torek, 21. oktober 2014

ISDS ali Kmetija


Na spletni strani Fundacije Rose Luxemburg je objavljena knjiga Johna Hilarya The Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP): A charter for deregulation, an attack on jobs, an end to democracy oziroma v slovenskem prevodu Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije. Vsekakor nujno branje za vsakogar, ki želi razumeti, kaj družbi prinašajo novi prostotrgovinski sporazumi, kot so TTIP, CETA in TISA.

V zadnjem času se je pozornost javnosti (na srečo) usmerila tudi proti zloglasnem mehanizmu ISDS, ki ga John Hilary označuje kot “grožnjo demokraciji”. Ta mehanizem je del prostotrgovinskih sporazumov TTIP, CETA in TISA. Kaj je pravzaprav mehanizem ISDS?

ISDS je kratica za “investor-state dispute settlement” oziroma mehanizem “poravnave med investitorjem in državo”. S pomočjo tega mehanizma, opozarja Hilary, se “transnacionalni kapital po pravnem statusu izenači z nacionalnimi državami. V okviru TTIP bi tako korporacije iz ZDA in EU dobile moč, da spodbijajo demokratične odločitve suverenih držav in da v primerih, ko te odločitve negativno vplivajo na njihove dobičke, zahtevajo odškodnino.”

Države se tako lahko znajdejo v “zanimivem” položaju. Ko bo korporacija vstopila v državo, kar si tudi naši politiki nadvse želijo (in temu pravijo: tuje investicije, privatizacija podjetij, tuji kapital), se bo država maksimalno potrudila, da se bo korporacija počutila kar se da “domače” in da bodo njeni dobički cveteli. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo sprejemali takšno zakonodajo, ki bo šla na roko korporacijam, ne pa prebivalstvu in okolju.

Če bo prišla na primer korporacija, ki kupuje naše gozdove, bo država čimprej “zrahljala” zakon o gozdovih; če bo prišla korporacija, ki bo želela našo pitno vodo, bo država “razrahljala” področje oskrbe z vodo in tako naprej. Kajti če bo korporacija “zaznala”, da ji državni zakoni onemogočajo visoke dobičke, bo državo preprosto tožila za visoko odškodnino. Natanko to je bistvo mehanizma ISDS. Države bodo v strahu pred tožbami korporacij raje spremenile svoje zakonodajno in nadzorno "okolje".

John Hillary opozarja, da “uporaba ISDS s strani transnacionalnih korporacij že dosega razsežnosti epidemije. Po do sedaj znanih podatkih so te sprožile več kot 500 postopkov proti vsaj 95 državam, od tega več kot 400 zgolj v zadnjih 10 letih.”

Korporacije tako dejansko vplivajo na politiko držav, ki se morajo podrediti njihovom interesom. Državljani in okolje tako postanejo drugotnega pomena in se običajno znajdejo kot ovira na poti k visokim dobičkom. Bomo torej pristali na takšno vlogo, ki nam jo v tajnih pogajanjih o prosti trgovini namenjajo naši politiki?

Vsekakor je prav vsaj podpisati peticijo Samorganizirane iniciative evropskih državljanov proti TTIP in CETA, ki se glasi:

“Pozivamo institucije Evropske unije in institucije držav članic, da zaustavijo pogajanja z ZDA o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) in da ne ratificirajo Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) s Kanado.”

Lahko pa tudi križem rok počakamo, da nas politiki skupaj z našim okoljem prodajo kapitalu in medtem gledamo, kdo bo vendarle zmagal na Kmetiji. Saj to je vendar zelo pomembno, mar ne?

nedelja, 19. oktober 2014

Kdo je Maitreja?


Povejmo karseda preprosto. Maitreja je učitelj. Učitelj za celotno človeštvo. Prihaja v času velike krize človeštva, ki nas lahko pripelje do totalnega (samo)uničenja.

Maitreja je človek, a ne povsem običajen. Pripada in hkrati vodi skupino ljudi, ki so v dolgem evolucijskem ciklu razvoja zavesti obvladali in izmojstrili vse vidike človekovega bivanja na Zemlji. Zato se imenujejo mojstri modrosti.

Na vzhodu že tisočletja poznajo koncept reinkarnacije, ki človeka vodi skozi številne inkarnacije (utelešenja) do končne osvoboditve iz spon zemeljskega bivanja. To je tudi cilj slehernega izmed nas.

Ti mojstri modrosti človeštvu že ves čas stojijo ob strani, kot učitelji, svetovalci in navdihovalci. V različnih obdobjih navdihnejo svoje učence, oziroma ljudi, ki so v “višjih razredih” evolucije zavesti.

Ti učenci v vsakdanje življenje človeštva bolj ali manj uspešno prenašajo nauke teh izjemnih ljudi in človeštvo usmerjajo po poti evolucije zavesti. Verstva, gibanja, organizacije, veliki umetniški in drugi dosežki so večinoma rezultat dela teh učencev, ki so jih navdihnili veliki učitelji človeštva.

V današnjem času pa, deloma zaradi razvojne stopnje človeštva in velike nuje, v vsakdanje življenje človeštva mojstri modrosti na čelu z Maitrejo vstopajo neposredno. Vendar pri tem ne smejo kršiti človekove svobodne volje, zato je njihovo javno delovanje pogojeno z odzivnostjo oziroma sprejemanjem človeštva.

Predvsem svetovni mediji so tisti, ki praviloma zavestno ne želijo objaviti informacij v zvezi z Maitrejo. Številni ljudje se bojijo velikih sprememb, ki bodo posledica odprtega javnega delovanjem Maitreje in mojstrov modrosti. Še zlasti pa si takšnih sprememb ne želijo bogati in tisti, ki imajo v rokah versko in politično oblast ter velik del znanstvenikov in intelektualcev. “Njihov svet” s prihodom Maitreje preprosto ne bo več takšen kot prej.

Vendar Maitreja na različne načine v milijonih ljudi vzpodbuja zanimanje za spremembe, običajno v obliki različnih “nenavadnih” pojavov, ki se mnogim zdijo čudežni, v resnici pa so rezultat velikega znanja in modrosti.

Maitreja bo človeštvu pokazal pravo pot v prihodnost, kjer bomo med seboj resnično sodelovali in si velikodušno delili dobrine našega skupnega doma - planeta Zemlja. To bo svet miru, blaginje in resničnega človeškega razvoja.


Več na: Share Slovenija, Share International

Slika: Svetlobni križ

sreda, 15. oktober 2014

Borzni zlom, ki bo odprl pot


Politikom in ekonomistom bi veljalo zastaviti nekaj povsem enostavnih vprašanj: “Kaj je s krizo, ki je izbruhnila v letu 2008? Kaj ste storili v zvezi z njenim reševanjem? Kaj ste z milijardami našega denarja, ki ste ga “vrgli v bančno brezno”, sploh dosegli? Katere ukrepe ste sprejeli, da bi preprečili novo, še hujšo krizo?”

Čeprav vam bi politiki ponudili obširen odgovor o ogromnem trudu za ohranitev finančnega sistema, pa v resnici niso storili - nič. Nič v smislu temeljite reforme finančnega sistema; sprejete niso bile nobene resne omejitve obsežnega špekuliranja na globalnih finančnih borzah; nikakršne prave regulacije največjih svetovnih bank nismo videli; in tako naprej.

Politika je zgolj predpisala recept: dolgotrajna finančna “infuzija” v banke v obliki stotin milijard različnih denarnih valut. A s tem so politiki na smrt bolni globalni finančni sistem samo umetno ohranjali pri življenju.

Zdaj bodo svetovne vlade seveda dobile izstavljen visok račun. V članku Opozorilo ekonomistov: pripravite za obsežno uničenje bogastva (Economists Caution: Prepare for 'Massive Wealth Destruction') številni ekonomisti in tudi borzni špekulantje opozarjajo na skorajšnji izjemen padec borznih indeksov, ki bo za seboj seveda “potegnil” celotno gospodarstvo. Navzdol seveda.

Strokovnjaki, kot so na primer Marc Faber, Peter Schiff, Donald Trump in Robert Wiedemer pravijo, da smo “na robu še ene recesije in da bo ta daleč hujša, kot je bila zadnja.” Kar je seveda logično, države so tako zadolžene, da preprosto ne bodo našle novih milijard za (ponovno) reševanje bank, ki so zadnjih šest let na borzah predvsem špekulirale s pomočjo, ki so jim jo velikodušno namenile države; od lastnega prebivalstva pa so vlade zahtevale drastično varčevanje.

Slika, ki je priložena zgoraj omenjenemu članku kaže neverjetno podobnost med zdajšnjim nihanjem najpomembnejšega ameriškega (in globalnega) borznega indeksa Dow Jones (DJIA; Dow Jones Industrial Average) in nihanjem taistega borznega indeksa v letu 1929, ko se je s hudim borznim zlomom začela dolgotrajna recesija.

Čeprav je natančen začetek novega borznega zloma težko natančno napovedati, pa je toliko bolj presentljiva prepričanost strokovnjakov, da bo do borznega zloma in recesije zagotovo prišlo. Znani švicarski ekonomist in investitor Marc Faber je v to prepričan “100-procentno”.

Zakaj pa lahko rečemo, da je bližajoči borzni zlom vendarle dobra novica?

Ker je to očitno edina pot, da se končno začnejo globoke spremembe na ekonomskem in še posebej na finančnem področju. Zdajšnji sistem ne samo, da ni vzdržen, temveč je skrajno destruktiven. Sistem, ki temelji na dolgovih in špekulacijah, cel svet potiska v medsebojno tekmo za globalne vire, v povsem nesmiselno gospodarsko rast, ki koristi samo bogatim, medtem ko vse druge peha v revščino ter hkrati povzroča uničenje globalnega okolja.

Tisto, kar zares potrebujemo, je povsem prenovljen ekonomski sistem, ki bo temeljil na resničnem sodelovanju, odgovornosti do ljudi in do okolja ter na medsebojni delitvi dobrin na mednarodni ravni. Ko se bodo vlade panično začele sestajati na “ad hoc” nočnih sestankih, običajno preko vikendov, bomo morali skupaj povzdigniti glas ljudstva, da ne želimo več umetnega ohranjanja tega uničevalnega finančnega sistema.

Danes ne potrebujemo še več dobrin, še več gospodarske rasti, še več hrane; danes potrebujemo pravičnejšo delitev dobrin med državami. Druge poti preprosto ni. Odločamo se med prihodnostjo in uničenjem. Katero pot bomo izbrali?


Slika: XciteFun

petek, 10. oktober 2014

Kraljestvo sreče


»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.«

»Molim tudi, da bom kljub temu, da sem samo kralj majhne himalajske države, v času svojega življenja veliko pripomogel k spodbujanju večjega blagostanja in sreče vseh ljudi na tem svetu – vseh čutečih bitij.«
Njegovo veličanstvo Jigme Khesar Namgyel Wangchuck

Včasih si moramo zastaviti povsem enostavna vprašanja? Na primer: v kakšni družbi in v kakšnem okolju želimo živeti? Želimo živeti v onesnaženem, nezdravem okolju, v družbi konfliktov, vojn, tekmovanja vseh z vsemi, v družbi hude revščine in velikega bogastva na drugi strani; ali pa v družbi miru, sodelovanja, medsebojne delitve, sreče in blagostanja?

Vendar ne moremo vzeti malo tega in malo onega, kot bi radi naši politiki. Če med sabo tekmujemo na ekonomskem področju (čemur popularno rečemo konkurenčnost), potem ne moremo živeti v miru in blagostanju. Tekmovanje na ekonomskem področju vedno pripelje do velikih družbenih razlik, kar brez konca in kraja sproža konflikte in vojne.

Če spodbujamo neprestano gospodarsko rast, potem ne moremo pričakovati čistega okolja, mirnih skupnosti in prijateljstva med narodi. Če se drug z drugim borimo za svetovne dobrine, bomo tudi na drugih področjih sprti, sovražni, ločeni z visokimi zidovi. Lahko torej razmišljamo o drugačni ekonomiji, ekonomijo, ki nas bo »vodila« v boljši, bolj srečen svet?

Misliti ekonomijo v okviru sreče in blaginje ni nekaj nemogočega. A zamenjati moramo perspektivo, namesto k neprestani rasti, se moramo usmeriti k sreči – k skupni oziroma »bruto družbeni sreči« (gross national happiness; GNH). Rast bruto družbene sreče ni problematična: ne uničuje okolja, ne uničuje družbenih skupnosti, ne sproža vojn.

Koncept »bruto družbene sreče« je leta 1972 skoval četrti butanski kralj, čeprav je v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, ki izhaja iz časa združitve Butana, vsebuje določilo, da »če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.« Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda (BDP). Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je zapisano, da »mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.« (A Short Guide to Gross National Happiness Index)

Po številnih zahodnih kriterijih je Butan, majhna kraljevina, ukleščena med Indijo in Kitajsko, z nekaj več kot 700.000 prebivalci, zaostala država, vendar nam je ta država lahko za zgled resničnega družbenega napredka. Država si ne prizadeva samo za srečnost ljudi, temveč tudi za ohranitev svojega okolja, saj je prvo povezano z drugim. V butanski ustavi je celo zapisano, da mora biti v državi ves čas vsaj 60 % površine pokrite z gozdom; trenutno pa Butan dosega kar 72 % poraščenost z gozdom, ena tretjina njenega ozemlja pa je zaščitena. (Bhutan Foundation)

Koncept bruto družbene sreče temelji na predpostavki, da se človeška družba razvija takrat, kadar se prepletata in dopolnjujeta tako materialni kot duhovni razvoj; kar izhaja iz budistične tradicije. Štirje stebri takšnega razvoja so: spodbujanje pravičnosti in trajnostnega družbenoekonomskega razvoja; zaščita in spodbujanje kulturnih vrednot; zaščita naravnega okolja in vzpostavitev dobrega vladanja. Pri bruto družbeni sreči gre za kombinacijo merjenja blaginje in sreče. Subjektivno zaznavanje blaginje je celo pomembnejše od preprostega računanja celotne proizvodnje in potrošnje.

V časih, v katerih se nahajamo, se moramo končno odločiti kaj si želimo? Si želimo neprestan gospodarski razvoj, ki prinaša velikanske družbene in ekonomske razlike, uničeno okolje ter široko družbeno nezadovoljstvo? Ali pa si želimo družbeno blaginjo, ki materialni razvoj združuje z (duhovnimi) vrednotami, kakršne so pravičnost, razumevanje, ljubezen do drugega, zmernost, sočutje, solidarnost?

Če prav razmislimo je princip medsebojne delitve dobrin tisti, ki združuje trajnostno naravnan materialni razvoj družbe s človekovimi univerzalnimi (duhovnimi) vrednotami. In to je pot do visoke bruto nacionalne in globalne sreče.

Slika: Gross national happiness

Naslov: Bhutan: a Kingdom of Happiness

torek, 7. oktober 2014

Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali?


Nedavno je bil v reviji The Edge objavljen članek z naslovom Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali? (If the Christ, or the Buddha returned today, would you recognize Him?) Vprašanje pa ni čisto novo, saj se je že veliki ruski pisatelj Dostojevski v Bratih Karamazovih (Veliki inkvizitor) spraševal, kaj bi bilo, če bi se Kristus ponovno pojavil na Zemlji.

V romanu se je v španski Sevilji Kristus po 15. stoletjih “tiho, neopazno pojavil, a glej, vsi so ga spoznali”. Vendar je njegov prihod zaustavil sam veliki inkvizitor in ga pahnil v ječo. Dolgo mu je inkvizitor pridigal in ga je nazadnje nameraval sežgati na grmadi. Kristus ga je ves čas molče poslušal, inkvizitor pa si je želel vsaj kratek odgovor na svojo pridigo.

“On pa se mu nenadno molče približa in ga poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta. In to je ves Njegov odgovor. Starec vzdrgeta. Nekaj se zgane krog njegovih ust. Stopi k vratom, odpre jih in Mu reče: »Pojdi in ne pridi več ... ne pridi sploh nikdar več ... nikoli več, slišiš, nikoli!« In Ga izpusti na "temna planišča Sevilj". Ujetnik odide.”

Čeprav gre za zgodbo, pa je v njej res nekaj, kar pritegne našo pozornost. Kaj pa če se tudi sami obnašamo kot veliki inkvizitor? Ali pa se ga tako zelo bojimo, da si ne upamo misliti drugače? Kaj pa, če v resnici nočemo sprejeti nečesa, kar ne spada v podobo našega sveta, ki ga na eni strani zamejujejo verske dogme, na drugi pa znanost, ki se občasno prav tako dogmatično drži “trdnih” dokazov, ki jih ne sme zmotiti nobeno “neznanstveno” človekovo izkustvo. Je vmes sploh kaj prostora? Smo ujetniki verskih in znanstvenih avtoritet? Se bojimo teh “velikih inkvizitorjev”, ki vsako drugačno mišljenje nemudoma razglasijo za heretično - krivoversko in “krivoznanstveno”.

Verjetno je res potreben pogum, da si z zdravim razumom dovolimo pogledati na primer na spletno stran, na kateri lahko preberemo (Share Slovenija):

“Mnogi zdaj pričakujejo vrnitev svojega učitelja, naj ga kličejo Kristus, Mesija, peti Buda, Krišna ali Imam Mahdi. Redki vedo, da učitelj, ki izpolnjuje vsa ta pričakovanja, že živi med nami.

Maitreja, svetovni učitelj, ne prihaja sam ampak s skupino modrih učiteljev, ki iz zakulisja že dolgo usmerjajo človeštvo.

Vračajo se v vsakodnevni svet, da bi nam pomagali rešiti najbolj kritične svetovne probleme.

Maitreja ni verski voditelj ampak učitelj v najširšem pomenu besede. Tukaj je, da bi nas navdihnil k izgradnji nove dobe, ki bo temeljila na medsebojni delitvi svetovnih virov in pravičnosti, da bodo lahko zadovoljene življenjske potrebe vseh ljudi: potrebe po hrani, bivališču, zdravstveni oskrbi in izobraževanju.

Maitreja bo kmalu začel vsem na očeh delovati v svetu. Kot pravi sam: ‘Kmalu, zelo kmalu boste videli moj obraz in slišali moje besede’.”

Privoščimo si malo poguma. In radovednosti. Saj besede ne grizejo. Ali pač.


Slika: The Edge

sobota, 4. oktober 2014

Stop TTIP, CETA & TISA


Trenutno med ZDA, EU, Kanado ter še nekaterimi drugimi državami potekajo pogajanja o kar treh prostotrgovinskih sporazumih - TTIP, CETA in TISA. Ti sporazumi bodo imeli na našo prihodnost daleč večji vpliv kot velika večina zadev, ki se sprejemajo v našem parlamentu. Gre za sporazume, ki bodo odpravili trgovinske in storitvene “ovire”, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo imele korporacije še bolj prosto pot, da v imenu dobička uničujejo našo blaginjo in naše okolje. Tako bomo ostali brez zaščite, ki so jo doslej vsaj deloma zagotavljale nacionalne zakonodaje, evropski predpisi in različne globalne konvencije.

Omenjeni sporazumi predstavljajo novo zmago komercializacije oziroma komercialnih interesov nad interesi družbe kot celote. Ekonomisti in politiki navdušeno govorijo o padcu trgovinskih ovir, ki naj bi prinesli višjo gospodarsko rast, dejansko pa gre za ukinjanje zaščitnih ukrepov, ki družbo in okolje varujejo pred vsemogočnimi korporacijami. Sprejetje teh sporazumov pomeni, da bodo delovni, zdravstveni, izobraževalni, okoljski in drugi predpisi predstavljali samo še trgovinske ovire; da bodo pokojnine postale trgovinska ovira; da bo naša javna oskrba z vodo zgolj trgovinska ovira itd.

Kaj pravzaprav predstavljajo ti sporazumi?

TTIP

Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (Transatlantic Trade and Investment Partnership) je prostotrgovinski sporazum med ZDA in EU, zaenkrat še v fazi pogajanj, ki potekajo za tesno zaprtimi vrati.

Profesor John Hillary, izvršni direktor organizacije War on Want je v kratki knjižici TTIP, a charter for deregulation, an attack on jobs, an end on democracy (TTIP, listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije) zapisal, da je glavni cilj sporazuma TTIP “odprava regulativnih ‘ovir’, ki omejujejo potencialne dobičke multinacionalnih korporacij z obeh strani Atlantika. Dejansko pa so te ‘ovire’ nekateri naši najbolj cenjeni socialni in okoljski standardi, kot so delavske pravice, predpisi o varni hrani (vključno z omejitvami glede GSO - gensko spremenjenih organizmov), predpisi o uporabi strupenih kemikalij, digitalni zakoni o zasebnosti in celo nove bančne varovalke, ki so bile uvedene, da bi preprečili ponovitev finančne krize iz leta 2008.”

Lučka Vavpetič (Protestival) poleg tega tudi opozarja, da je “v sporazumu zajet tudi mehanizem ISDS (Investment to state dispute settlement), ki omogoča podjetjem, da bodo tožila vlade za sprejemanje zakonov, ki bi povzročili dejansko ali samo potencialno izgubo dobička.” Si torej lahko zamislimo, da bi v prihodnosti lahko neka korporacija tožila vlado Slovenije, ker zaradi zakona o gozdovih ne sme posekati celotnega gozda, ki ga je kupila in je zaradi tega ob dobiček.

CETA

Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum (Comprehensive Economic and Trade Agreement) je prostotrgovinski sporazum med EU in Kanado, ki je sicer že sprejet, vendar ga morata potrditi še Evropski svet in Evropski parlament.

Kanadski center za alternativne politike (Canadian Centre for Policy Alternatives) je v septembru 2014 objavil poglobljeno študijo o posledicah sporazuma CETA z naslovom Making Sense of the CETA. Sporazum je podoben TTIP in prav tako vključuje mehanizem ISDS, na katerega problematičnost je v zvezi z izobraževanjem pred časom opozoril tudi slovenski šolski sindikat SVIZ (Sviz Cerarju: Izključite izobraževalne storitve iz sporazuma CETA).

S tem sporazumom bodo pod hudim pritiskom javne storitve, tako Kanada kot vse evropske države bodo s tem sporazumom “omejile svojo zmožnost reguliranja” korporacij. Sporazum CETA “vključuje zelo obsežno investicijsko poglavje, ki bo povečalo moč tujih investitorjev in multinacionalnih korporacij” (Making Sense of the CETA). A to je le majhen del obsežne analize sporazuma, ki bo imel velikanski vpliv na varnost naše hrane, pravice delavcev, oskrbo z vodo itd.

Kot pravi Lučka Vavpetič: “Če se CETA vključno z ISDS ratificira, bodo imela podjetja nova legalna orodja za ustavljanje ter uničevanje javnih politik, ki ščitijo državljane na področjih, kot so zdravstvo, sociala, zaposlovanje in seveda tudi naravne vire in okolje. Vse za korist korporacij in njihovo stalno hlastanje za vse večjimi dobički.”

TISA

Sporazum o trgovini in storitvah TISA (Trade in Services Agreement) je sporazum med ZDA in EU ter še nekaterimi drugimi državami - skupaj 50 držav, ki predstavljajo dobrih 68 % globalne trgovine in storitev.

Čeprav tudi pogajanja o sporazumih TTIP in CETA potekajo za zaprtimi vrati, kar pomeni očitno kršenje načela transparentnosti, ki je v EU zelo “cenjeno”, pa so pogajanja o sporazumu TISA najbolj skrivnostna. Razkril jih je šele Wikileaks, junija 2014 - Press Release - Secret Trade in Services Agreement (TISA) - Financial Services Annex. Še zlasti problematična je “nadaljnja deregulacija globalnih finančnih storitvenih trgov”. A to je le del tega skrivnostnega sporazuma, ki bo v temeljih pretresel naša življenja.

Organizacija Public Services International v publikaciji TISA versus Public Services (TISA proti javnim storitvam) opozarja, da je sporazum TISA “nameren poskus dati prednost dobičkom korporacij in najbogatejšim državam na svetu pred tistimi, ki imajo največje potrebe. Javne storitve so ustvarjene, da zadovoljujejo vitalne družbene in ekonomske potrebe - kot sta na primer zdravstveno varstvo in izobraževanje - da so dostopne, univerzalne in da temeljijo na resničnih potrebah.” Sporazum TISA pomeni, da bodo javne storitve postale običajno trgovsko blago; če imaš denar si jih lahko privoščiš, če ga nimaš, si jih pač ne moreš.”

Komercializacija družbe in vladavina korporacij

Vsi trije sporazumi predstavljajo izjemno agresiven napad na naše temeljne pravice in svoboščine, na socialno državo, na naše okolje in na naše skupne vire ter nenazadnje na našo demokracijo. Dejansko gre za prefinjen korporativen prevzem oblasti in nadaljnje procese komercializacije družbe; na žalost pa politiki tega bodisi ne dojamejo bodisi nočejo dojeti. S sprejetjem teh sporazumov bodo številne države, med njimi tudi Slovenija, izgubile še preostalo ekonomsko in politično moč ter suverenost.

Edino združena javnost, ki mora vključevati široko fronto nevladnih organizacij, društev, posameznikov ter posameznih prosvetljenih politikov in intelektualcev, se lahko učinkovito upre silam komercializacije, ki si skušajo podrediti svet. V igri je res veliko, zato je potreben prispevek vsakogar.

Kaj lahko storimo?

Ena od možnost je, da podpišemo peticijo:

proti sporazumu TISA

proti sporazumu TTIP (1)

proti sporazumu TTIP (2)


Lahko se pridružimo različnim aktivnostim na evropski ravni:

11.oktober - dan vseevropske akcije Stop TTIP, CETA & TISA

dogodek bo tudi v Sloveniji - 11.oktober, 10.00, Prešernov trg

javna razprava - 6.10., Državni zbor


Poleg tega lahko vsakdo v različnih medijih razširi informacijo o teh sporazumih, ki ogrožajo našo prihodnost.


Priporočljivo branje: Anton Komat: TISA - najhujši strup demokracije


Slika: Stop TTIP, CETA & TISA