sreda, 23. februar 2022

Mir in dobro


Danes je obletnica smrti dr. Janeza Drnovška. V teh negotovih časih se je morda dobro s spoštovanjem spomniti tega velikega slovenskega politika. Dr. Janez Drnovšek je imel kar nekaj lastnosti, ki so ga ločevale od ostale politične večine. Čeprav je bil dolga leta predsednik stranke, pa vseeno ni bil nikoli zares strankarski človek, torej goreč zastopnik neke interesne skupine ali ideologije.

Mnogi tudi pravijo, da je bil pragmatičen, kar pomeni, da je bilo zanj »merilo resnice njena praktična vrednost«, predvsem v smislu opravljanja javnih ali državnih poslov »v splošno korist in blaginjo« (France Verbinc: Slovar tujk).

S tem pa se je približal idealu politike, ki jo je že pred več kot 2300 leti opisal starogrški filozof Platon. V svojem delu Politik je namreč zapisal, da je politika »veščina skrbi za skupino« in v širšem smislu »veščina skrbi za celotno človeško skupnost«. Politik (politikós) pa je »človek, ki ima posebno strokovno védenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu [državi] v korist celote in vsakega prebivalca.«

Temeljna naloga politike in politikov je torej skrb za človeško skupnost. Napak bi bilo misliti, da se s politiko ukvarjajo izključno politiki. V takšni ali drugačni obliki je politika prisotna v sleherni skupnosti (lokalni, državni, regionalni, globalni) in organizaciji (društvo, šola, podjetje), saj se je povsod treba odločati o »skupnih zadevah«.

A razmišljajmo naprej: k čemu teži oziroma kaj je končni cilj političnega udejstvovanja? Starogrški filozof Aristotel je v svojem delu Nikomahova etika zapisal, da je "končni smoter različnih oblik udejstvovanja vsekakor neko »dobro«, in sicer »najvišje dobro«." Ob tem se lahko spomnimo zadnjih Drnovškovih misli:

»Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.«

Mir in dobro. K temu smo torej zavezani, k tem morajo biti usmerjena vsa naša dejanja.


Vir: Kako deliti dobrine

Slika: Wikipedija

ponedeljek, 7. februar 2022

Edinost, sreča, sprava


Jutri je kulturni praznik. Naj bo kulturen vsaj ta dan. Kajti živimo v izrazito nekulturnih časih. Današnja družba je globoko razcepljena, sovraštvo je postalo način komunikacije. Še zlasti na političnem področju, ki je postalo družbeno bojno polje. Morda se komu zdi, da "beseda ni konj", a v resnici se vse začne z besedo. Še vsaka vojna se je začela z besedami. A besede lahko ustvarjajo tudi mir, blaginjo, srečo, dobro. In velemojster besede - v smeri skupnega dobrega - je bil veliki pesnik France Prešern. Razmislimo vsaj zdaj, v času kulturnega praznika, o verzih, ki so dandanes še posebej aktualni (iz Zdravljice):

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"


Edinost

V miru in blaginji lahko živimo, če smo edini oziroma enotni. Kar pa spet ne smemo razumeti, kot da vsi enako razmišljamo, verjamemo v eno "resnico" in sprejemamo enega samega "vsevednega" voditelja. Tako enotnost razume fašizem. Enotnost oziroma edinost pa v resnici pomeni, da ohranjamo različnost in spoštujemo drugega (v njegovi različnosti) in hkrati v miru živimo drug poleg drugega. Enotni smo predvsem, ko gre za skupne cilje, ki so cilji celotne skupnosti in ne samo posamezne skupine ali celo enega posameznika. Skupni cilji, kot so ohranitev okolja, blaginja vsakega posameznika in družbe kot celote so zagotovo cilji, ki nas vse povezujejo.

Danes pa je nastopil čas, da ne govorimo samo o enotnosti v okviru ene države temveč o enosti človeštva, ki temelji na globalnem spoštovanju, sodelovanju, medsebojni delitvi dobrin; globalnih skupnih ciljih ter miru in blaginji.

Sreča

Življenje v medsebojnem spoštovanju, zdravo okolje ter mir in blaginja so nedvomno pogoji človekove sreče. Nič koliko dokazov že imamo, da pehanje za bogastvom, brezglavo trošenje dobrin, medsebojna tekmovalnost ter družbeni "uspeh" in "ugled" na prinašajo sreče. Nasprotno, so vir nesreče, odtujenosti, trpljenja, osamljenosti in žalosti. In uničevanja okolja ter družbenih skupnosti.

Sprava

Sprava pomeni, da smo zmožni pokopati stare zamere, stare ločitve in živeti naprej. Toliko ločevanja, razcepljenosti, sovražnosti, kot smo jim priča danes, smo videli komajda kdaj v preteklosti. Sprava ne pomeni nujno pozabiti, mnogo bližje spravi je koncept odpuščanja. Še bolje pa je na spravo gledati iz vidika nenavezanosti na preteklost. Navezanosti na pretekle probleme so bremena, ki jih vlečemo za seboj in nas ovirajo na naši sedanji poti.

Torej:

"Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo; …"


Pa čimbolj kulturen praznik kulture.

torek, 1. februar 2022

Prehranski boni?


V zadnjem času so aktualni tako imenovani energetski vavčerji, že prej pa smo spoznali turistične vavčerje. Po SSKJ je vavčer "dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku". Torej pri turizmu še nekako razumemo, da nam je v tem primeru turistično storitev plačal državni proračun, kar pa bomo seveda na koncu poplačali davkoplačevalci sami. Seveda, šlo je za reševanje turizma v času koronakrize. Pri energetskih vavčerjih pa je stvar bistveno drugačna. V tem primeru bi bilo bolj pravilno govoriti o bonih, ki so po SSKJ opredeljeni kot "dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago".

Boni seveda zelo spominjajo na že pozabljene čase pomanjkanja, ko so ljudje prejemali prehranske bone in stali v dolgih vrstah za kruh, moko, olje itd. Zato se oblast raje oklepa izraza vavčerji, ker zveni bolj sodobno, malo pa tudi spominja na bolj prijetne stvari, kot so na primer počitnice. A dejstvo je, da gre za bone, ki ljudem pomagajo prebroditi hudo gospodarsko krizo. Kajti dejansko smo že globoko v gospodarski oziroma ekonomski krizi. Če si ljudje ne morejo več privoščiti tako osnovne storitve, kot je ogrevanje, potem je vse skupaj že precej hudo.

Kaj pa nas še čaka v prihodnje? Glede na napovedi, bomo lahko kmalu začeli razmišljati tudi o prehranskih bonih. Hrana se vztrajno draži, družinski proračuni pa se prav tako vztrajno krčijo. Upajmo, da se takrat ne bo kdo spomnil besede prehranski vavčerji. Kajti to je čista neumnost. Zato moramo reči bobu bob: kapitalistični sistem, ki smo si ga tako želeli, je povzročil še eno velikansko krizo, morda celo največjo v zadnjih desetletjih. Pa za to ni kriva samo korona, temveč predvsem obstoječi ekonomski sistem, ki omogoča tako neizmerno bogastvo na eni strani ter vse hujšo revščino na drugi. Z drugimi besedami: velikansko neenakost.

Zdaj smo vsi v pričakovanju konca koronakrize, a dejstvo je, da smo hkrati že globoko v ekonomski krizi. Prihaja čas bonov, pomanjkanja dobrin in družbenih nemirov. Zveni črnogledo? Je neizbežno? Neizbežno je, če se bomo še naprej oklepali tega ekonomskega sistema, ki uničuje ljudi in okolje ter spodbuja neomejeno gospodarsko rast, ki služi le najbogatejšim.

Lahko pa se odločimo za pravičnejši ekonomski sistem, ki bo temeljil na sodelovanju in pravičnejši delitvi dobrin. To je ekonomija delitve.

Izbira je naša.