Poglejte gor

Nedolgo tega je Netflix v svoj program uvrstil politično-ekološko satiro Ne glejte gor (Don't Look Up, 2021). Filmska zgodba gre, na kratko, takole: skupina ameriških znanstvenikov odkrije, da bo čez pol leta Zemljo zadel in uničil velik komet. Vendar se ameriška politika in mediji na to znanstveno novico odzovejo zelo mlačno in se raje ukvarjajo z dnevnimi »aktualnimi« zadevami. Potem ko znanstvenikom s pomočjo javnosti vendarle uspe mobilizirati politične sile, da poskusijo uničiti komet, se vmeša skrajno bogati podjetniški vizionar in predlaga, da bi komet lahko »tržili«, saj vsebuje izjemno dragocene rudnine. Na koncu ta podjetniški »projekt« propade, z njim pa tudi Zemlja.

Natanko tak pristop – »ne glejte gor«, kar je prispodoba za ignoranco – smo očitno izbrali tudi pri reševanju rusko-ukrajinskega konflikta. Seveda je osnovna krivda za začetek vojne na ruski strani, vendar pa globlji vzroki konflikta vključujejo še številne druge države in verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da se na ukrajinskih tleh dejansko spopadata stari hladnovojni sovražnici – ZDA in Rusija. Pa vendar to zdaj niti ni več pomembno. Ta konflikt je dejansko uničujoči komet, ki z veliko hitrostjo drvi proti Zemlji. Torej je problem nas vseh. Samo »poglejte gor«.

Vsak dan vojne smo bližje (jedrskemu) uničenju Zemlje. Ta konflikt ne more imeti zmagovalca. Poraženci bomo prav vsi. Najbolj seveda že zdaj trpijo Ukrajinci. Številne najrevnejše države se prav tako že soočajo z rastjo skrajne revščine, ki je posledica globalne rasti cen osnovnih življenjskih proizvodov – hrane, goriv, gradbenega in drugega materiala in tako dalje. A tudi bogatejše države se soočajo s pomanjkanjem, kakršnega ni bilo že desetletja, ponekod celo od druge svetovne vojne. Nadaljevanje takšnega trenda bo imelo neslutene družbene posledice celo v najbogatejših državah sveta, vključno z ZDA. Celo veliki vojni dobičkarji, orožarska industrija, ki zdaj dobesedno cveti, bo na dolgi rok »na izgubi«, tako kot vsi drugi.

Te vojne ni mogoče tržiti, ne v gospodarskem in ne v političnem smislu. Nihče ne bo profitiral, nihče ne bo zmagal. Ta vojna je komet, ki drvi proti Zemlji. Poglejmo gor in napnimo vse sile, da se ta konflikt reši po mirni poti. Kot državljani lahko pritisnemo na politike, da storijo vse, kar je v njihovi moči za reševanje tega skrajno nevarnega konflikta. Vojne jastrebe naj zamenja golob miru. Z malo in z veliko začetnico.

Objavljeno: Dnevnik, Pisma bralcev

Kaj počnemo z Naravo

Občudujemo naravo,
a jo hkrati uničujemo,
ali dopuščamo, da jo drugi.

Obnašamo se, kot da je narava
nekaj, kar je zunaj nas,
čeprav so naša telesa iz iste snovi –

tudi v nas tečejo reke,
valovijo oceani, kroži zrak;
gradijo nas enaki snovni delci.

Kako je potemtakem
narava nekaj zunanjega?

Mar ni uničevanje narave,
uničevanje samega sebe.

Mar ni onesnaževanje narave,
onesnaževanje samega sebe.

Ni torej notranjega in zunanjega,
vse je Eno, zato ni vseeno,
kaj počnemo z Naravo.

Zmaga življenja

Velika noč je največji krščanski praznik, praznovanje Kristusovega vstajenja. Simbolično pomeni zmago življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus. V tem smislu je velika noč univerzalen praznik. V času, ki ga živimo, pa ni dovolj, da se osredotočimo samo na zunanji vidik praznika, ki ga zaznamuje predvsem obilica hrane na naših mizah in versko obredje. V svetu obsežne revščine, lakote, številnih vojaških konfliktov in podnebnih sprememb je potica na mizi na nek način celo simbol našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do številnih problemov človeštva in planeta.

Resnično praznovanje velike noči bi morala v resnici zaznamovati ljubezen do drugega, a ne samo v simboličnem smislu, ampak predvsem z našimi vsakdanjimi dejanji. Košček kruha, skodelica riža, kozarec pitne vode, nujno potrebna zdravila so prave velikonočne "potice" v domovanjih najrevnejših Zemljanov. Čeprav ne neposredno, pa je že naš prispevek dobrodelnim organizacijam lahko velikonočno darilo najrevnejšim. 

Če pa bi zares in dolgoročno želeli pomagati najrevnejšim, bi si morali prizadevati za uveljavitev globalne delitve dobrin. Dobrodelnost je namreč le majhen obliž na velike rane, šele pravičen ekonomski sistem na temelju medsebojne delitve dobrin pa predstavlja učinkovito "zdravilo" za bolno družbo, v kateri živimo. Uvedba globalne delitve dobrin predstavljala pravi praznik zmage življenja, dobrega in ljubezni oziroma vsega, kar simbolizira Kristus.

Če zares in iskreno želimo praznovati veliko noč, moramo narediti veliko več, kot je samo tisto, kar nam veleva tradicija. Seveda je prav, da praznujemo, a v kotičku srca se moramo vselej vprašati: "Smo res naredili vse, kar je v naši moči, da bi pomagali ljudem, ki potrebujejo našo pomoč?"

Praznične dobrote na bogato obloženih mizah bodo izgubile grenak priokus, ko bomo obilje dobrin, ki nam je na voljo, zmožni deliti z drugimi ljudmi. Ne samo z najbližjimi, temveč z vsemi.

Velikodušne velikonočne praznike.

Zakaj deliti dobrine

Zdi se, kot da svet počasi propada pred našimi očmi. Koronavirus, vojne, revščina, družbeni nemiri, ekonomska in energetska kriza, podnebne spremembe in še bi lahko naštevali. Dovolj za skrajni pesimizem. Morda pa vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Kaj pa, če smo priče propadanju starih, neustreznih struktur, ki preprosto niso več primerne za današnje človeštvo? Če smo pozorni opazovalci in če odmislimo strašen trušč in zmedo sveta, v katerem živimo, lahko uzremo zametke nečesa novega; šibko luč v temi, ki morda kmalu zasije v veličastnem sijaju.

Propadanje starega

Kaj je tisto, kar je danes najbolj neustrezno? Kaj je tisto, kar najbolj zavira človeški razvoj? V prvi vrsti lahko "s prstom" pokažemo na ekonomski sistem.

Ekonomski sistem je ključni družbeni sistem, ki omogoča preživetje vsakega posameznika, sleherne družbene skupnosti in človeštva kot celote. Vsakdo za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo, za dobro življenje oziroma blaginjo pa še izobraževanje, socialno varstvo ter celo vrsto drugih izdelkov in storitev, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših širših potreb in s tem rast ter razvoj.

Vse to nam omogoča ekonomski sistem na vseh družbenih ravneh: od domačih gospodinjskih opravil, malega podjetništva in kmetijstva; raznolikih pridelovalnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti; zadrug, trgovin in bank, pa vse do največjih korporacij in mednarodnih ekonomskih institucij. Lahko rečemo, da je ekonomski sistem temelj, na katerem stoji celotna družbena struktura.

Na prvi pogled lahko rečemo, da je današnji ekonomski sistem uspešen, saj na globalni ravni pridelamo oziroma proizvedemo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Vendar pa je pri porazdelitvi dobrin ta sistem izrazito nepravičen in povzroča strahotno revščino ter lakoto, na drugi strani pa veliko presežno bogastvo globalne manjšine. Danes imamo dovolj podatkov, ki pritrjujejo tem ugotovitvam, prav tako pa je neenakost enostavno vidna v našem vsakdanjem življenju.

Globoka ekonomska neenakost med ljudmi in med državami je temeljni vzrok številnih problemov, ki uničujejo današnji svet in povzročajo družbeno razklanost ter netijo številne konflikte in vojne.

Zato je zdaj naša najpomembnejša naloga, da prenovimo ekonomski sistem tako, da bo obilne "darove" našega skupnega planeta bolj pravično porazdelil med vse njegove prebivalce.

Danes ekonomski sistem vodijo tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Te človeške lastnosti so vgrajene v same temelje delovanja ključnih ekonomskih institucij – borz, bank, podjetij, mednarodnih organizacij. Marsikdo zmotno misli, da je tekmovalnost (konkurenčnost) gonilo razvoja. Ni. Saj ekonomija vendar ni šport. Ekonomija je odgovor na vprašanja: Kaj bomo jedli? Kje bomo stanovali? Kje se bomo zdravili? In tako naprej. Ekonomija je osnova našega bivanja na Zemlji.

Porajanje novega

Zato je predvsem pomembno, da spremenimo naše mišljenje in za prave ekonomske temelje prepoznamo tiste vrednote oziroma načela, ki jih že tisočletja poznamo v družinah oziroma v manjših skupnostih, to pa so: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. To so temelji, ki so nam omogočili preživeti v pogosto neusmiljenem naravnem okolju in se formirati v večje družbene skupnosti – mestne skupnosti, države in še širše povezave.

Danes številne najrazvitejše države v dobršni meri že delujejo po načelih solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Imenujemo jih socialne države ali države blaginje, na primer Finska, Švedska, Norveška, Nemčija itd.

Zdaj je naša ključna naloga, da te ekonomske vrednote oziroma načela postavimo na globalno raven in na sleherno "nižjo" raven, tako da bo vsak Zemljan lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe in da bomo kot globalna skupnost lahko zaživeli v blaginji in miru. Kajti predpogoj za mir je blaginja vseh ljudi.

Ničesar kar že imamo, nam ni treba uničiti, zagotovo pa moramo marsikaj preobraziti. Podjetja morda delajo samo za dobiček, lahko pa bi tudi za blaginjo zaposlenih in širše skupnosti. Prav tako banke in druge ekonomske institucije. Spremeniti moramo naše cilje, prioritete. Še zlasti ekonomske. Želimo uničenje in vojne? Ne. Želimo blaginjo in mir? Da.

Zato pa poleg preobrazbe obstoječih ekonomskih institucij, potrebujemo tudi nove organizacije oziroma agencije, ki bi poskrbele za delitev dobrin med državami. Ekonomija delitve je ne samo upanje, temveč tudi naša zavestna izbira za boljši jutri človeštva.

Več o tej temi lahko preberete naspletni strani Ekonomija delitve.