petek, 15. oktober 2021

Hrana, revščina in medsebojna delitev dobrin


Pred nami sta dva pomembna dneva, svetovni dan hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, in svetovni dan boja proti revščini, 17. oktobra. Verjetno je vsakomur jasno, da sta hrana in revščina tesno povezani, kajti hrana je najbolj temeljna človekova potreba – hrana je življenje samo. Danes ni problem zadostna količina hrane v svetu, te je dovolj za vse, temveč dostop do nje, ki je mnogim zaradi revščine onemogočen. 

Revščina pa je v samem središču svetovnih problemov. Dokler ne rešimo problema revščine, ne bo nemogoče rešiti svetovnih konfliktov in na tem planetu zaživeti v miru. Prav tako pa je z revščino in hrano tesno prepletena tudi problematika okolja in podnebnih sprememb. 

Svetovni dan hrane

Tematika letošnjega svetovnega dneva hrane je: "Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje".

Kar 3 milijarde ljudi oziroma 40 odstotkov svetovnega prebivalstva si ne more privoščiti zdrave prehrane (FAO), med njimi pa jih je kar 811 milijonov kronično podhranjenih (FAO). Pridelava hrane zaposluje kar 1 milijardo ljudi, hkrati pa pogosto povzroča uničevanje oziroma degradacijo okolja.

Po najnovejših podatkih (WWF, julij 2021) se letno v celotni prehranski verigi (pridelava, predelava, skladiščenje, trgovina, končni uporabniki) zavrže 2,5 milijarde ton hrane, kar pomeni, da kar 40 odstotkov hrane, pridelane za ljudi, propade (v prejšnjem odstavku smo zapisali, da se 40 odstotkov Zemljanov pomanjkljivo prehranjuje; torej gre za identičen odstotek z zavrženo hrano).

Zavržena hrana pomeni tudi 10 odstotkov vse količine izpustov toplogrednih plinov; 4,4 milijona kvadratnih kilometrov po nepotrebnem obdelane zemlje in 760 kubičnih kilometrov zavržene vode. Odpadna hrana je torej še kako povezana z uničevanjem okolja, s potratno porabo vode in s pretiranimi izpusti toplogrednih plinov.

Svetovni dan boja proti revščini

Tematika letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupaj gradimo naprej: konec trdovratne revščine, spoštovanje vseh ljudi in našega planeta".

Ljudje, ki živijo v revščini, se soočajo s kombinacijo številnih problemov: nevarni delovni pogoji, neustrezno bivališče, pomanjkanje kvalitetne hrane, neenak dostop do pravnega varstva, pomanjkanje politične moči, omejen dostop do zdravstvenega varstva. Revščina prav tako sproža nepotrebne migracije, ki povzročajo tako številne družbene konflikte. Revščina pomeni, da ne spoštujemo ljudi; v resnici pomeni, da smo do njih dobesedno sovražni. 

Hrana je dobrina, ki si jo moramo deliti

Če resnično želimo zaživeti v boljšem svetu, se moramo najprej lotiti ključnih problemov človeštva in to na globalni ravni. Začeti moramo pri najosnovnejšem – pri hrani. Ne smemo dopustiti, da tako veliko ljudi nima dostopa niti do osnovne prehrane.

Trenutno stanje ravnanja s hrano je posledica delovanja tržnih sil, ki s hrano kujejo dobičke in z njo špekulirajo. Zato imamo tako neenakomeren dostop do hrane, ki je pogojevan s kupno močjo posameznika, družin in celotnih skupnosti. Zato imamo toliko odpadkov: ker se hrana v delih sveta ne porabi, drugje pa jo tako zelo primanjkuje. Če bi uspeli rešiti ta problem, pa bi tudi pomembno pripomogli k rešitvi okoljskih in podnebnih problemov.

Najenostavnejša rešitev je zato oblikovanje globalnega sistema medsebojne delitve hrane in drugih dobrin za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (Predlog za globalno delitev dobrin). Trgom ne smemo prepustiti usode več milijard ljudi in usode našega skupnega okolja.

Hrano in druge osnovne dobrine si moramo deliti. To je prvi korak k resničnim spremembam v smeri miru in blaginje na tem planetu.


petek, 8. oktober 2021

Čas je za ekonomijo delitve


Kriza, ki jo je povzročil koronavirus, se počasi, počasi poslavlja. Marsikomu se zdi, da se bomo zdaj postopno lahko vrnili v predkoronske čase. Vendar je bolj verjetno, da smo že na pragu nove velike krize, tokrat z ekonomskim predznakom. Morda kdo poreče, da so za to prihajajočo krizo krivi protikoronski ukrepi. Deloma to sicer drži, a v resnici so nastavki krize starejšega datuma in segajo vsaj v leto 2007, ko se je zgodil veliki ekonomski zlom. 

Čeprav je videti, da je bila takratna kriza rešena, pa je bila v resnici le "pokrita". Pokrile so jo velikanske vsote denarja, ki so jih centralne banke in države vse od takrat "zlivale" v globalni ekonomski sistem, predvsem v njen premožnejši del. Ničelne in negativne obrestne mere, velikanske državne subvencije, tako imenovani helikopterski denar, ki je le drugo ime za neposredne finančne spodbude državljanom, predstavljajo "obilno deževje", ki je z denarjem "poplavilo" globalni ekonomski sistem.

Z nastopom koronakrize se je ta proces le še pospešil, tako da imamo danes v obtoku neizmerne količine denarja, medtem ko se realna ekonomija krči, deloma tudi zaradi protikoronskih ukrepov. Posledično se je začel proces rasti cen, sprva energije in surovin, kar pa že povzroča domino efekt po celotni globalni ekonomiji. Poleg energije se zdaj hitro draži tudi hrana, kar pomeni, da milijone ljudi naglo tone v revščino, kar med drugim pospešuje migracije. Če zraven prištejemo še posledice globalnega segrevanja, dobimo nevarno družbeno-ekonomsko-okoljsko-politično zmes, ki lahko kadarkoli eksplodira v krizo globalnih razsežnosti. Kriza bo verjetno izbruhnila kot finančni problem oziroma zlom, saj države in centralne banke s še več denarja tokrat krize ne morejo rešiti, temveč jo tako le še zaostrijo.

Vendar vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Ključnih dobrin – hrane, vode, energije, zdravil itd. – za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi imamo še vedno dovolj, celo preveč. Ni problem pomanjkanje teh dobrin, temveč v njihovi nedostopnosti zaradi velikanskih razlik v finančnem bogastvu – med državami in znotraj njih. Imeti denar pomeni jesti, ne imeti denarja pa pomeni stradati; kar velja tudi za vse druge osnovne dobrine.

Zlom finančne oziroma denarne ekonomije, ki nam vlada zadnjih nekaj desetletij, pa ni nujno nekaj slabega. Finančna industrija (velike banke, borze, zavarovalnice, finančni skladi in mega-korporacije) je postala tako močna, da danes bolj ko ne vlada celotnemu svetu, iz ozadja, v senci. Z zlomom te gigantske industrije imamo priložnost, da ekonomijo spet postavimo na temelje pravičnosti, kjer bodo "igro" vodile države, ki morajo poskrbeti za blaginjo ljudi in okolja, ne pa streči interesom finančne industrije.

Ekonomija prihodnosti mora temeljiti na dobrinah in ne na denarju. Kar pa ne pomeni, da moramo ukiniti denarni sistem; temveč pomeni, da mora denarni sistem (ponovno) služiti izmenjavi dobrin za dobro ljudi in ne finančnim špekulacijam za bogatenje posameznikov. 

Temelj takšne ekonomije pa mora biti globalna delitev ključnih dobrin – hrane, vode, zdravil, energije itd. – ki bo omogočila, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Tega pa ni mogoče zagotoviti brez pristnega mednarodnega sodelovanja med svetovnimi državami.

Z veliko verjetnostjo lahko rečemo, da nas torej čaka nova ekonomska kriza, ki bo povzročila mnogo gorja, hkrati pa bo predstavljala izjemno priložnost, da ekonomski sistem preoblikujemo "po meri" ljudi in planeta. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve. 

Čas je za ekonomijo delitve.

Več: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay