nedelja, 27. januar 2019

Politiki pravijo


Politiki pravijo, da gospodarska rast
prinaša nova delovna mesta,
rešuje revščino in ustvarja
družbo blaginje. Ne drži!

Večja je gospodarska rast,
več je revnih ljudi, peščica bogatih
pa je le še bogatejša. Kar vodi
do sovraštva in družbenega razkola!

Večja gospodarska rast pomeni
večjo proizvodnjo dobrin,
večje izkoriščanje naravnih virov
in bolj uničeno okolje.

Dobrin je že zdaj dovolj
za osnovne potrebe vseh ljudi na Zemlji.
Ne potrebujemo še več gospodarske rasti,
temveč pravičnejšo delitev dobrin.



ponedeljek, 21. januar 2019

Bogati še bogatejši, revni pa …


Lani se je bogastvo svetovnih milijarderjev povečalo za 12 odstotkov oziroma za 2,5 milijardi dolarjev dnevno, medtem ko se je premoženje najrevnejši polovici ali 3,8 milijardi Zemljanov zmanjšalo za kar 11 odstotkov. Danes je v svetu kar 2208 milijarderjev, kar pomeni skoraj še enkrat več kot ob začetku finančne krize pred desetimi leti. 26 najbogatejših ljudi na svetu ima skupaj 1400 milijard dolarjev premoženja, kar je enako premoženju najrevnejše polovice Zemljanov. To so le najbolj izpostavljeni podatki najnovejšega poročila Public Good or Private Wealth (Javno dobro ali zasebno bogastvo) človekoljubne organizacije Oxfam International.

Ko se poglobimo v te številke, se naravnost zgrozimo. Če bi najbogatejši odstotek Zemljanov obdavčili samo z dodatnega 0,5 odstotka, bi zagotovili celo več denarja, kot ga potrebujemo za izobraževanje 262 milijona otrok, ki ne obiskujejo šole, in zagotovili zdravstveno varstvo, ki bi rešilo 3,3 milijone ljudi. Torej vprašanje velikanske globalne neenakosti še zdaleč ni samo ekonomsko vprašanje, temveč predvsem politično. Kdo ima v rokah "škarje in platno", ko gre za obdavčenje? Politiki! Kaj pa mi volilci in državljani? Mar nismo tudi mi soodgovorni, ker izbiramo "korporativne" politike in zgolj hodimo na volitve (ali pa še to ne), potem pa ne naredimo prav nič drugega (ne protestiramo, ne pošiljamo pobud, peticij, pisem itd.).

Davki so vse nižji, kar ima uničujoč vpliv na javne storitve kot je npr. zdravstvo. Vsak dan v svetu umre 10.000 ljudi, ker nimajo dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. Najbogatejši Zemljan Jeff Bezos, lastnik Amazona, ima kar 112 milijard dolarjev premoženja (to da se ločuje, pač ničesar ne spremeni). Samo en odstotek njegovega premoženja znaša toliko, kot celotni zdravstveni proračun za Etiopije, ki ima kar 105 milijonov prebivalcev.

Po drugi strani pa najrevnejši, predvsem ženske, opravijo neverjetno veliko dela – in to zastonj! Če bi vse neplačano delo žensk v svetu (skrb za otroke in starejše, kuhanje, čiščenje itd.) izvajala korporacija, bi imela letni promet v vrednosti 10.000 milijard dolarjev (10 bilijonov). In to delo je družbeno koristno; od tega imajo velike posredne koristi tudi korporacije, saj jim zagotavlja potrebno delovno silo. Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), bi si ga te ženske zagotovo zaslužile.

Ti najnovejši podatki, ki izhajajo iz poročila, ki je bilo objavljeno danes, 21. januarja 2019, le še potrjujejo, kar že vemo. Vedno večja neenakost je uničevalna! Ne verjemite politikom in ekonomistom, ki zagovarjajo neprestano gospodarsko rast. Pravijo, da bomo s tem zaposlili še več ljudi in še več ljudi rešili iz revščine. V resnici pa ta tako opevana gospodarska rast koristi le najbogatejšim, medtem ko revni postajajo le še bolj revni. Da ne govorimo o okolju, ki ne prenese več ekonomskega "razvoja" po meri najbogatejših.

V resnici potrebujemo pravičnejšo delitev globalnih dobrin. Za to imamo več možnosti: od pravičnejših davkov, ki bi bolj obremenili najbogatejše in okoljsko ter družbeno škodljive dejavnosti, do globalnega sklada, ki bo skrbel za enakomernejšo delitev dobrin, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (več v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju).


torek, 15. januar 2019

Mi ljudje, mi Zemljani


Ko vas vprašajo po narodnosti,
jim odgovorite: Človek. 

Ko vas vprašajo po državljanstvu,
jim odgovorite: Zemljan.

Ko vas vprašajo po rasi,
jim odgovorite: človeška.

Ko vas vprašajo po državi izvora,
jim odgovorite: Zemlja.

Ko vas vprašajo po opredeljenosti,
jim odgovorite: človek.

Ko vas vprašajo po prepričanju,
jim odgovorite: človečnost.

Ko vas vprašajo po usmeritvi,
jim odgovorite: človekoljubnost.

Ko vas vprašajo kdo ste,
jim odgovorite: človek in Zemljan;

skupaj: mi ljudje, mi Zemljani.



Slika: Zemljin vzhod (Earthrise, Wikipedia). Prelomna fotografija Zemlje, ki jo je posnel astronavt Bill Anders na ameriški vesoljski odpravi Apollo 8, 24. decembra 1968. Ta fotografija predstavlja prvi posnetek našega planeta iz daljave, iz Lunine orbite. Prizor je imel pomemben vpliv na dojemanje našega planeta, njegove majhnosti, krhkosti in enkratnosti. Med drugim je navdihnil takrat šele porajajoče ekološko gibanje.

nedelja, 13. januar 2019

Diderotov učinek


Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika izvedela, da je Denis Diderot (1713 – 1784), znameniti francoski razsvetljenski filozof, pisatelj, umetnosti kritik in soustanovitelj ter glavni urednik znamenite Enciklopedije (Encyclopédie), v resnih finančnih težavah. Kot dobro znana podpornica razsvetljenskih filozofov, je nemudoma kupila njegovo zbirko knjig; vendar jo je Diderot lahko obdržal doma. Poleg tega ga je za 25 let zaposlila kot svojega knjižničarja in mu vnaprej izplačala celotno plačo.

Diderot, katerega finančno stanje ni bilo nikoli preveč dobro, je nekaj tega denarja porabil tudi za nakup čudovitega škrlatnega ogrinjala. Po določen času je prišel do ugotovitve, da njegovo skromno stanovanje ni dovolj dobro za nov kos oblačila. Da bi ta problem rešil, je najprej zamenjal tapete, potem naslonjač, mizo in tako naprej. Kmalu je zamenjal večino starih stvari z novimi in se ponovno znašel v dolgovih, hkrati pa še vedno hrepenel po novih materialnih dobrinah. (How the Diderot Effect explains why you buy things you don't need)

Svoj »spust« v materializem je leta 1769 popisal v svojem eseju Obžalovanje za mojim starim ogrinjalom (Regrets for my Old Dressing Gown). V njem je opisal, kako je njegovo staro ogrinjalo že po videzu (npr. vidne sledi črnila in brisanja prahu s knjig) izražalo njegovo bistvo – pisateljevanje in literaturo. Z ostalimi predmeti v stanovanju je to ogrinjalo tvorilo harmonijo, četudi v revščini. Ko pa je kupil novega, se je ta harmonija porušila.

Diderojev učinek (Diderot Effect – besedno zvezo je leta 1988 skoval kanadski antropolog Grant McCraken) – torej temelji na dveh predpostavkah o naših potrošniških navadah:
  • stvari, ki jih kupimo, postanejo del naše identitete in se običajno med seboj dopolnjujejo; 
  • če dobimo novo stvar, ki odstopa od te identitete, pa lahko sproži celo vrsto nakupov, da bi ustvarili novo harmonično celoto. 
Diderot je kot filozof prišel do spoznanj, ki nam danes lahko še kako koristijo. Zdaj smo veliko globlje »potopljeni« v materializem, kot so bili ljudje Diderojevega časa. Komercializacija je tako vsesplošno prisotna in prefinjena, da sploh ne opazimo, kako nas uničuje – kot posameznike, kot družbo in celotno globalno okolje. Eden od vidnejših »obrazov« komercializacije je potrošništvo.

Proizvodna podjetja, trgovine in mediji vedo, da stvari, ki nas obkrožajo, sčasoma postanejo del naše identitete ali povedano drugače: ljudje se identificiramo s svojimi stvarmi. Zato prodajalci o izdelkih (in storitvah) ne govorijo kot o materialnih stvareh, temveč jih opisujejo oziroma reklamirajo z osebnostnimi lastnostmi – avto tako lahko izraža moč, svobodo, samozavest itd. S sodobnimi družbenimi mediji, ki jih množično uporabljamo, pa korporacije sledijo našim navadam, zanimanjem, »prijateljstvom« in nam ponujajo natanko to, kar se enostavno vklopi v našo identiteto.

A to jim ni dovolj, zato ves čas ustvarjajo, modernizirajo, prenavljajo, redizajnirajo izdelke, ki v nas sprožajo novo iskanje harmonije. Če kupimo nov telefon, moramo kupiti še celo vrsto novih predmetov (npr. ovitek, slušalke, zaščitno steklo), ki tvorijo novo celoto. Če kupimo nov štedilnik, bomo morda postopno spremenili kuhinjo ali morda kar celo stanovanje. Če kupimo nov televizor, bo morda dnevna soba kmalu postala preskromna in bomo z novimi nakupi iskali novo harmonijo. Če kupimo novo srajco, bomo skoraj zagotovo kupili tudi nove hlače, nogavice itd. Tudi »odstopajoče« darilo, ki presega druge naše stvari, lahko sproži nove nakupe.

Vse to pa je povezano z novimi in novimi stroški, morda krediti, lizingi, prekoračenimi limiti; pomanjkanjem časa; glavoboli in depresijami; alkoholom, drogami in drugimi »stranskimi produkti« potrošništva.

Spust v materializem pa ni povezan zgolj z vidnimi materialnimi dobrinami, temveč tudi z »nevidnimi«. Komercializacija in potrošništvo sta že osvojili tudi področja, ki so povezana s človekovim čustvenim in razumskim svetom. Tako je tudi znanje danes pogosto komercialna dobrina, mogoče je kupiti doživetja (turizem, tematski parki), užitke vseh vrst, itd. Zato danes marsikdo tudi v partnerjih vidi le »izdelek«, ki ga je mogoče zamenjati z boljšim, novejšim. Komercializacija je proces spreminjanja naravnih dobrin, rastlin in živali, družbenih dobrin in celo ljudi v trgovsko (komercialno) blago.

Filozof Denis Diderot nas iz preteklosti nagovarja, naj se ne ujamemo v past nakupovanja novih izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo. To, kar imamo, je lahko popolnoma v redu. Nenazadnje so stvari tu, da nam služijo, ne da nas zasužnjujejo. Čeprav v današnjem skrajno skomercializiranem svetu to ni ne lahko in ne enostavno, poskušajmo analizirati svoj odnos do stvari. Morda je povsem v redu, če obdržimo svojo staro mizo ali pohištvo svojih staršev, čim dlje uporabljamo telefon, dodobra ponosimo svoje »stare cunje« in tako naprej. Raje kot s stvarmi, ustvarjajmo harmonijo z resničnimi prijatelji, s partnerji, s svojimi otroki, z naravo in svojo resnično naravo. Svet nam bo hvaležen.


Slika: Louis-Michel van Loo, Diderot, 1767

torek, 8. januar 2019

Ekonomija delitve, zgodba prihodnosti


Pred več kot 70. leti, leta 1948, smo se v Splošni deklaraciji človekovih pravic zavezali, da bomo vsem ljudem zagotovili »zdravje in blaginjo« (25. člen). Danes, ko smo že globoko zakorakali v 21. stoletje, je še vedno veliko Zemljanov, ki jim kršimo njihove osnovne pravice oziroma njihove osnovne potrebe. Tako je še vedno več kot 800 milijonov ljudi lačnih; 2 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode. A to je le »vrh ledene gore« in sploh ne edini problem človeštva in planeta, ki ga pretresajo še okoljski, ekonomski, politični, migrantski in drugi problemi.

V jedru vseh teh problemov je ekonomski sistem, ki je nastal v drugačnih časih in drugačnih okoliščinah. Ta ekonomski sistem, ki ga s skupnim izrazom lahko imenujemo kapitalizem (še bolj primerno pa »ekonomija rasti«), je številnim ljudem omogočil blaginjo in zagotovil izjemen tehnološki razvoj, posledično pa tudi številne družbene spremembe. Kapitalizem je zrušil toga ekonomska in družbena razmerja fevdalnega sistema in vzpostavil pogoje za rast prebivalstva in večjo blaginjo; za demokratično politično ureditev in človekove pravice; za enakopravnost, svobodo itd.

Ta ekonomski sistem je celo tako uspešen, da danes proizvajamo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji. Hrane, te najosnovnejše človekove dobrine, je po nekaterih podatkih dovolj za kar 10 milijard ljudi, medtem ko nas danes (2019) na planetu živi približno 7,7 milijarde.

Vendar ima ta sistem tudi številne slabosti, ki so danes postale celo grožnja prihodnosti človeštva. Kapitalizem temelji na neprestani rasti proizvodnje in prodaje, na hitremu razvoju tehnologij, transporta in tako naprej. Danes ta rast uničuje planet in nevarno razdvaja človeško družbo (ekonomska neenakost, vojna za naravne vire), ob tem pa vsem ljudem ne zagotavlja blaginje. Kapitalistični ekonomski sistem je po eni strani zelo uspešen, po drugi strani pa skrajno uničevalen.

Zato potrebujemo resnično globoke ekonomske spremembe, tako da tisto, kar je dobro ohranimo, kar je neustrezno oziroma škodljivo, pa zavržemo. Seveda pa preobrazba ekonomskega sistema zahteva tudi spremembe na drugih področjih človeške družbe – v politiki, izobraževanju, v pravnem sistemu itd.

V 21. stoletju torej živimo na gosto naseljenem planetu, ki ga ogrožajo podnebne spremembe in onesnaženo okolje (plastika, jedrsko onesnaženje, onesnažen zrak in vode…); nekateri ključni naravni viri so že kritično izčrpani ali prizadeti (npr. gozdovi, ribje bogastvo, obdelovalna zemlja); hkrati pa je obsežno globalno bogastvo zelo neenakomerno porazdeljeno (družbena neenakost), kar ima za posledico obsežno revščino, migracije in vse pogostejše družbene in tudi vojaške konflikte.

Kako iz tega začaranega kroga? Če pospešimo gospodarsko rast, bomo uničili okolje; če se lotimo samo zaščite okolja, bomo uničili obstoječi ekonomski sistem ter povzročili nepopisno družbeno krizo in tako naprej. Kako torej celovito »nasloviti« posamične krize – ekonomsko, okoljsko in družbeno, ki je v resnici ena sama globalna kriza?

Dejstvo je, da imamo dovolj dobrin za vse Zemljane in jih ne potrebujemo še več oziroma ne potrebujemo še višje gospodarske rasti. Osredotočiti se moramo na enakomernejšo oziroma pravičnejšo delitev teh dobrin. To je vsekakor dobro iz ekološkega in družbenega vidika, kajti če bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za osnovne potrebe, se bodo zmanjšale družbene napetosti; če se ne povečuje gospodarska rast, pa je to dobro za okolje.

Ekonomijo rasti mora nadomestiti ekonomija delitve. Seveda še vedno potrebujemo proizvodna podjetja, a osredotočiti se moramo na drugačne sisteme distribucije (danes to ekonomsko funkcijo neučinkovito in škodljivo opravljajo globalni trgi) in delitve dobrin, ki bodo vsem ljudem na Zemlji zagotovili njihov pravični delež. Kajti globalne dobrine si ne more nihče v polnosti lastiti, saj pripadajo vsem ljudem. To ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, temveč »vsakdo dovolj« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Proizvodna podjetja se morajo osredotočati na kvalitetnejše proizvode, čistejše tehnologije in postopke popolnega recikliranja. Največjo pozornost pa moramo usmeriti na sisteme delitve (distribucije) dobrin, še zlasti na globalni ravni.

In to je morda najtežji korak – začeti z globalno delitvijo dobrin med vsemi državami sveta. Od tu naprej bodo vsi koraki lažji. Če bo vsaka država posebej ukvarjala s »svojo malo« krizo, bo globalna kriza na koncu prizadela vse. 

torek, 1. januar 2019

Državljan, državljanka sveta



25. maja 1948 je nekdanji vojaški pilot Združenih držav Amerike Garry Davis vstopil v ameriško veleposlaništvo v Parizu, se odpovedal ameriškemu državljanstvu in se, pred presenečenimi uradniki, razglasil za državljana sveta. Zaradi tega je imel kasneje veliko težav, večkrat je bil aretiran in izgnan iz različnih držav, kamor je potoval z lastnim »globalnim« potnim listom. Verjel je, da so nacionalne države vzrok za vojne. Čeprav bodo imele države še dolgo v prihodnost pomembno politično in ekonomsko vlogo, pa vendarle že zdaj lahko razmišljamo o ideji državljanstva sveta, kot ideji, ki nas združuje in ozavešča o medsebojni povezanosti ter soodvisnosti.

Pravica do državljanstva je ena od temeljnih človekovih pravic, zapisana v 15. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. Državljanstvo nam jamči določene ugodnosti, ki jih imamo kot državljani; na primer pravico do socialne varnosti, do prostega gibanja, volilno pravico itd. Vendar je pri tem zelo pomembno, kje se rodimo. Imeti državljanstvo ene od skandinavskih držav je zelo drugače, kot imeti državljanstvo ene izmed revnih afriških držav. Ideja državljanstva sveta je tesno povezana z enakopravnostjo vseh ljudi; ne glede na to, kateri državi pripadamo, bi morali vsi ljudje imeti enake pravice.

Zgodovina

Ideja o državljanstvu sveta še zdaleč ni nova. Grški filozof Diogen iz Sinope (umrl leta 323 pred našim štetjem) je na vprašanje od kje prihaja, odgovoril: »Jaz sem državljan sveta (cosmopolites)« (Wikipedija). Mnogo kasneje je ameriški politični filozof Thomas Paine izjavil: »Moja država je svet, moja religija je delati dobro«. Tudi Albert Einstein se je deklariral kot državljan sveta; njegova je znamenita izjava: »Nacionalizem je infantilna bolezen. Ošpice človeštva.« Bahajska vera pa promovira koncept svetovnega državljanstva z mislijo: »Zemlja je ena sama država, človeštvo njeni državljani.«

Kako živeti kot ena družina
Bistvo svetovnega državljanstva je vprašanje, kako živeti skupaj. Ideja svetovnega državljanstva ne nasprotuje pripadnosti neki državi, narodu, tradiciji, kulturi, religiji, prepričanju, temveč nas povezuje kot enakovredne in enakopravne pripadnike človeštva. Nekdo je lahko Slovenec, Iračan, Indijec, Somalec; katolik, musliman, hindujec; ali pripadnik ene izmed 195 držav sveta in govori enega izmed 7097 »živih« jezikov ali pripada kateri koli izmed 290 glavnih etničnih ter 22 glavnih verskih skupin itd. Kaj vse nas vse povezuje? To, da smo vsi ljudje, da živimo na istem planetu in da smo torej državljani sveta. Mar ni to zadostna osnova za skupno življenje v miru in blaginji.

Če pa »gradimo« naše odnose na zgoraj omenjenih razlikah, jih poudarjamo in krepimo ter postavljamo vrednostne lestvice (kdo je višje in kdo nižje, kdo je boljši in kdo slabši), potem ustvarjamo svet konfliktov, revščine in bogastva, vojn in sovraštva. Zlo našega časa je, da se razlike med ljudmi izkoriščajo za krepitev ekonomskih in političnih interesov posameznikov ali posameznih skupin. Ljudje smo si res različni, a to nas kvečjemu bogati, ne pa, da na različnosti gradimo družbo sovraštva, pri čemer ima sovražni govor bistveno vlogo.

Kdor vsaj približno razume ezoterični rek, da »energija sledi misli«, ve, da imajo naše misli (ki se izrazijo z izgovorjeno ali zapisano besedo kot »orodjema« misli) izjemno moč. Naše misli (»obogatene« s čustvi, bodisi pozitivnimi bodisi negativnimi) kreirajo svet v katerem živimo. Vsakdo ima izkušnjo, kako besede v resnici lahko bolijo ali pa nas nasprotno povzdignejo »do nebes«. Morda ni odveč razmisliti o svetopisemskem uvodu: »V začetku je bila beseda.« Postavimo to v vsakdanji kontekst in lažje bomo razumeli, kako se začnejo konflikti in vojne.

A vrnimo se k državljanstvu sveta. Poskušajmo narediti resnično velik korak naprej. Vsaj v duhu postanimo državljani sveta in tako glejmo tudi druge. Naj nas ne motijo razlike – narodne, verske, politične, filozofske ali druge. Ko se srečujemo z drugimi, vedno pred sabo najprej zaglejmo človeka, šele potem mu »dodajajmo« druge oznake in poimenovanja.

Videti človeštvo kot družino, vse ljudi kot državljane sveta, planet Zemljo kot skupni dom, je resnično osvobajajoče. O tem govorijo že pradavni stihi iz Upanišad:

Svet je družina

En je sorodnik, drugi tujec,
pravijo ozkogledi.
Ves svet je družina,
živite velikodušno.

Bodite nenavezani,
bodite velikodušni,
dvignite svoj um, uživajte
plod Brahmanske svobode.


Več: Global Citizen, Global Citizenship,
Slika: zastava državljanstva sveta Garrya Davisa

Maitreja, svetovni učitelj




Ko človeštvo zaide v stisko,
ko potrebuje pomoč, ko je človeštvo
pred velikim razvojnim korakom,
pride učitelj.

Hermes, Šankaračarja, Zoroaster,
Krišna, Buda, Jezus in številni drugi
so pomembno zaznamovali svoj čas
in človeštvu pokazali pot naprej.

Tudi danes, čeprav se nam zdi,
da smo zelo razviti, je takšen čas,
zašli smo s prave poti, tako močno,
da je ogroženo celo naše preživetje.

V ta čas, v ta svet vstopa Maitreja,
učitelj za dobo, ki je pred nami.
Njegovo sporočilo je preprosto,
usmerja nas v dobro prihodnost:

»Prijatelji moji, pozorno prisluhnite, kajti vsem vam prinašam upanje v konec vaših težav, v novo življenje za vse tiste, ki ste pripravljeni sprejeti potrebo po pravičnosti in miru. [Pomanjkanje] tega dvojega, pravičnosti in miru, je danes glavna ovira na vaši poti. Pot do pravičnosti in miru je lahko najti. Zahteva le, da sprejmete medsebojno delitev dobrin. Delite si med seboj in spoznajte prihodnost. Zavrnite delitev in za človeka ne bo prihodnosti. Življenje je preprosto, ko ga vidi oko poznavalca. Naučite se, prijatelji moji, živeti preprosto in resnično ljubiti drug drugega.«


Vir: Share International