Bistven problem današnjega sveta ni pomanjkanje dobrin, ni pomanjkanje denarja, ni pomanjkanje česarkoli. Edino pomanjkanje, je pomanjkanje naše volje, da bi preobrazili današnje ekonomske prakse, ki temeljijo na sebičnosti in pohlepu.
A ne gre samo za sebičnost in pohlep posameznikov, temveč gre za splošen način razmišljanja, ki je odigral svojo zgodovinsko vlogo in je danes postal destruktiven. “Imeti vse, kar potrebuješ, le zase” in “imeti več, kot potrebuješ, da bi si zagotovil varno prihodnost” sta trditvi, ki oblikujeta ekonomsko ravnanje posameznikov in družbenih skupnosti praktično po vsem svetu.
V osnovi pohlep in sebičnost izhajata iz človekovega občutka ločenosti in strahu pred drugimi. Ker želimo vse in čim več zase in ker to želijo tudi drugi, smo se znašli v začaranem krogu lakote in revščine ter na drugi strani pretiranega bogastva, prav tako pa uničujemo naravo in od nje zahtevamo več, kot nam je zmožna dati.
Če bi nasprotno, zaupali drugim in razumeli, da smo drug od drugega so-odvisni, bi ravnali bistveno drugače. Številne stvari bi si na različne načine lahko delili ali uporabljali skupaj. Ogromne količine hrane, ki pristanejo v smeteh, bi lahko bile na voljo tistim, ki jo potrebujejo; prav tako zdravila in druge življenjsko potrebne dobrine. Veliko različnih dobrin (kolesa, avtomobili, zemlja, hišni pripomočki, orodje itd.), ki jih ne uporabljamo ves čas, bi si na različne načine delili oziroma jih so-uporabljali.
Z medsebojno delitvijo bi bistveno zmanjšali pritisk na naravne vire, saj bi z manj dobrinami lahko zadovoljili enako ali celo več potreb, kot jih danes. Medsebojna delitev je zato prava pot do trajnostno usmerjene ekonomije in družbe.
Ko drugim zaupamo, nimamo nobenega vzroka, da bi z njimi tekmovali za dobrine, do katerih imamo vsi enake pravice. Ko se zavemo, da smo vsi pripadniki ene, medsebojno povezane in soodvisne človeške družine, nimamo nobene pravice, da druge pustimo stradati ali jim odrekati tiste dobrine, za katere mislimo, da imamo do njih pravico.
Zaupanje, razumevanje enosti človeštva in medsebojna delitev so zato neločljivo povezani ter “temeljni kamni” drugačne, mnogo boljše prihodnosti.