ponedeljek, 28. julij 2014

Z vojno izgubimo vse, z mirom nič


Danes mineva natanko sto let od začetka 1. svetovne vojne. Danes, 28. julija 2014, sto let po izbruhu velike vojne, vojne potekajo v Gazi, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji, Južnem Sudanu, Nigeriji, na severozahodu Pakistana, v Libiji če naštejemo le večje konflikte (Wikipedia).

A niso samo to največji problemi človeštva. Danes ljudje ne umirajo samo zaradi pušk in topov. Tiha vojna, daleč stran od naslovnic globalnih medijev, bo v celotnem letu 2014 zahtevala smrt 3,1 milijona otrok mlajših od pet let - zaradi pomanjkljive prehrane (World Food Programme). Ti otroci bodo umrli zaradi ekonomske vojne za globalne vire.

28. julija 2014 bo torej zaradi lakote umrlo približno 8.500 otrok mlajših od pet let in na ta dan bo šlo kar 842 milijona Zemljanov spat kronično lačnih in se morda sploh ne bodo več zbudili. Globalni mediji se s temi podatki in milijoni tragičnih zgodb v ozadju sploh ne ukvarjajo.

V letu 2014 bo za oborožitev in vojsko porabljenih približno 1.700 milijard dolarjev (Wikipedia). 28. julija 2014 bo torej samo za vojskovanje in oborožitev zapravljenih približno 4,6 milijarde dolarjev.

Malokdo se pri tem spomni besed ameriškega generala in predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, ki je leta 1953 v svojem govoru Priložnost za mir (Chance for Peace) dejal: “Vsaka izdelana puška, vsaka splavljena vojaška ladja, vsaka izstreljena raketa v končni fazi pomeni krajo tistim, ki so lačni in niso nahranjeni.”

Smo torej kot človeštvo 28. julija 2014 kaj bistveno drugačni, kot smo bili 28. julija 1914?

Sto let kasneje

Kljub temu, da kot človeštvo še vedno nismo vstopili v fazo “zrelosti” in prenehali z “otroškimi igricami” oziroma popolnoma nesmiselnimi vojnami za ozemlja in za dobrine, pa smo 28. julija 2014 vendarle vsaj malo drugačni, kot smo bili 28. julija 1914, ko so počile prve puške in zagrmeli prvi topovi prve svetovne vojne.

Danes večina človeštva vojn ne podpira več in v njih ne vidi rešitve problemov. Prav zdaj ljudje po vsem svetu protestirajo proti izraelski invaziji na okupirano Gazo ('Silence is Consent': Thousands Worldwide March For Gaza). “Kdor je tiho, privoli v nasilje”, je ključno sporočilo teh protestov.

Tudi papež Frančišek je na predvečer obletnice 1. svetovne vojne dejal, da je »jutrišnji ponedeljek dan žalovanja v spominu na te dogodke« in si zaželel, »da se napake preteklosti ne bi nikoli več ponovile in bi ostale lekcije iz zgodovine vedno prisotne«. Opozoril je na zdajšnje vojne in poudaril, da »z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne.« (Dnevnik)

Res pomembno pa je, da imamo danes, navkljub vsem njenim pomanjkljivostim in šibkostim, organizacijo, ki predstavlja celotno človeštvo - Organizacijo združenih narodov (OZN), ki bo prihodnje leto praznovala 70 let. Organizacija je nastala ob koncu 2. svetovne vojne, ki je bila v resnici samo nadaljevanje 1. svetovne vojne, ki se je 11. novembra 1918 končala z velikimi nerazrešenimi problemi.

Spomniti se moramo na štiri temeljne cilje OZN:

- ohranjati mednarodni mir in varnost,
- spodbujati prijateljske odnose med narodi,
- zavzemati se za mednarodno sodelovanje z namenom izboljšanja kakovosti življenja revnih in ljudi v nerazvitih okoljih, odpraviti lakoto, bolezni in nepismenost ter spodbujati spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi,
- delovati kot središče, ki usklajuje prizadevanja narodov za doseganje skupnih ciljev.

OZN ni vsesvetovna država, temveč je organizacija, ki združuje celotno človeštvo. Šele takrat, ko bomo ljudje v resnici doumeli, da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, verstev in držav, bomo zmožni zaživeti v miru.

In šele, ko bomo v resnici doumeli, da živimo na skupnem planetu, ki je edini dom človeštva, bomo zmožni deliti planetarne dobrine in tako prenehali s tisočletja trajajočimi medsebojnimi konflikti in vojnami, ki so svoj “vrh” dosegle v obeh svetovnih vojnah.

“Z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne.”


(Slika: World War 1)

torek, 15. julij 2014

O globalni delitvi dobrin


“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Osnutek za medsebojno delitev)

Medsebojna delitev je načelo (princip), ki ga dobro poznamo v naših družinah in manjših skupnostih. Vendar si medsebojna delitev vse bolj utira pot tudi na širšo raven. V svetu se vsak dan pojavljajo nove oblike delitve, ki jih organizirajo različne skupine, lokalne skupnosti, podjetja, nevladne organizacije in društva. Avtomobili, kolesa, hišni pripomočki, orodja ter številne druge stvari in storitve se na zelo raznolike načine delijo med ljudmi.

Vendar nas najpomembnejši korak še čaka: uveljavitev medsebojne delitve na ravni globalne skupnosti. Deliti dobrine v lokalnih skupnostih in znotraj držav je vsekakor nekaj dobrega, vendar še vedno ustvarja “otoke” pravičnosti in obilja sredi “morja” revščine in lakote. Pravičnost ni prava pravičnost, dokler je na svetu (leta 2014) še vedno 842 milijonov ljudi lačnih, navkljub temu, da je hrane dovolj za prav vse Zemljane (World Food Programme).

A ne gre samo za hrano, številni ljudje po svetu nimajo dostopa niti do številnih drugih osnovnih dobrin, kot so neoporečna voda, primerno prebivališče ter dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Pravica do osnovnih dobrin je temeljna človekova pravica in nikakor ne sme biti odvisna od človekovega ekonomskega stanja ali katerekoli druge okoliščine. Je lačen otrok res kriv, ker njegovi starši zaradi različnih okoliščin nimajo dovolj denarja ali ker je njegova država v težki ekonomski situaciji?

Vzpostavitev stalnega globalnega mehanizma delitve ključnih dobrin, ki so neizogibno potrebne za preživetje in blaginjo vseh Zemljanov, je zato preprosta in učinkovita rešitev največjih in najsramotnejših problemov človeštva, med katerimi je lakota vsekakor na prvem mestu. Najprimernejša organizacija, v okviru katere bi lahko potekala globalna delitev ključnih dobrn, je Organizacija združenih narodov (OZN), ki združuje vse svetovne države.

Posamezne države bi novoustanovljeni agenciji OZN za medsebojno delitev dobrin sporočale svoje presežke dobrin ali potrebe po njih; agencija pa bi koordinirala neposreden “pretok” dobrin med državami. Tako bi vspostavili stalni sklad ključnih globalnih dobrin, ki bi bile vedno na voljo za tiste, ki jih potrebujejo, hkrati pa jih ne bi bilo potrebno skladiščiti na enem mestu.

Čeprav bi morda v začetku najbogatejše države v globalni sklad prispevale največji delež dobrin, pa bi v prihodnosti tudi revnejše države lahko prispevale več svojih dobrin, saj je ravno huda revščina njihovega prebivalstva, ki sproža brezštevilne konflikte, najhujša ovira njihovega razvoja.

Z medsebojno delitvijo prav nobena država ne bi bila “na izgubi”, saj bi se v največji meri delili zgolj presežki dobrin, ki se danes pogosto znajdejo na velikanskih smetiščih. Letno se v svetu na primer zavrže kar nepredstavljive 1,3 milijarde ton hrane oziroma kar tretjino vse hrane, ki je proizvedena za človeško uporabo (UNEP). Povsem jasno je, da je hrane za vse dovolj, le potrebujemo učinkovit sistem, da pride do slehernega Zemljana in ta sistem je globalna medsebojna delitev.

Skorajda nemogoče si je predstavljati, kako blagodejen učinek bi imela medsebojna delitev na celotno mednarodno skupnost. Ne samo končanje lakote, globalna delitev ključnih dobrin bi lahko bistveno pripomogla k reševanju številnih svetovnih konfliktov in bi predstavljala trden temelj svetovnega miru. Sto let po začetku 1. svetovne vojne je že čas zanj.

sobota, 12. julij 2014

Sodelujoči državljani sveta


Potrditev, da smo ljudje naprej državljani sveta in šele potem pripadniki različnih kultur, veroizpovedi, prepričanj, jezikov, tokrat prihaja iz dokaj nenavadnega področja - nevroznanosti. Dojenčki iz kateregakoli okolja se lahko naučijo kateregakoli svetovnega jezika. Slovenščine se torej lahko nauči otrok iz Kitajske, Indonezije, Pakistana, Nigerije, Brazilije, Japonske, itd. Prav tako smo človeška bitja rojena za sodelovanje, nesebičnost in medsebojno delitev. Zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu?

Rodimo se kot državljani sveta

Patricia K. Kuhl, doktorica filozofije, soavtorica knjige The Scientist in the Crib: What Early Learning Tells Us About the Mind (Znanstveniki v zibki: kaj nam zgodnje učenje lahko pove o umu), je na svojem TED predavanju leta 2011 The Linguistic Genius of Babies (Dojenčki, jezikovni geniji) “razpravljala o tem, kako lahko otroci mlajši od osmih mesecev iz različnih kulturnih okolij zaznajo zvoke v katerem koli svetovnem jeziku, medtem ko odrasli tega ne morejo” (Kuhl Constructs: How Babies Form Foundations for Language).

Če smo v najzgodnejših letih povsem odprti za učenje vseh jezikov, ki predstavljajo eno najzahtevnejših in najkompleksnejših človekovih veščin, ki je podlaga skorajda vsega ostalega učenja, potemtakem smo nedvomno dovzetni tudi za učenje vseh ver, prepričanj, kultur, pa tudi stereotipov, predsodkov in sovraštva ter seveda ljubezni in spoštovanja do drugega.

Rojeni smo za sodelovanje in medsebojno delitev

Naslednje pomembno vprašanje je: se ljudje rodimo za sodelovanje in medsebojno delitev ali za tekmovanje in sebičnost, kar radi poudarjajo predvsem ekonomisti? Ameriški razvojni psiholog Michaell Tomasello v svoji knjigi Zakaj sodelujemo (Why we cooperate), ki je nastala na podlagi raziskav obnašanja majhnih otrok, pravi, da so otroci rojeni za sodelovanje, pomoč drugim in medsebojno delitev. Teh zmožnosti pa raziskovalci niso našli med šimpazi, človeku najpodobnejšimi bitji.

Tomasello pravi, da “so otroci po svoji naravi altruistični (nesebični) in to predispozicijo (ker so otroci po naravi tudi sebični) morajo odrasli spodbujati” (Zakaj sodelujemo, str. 47).

Sodelujoči državljani sveta

Zakaj so ta spoznanja tako pomembna? Zato, ker spodbijajo splošno sprejeta prepričanja, da smo ljudje tekmovalna in sebična bitja. Še zlasti na ekonomskem področju se ta prepričanja odražajo na najbolj brutalen način, ki stotine milijonov ljudi peha v revščino, lakoto, nepotrebne bolezni itd.

Tudi izobraževalni sistem pogosto spodbuja predvsem tekmovalnost, zadnja “cvetka” je mednarodno preverjanje finančne pismenosti v okviru organizacije OECD (Delo). Kakšen je smisel teh ocenjevalnih lestvic? Kaj pomeni biti podpovprečno ali nadpovprečno finančno pismen? Zakaj naj bi mladi sploh tekmovali med seboj v finančni pismenosti? Da se pripravijo za okruten svet odraslih, v katerem niti večina politikov in ekonomistov ne razume delovanja sodobnega finančnega sistema, kjer je neusmiljeno tekmovanje najvišja “vrednota”?

Če se rodimo kot resnični državljani sveta, torej nepogojeni s katerimkoli jezikom, kulturo, prepričanji in predsodki; če imamo predispozicijo za altruizem in če imamo naravno zmožnost za sodelovanje in medsebojno delitev, zakaj potem živimo v tako brutalnem svetu? Očitno zato, ker sami ustvarjamo takšen svet; ker svoje otroke učimo tekmovanja in sebičnosti, ker jih pogojujemo s predsodki in sovraštvom do drugih.

Morda pa nam najboljši odgovor na naša vprašanja ponuja nedavno preminuli južnoafriški borec proti aparheidu in predsednik Nelson Mandela, ki je dejal: »Nihče ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.«

In dodajmo (prirejeno po Nelsonu Mendeli): Nihče ne rodi sebičen in tekmovalen. Ljudje se morajo sebičnosti in tekmovalnosti priučiti, in če se lahko naučijo sebičnosti in tekmovalnosti, se lahko naučijo tudi sodelovanja in medsebojne delitve,saj sta sodelovanje in medsebojna delitva za človeško srce naravnejša kot njuni nasprotji.

Slika: Australian Human Rights Commission

četrtek, 10. julij 2014

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu


Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Jedrska elektrarna Krško naj bi delovala vse do leta 2043, torej do starosti 62 let. Elektrarna, ki deluje že od leta 1981, še vedno nima skladišča radioaktivnih odpadkov, katerega gradnja je ocenjena na najmanj 157 milijona evrov (Delo). Je jedrska energija res varna in poceni? Se res zavedamo vseh nevarnosti široke uporabe jedrske energije?

Onesnaženje biosfere

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo; 2000) opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije.

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere,” piše dr. Rosalie Berteli.

Čeprav se nesreča, kakršna se je zgodila v Fukušimi ne zgodi vsak dan, pa dokazuje, v kakšni stalni grožnji živimo. V ozračje, zemljo in v morje so se zaradi fukušimske nesreče (in se še naprej) sproščajo izjemno velike količine radioaktivnih snovi, po nekaterih ocenah kar 710 milijard bekerelov (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation). In tam bodo ostale še zelo zelo dolgo.

Radioaktivni odpadki

“Pravijo, da so po procesu jedrske cepitve gorivne palice 'izrabljene'. Vsebujejo največjo koncentracijo radioaktivnosti med vsemi snovmi na planetu Zemlja - več sto tisoč-krat večjo koncentracijo, kot je v kamninah ali celo v jalovini uranove rude. Izrabljene gorive palice vsebujejo sevalce gama žarkov (ki so podobni rentgenskim onesnaževalcem), zato jih je potrebno ne samo izolirati od biosfere, ampak morajo biti zaščiteni tudi z vodo in debelimi zidovi iz svinca,” v svoji knjigi piše dr. Bertelijeva ter dodaja:

“Izrabljene jedrske gorivne palice in tekočino za predelavo odpadkov poimenujemo 'visoko radioaktivni odpadki'. Potrebno jih je varno shraniti za sto tisoče let - v bistvu za vedno. Nižje radioaktivni odpadki imajo lahko enako dolgo življenjsko dobo, vendar so manj koncentrirani.”

Pri okoljski organizaciji Greenpeace pravijo, da “jedrska energija ni niti varna niti čista. Ne obstaja 'varna' doza radijacije in ker je jedrsko onesnaženje nevidno, to še ne pomeni, da je jedrska energija 'čista'." Prav tako pa ni niti poceni. Ameriško ministrstvo za energijo je primerjalo stroške gradnje 75 jedrskih reaktorjev z dejanskimi končnimi stroški. Namesto predvidenih 45 milijard dolarjev, so končni stroški dosegli 145 milijard dolarjev (No New Nukes).

Morda pa sploh ne vemo vsega

Za jedrsko energijo vemo, da predstavlja veliko grožnjo, ki jo dokazujejo nesreče vse starejših jedrskih objektov. A morda človeštvo sploh še ne zaznava vseh nevarnosti tega energetskega vira. Tako kot s prostim očesom ne zaznavamo celotnega barvnega spektra, tako tudi naše naprave morda ne zaznavajo vseh “dimenzij” jedrskega sevanja in njegovega vpliva na človeka in vsa druga živa bitja.

Morda pa je res, da “v svojo atmosfero sproščamo jedrsko energijo, ki je naši znanstveniki ne morejo niti meriti. Nimajo tehnologije, da bi merili ravni materije, ki so nad plinom, etrske ravni, na katerih se ta izpust dogaja – najsmrtonosnejši izpust energije, ki se je kdajkoli zgodil na Zemlji” (Nevidna grožnja).

Ne smemo naivno verjeti ljudem, ki vodijo jedrske elektrarne, da so le-te varne. Ti ljudje namreč zelo dobro služijo in jim ni v nikakršnem interesu, da bi ljudem povedali resnico o številnih “majhnih” jedrskih nesrečah. Seznam večjih in manjših nesreč je izjemno dolg - glej Wikipedia: Nuclear and radiation accidents and incidents, vprašanje pa je, koliko jih sploh ni zajetih. Zraven pa moramo prišteti še 2119 jedrskih poskusov (Wikipedia).

In tako zaradi neizmernega pohlepa po denarju, energiji in moči svojim zanamcem puščamo onesnaženje in odpadke, ki jim bodo grozili še sto tisoče let. Koliko časa bodo današnja skladišča jedrskih odpadkov (mi ga še sploh nimamo) sploh zdržala - bo morala vsaka generacija vedno znova obnavljati te “spomenike” neizmernega pohlepa naše potrošniške dobe? Našo kratkovidnost, sebičnost in pohlep bodo plačevali naši otroci in otroci naših otrok in otroci otrok naših otrok...

Prihodnost človeštva?

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."


O tako resni temi, kot je jedrsko onesnaževanje, pri nas skorajda ni nobene debate. Niti v predvolilnem času. Danes že imamo izjemne zelene tehnologije, jedrska energija pa je črna, veliko bolj kot premog in nafta.

Jedrska energija nedvomno sodi na smetišče zgodovine.