sreda, 07. november 2018

100 let kasneje – čas za mir in blaginjo


11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).

Vendar ni samo vojna z orožjem tista, ki ubija ljudi. Veliki indijski mislec in državnik Gandi, ki je ves čas zagovarjal nenasilje, je že dolgo tega dejal: "Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna pa je dolgotrajno trpljenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga najdemo o vojaških opisih. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice. Protivojno gibanje je glasno. Molim za njegov uspeh. Toda ne morem se znebiti glodajočega občutka, da bo gibanje propadlo, če se ne dotakne korenine vsega zla – človeškega pohlepa."

Kako resnične so njegove besede. V ozadju vseh vojn je ves čas človeški pohlep. Zato ekonomske vojne (vojne za ozemlja, dobrine, bogastvo) nikoli ne potihnejo. Ko se zaostrijo, pa jih politiki skušajo reševati s "kirurškimi" oziroma z vojaškimi posegi. V resnici smo sto let po 1. svetovni vojni še vedno v vojni - v stalno trajajoči ekonomski vojni, ki jo občasno "nadgradijo" vojaški posegi.

Kaj sploh je ekonomska vojna? V ekonomski vojni ne hrumijo topovi, orožja so drugačna: dolgovi, špekulacije, davčne oaze, subvencije, obrestne mere, trgovinski sporazumi in podobno. A posledice teh ekonomskih orožij so strašne. V svetu je danes 821 milijona ljudi lačnih. V letu 2017 je umrlo kar 6,3 milijona otrok mlajših od 15 let, en otrok vsakih 5 sekund, zaradi vzrokov povezanih s skrajno revščino (Unicef). A to je le "vrh ledene gore", revščina oziroma pomanjkanje najosnovnejših dobrin danes ogroža skoraj polovico vseh Zemljanov (World Bank), torej približno 3,5 milijarde.

In vse to zaradi pohlepa, kajti danes je dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, a seveda mnogo premalo za neskončen pohlep svetovne manjšine. Ekonomisti seveda ne govorijo o pohlepu, temveč o gospodarski rasti, ki je samo drugo ime za željo po novih in novih dobičkih. V ozadju gospodarske rasti se skriva čisto običajen človeški pohlep!

Ali sploh lahko končamo to brezkončno ekonomsko vojno, ki uničuje človeštvo in okolje? Rešitev je skrajno enostavna in danes imamo vse možnosti, da jo uresničimo – imamo dovolj dobrin in ustrezne transportne in komunikacijske tehnologije. Odpraviti moramo vzroke za ekonomsko in "običajno" vojno. Spopasti se moramo s človeškim pohlepom, ki povzroča hudo revščino, neenakost, strašno pomanjkanje in velikansko bogastvo na drugi strani. Zato je rešitev ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je skupno ime za raznolike organizacijske oblike in modele, ki vsem ljudem zagotavljajo dostop do tistih dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To so potrebe po hrani, vodi, oblačilih in stanovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju.

100 let po koncu 1. svetovne vojne je čas za korak naprej. Da končno nastopi čas brez vojne – tako ekonomske kot tiste z orožji. Tej odsotnosti vojne pravimo mir in blaginja.



Slika: The Great War (Archive photo, State Library of New South Wales)

petek, 02. november 2018

Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju


10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Dodajmo temu členu 26. člen, ki pravi, da ima »vsakdo pravico do izobraževanja«, in dobimo celovito sliko osnovnih človekovih pravic oziroma osnovnih človekovih potreb, ki so v ožjem smislu povezane s preživetjem, v širšem pa z blaginjo posameznika in družbenih skupnosti. Danes je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, torej jim je kratena najbolj osnovna človekova pravica – pravica do življenja; skoraj polovica Zemljanov (3,5 milijarde) pa živi v revščini, kar pomeni, da so jim kratene ena ali več zgoraj naštetih osnovnih človekovih pravic.

Danes bi morali 25. (in tudi 26.) člen Splošne deklaracije človekovih pravic postaviti na prvo mesto vseh političnih programov v vseh državah sveta in v vseh mednarodnih institucijah. Kajti prikrajšanje za hrano, vodo, oblačila, stanovanja, zdravniško in socialno oskrbo ter izobraževanje, so vzroki za največje probleme, s katerimi se sooča moderen svet: od družbenih do okoljskih problemov, od migracij do terorizma, od ekonomske do politične krize.

A četudi 25. člen zapišemo v politične in ekonomske programe, kako neki jih bomo uresničili? Z višjo gospodarsko rastjo? Potem bomo zagotovo dokončno uničili planet. Z ograjami in žicami na mejah ter z novim oboroževanjem? Potem bomo slej ko prej zadušili mednarodno sodelovanje in sprožili še hujše konflikte in vojne. Ne potrebujemo še več potrošniških izdelkov, orožja, ograj, zidov, konkurenčnosti. Potrebujemo pa več sodelovanja, solidarnosti in predvsem pravičnejšo delitev globalnih dobrin.

Ekonomija delitve je tista pot, ki bo v 21. stoletju končno omogočila izpolnitev zgoraj omenjenih pravic slehernega posameznika in skupnosti. Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se na globalni, državni in lokalni ravni dogovorimo za primerne načine, kako vsakomur zagotoviti neoviran dostop do tistih ključnih dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa je temelj miru in blaginje v našem skupnem domu – na planetu Zemlja.

70. let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, s katero smo leta 1948 poskušali preprečiti ponovitev dveh strašnih vojn, ki bi se v tretje lahko končala s popolnim uničenjem človeštva, je čas, da končno naredimo pomemben korak naprej in uresničimo pravice iz 25. člena za vse ljudi.


Več si lahko preberete v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju, ki je po načelu delitve vsakomur prosto dostopna na spodnji povezavi:

http://medsebojna-delitev.si/images/knjige/2018_Ekonomija_delitve.pdf

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem so pojasnjeni osnovni pojmi oziroma »koordinate« ekonomije delitve, kot so enost človeštva, osnovne človekove potrebe, skupne dobrine, pravilni človeški odnosi itd.

V drugem poglavju so zajete »zgodbe«, ki z različnih vidikov osvetljujejo področje ekonomije delitve, v tretjem poglavju pa so t.i. ekonomske pesmi oziroma zgoščeni pogled na zgoraj omenjeno tematiko.