Danes je obletnica smrti dr. Janeza Drnovška. V teh negotovih časih se je morda dobro s spoštovanjem spomniti tega velikega slovenskega politika. Dr. Janez Drnovšek je imel kar nekaj lastnosti, ki so ga ločevale od ostale politične večine. Čeprav je bil dolga leta predsednik stranke, pa vseeno ni bil nikoli zares strankarski človek, torej goreč zastopnik neke interesne skupine ali ideologije.
Mnogi tudi pravijo, da je bil pragmatičen, kar pomeni, da je bilo zanj »merilo resnice njena praktična vrednost«, predvsem v smislu opravljanja javnih ali državnih poslov »v splošno korist in blaginjo« (France Verbinc: Slovar tujk).
S tem pa se je približal idealu politike, ki jo je že pred več kot 2300 leti opisal starogrški filozof Platon. V svojem delu Politik je namreč zapisal, da je politika »veščina skrbi za skupino« in v širšem smislu »veščina skrbi za celotno človeško skupnost«. Politik (politikós) pa je »človek, ki ima posebno strokovno védenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu [državi] v korist celote in vsakega prebivalca.«
Temeljna naloga politike in politikov je torej skrb za človeško skupnost. Napak bi bilo misliti, da se s politiko ukvarjajo izključno politiki. V takšni ali drugačni obliki je politika prisotna v sleherni skupnosti (lokalni, državni, regionalni, globalni) in organizaciji (društvo, šola, podjetje), saj se je povsod treba odločati o »skupnih zadevah«.
A razmišljajmo naprej: k čemu teži oziroma kaj je končni cilj političnega udejstvovanja? Starogrški filozof Aristotel je v svojem delu Nikomahova etika zapisal, da je "končni smoter različnih oblik udejstvovanja vsekakor neko »dobro«, in sicer »najvišje dobro«." Ob tem se lahko spomnimo zadnjih Drnovškovih misli:
»Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.«
Mir in dobro. K temu smo torej zavezani, k tem morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.
Slika: Wikipedija