Kdo visoko leta

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je o besedi "evforija" med drugim zapisano: "bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje". (SSKJ) Nič bolj natančnega kot ta opredelitev ne more opisati trenutnega stanja na borzah vrednostnih papirjev, blaga in denarja. Čeprav se svet sooča s številnimi velikimi krizami, se borzni indeksi vztrajno dvigajo preko vseh meja (MMC). Kot že tolikokrat v zgodovini se bo tudi ta evforija sprevrgla v svoje nasprotje, ki ga bodo spremljali padci, razočaranje, izguba premoženja in morda tudi nova ekonomska kriza. Globalni ekonomski sistem je že dolgo bolnik, in to v veliki meri prav zaradi delovanja špekulativnih borz.

Po veliki gospodarski krizi leta 2008, ki jo je predvsem sprožilo obsežno špekuliranje z nepremičninskimi finančnimi instrumenti, je ekonomski sistem lahko preživel samo z obsežnimi finančnimi injekcijami držav. Tu lahko razmišljamo o zdravstveni simboliki, vendar bi bil izraz "infuzija" še bolj primeren. Ogromna finančna sredstva so bila kot infuzija za hudo "bolan" ekonomski sistem. Seveda so se države za to pomoč zadolžile pri velikih finančnih ustanovah, predvsem centralnih bankah. Ti dolgovi so še dodatno breme za sedanje ekonomske razmere. Centralne banke so spustile ključne obrestne mere celo do negativnih vrednosti, da bi pocenile vrednost denarja, in s tem zadolževanja. Zgodba se je ponovila z novimi infuzijami denarja tudi v času kovidne krize med leti 2020 in 2022, za katero je sledila visoka inflacija, predvsem kot posledica čezmernih količin denarja v obtoku.

Velik del tega denarja pa ni dosegel tako imenovanega realnega ekonomskega sektorja (denar je po svoji naravi pripomoček pri menjavi dobrin), temveč se je stekal na borze. Lahko dostopen poceni denar je omogočal nenehno rast borz oziroma njihovo napihovanje. Kljub slabšanju stanja globalnega ekonomskega sistema ter poglabljanju revščine in neenakosti se borze neprestano širijo. Pri tem je ključno razumeti, kako delujejo borze.

Čeprav uradno gre za investiranje oziroma vlaganje denarja v podjetja (delniške družbe), blago (zlato, nafta, kovine, pšenica, koruza itd.), denarne valute in kompleksne izvedene finančne instrumente, se na borzah predvsem špekulira. Tudi v tem primeru se lahko zatečemo k SSKJ, ki opredeljuje špekulacijo kot "posel, ki izkorišča padanje in dviganje cen na tržišču za hitro pridobivanje (velikega) dobička; ukvarjanje s takimi posli špekulacije na borzi."

Pri tem je treba poudariti, da je špekuliranje danes postalo visokotehnološki posel, ki ga predvsem vodijo veliki finančni skladi, banke, podjetja, pokojninske družbe itd. Gre za špekulativno finančno industrijo, kjer posle krmarijo superhitri računalniki, zmogljivi algoritmi in umetna inteligenca, ki izvajajo nakupovanje in prodajo v izjemno kratkem časovnem obdobju. Visokofrekvenčno trgovanje (High-Frequency Trade) pomeni, da računalniški algoritmi v eni sekundi lahko izvedejo veliko število transakcij z določenim finančnim instrumentom (delnice, valute itd.). Za izvedbo ene same transakcije je že dovolj zgolj 10 milisekund (milisekunda je tisočinka sekunde). Ker se cene na borzah neprestano spreminjajo, je mogoče z razlikami v ceni med nakupom in prodajo ustvariti visoke dobičke. Če je to mogoče v le 10 milisekundah, si lahko predstavljamo, kako obsežni so lahko zaslužki. Vse to poteka brez dejanskega dela, brez ustvarjanja nove vrednosti, zgolj z neprestanim špekuliranjem.

Veliko denarja, ki so ga države v letih po veliki finančni krizi vnesle v finančni obtok, se je torej znašlo na borzah. Ko se začnejo cene borznih indeksov dvigovati, se sproži evforija, ki pritegne številne ljudi, vključno s tistimi, ki niso profesionalni špekulanti. In tako se krog sklene: bolj ko ljudje kupujejo, bolj spodbujajo rast cen in še več se jih pridruži temu trendu.

Dokler se na koncu ne zgodi nekaj, kar obrne smer navzdol. Tega trenutka ni mogoče natančno napovedati, prav tako ni jasno, kaj bo sprožilo padce borznih indeksov. A eno je gotovo: ko vse hitro narašča, se bo ta obrat zagotovo zgodil. Vedno se je. In kdor je opazoval dogajanje v letu 2023 ter pozna zgodovino borznih zlomov, skoraj zagotovo lahko trdi, da "pot navzdol" ni več daleč.

Borze so dejansko nekaj, česar v današnjem svetu ne potrebujemo. So izjemno škodljive, saj prispevajo k poglabljanju globalne neenakosti – povzročajo obsežno revščino in lakoto na eni strani ter ustvarjajo gigantsko bogastvo manjšine na drugi strani. Poleg tega borze ovirajo normalno delovanje ekonomskega sistema družbe ter otežujejo načrtovanje državnih in drugih izdatkov, saj povzročajo neprestana cenovna nihanja ključnih svetovnih dobrin, kot so pšenica, koruza, soja, plin, kovine, energenti, itd.

Verjetno iz vsega povedanega lahko sklepamo, da se bo borzni zlom zgodil kmalu. Morda bomo takrat spoznali, da ne potrebujemo borznega špekuliranja, temveč stabilen oziroma zdrav ekonomski sistem, ki bo usmerjen v zadovoljevanje materialnih potreb ljudi. Brez stalne cenovne negotovosti in finančnih špekulacij bomo morda prepoznali, da potrebujemo predvsem dobrine in storitve, ki jih z bolj premišljenim upravljanjem lahko pravičneje delimo med vse ljudi. S tem bi dosegli blaginjo, vzpostavili mir in v miru skrbeli za svoje okolje.

Za tiste, ki vztrajajo pri borzah v upanju na "brezdelen" ali lahek zaslužek, pa velja stara modrost: "Kdor visoko leta, nizko pade".

Mir, človekove pravice in božič

Gaza, Zahodni breg in Izrael, kjer trenutno divja kruta vojna (kar pač velja tudi za vse druge vojne), predstavljajo območje velike simbolike. Ti kraji so tesno povezani s tremi velikimi svetovnimi religijami – judovstvom, krščanstvom in islamom (izrazi so povzeti po Wikipediji, vrstni red pa izhaja iz starosti posamezne religije). Konflikti na tem območju segajo v desetletja, stoletja, dejansko pa že tisočletja v preteklost. Na tem relativno majhnem koščku Zemlje je zgoščeno več občutenj in čustev kot kjer koli drugje – po eni strani je veliko sovraštva, maščevanja in zamer, po drugi strani pa občudovanje, čaščenje, pripadnost in ljubezen. Zato je izjemno pomembno, da storimo vse, kar je v naši moči, za vzpostavitev miru na tem območju, saj to lahko pomembno prispeva tudi k miru v drugih delih sveta.

Kdaj, če ne prav ob božiču, bi bil bolj ustrezen trenutek za dosego miru na tem območju? Božič, čeprav izvorno krščanski praznik, danes predstavlja globalno praznovanje, ki presega svoj verski izvor. Božič simbolizira rojstvo Kristusa – rojstvo svetlobe; skoraj vsa starodavna ljudstva so praznovala to obdobje, ko se je dan začel daljšati. Hkrati svetloba predstavlja tudi simbol dobrega, ki premaga temo – zlo; ljubezen, ki premaga sovraštvo in ločenost, kar je ključno za vzpostavitev miru. Božič je torej (globalni) simbol luči, ljubezni in miru.

Letošnji božič je zato še posebej pomemben. Se zmoremo končno uskladiti in zaživeti drug ob drugem ter odpuščati pretekla sovraštva? Nenazadnje nas vse svetovne religije učijo prav tega. Razmišljajmo pa še širše. Kje danes najdemo "svete" zapise, ki izhajajo iz vseh svetovnih religijskih tradicij? Predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V tem dokumentu, ki je bil sprejet v Parizu pred 75 leti na ruševinah grozovite 2. svetovne vojne, so zajete težnje človeštva, ki zagovarjajo pravice vseh ljudi do življenja; dostojanstva, medsebojnega spoštovanja, enakosti in enakopravnosti; svobode misli, verovanja in gibanja; zdravja in blaginje ter miru. Lahko bi rekli, da gre tudi za izražanje ljubezni do bližnjega (oziroma sočloveka na splošno), če se želimo izraziti bolj religiozno.

Iz deklaracije izhaja cela vrsta dokumentov, konvencij in zavez, še posebej pa v Ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je človeštvo skupaj sprejelo in potrdilo, prav tako v Parizu, leta 2015. Cilji trajnostnega razvoja pomembno vključujejo – poleg odprave revščine, lakote, neenakosti in podobno – tudi skrb za naše skupno okolje.

Božič je, priznajmo si, prerasel v globalni praznik predvsem zahvaljujoč komercializaciji. Žal je tako postal praznik materializma, sebičnega potrošništva, pohlepa korporacij in uničevanja planeta zaradi čezmerne (in izrazito neenakomerne) porabe globalnih dobrin. Na nas je, da ga preoblikujemo in ga uskladimo z izvornim Kristusovim načelom ljubezni in miru, v obliki, ki je prilagojena potrebam in izzivom sodobnega časa.

Zakaj torej ne bi praznovali božiča na drugačen način?

Nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za mir v svetih krajih treh religij – v Gazi, na Zahodnem bregu in v Izraelu ter drugod po svetu.

Prav tako ni nič bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot ignoriranje gigantskega potrošniškega aparata, ki nas prefinjeno prepričuje, da moramo množično kupovati nepotrebna darila, kičaste lučke in okrasje ter prirejati veličastne božične večerje.

Nič ne more biti bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za ohranjanje okolja.

In nenazadnje, nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za medsebojno delitev globalnih dobrin, s čimer bi vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih potreb ter zdravje in blaginjo.

Svoboda, enakost in pravičnost za vse

10. decembra 2023 mineva 75 let od sprejetja enega najpomembnejših dokumentov v zgodovini človeštva: splošne oziroma univerzalne deklaracije človekovih pravic. V tem prelomnem dokumentu so zapisane neodtujljive pravice, ki pripadajo vsakomur ne "glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino," kot je zapisano v 2. členu te deklaracije. Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic.

Tema letošnjega dneva človekovih pravic je "svoboda, enakost in pravičnost za vse". Čeprav je del sveta deležen pravic, ki izhajajo iz deklaracije in so del nacionalnih ustav ter zakonov, pa jih še mnogo več živi v skrajni revščini in vojnih razmerah, številni so izkoriščani, ponižani, trpinčeni, ali pa so jim kako drugače kratene njihove pravice. Poglejmo si samo nekaj primerov, kako številnim ljudem po svetu so kršene temeljne človekove pravice, ki so za nas nekaj samoumevnega.

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva." (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo se je leta 2022 po svetu s pomanjkanjem hrane spopadalo med 691 in 783 milijoni ljudi, pri čemer je povprečje znašalo 735 milijonov. To pomeni povečanje za 122 milijonov ljudi v primerjavi z letom 2019, pred pandemijo COVID-19. Hkrati pa vemo, da danes na svetu pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi; v letu 2023 nas na planetu živi 8 milijard. (Ekonomija delitve)

"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti." (3. člen)

V Gazi je bilo do 8. decembra, torej v dveh mesecih, ubitih več kot 17.000 Palestincev, od tega več kot 7.000 otrok, ranjenih pa je bilo 46.000 ljudi. Dva milijona ljudi živi v popolnoma nečloveških razmerah stalnega bombardiranja, pomanjkanja hrane, vode, energije; okupacije, poniževanja itd. (Aljazeera)

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen, 1. odstavek)

2,4 milijarde ljudi (29,6 odstotka svetovnega prebivalstva) nima stalnega dostopa do hrane, kar se meri z zmerno ali hudo negotovostjo preskrbe s hrano. (FAO)

Eden od štirih ljudi na Zemlji v svojem domu nima primernega ​dostopa do pitne vode, skoraj polovica Zemljanov pa nima primerno urejenih sanitarij. (UNICEF)

Več kot polovica svetovnega prebivalstva – 4,5 milijarde ljudi – nima primernega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev; v letu 2019 pa sta imeli približno dve milijardi ljudi finančne težave zaradi izdatkov za zdravje iz lastnega žepa, vključno s 344 milijoni ljudi, ki živijo v skrajni revščini. (WHO)

"Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru." (26. člen, 1. in 2. odstavek)

Najnovejši podatki organizacije UNESCO kažejo, da se je od leta 2021 število otrok, ki ne obiskujejo šole, povečalo za 6 milijonov in zdaj znaša 250 milijonov.


Kaj nam povedo ti podatki? Predvsem nam govorijo o naši brezbrižnosti, samozadovoljstvu, pohlepu, sebičnosti in tudi krutosti. V globalnem svetu, v času naprednih komunikacijskih tehnologij, ne moremo reči, da "ne vemo", da "nismo vedeli", da "se to nas ne tiče". Človekove pravice so univerzalne, splošne, in potemtakem morajo resnično veljati za vse. Ne smemo živeti v svojih malih svetovih in se ukvarjati samo s svojimi malimi problemi, medtem ko velik del sveta trpi. To je nečloveško.

Uveljavitev človekovih pravic po vsem svetu pomeni, da si moramo medsebojno deliti globalne dobrine in sodelovati. Drugače ne moremo rešiti globalnih problemov. In če jih ne bomo rešili, se bomo nazadnje morda tudi sami znašli v statistikah kršitev človekovih pravic, ki smo jih opisali.

Splošna deklaracija človekovih pravic ni samo prazno naštevanje pravic, temveč je dokument, ki bi nas moral zavezovati k aktivnemu prizadevanju – da vsakomur omogočimo uživanje teh pravic. Da torej končno zaživimo na planetu miru in blaginje.