je svet, v katerem živimo in se gibljemo. Vsem nam je zagotovo skupno, da živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom. Na Zemlji smo vsi domačini, v najširšem smislu je to naša edina domovina. Če smo torej vsi ljudje in če si delimo skupni dom, potem tudi planetarne dobrine pripadajo vsem. Vsakdo na Zemlji lahko diha zrak, ki je nedvomno skupna dobrina. A zakaj potem drugače ravnamo pri hrani, vodi, zdravilih in drugih osnovnih dobrinah; zakaj več kot 800 milijonov ljudi danes strada, medtem ko številni ljudje »uživajo« v preobilju in hrano mečejo v smeti? Zemeljske dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih medsebojno delimo.
Res smo raznoliki po spolu, videzu, čustvovanju in mišljenju. Res pripadamo različnim narodom, tradicijam, kulturam in prepričanjem (političnim, verskim…). Nenazadnje pa je tudi res, da smo pripadniki velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu, kar nas neločljivo povezuje in zavezuje k spoštovanju in skrbi za vse druge ter za naše skupno okolje. Skrb za druge pomeni, da slehernemu Zemljanu priznamo pravico do osnovnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo. Zato sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje pot v prihodnost, kjer bomo zaživeli kot eno človeštvo, v miru in blaginji.
Naročite se na:
Objave (Atom)