nedelja, 30. december 2018

Srečno 2019


Za novo leto najbližjim in prijateljem,
morda še znancem in sodelavcem
zaželimo vse dobro in obilico zdravja.
Tudi obdarujemo se;
darovi utrjujejo družbene vezi,
ponavljajo kroženje snovi v naravi:
danes jaz tebi, jutri ti meni.

Kaj pa drugi ljudje, Sozemljani,
pripadniki velike človeške družine.
Tudi njim zaželimo vse dobro in
obilico zdravja oziroma blaginjo!

Tudi obdarujemo jih lahko,
tako da z njimi delimo
naše skupne dobrine.
Danes mi vam, jutri vi nam.
To je večni krog življenja,
ne prekinjajmo ga s sebičnostjo in pohlepom.

Medsebojna delitev dobrin je ključ
do blaginje vseh; blaginja poraja
zaupanje, zaupanje je pot do miru.
Potem bo srečno 2019. Za vse.

torek, 25. december 2018

Božični zlom


Morda se zdi naslov nekoliko pretiran, a dejstvo je, da so najpomembnejši ameriški borzni indeksi doživeli najhujše padce na predbožični dan v zgodovini (biggest Christmas Eve declines ever). Na sam božični dan pa je osrednji japonski borzni indeks izgubil kar 5 odstotkov svoje vrednosti. Tudi najbolj znana kriptovaluta Bitcoin je na božični dan izgubila več kot 10 % vrednosti. Vendar je to samo del daljšega procesa, ki se odvija že več mesecev in nakazuje začetek nove velike krize. Ta kriza pa ne bo tako enostavno rešljiva, kot je bila prejšnja. Zakaj?

Najprej je tu problem dolgov. Skupni svetovni dolg (finančna in nefinančna podjetja, gospodinjstva in države) se je v zadnjih dveh desetletjih povečal s 84 bilijonov (84.000 milijard) dolarjev na prelomu stoletja na 173 bilijonov dolarjev v času finančne krize leta 2008, vse do 250 bilijonov dolarjev v letu 2018, desetletje po izbruhu krize (Bloomberg Opinion). Največ se je dolg povečal ravno državam (s 37 na 67 bilijonov dolarjev), ki imajo ob morebitnem izbruhu nove krize zelo malo manevrskega prostora.

Naslednji velik problem je povečevanje neenakosti v svetu. Od leta 1980 naprej je bila rast dohodkov 1 odstotka najbogatejših Zemljanov dvakrat večja od rasti dohodkov najrevnejše polovice človeštva. V istem času pa se srednjemu sloju dohodki skorajda niso povečali (World Inequality Report 2018, str. 11). Večja neenakost povzroča družbene napetosti, kar v zadnjem času vidimo še zlasti v Franciji (gibanje rumenih jopičev), še prej pa v tako imenovani arabski pomladi in tudi drugje po svetu. Ob morebitnem izbruhu nove globalne finančne in ekonomske krize se bodo te napetosti še zaostrile.

Vsem težavam pa se pridružuje še okoljska kriza, ki zahteva čimprejšnje ukrepanje. Če pa bodo države za izhod iz krize ponovno zgolj pospeševale gospodarsko rast (po logiki, da gospodarska rast »odpira« nova delovna mesta in povečuje trošenje prebivalstva), se bo okoljska kriza le še zaostrila.

Znašli smo se torej v zahtevnih časih, ki zahtevajo resnično globoke spremembe. Ta naglo bližajoča kriza – ki je naprej finančna (ta je že v teku), potem ekonomska (težave v gospodarstvu, bančništvu in trgovini) in nazadnje družbena (izguba služb, vse več revnih, vse manj denarja za javne storitve; protesti, politična kriza) – pa je morda zadnja priložnost, da stvari postavimo na pravo mesto.

Kajti če bomo še naprej ohranjali obstoječi ekonomski sistem (gospodarska rast, borzno špekuliranje, vsesplošno potrošništvo in pretirano onesnaževanje) lahko nepovratno uničimo globalno okolje in »dočakamo« kaotičen razpad družbenih skupnosti (kar že doživljajo v državah kot so Sirija, Jemen, Somalija in še nekatere druge).

Zdaj je res čas, da postavimo nove globalne ekonomske temelje: sodelovanje in medsebojno delitev dobrin. Takšen sistem, ki ga lahko imenujemo ekonomija delitve, pomeni, da ne potrebujemo nove rasti proizvodnje, temveč da s pravičnejšo delitvijo dobrin (predvsem dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb) dosežemo vse ljudi na planetu. S tem pa odpravimo skrajno revščino, zmanjšamo stopnjo neenakosti in prenehamo preobremenjevati okolje.

Zato je božični zlom opozorilo. Pa tudi sporočilo: z ekonomijo delitve vzpostavimo pravičnejši svet in na praktični ravni uresničimo ljubezen do drugega. Pa saj to je eno od pomembnih sporočil božiča. Srečen božič!

sobota, 15. december 2018

Mantra delitve


Človeštvo je Eno.
Vsi ljudje smo enakovredni in
enakopravni člani velike družine,
ki si delimo skupni dom – planet Zemljo.

Planetarne dobrine zatorej
pripadajo vsem ljudem
in so v prvi vrsti namenjene
zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb.

Z medsebojno delitvijo in sodelovanjem
slehernemu Zemljanu zagotavljamo
dostop do osnovnih dobrin,
ki mu omogočajo zdravje in blaginjo,
človeštvu pa mir in svetlo prihodnost.

Naj se medsebojna delitev dobrin in sodelovanje
izrazita v naših vsakdanjih dejanjih,
v pravilnih človeških odnosih,
ki odpirajo pot mogočni energiji Ljubezni
na planetu Zemlja.

ponedeljek, 10. december 2018

O deklaraciji in ljubezni

Danes je velik dan, pomemben praznik, kajti danes, 10. decembra 2018, obeležujemo 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Morali bi imeti veliko državno proslavo in množico manjših, še posebej zato, ker Slovenija letos predseduje Svetu Združenih narodov za človekove pravice, vodilnemu mednarodnemu telesu na področju človekovih pravic. Tako pa bo na ta pomemben dan verjetno zgolj nekaj dogodkov v šolah in v nevladnih organizacijah ter nekaj zapisov v medijih. Zakaj je vendarle prav, da praznujemo mednarodni dan človekovih pravic, še posebej letos, ob okrogli obletnici? 

Človeštvo je bilo leta 1945 pod močnim vtisom katastrofalne druge svetovne vojne, pa tudi še prve. Da bi se izognili novi vojni globalnega obsega, ki bi v tretje najverjetneje vodila do popolnega uničenja planeta z jedrskim orožjem, so bili 24. oktobra 1945 ustanovljeni Združeni narodi, ki so v ustanovni listini postavili temelje mednarodnim odnosom, ki temeljijo na pravičnosti, sodelovanju in miroljubnemu reševanju sporov.

Tri leta kasneje, 10. decembra 1948, pa je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki vsakemu Zemljanu, "ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino" (2. člen), jamči pravice in svoboščine, ki so zajete v tridesetih členih te deklaracije.

Če je torej ustanovna listina Združenih narodov postavila temelje pravičnih, sodelovalnih in miroljubnih odnosov med državami, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic postavila temelje pravičnih, sodelovalnih in miroljubnih odnosov v sleherni družbeni skupnosti (od družine do globalne skupnosti) oziroma temelje pravilnih človeških odnosov.

Splošna deklaracija človekovih pravic utemeljuje kakšni naj bodo pravilni odnosi med posamezniki, kakšni naj bodo odnosi in ravnanje državnih organov do posameznikov in skupin, izpostavlja skrb za ranljive posameznike ter družbene skupine in tako naprej. Na teh temeljih je danes utemeljena zakonodaja praktično vseh svetovnih držav. V razvitejšem, privilegiranem delu sveta se komajda zavedamo, kako pomembne so človekove pravice. Običajno to spoznamo šele, ko je že prepozno; ko se neki diktator povzpne na oblast in eno za drugo ukinja pravice in svoboščine, ki so vsakomur neodtuljive.

Zdi se, da imamo danes tako do Združenih narodov kot do deklaracije človekovih pravic skrajno mačehovski odnos. Ne znamo se vživeti v neizmerno trpljenje ljudi, ki jim kratimo osnovne človekove pravice, na primer beguncem in revnim. Pogosto jih celo obsojamo, da ogrožajo naše pravice. A to ne drži. Vsi imamo enake pravice, kajti deklaracija človekovih pravic je splošna oziroma univerzalna. Če dopustimo, da se pravice kršijo drugim, to samo pomeni, da smo lahko nekega dne "na vrsti" mi. Človekove pravice so univerzalne ali pa jih ni.

Danes, vsaj danes, ponovno preberimo Ustanovno listino Združenih narodov in še zlasti Splošno deklaracijo človekovih pravic. A naj ne ostane samo pri tem. Ti enostavni in razumljivi členi naj postanejo osnova našega ravnanja do soljudi. Predvsem pa ne kratimo pravic drugim. Naj naši odnosi ne bodo utemeljeni na trgovskih temeljih (dam le toliko kolikor dobim), na tekmovalnosti ali celo sovraštvu. Naj bodo utemeljeni na sodelovanju, solidarnosti, razumevanju, sočutju, medsebojni delitvi dobrin oziroma, če vse to združimo, utemeljeni naj bodo na ljubezni do drugega. Saj za to pri človekovih pravicah pravzaprav gre.



torek, 4. december 2018

Črni torek


Torek, 29. oktobra 1929, je bil zadnji od štirih dni zloma newyorške borze, ki je sprožil Veliko gospodarsko krizo. Zato so ta dan poimenovali črni torek (Black Tuesday). Tudi današnji torek, 4. decembra 2018, je precej rdeče obarvan, kar pomeni, da so borze v minusu. In to globokem. Najbolj znani borzni indeks na svetu, ameriški Dow Jones, je danes zgubil skorajda 800 indeksnih točk oziroma več kot 3 % vrednosti, kar je precej velik padec.

Čeprav to nujno še ne pomeni takojšnega začetka nove gospodarske krize, pa smo se ji danes zagotovo za korak približali. Zdaj bomo verjetno spet kmalu videli zaskrbljene državnike in bančnike, ki bodo na dramatičnih nočnih sestankih krpali razpadajoči finančni sistem. Bremena pa bodo v končni fazi spet skušali prevaliti na ramena običajnih ljudi.

Pa vendar lahko pričakujemo, da se ljudje tokrat ne bodo odzvali mirno in tiho. Ni še minilo niti deset let od prejšnje krize. Ta kriza je bila "rešena" s pomočjo ogromnih vsot denarja iz centralnih bank, ki je močno napihnil dolgove držav. Države pa so povečana dolžniška bremena preprosto naprtila svojim državljanom (višje davčne obremenitve, nižanje izdatkov za socialne storitve itd.).

Največje koristi v tej "reševalni igri" pa so imeli najbogatejši ljudje, ki so prav s pomočjo borznega špekuliranja preusmerili velik del novega denarja na svoje račune. Zdaj, ko borze zgubljajo vrednosti, pa naj bi jih ponovno reševali. Zakaj neki? Da bodo še bolj obogateli?

Morda pa je zdaj končno nastopil čas, da od svojih politikov zahtevamo pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Kajti v središču ekonomije ne sme biti denar, temveč dobrine, ki jih potrebujemo za življenje, za zdravje in blaginjo. In to vsi ljudje.

Morda pa je črni torek še en korak, ki nas bo približal uveljavitvi pravičnejšega ekonomskega sistema, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve. (Več o tem v knjigi: Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju)