četrtek, 31. december 2020

In vendar DOBRO


Ob koncu leta vedno ocenjujemo iztekajoče se leto in si zaželimo čim več dobrega v prihajajočem. To smo zagotovo naredili tudi lani. Torej, je bilo leto 2020 dobro ali slabo? Na prvi pogled bi rekli: slabo! Pa vendar: je bilo res vse slabo? Čeprav je bilo nedvomno res marsikaj slabega, pa rajši poskusimo izluščiti dobro. Morda so to "semena" iz katerih lahko "vzklije" boljša prihodnost?

Sočutje in skrb za drugega

Smo letos postali bolj sočutni? Skorajda zagotovo. Ni nam vseeno za trpljenje drugih. Pomagamo, če le moremo. Sočutje je nasprotje sebičnosti in tekmovalnosti, ki ju ves čas "poganja" tako imenovana potrošniška družba. Letošnje leto karanten in omejitev je pomembno omejilo potrošništvo. Na nek nenavaden način smo se zbudili iz iluzije sebičnega zadovoljevanja lastnih želja in postali bolj dovzetni za potrebe in težave drugih ljudi.

Kako neverjeten in spontan odziv je na primer sledil nedavnemu katastrofalnemu potresu na Hrvaškem; ljudje so takoj začeli zbirati pomoč. Prav tako so bile izjemno odzivne tudi številne druge letošnje akcije pomoči, da ne govorimo o tisoč in eni "mali" in širši javnosti neopazni medosebni ali sosedski pomoči.

Medsebojna delitev dobrin

Vse to vzbuja upanje, da bomo na širši ravni zmožni bolj sistematične skrbi in sočutja do drugih, ki se  na državni in globalni ravni lahko izrazi kot medsebojna delitev dobrin. Sebični in tekmovalni ekonomski sistem, ki deluje preko potrošništva, komercializacije in finančnih špekulacij bo tako nadomestila ekonomija delitve, ki bo vsem ljudem omogočila zdravje, blaginjo in razvoj.

Povezanost in sodelovanje

Čeprav se zdi, da nas je koronavirus razdvojil, nas je v resnici povezal. Zdaj šele zares cenimo medsebojne odnose, neposredne stike. Šele zdaj smo zares spoznali, kako zelo potrebujemo drug drugega. Ta občutek povezanosti moramo razširiti tudi na širšo raven, da bomo res lahko zaživeli kot ena velika družina, Eno človeštvo. Navkljub vsem razlikam – v barvi kože, veri, prepričanju, kulturi, jeziku itd. – smo vendarle samo ljudje. V resnici se le malo razlikujemo: imamo enake osnovne potrebe ter podobne želje in cilje.

Skupno okolje, skupni dom

Eden takšnih ciljev je zagotovo tudi naše skupno okolje; rastoče zavedanje, kako pomembno je, da ga ohranimo. To je nenazadnje naš edini Dom, naša Zemlja. Vsepovsod je vse več ljudi, ki prevzemajo pobudo in si prizadevajo za zaščito okolja. Morda kot posamezniki in skupine lahko ohranimo drevo ali manjši gozd, potok ali travnik, a na širši ravni – povezani – lahko ohranimo Zemljo.

Mir

Mikroskopski virus je uspel še nekaj: skorajda ustaviti vojne. Ne čisto, a v dobršni meri. Proti komu in za koga se pravzaprav sploh borimo? V resnici so vojne vedno vojne za bogastvo in moč posameznikov ter posameznih držav. Nikoli pa niso v interesu ljudi. Na drugi strani ni sovražnikov, temveč vedno samo ljudje. Tako kot so begunci samo ljudje, ki si želijo miru in blaginje za svoje družine. Kot mi sami.

DOBRO

Vse torej v letu 2020 ni bilo samo slabo, čeprav je bilo tudi veliko trpljenja. Ne zaželimo si zdaj, v zadnjih izdihljajih tega nenavadnega leta, vrnitve v stare tirnice oziroma v svet pred letom 2020. Tisto ni bil dober svet. Tisto je bil svet sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Pojdimo torej raje naprej, v svet sočutja in skrbi za druge; v ekonomski sistem, ki bo temeljil na pravični delitvi dobrin. Zato moramo kot družba delovati bolj povezano in sodelovati, saj smo nenazadnje Eno človeštvo, ki si deli skupni Dom, za katerega moramo poskrbeti; prav tako kot želimo živeti v čistem in urejenem domovanju. Brez sočutja, skrbi za druge in okolja, sodelovanja in medsebojne delitve pa ne bo miru. Saj tega si zares želimo, mar ne?

Vse dobro torej v novem letu 2021!

ponedeljek, 28. december 2020

Človekove osnovne potrebe


Kaj človek potrebuje, da lahko (pre)živi in razvija svoje potenciale? To je morda naivno vprašanje, a je še kako pomembno, da nanj odgovorimo. Zagotovo potrebujemo hrano in pitno vodo, oblačila, primerno bivališče (s sanitarijami, tekočo vodo in elektriko) ter dostopnost do zdravstvenih storitev. Prav tako potrebujemo socialno zaščito v primeru nezmožnosti zadovoljevanja zgoraj omenjenih potreb, na primer ko gre za brezposelnost, vdovstvo, invalidnost, starost itd. To so najbolj osnovne človekove potrebe, torej pogoj za normalno življenje posameznika oziroma družine.

O njih govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.


Poleg tega pa kot razumna bitja, ki živimo v kompleksnem družbenem okolju, potrebujemo izobraževanje. Neizobražen in nepismen človek nima v sodobni družb nikakršnih možnosti opravljati zahtevnejša opravila, živeti dostojno življenje v družbi, se zavzemati za svoje pravice, ne more razvijati svojih potencialov ali doseči samouresničitev.

V 26. členu deklaracije je zapisano:

Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru.

Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.


Katere so torej osnovne potrebe, ki vsakomur omogočajo "zdravje in blaginjo", kot je zapisano v 25. členu:

· hrana in pitna voda
· oblačila
· ustrezno bivališče
· zdravstvene storitve
· socialna zaščita
· izobraževanje

Temeljni cilj ekonomskega področja človeške družbe je omogočiti ljudem, da lahko nemoteno zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Vsakdo in vedno. To je bistveno spoznanje za razumevanje ekonomije. Osnovni ekonomski zakon se torej glasi: vsakomur na Zemlji omogočiti, da lahko zadovoljuje osnovne človekove potrebe. Vse drugo je drugotnega pomena in podrejeno temu osnovnemu, vzvišenemu, »svetemu cilju.

Ko bomo ekonomijo preobrazili v smeri izpolnjevanja tega cilja – zadovoljevanja osnovnih potreb vseh Zemljanov – bomo zaživeli v svetu miru in blaginje.


četrtek, 17. december 2020

Bitcoin bo strmoglavil


V zadnjih dneh ponovno lahko opazujemo brezglavo rast borznih indeksov. Najbolj izpostavljen je spet bitcoin, ki je obljubljal revolucijo v plačevanju, postal pa je zgolj špekulativni "žeton" v globalnih finančnih "kazinojih", kar je še najprimernejši izraz za borzne in finančne trge. 

Kot vedno, ko gre za napihovanje borznih balonov, bodo "ta kratko" potegnili običaji vlagatelji, ki so zdaj zaslepljeni z obeti hitrega in enostavnega zaslužka. V bitcoine bodo vložili nekaj sto ali tisoč evrov, a bodo zagotovo prepozni za umik oziroma prodajo, ko bo vrednost začela naglo padati.

Kajti ravno v tem je bistvo borze. Doseči stanje evforije, ko odpove razum in zmagujejo čustva - pohlepa in sebičnosti. Dokler veliko ljudi kupuje bitcoine, delnice ali druge vrednostne papirje, njihova vrednost narašča. V ozadju pa delujejo veliki borzni špekulantje, med katerimi so številni najbogatejši ljudje na svetu, ki razpolagajo z milijardami dolarjev, evrov in drugih valut.

Ko je dosežena določena vrednost, špekulantje na hitro začnejo prodajati že prej poceni nakupljene velike količine bitcoinov, delnic ali drugih vrednostnih papirjev. Tako na hitro veliko zaslužijo, a s svojo prodajo sprožijo paniko in povzročijo obraten proces – padec vrednosti. Neuki vlagatelj pa čakajo in upajo, da bo vrednost znova narasla, a se to le redko zgodi. Kajti špekulantje že iščejo nove priložnosti za hiter in lahek zaslužek. In napihujejo nove balone. V resnici so to "finančni morski psi", ki žrejo "male ribe".

Mehanizem, ki smo ga opisali je vsakodneven proces na borzah in finančnih trgih. Gre pravzaprav za izjemno pokvarjen sistem, ki najbogatejšim omogoča neizmerno in enostavno bogatenje, večino sveta pa prepušča neusmiljenemu konkurenčnemu boju za "drobtinice iz mize bogatašev". Takšna je pač današnja (finančna) ekonomija.

Slej ko prej pa lahko pričakujemo nov borzni zlom epskih razsežnosti, ki je v zgodovini že večkrat pretresel človeško družbo. In kaj lahko se zgodi, da bo koronakrizi sledila še nova velika finančna kriza.

Morda se bomo takrat streznili in onemogočili takšen pokvarjen in škodljiv finančni sistem, ki uničuje sodobni svet.

Potem bo morda priložnost, da uvedemo mnogo bolj pravičen ekonomski sistem, ki bo temeljil na pravični delitvi dobrin in sodelovanju.

Do takrat pa droben nasvet: ne vlagajte v bitcoine, delnice ali druge vrednostne papirje. Raje pomagajte revnim, lačnim in obubožanim. Tako boste več storili zanje in tudi zase.

Slika: Pixabay 



Prazen želodec, luknja v srcu družbe


"Svet ima 400 bilijonov dolarjev. Celo na vrhuncu epidemije je bilo zgolj v 90 dneh ustvarjenih 2 bilijona dolarjev, mi pa potrebujemo le pet milijard, da pred lakoto rešimo 30 milijonov življenj. Česa ne razumem? Prosim ne silite nas, da izbiramo, kdo bo živel in kdo umrl." (David Beasley, izvršni direktor Svetovnega programa za hrano, Zrcalo tedna, 13. 12. 2020).

"In še to: na svetu je vsega dovolj za vse. Za čisto vsakega med nami. Distribucija dobrin pa je zelo slabo urejena." (Anita Ogulin, intervju, Dnevnikov objektiv, 12. 12. 2020, str. 11)

Svet je v mesecu in pol, med pandemijo koronavirusa, ustvaril bogastvo v vrednosti 2 bilijona oziroma 2000 milijard dolarjev. Le 5 milijard, kar je zgolj 0,25 odstotka te vsote, bi bilo dovolj za rešitev 30 milijonov življenj. Res je, vsega je dovolj za vse.

Pa vendar so številke neizprosne: stotine milijonov ljudi trpi zaradi pomanjkanja človekove najosnovnejše potrebe – hrane. Po podatkih Svetovnega programa za hrano (WFP), ki je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za mir, je v svetu 690 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane. Do konca leta pa naj bi se, zaradi posledic koronakrize, številka povečala še vsaj za dodatnih 130 milijonov ljudi. Vsak deseti Zemljan bo torej konec leta 2020 trpel zaradi pomanjkanja hrane.

"Lakota je zločin v svetu obilja. Prazen želodec je zevajoča luknja v srcu družbe," je ob tem dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. (UN Warns of an Impending Famine With Millions in Danger of Starvation, IPS, 28. 11. 2020)

Denarja imamo torej več kot dovolj! Kaj pa hrane? Ne samo, da jo imamo dovolj, temveč celo preveč. Danes na svetu proizvedemo dovolj hrane za 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2020 nas na planetu živi 7,8 milijarde. Hkrati pa eno tretjino hrane vse hrane, ki je bila na svetu pridelana za človeško uporabo, zavržemo, kar pomeni 1,3 milijarde ton letno.

Kaj torej delamo narobe? Imamo srce iz kamna, da dopuščamo takšno situacijo, da v svetu obilja tako veliko ljudi trpi in umira zaradi pomanjkanja – hrane? Ne zdi se nam problematično kupovati neskončno veliko orožja, zapravljati za povsem nesmiselne izdelke, a hkrati niti pomislimo ne, kako enostavno bi lahko rešili problem lakote in revščini. Samo zagotoviti moramo bolj pravično distribucijo hrane in drugih osnovnih dobrin oziroma medsebojno deliti obilne darove tega sveta.

Maitreja, svetovni učitelj v zvezi s tem pravi:

"Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje?"

"Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."



Slika: Pixabay

petek, 11. december 2020

Voda – dobrina ali blago?


Skorajda neopaženo je šla mimo nas novica, da je "CME Group, največji ponudnik izvedenih finančnih instrumentov, v ponedeljek svoji paleti raznoraznih surovin, kot so nafta, baker in zlato, dodal še – vodo." (RTV MMC: Na Wall Streetu se po novem trguje z vodo) Na prvi pogled se to ne zdi nič posebnega, a dejansko gre za ključno vprašanje današnje ekonomije in s tem tudi družbe kot celote: Ali so zemlja, voda, gozdovi, hrana itd. dobrine človeštva ali zgolj tržno blago? Na tem vprašanju sloni naša prihodnost – dobra ali slaba!

Dobrine – zadovoljevanje osnovnih potreb in temelj blaginje človeštva

Že sama beseda nam pove, da je dobrina nekaj dobrega, koristnega, uporabnega. Na primer hrana in voda, ki ju potrebujemo za preživetje in blaginjo; ali zemlja, gozdovi, reke, morja, ki nam omogočajo bivanje v zdravem okolju in nas preskrbujejo z živili, s kisikom, s pitno vodo itd. Za ponazoritev smo našteli samo nekaj primerov, ki kažejo, da dobrine niso samo nekaj dobrega, ampak so tudi nujno potrebne, saj zadovoljujejo naše življenjske potrebe.

Človek nedvomno potrebuje hrano, pitno vodo, oblačila, primerno bivališče z urejenimi sanitarijami, zdravstveno varstvo in izobraževanje. To so naše najosnovnejše potrebe. Če jih ne moremo zadovoljevati, je ogroženo naše življenje in zmožnost, da se sploh lahko izrazimo ko človeško bitje (zato izobraževanje prištevamo med najosnovnejše človekove potrebe).

Dobrine so prvenstveno namenjene zadovoljevanju teh potreb. Pa vendar smo ustvarili svet, kjer so te dobrine vse bolj samo še tržno blago.

Blago – dobrine namenjene trgovanju in špekuliranju

Trgovanje samo po sebi ni nekaj slabega; trgovina je stara toliko kot človeška civilizacija. Problem pa je, ko trgovina prevzame področja, ki so ključnega pomena za preživetje ljudi, družin, držav in človeštva kot celote. Zato je proces "trgovinizacije" oziroma komercializacije osnovnih dobrin v tržno blago tako zelo nevaren.

Ko voda, hrana, zdravila in druge osnovne dobrine postanejo zgolj trgovsko blago, je dostop do njih povezan s kupno močjo posameznikov in družin. Tako denar postane neizprosno merilo življenja in smrti! Mnogi revni ljudje se dnevno znajdejo v situacijah, kot so: kupiti hrano ali zdravila, plačati šolnino ali kurjavo, kupiti hrano ali oblačila. To so povsem nemogoče izbire. Ne bi smelo biti besede "ali", temveč vedno le beseda "in". Kupiti hrano in oblačila, plačati kurjavo in šolnino itd.

Še hujše pa je, če se z osnovnimi dobrinami špekulira na borzah, kar povzroča silovita cenovna nihanja ter velike presežke ali primanjkljaje; to pa lahko  milijone ljudi dobesedno čez noč pahne v hudo revščino.

Ker smo dopustili, da so osnovne dobrine postale tržno blago, smo ustvarili hudo revščino v svetu obilja. Prav tako smo naravne sisteme, ki podpirajo življenje na Zemljo spremenili v "samopostrežne trgovine", kjer si predsem velika podjetja lahko neomejeno "postrežejo" s čimer si pač želijo. Zato se sekajo obsežni gozdovi. Drevesa tako postajajo "lesno blago", velike površine "zelenih pljuč planeta" pa se naglo spreminjajo v pašnike in palmove nasade, ki naglo propadajo. In potem se sekajo nove površine ...

Voda je dobrina

Vodo, hrano in druge dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, bi morali opredeliti kot skupne dobrine človeštva. Z njimi bi morali ravnati skrbno in odgovorno. Ne smemo jih prepustiti kaotičnim tržnim silam, saj so posledice njihovega delovanja – po načelih tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti – pogosto neizmerno tragične za ljudi in okolje.

Medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva

Temeljni načeli ravnanja s skupnimi dobrinami človeštva bi morali biti sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Ti dve načeli sta bistvo sistema, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve. Z ekonomijo delitve lahko zagotovimo, da bo sleherni Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da ne bo več neizmernih človeških tragedij, ki izhajajo iz revščine in lakote, ter tako obsežnega uničevanja okolja, kot smo mu danes priče.

Ekonomija delitve torej pomeni, da modro upravljamo s skupnimi dobrinami človeštva za skupno dobro vseh ljudi in planeta kot celote.

Voda je torej dobrina! Voda je življenje! Prav tako hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, gozdovi ter vse drugo, kar nam omogoča življenje, zdravje in blaginjo.

sreda, 09. december 2020

Kaj so že človekove pravice?


Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Letošnje leto je še zlasti nenavadno. Dolgo se nismo prav veliko ozirali, razen posameznikov in nekaterih organizacij, na množične kršitve človekovih pravic v revnejših in avtokratskih državah sveta. Zdaj pa opažamo, da tudi pri nas niso nekaj samoumevnega.

Človekove pravice ne smejo biti mrtva črka na papirju. Namenjene so predvsem temu, da nas ščitijo pred samovoljo posameznikov in organizacij, ki imajo v rokah vzvode moči in bogastva (ki zagotavlja oziroma "kupi" moč). To so predvsem politiki, direktorji, voditelji različnih organizacij in seveda tudi voditelji na nižjih nivojih, na primer šefi oddelkov, služb itd. Prav tako nas zakoni, konvencije in deklaracije, ki vsebujejo načela človekovih pravic, ščitijo pred tako imenovanimi represivni organi oblasti, kot so policija, vojska, sodišča, inšpekcije itd. Vsak dan vidimo, kako se oblast na vseh nivojih lahko izživlja nad nami – zaradi bureka, rogljička, pice itd.

A človekove pravice niso samo to. Pomenijo tudi, da ima "vsakdo pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Revščina je torej prav tako kršitev človekovih pravic. Kot tudi uničevanje okolja. Kajti "zdravje in blaginja" sta človekovi pravici. Za vsakogar. Ni torej dovolj, da se na človekove pravice spomnimo samo 10. decembra, temveč si moramo zanje prizadevati vsak dan. Kar pomeni delovati na področjih: boja proti revščini, zaščite okolja, ohranjanja miru, družbene pravičnosti, ohranjanja demokracije in tako naprej. Ni treba, da smo aktivni na vseh teh področjih, a dovolj je da naredimo vsaj nekaj.

Če smo tiho in pasivni, ko se kršijo človekove pravice, bodo morda tudi drugi tiho, ko bodo pravice kršene nam. In to se že dogaja.

Ko torej obeležujemo dan človekovih pravic, ne pozabimo na sočloveka in na njegove stiske. Pomagati drugim, zaščititi ljudi in naravo, braniti šibkejše, deliti dobrine, spoštovati različnost in drugačnost. Tisoč in ena stvar, ki jo lahko naredimo za druge in s tem za skupno dobro.

Slika: Pixabay