četrtek, 29. november 2018

Mali tatiči, brezdušni in brezbrižni

Ko v teh prazničnih dneh deremo
v od kiča slepeča potrošniška svetišča,
pa naj bo to late night shopping,
zahvalni dan, črni petek, cyber monday;
adventni ali miklavžev sejem,
božično ali novoletno zapravljevanje,
v resnici ne kupujemo daril svojim najbližjim,
da bi jih razveselili in osrečili:

– temveč, mali tatiči, krademo
Zemljine darove, dobrine,
ki so namenjene vsem ljudem;
izmikamo jih iz skromnih krožnikov
naših najrevnejših bratov in sester,

– temveč brezdušno izkoriščamo svoje
soZemljane, ki z golimi rokami, celo otroci,
trgajo kobalt iz kongoških rudnikov
za baterije naših pametnih telefonov,
ki garajo v bangladeških
potilnicah športne obutve, ki …

– temveč brezbrižno zapravljamo
naš čudoviti planet z miriadami kosov plastike,
kičastih okraskov, z brez kraja darili,
ki jih samo odvijejo iz embalaže
in z njo odplavajo v naše reke in oceane.

Če bi zares radi iskreno praznovali
zahvalni dan in božič – ta praznika
sočutja in darovanja, ljubezni in luči –
bi delili obilne darove matere Zemlje
z našimi sestrami in brati
(ki bi jih resnično razveselili in osrečili),
pripadniki Ene velike družine –
Človeštva.


torek, 20. november 2018

Črno Črni petek


Petek, 25. oktobra 1929, se je v zgodovino vpisal kot eden izmed »črnih« borznih dni v oktobru 1929, ki so sprožili veliko gospodarsko krizo, zato so ga poimenovali kar črni petek. Črni petek (tudi črni torek in četrtek) je tako postal simbol nazadovanja, »črnih«, temačnih dni, ki so sledili zlomu newyorške borze. Danes črni petek pomeni nekaj drugega – praznik oziroma orgija potrošništva. Ta »praznik« potrošništva smo seveda uvozili iz ZDA, saj označuje dan po zahvalnem dnevu, ko trgovine ponujajo velike popuste. Ker se takrat prodaja močno poveča, se rdeče številke v bilancah trgovin obarvajo v črno (trgovine izplavajo iz izgub v dobiček). Danes je črni petek postal globalni simbol najbolj divjega potrošništva, ki uničuje družbo in svet. 

Vendar je letos slika precej drugačna. Globalne borze so že nekaj časa obarvane rdeče, kar pomeni, da izgubljajo vrednost, s tem pa ogrožajo celotni ekonomski in družbeni sistem. Še mnogo huje je v teh dneh na trgu kriptovalut, ki so dobesedno strmoglavile. Najbolj znana kriptovaluta bitcoin je pred slabim letom, 18. decembra 2017, dosegla svojo najvišjo vrednost, 19.498 $. Danes, 20. novembra 2018, je bitcoin vreden približno 4300 $, torej le še 22 % od svoje najvišje vrednosti. A nihče ne ve, kako globoko še lahko pade.

Če pa pogledamo celotni trg vseh kriptovalut, so padci še bolj dramatični; 7. januarja 2018 je skupna vrednost vseh kriptovalut dosegla najvišjo vrednost 829 milijard $. Danes je ta vrednost »samo« še 145 milijard $, ali 17,5 % najvišje vrednosti. Kaj se je zgodilo? Natanko to, kar smo že napovedovali, in sicer 15. novembra 2017, torej pred skoraj natanko enim letom (glejte prispevek: Kriptovalute in drugi baloni). Takrat je bila v polnem zagonu prava kriptoevforija, rast kriptovalut je bila tako rekoč popolnoma nora, bitcoin je bil takrat vreden »šele« 6598 $ (v naslednjem mesecu dni se je njegova vrednost potrojila), in takrat smo zapisali:

»Kriptovalute so na žalost postale svoje nasprotje. Namesto obetov decentraliziranega in demokratičnega denarja so postale špekulativno orodje, ki koristi samo bogatenju posameznikov … Pa vendar je kriptobalon še vedno le milni mehurček proti napihovanju globalnega borznega balona, ki so ga zakrivile centralne banke najmočnejših držav, ki so globalni finančni trg dobesedno preplavile s poceni denarjem. Neprestana rast borznih indeksov v zadnjih osmih letih, se bo zagotovo končala s pokom (finančnim zlomom), ki bo imel daljnosežne posledice.«

Zlom trga kriptovalut dejansko napoveduje zlom velikih globalnih borznih trgov, ki delujejo po enakih načelih pohlepa, sebičnosti in tekmovalnosti. To se v zadnjih mesecih že dogaja, najprej so bili na udaru trgi razvijajočih ekonomij, kot so Kitajska, Brazilija, Turčija, Južna Afrika itd., zdaj pa se težave kopičijo tudi v najrazvitejših državah, na čelu z ZDA in nekaterimi močnimi evropskimi državami.

In kaj ima s tem črni petek, ki bo letos 23. novembra? Ljudje bodo noreli v trgovine, da ujamejo »neverjetne popuste«. A to bo le kratko zadovoljstvo, kajti v ozadju se ta špekulativno-potrošniški ekonomski sistem počasi ruši. In kaj imajo borze sploh s potrošništvom? Veliko, kajti gre za dve plati istega kovanca. Potrošništvo (nakupovanje zaradi nakupovanja) in borzne špekulacije so utemeljene na brezmejni rasti, ki uničuje človeško družbo in okolje. Špekualcije na borzah potrebujejo neprestano rast dobičkov, ki jih podjetja zagotavljajo z vedno večjo proizvodnjo tudi povsem nepotrebnih izdelkov, ki jih mora nekdo kupiti oziroma potrošiti.

Zato bo tokratni črni petek zelo simboličen: čeprav bodo ljudje drveli v trgovine po poceni izdelke, bodo na nek način s tem »praznovali« konec nekega obdobja, kajti v ozadju se že začenja nova velika kriza (v simboličnem smislu črni borzni petek), ki bo pokopala današnji ekonomski sistem. Na njegovem pogorišču bo vstal pravičnejši sistem, ki bo temeljil na delitvi dobrin, ki jih vsi ljudje potrebujejo za preživetje in blaginjo. To bo ekonomija delitve.

petek, 16. november 2018

Vse poti vodijo v Marakeš, in naprej


O beguncih in ekonomskih migrantih je danes veliko govora. Na njihovih »hrbtih se lomijo« največji problemi sveta – revščina, neenakost, vojne ter okoljska in ekonomska kriza. Pred temi problemi si ne smemo zatiskati oči, prav tako kot ne moremo beguncem in ekonomskim migrantom pripisati krivde za vse naše težave. Razmislimo torej o tej kompleksni problematiki; vendar ne z razburkanimi čustvi sovraštva, ki jih spodbujajo in krepijo moči željni politiki, temveč z mirnim razumom in ljubečim srcem. Kajti govorimo o ljudeh in samo o ljudeh.

Kakšna je razlika med begunci in ekonomskimi migranti, ki jih nekateri imenujejo tudi nezakoniti migranti? Begunce opredeljuje Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951, ki jim priznava zaščito »zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju« v domači državi.

Kaj pa ekonomski migranti? Na spletni strani Vlade RS (Kdo so ljudje, ki prihajajo) lahko preberemo, da so se na »poti proti Evropi združili tako ljudje, ki bežijo, da si rešijo življenje (begunci), kot tudi ljudje, ki svoje domove zapuščajo v želji po boljšem življenju (ekonomski migranti).« Begunec je torej tisti, ki beži, da bi si rešil življenje, ekonomski migrant pa svoj dom zapusti v želji po boljšem življenju.

Zaradi takšnih in podobnih opredelitev ekonomskih migrantov raste sovraštvo do teh ljudi, saj naj bi neupravičeno zmanjševali našo blaginjo, prevzemali naše službe in imeli korist od našega dela, plačevanja davkov in tako naprej. Je to res njihov namen? Kaj pa če bežijo, da se rešijo gotove smrti? Da bi na ta vprašanja lažje odgovorili, moramo pogledati širšo sliko? In ker govorimo o ekonomskih migrantih, moramo nujno preučiti tudi ekonomske vzroke za migracije.

Svetovna banka je poročala, da je bilo leta 2015 v svetu 736 milijonov ljudi, ki so živeli pod uradno mejo skrajne revščine, ki je 1,9 $ oziroma 1,7 € (ta meja je verjetno postavljena še prenizko, saj vemo, da je kronično lačnih kar 821 milijonov ljudi). A pomemben je še zlasti podatek, da v podsaharski Afriki živi več kot polovica najrevnejših ljudi na svetu, kar 413 milijonov. In ravno iz te regije preko sredozemske in drugih poti v Evropo prihaja največ tako imenovanih ekonomskih migrantov.

Torej ne bežijo zaradi boljšega življenja, temveč zaradi življenja samega. Njihova življenja morda niso ogrožena zaradi preganjanja, so pa zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Je to kaj drugače? Je smrt zaradi gotove lakote kaj »boljša« kot smrt zaradi preganjanja iz političnih ali verskih razlogov? Ti ljudje v resnici bežijo, da bi preživeli, a ne gre samo za njih, temveč tudi njihove družine, ki ostajajo doma. Zakaj v Evropo (in ZDA ter nekatere druge bogate države) bežijo mladi ljudje? Razmislimo še o tem.

Po podatkih Svetovne banke so skupna nakazila izseljencev oziroma migrantov v domače države v letu 2017 znašala kar 613 milijard $ (545 milijard €), od tega v podsaharsko Afriko 48 milijard $ (za denar in kapital meje niso ovira, za ljudi pač so). Kaj nam pove ta podatek? Da ekonomski migranti večinoma niso ljudje, ki bi si želeli zgolj boljše življenje zase, temveč se skušajo prebiti v bogate države, da bi lahko pomagali svojim družinam preživeti doma; zato pogosto prihajajo mladi, ker imajo več možnosti za delo.

A zakaj je Afrika v tako velikih ekonomskih težavah? So ljudje tam leni ali nesposobni? V skladu z raziskavo več uglednih neodvisnih institucij (Honest Accounts 2017) je Afriko leta 2015 »zapustilo« 41,3 milijard $ (36,7 milijard €) več denarja, kot ga je vanjo »priteklo«. Afrika, kljub izjemnem naravnem bogastvu dejansko kreditira preostali svet, ali če se izrazimo bolj pošteno: bogatejše države dobesedno kradejo revnim afriškim državam njihovo bogastvo. In potem se zgražajo, ker želijo najrevnejši ljudje na svetu zbežati v Evropo, da bi vsaj nekaj tega bogastva lahko poslali svojim družinam, ki trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. In te ljudi žalijo z izrazi ekonomski, nezakoniti migranti ali še s čem hujšim. Če želimo rešiti problem migracij moramo poznati vzroke in posledice. In vzrok za migracije so nepoštene in škodljive aktivnosti vlad in korporacij bogatih držav v afriških in drugih revnih državah oziroma kraja njihovih bogastev.

Poglejmo si samo Demokratično republiko Kongo (krajše DR Kongo; ta država spada v podsaharsko regijo), eno najrevnejših svetovnih držav, od koder prihaja 60 odstotkov kobalta, ključne sestavine litij-ionskih baterij, ki poganjajo vse pametne telefone in električna vozila na svetu. Čeprav ima DR Kongo poleg kobalta še velike zaloge železa, platine, urana, diamantov, zlata in obilico rodovitne zemlje (ocenjuje se, da so njena naravna bogastva vredna 24.000 milijard $), je to sedma najrevnejša država na svetu. Izkoriščanje teh naravnih virov pa je v dobršni meri v rokah korporacij iz bogatih držav.

Rešitev migrantske krize torej ni v postavljanju ograj in demoniziranju migrantov, temveč v mednarodnem sodelovanju, ki ga simbolizira bližajoči podpis Marakeške deklaracije. Ta deklaracija je predvsem zaveza mednarodne skupnosti, da države sodelujejo pri reševanju begunske in migrantske problematike. A vendar s to deklaracijo še ne rešujemo vzrokov, temveč zgolj rešujemo posledice.

Da bi odpravili vzroke in s tem rešili migrantsko krizo, moramo v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem v smeri večje pravičnosti. Potrebna je takojšnja mednarodna pomoč najrevnejšim državam in to ne samo v okviru dobrodelnih organizacij (te sicer lahko pomagajo), temveč predvsem v okviru mednarodne skupnosti; najbolje kar Organizacije združenih narodov. Odpraviti moramo tudi škodljive prakse, ki uničujejo ekonomijo najrevnejših držav, to pa so: davčne oaze, borzne špekulacije, subvencije v bogatih državah (predvsem kmetijske), prevelika moč korporacij in bank itd.

Dolgoročno pa je treba oblikovati pravičnejši ekonomski sistem, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Takšen ekonomski sistem oziroma model pa lahko imenujemo ekonomija delitve (več o tem v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju).

Slovenija mora nujno podpisati Marakeško deklaracijo, ki temelji na sodelovanju med državami pri urejanju migracij. Mednarodna ureditev namreč ni »vreča« iz katere vzamemo samo tisto, kar nam paše, ter zavrnemo, kar nam ni pogodu. Ljudje, ki bežijo iz svojih držav, imajo za to zelo resne razloge in večinoma gre za preživetje, pri čemer ni pomembno ali gre za politične, rasne, verske ali ekonomske vzroke. A skrb za te ljudi je zgolj osnova, je temeljno dejanje naše človečnosti oziroma ljubezni do drugega. Prizadevati pa si moramo za pravičnejši ekonomski sistem v globalnem smislu, ki bo slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb oziroma mu omogočil neoviran dostop do dobrin (in storitev) za zadovoljevanje teh potreb, torej hrane, vode, oblačil, stanovanj, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. Potem bo migracij bistveno manj. Pot do takšnega pravičnejšega sistema pa je ekonomija delitve in politika sodelovanja.


Slika: slikovit trg Djemaa El Fna v Marakešu, simbol raznolikosti kultur

sreda, 7. november 2018

100 let kasneje – čas za mir in blaginjo


11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).

Vendar ni samo vojna z orožjem tista, ki ubija ljudi. Veliki indijski mislec in državnik Gandi, ki je ves čas zagovarjal nenasilje, je že dolgo tega dejal: "Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna pa je dolgotrajno trpljenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga najdemo o vojaških opisih. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice. Protivojno gibanje je glasno. Molim za njegov uspeh. Toda ne morem se znebiti glodajočega občutka, da bo gibanje propadlo, če se ne dotakne korenine vsega zla – človeškega pohlepa."

Kako resnične so njegove besede. V ozadju vseh vojn je ves čas človeški pohlep. Zato ekonomske vojne (vojne za ozemlja, dobrine, bogastvo) nikoli ne potihnejo. Ko se zaostrijo, pa jih politiki skušajo reševati s "kirurškimi" oziroma z vojaškimi posegi. V resnici smo sto let po 1. svetovni vojni še vedno v vojni - v stalno trajajoči ekonomski vojni, ki jo občasno "nadgradijo" vojaški posegi.

Kaj sploh je ekonomska vojna? V ekonomski vojni ne hrumijo topovi, orožja so drugačna: dolgovi, špekulacije, davčne oaze, subvencije, obrestne mere, trgovinski sporazumi in podobno. A posledice teh ekonomskih orožij so strašne. V svetu je danes 821 milijona ljudi lačnih. V letu 2017 je umrlo kar 6,3 milijona otrok mlajših od 15 let, en otrok vsakih 5 sekund, zaradi vzrokov povezanih s skrajno revščino (Unicef). A to je le "vrh ledene gore", revščina oziroma pomanjkanje najosnovnejših dobrin danes ogroža skoraj polovico vseh Zemljanov (World Bank), torej približno 3,5 milijarde.

In vse to zaradi pohlepa, kajti danes je dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, a seveda mnogo premalo za neskončen pohlep svetovne manjšine. Ekonomisti seveda ne govorijo o pohlepu, temveč o gospodarski rasti, ki je samo drugo ime za željo po novih in novih dobičkih. V ozadju gospodarske rasti se skriva čisto običajen človeški pohlep!

Ali sploh lahko končamo to brezkončno ekonomsko vojno, ki uničuje človeštvo in okolje? Rešitev je skrajno enostavna in danes imamo vse možnosti, da jo uresničimo – imamo dovolj dobrin in ustrezne transportne in komunikacijske tehnologije. Odpraviti moramo vzroke za ekonomsko in "običajno" vojno. Spopasti se moramo s človeškim pohlepom, ki povzroča hudo revščino, neenakost, strašno pomanjkanje in velikansko bogastvo na drugi strani. Zato je rešitev ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je skupno ime za raznolike organizacijske oblike in modele, ki vsem ljudem zagotavljajo dostop do tistih dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To so potrebe po hrani, vodi, oblačilih in stanovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju.

100 let po koncu 1. svetovne vojne je čas za korak naprej. Da končno nastopi čas brez vojne – tako ekonomske kot tiste z orožji. Tej odsotnosti vojne pravimo mir in blaginja.



Slika: The Great War (Archive photo, State Library of New South Wales)

petek, 2. november 2018

Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju


10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Dodajmo temu členu 26. člen, ki pravi, da ima »vsakdo pravico do izobraževanja«, in dobimo celovito sliko osnovnih človekovih pravic oziroma osnovnih človekovih potreb, ki so v ožjem smislu povezane s preživetjem, v širšem pa z blaginjo posameznika in družbenih skupnosti. Danes je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, torej jim je kratena najbolj osnovna človekova pravica – pravica do življenja; skoraj polovica Zemljanov (3,5 milijarde) pa živi v revščini, kar pomeni, da so jim kratene ena ali več zgoraj naštetih osnovnih človekovih pravic.

Danes bi morali 25. (in tudi 26.) člen Splošne deklaracije človekovih pravic postaviti na prvo mesto vseh političnih programov v vseh državah sveta in v vseh mednarodnih institucijah. Kajti prikrajšanje za hrano, vodo, oblačila, stanovanja, zdravniško in socialno oskrbo ter izobraževanje, so vzroki za največje probleme, s katerimi se sooča moderen svet: od družbenih do okoljskih problemov, od migracij do terorizma, od ekonomske do politične krize.

A četudi 25. člen zapišemo v politične in ekonomske programe, kako neki jih bomo uresničili? Z višjo gospodarsko rastjo? Potem bomo zagotovo dokončno uničili planet. Z ograjami in žicami na mejah ter z novim oboroževanjem? Potem bomo slej ko prej zadušili mednarodno sodelovanje in sprožili še hujše konflikte in vojne. Ne potrebujemo še več potrošniških izdelkov, orožja, ograj, zidov, konkurenčnosti. Potrebujemo pa več sodelovanja, solidarnosti in predvsem pravičnejšo delitev globalnih dobrin.

Ekonomija delitve je tista pot, ki bo v 21. stoletju končno omogočila izpolnitev zgoraj omenjenih pravic slehernega posameznika in skupnosti. Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se na globalni, državni in lokalni ravni dogovorimo za primerne načine, kako vsakomur zagotoviti neoviran dostop do tistih ključnih dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa je temelj miru in blaginje v našem skupnem domu – na planetu Zemlja.

70. let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, s katero smo leta 1948 poskušali preprečiti ponovitev dveh strašnih vojn, ki bi se v tretje lahko končala s popolnim uničenjem človeštva, je čas, da končno naredimo pomemben korak naprej in uresničimo pravice iz 25. člena za vse ljudi.


Več si lahko preberete v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju, ki je po načelu delitve vsakomur prosto dostopna na spodnji povezavi:

http://medsebojna-delitev.si/images/knjige/2018_Ekonomija_delitve.pdf

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem so pojasnjeni osnovni pojmi oziroma »koordinate« ekonomije delitve, kot so enost človeštva, osnovne človekove potrebe, skupne dobrine, pravilni človeški odnosi itd.

V drugem poglavju so zajete »zgodbe«, ki z različnih vidikov osvetljujejo področje ekonomije delitve, v tretjem poglavju pa so t.i. ekonomske pesmi oziroma zgoščeni pogled na zgoraj omenjeno tematiko.