ponedeljek, 27. junij 2016

(Finančni) imperij vrača udarec


Se še spomnite Grčije. Ko so se Grki na demokratičnih volitvah odločili za Sirizo, so doživeli strahovit gnev celotne Europe, vključno s Slovenijo. A koga so Grki v resnici ogrožali? Predstavljali so grožnjo finančnim trgom in njihovi prevladi nad evropsko politiko. Zato so bili kaznovani in ponižani. Zdaj se podobna zgodba odvija v Veliki Britaniji.

Zloglasna bonitetna agencija S&P, ki je v mnogočem pripomogla k finančni krizi 2008, je Veliki Britaniji že znižala bonitetno oceno in to tako rekoč prvi delovni dan po razglasitvi referendumskih rezultatov (Britain loses Triple-A credit rating after Brexit vote). Se je britansko gospodarstvo zrušilo v le enem dnevu? Ne, gre pritisk na neubogljive Britance.

Tako kot Grke, bodo zdaj poskušali tudi Britance ponižati kolikor se le da, kajti če uspe njim, se bodo procesi finančno vodene globalizacije popolnoma ustavili. Tako kot so bili “nezadovoljni” in “jezni” na Grke, so se zdaj tudi naši politiki začeli obnašati do Britancev. In hkrati v en glas zagotavljajo, da smo Slovenci “pridni” in “ubogljivi”. Še več, predsednik Pahor je nemudoma “dejal, da bi bilo v interesu Slovenije, če bi med državami s skupnimi interesi stekli procesi, ki bodo pripeljali do ustave EU-ja z zveznim značajem.” (Pahor: Obstoj Evropske unije je za nas življenjskega pomena)

Kaj hoče predsednik Pahor? Predvsem sporočiti finančnim trgom, da želimo natanko to, kar želijo oni: da smo se pripravljeni odreči svoji suverenosti in se popolnoma podrediti finančnim institucijam, ki obvladujejo EU. Ponuja jim natanko to, čemur so se uprli Britanci na referendumu.

Velika Velika Britanija

Britanci so se že pred 2. svetovno vojno zavedali, kakšno grožnjo predstavlja Hitler. Medtem, ko je večina evropskih držav iskala nekakšne kompromise, se je Britanija, pod vodstvom genialnega Churchilla, pripravljala na vojno in jo skupaj z zavezniki tudi dobila. Zdaj so se Britanci spopadli s finančnim imperijem, ki pa jim že vrača udarec. Britanci so znova pokazali svojo veličino.

Čeprav ima bivši premier Tony Blair mnogo “masla na glavi”, še zlasti zaradi podpore ameriški vojni v Iraku, pa je dobro povzel, zakaj so Britanci glasovali za izstop iz EU: "Mnenja so, da so v nekem smislu izgubili nadzor nad svojo usodo." (Can globalization survive 'Brexit' and Trump?)

"Skorajda polovica (49%) volilcev, ki so bili za odhod, je dejala, da je bil najpomembnejši razlog za odhod iz EU 'načelo, da se morajo odločitve, ki se tičejo Velike Britanije sprejemati v Veliki Britaniji,'" pa je dejal ugledni britanski politik in poslovnež lord Michael Ashcroft. Predsednik Pahor pa Slovenijo po 25. letih samostojnosti drugim “ponuja” v popolno upravljanje. On pa bo lahko še naprej nemoteno opravljal svojo predsedniško vlogo, ki jo vsi dobro poznamo.

Pomembno je, da ne nasedemo histeriji in sovraštvu do Britancev, ki ga v imenu finančnih elit zdaj trosijo mediji, tudi naši. Velika Britanija lahko odlično sodeluje z EU tudi, če je zunaj nje. Nobenega razloga ni, da ne bi. Nam pa Britanci ponujajo priložnost, da tudi sami premislimo v kakšni Evropi želimo živeti: v Evropi, ki jo vodijo neizvoljene finančne elite ali v Evropi suverenih držav, ki med seboj sodelujejo in pomagajo tudi drugim, revnejšim predelom sveta? Kako se bomo torej odločili?


Slika: Occupy.com

petek, 24. junij 2016

Britanci, demokracija in ekonomija


Dejali smo že, da Britanci z izstopom iz EU dejansko bijejo boj z globalnimi finančnimi trgi in silami komercializacije v ozadju (Rog in Brexit); tem silam so zdaj preko demokratičnega referenduma zadali pomemben udarec. Zakaj lahko to trdimo? Ker so takoj po objavi rezultatov borzni indeksi začeli silovito padati. Vendar, ali so za te padce res krivi Britanci?

Povprečnemu bralcu, ki spremlja mainstream medije, se bo morda zdelo, da so Britanci izdali Evropo in povzročili novo globalno ekonomsko krizo. A nič ni dlje od resnice. Globalna kriza je prisotna že zelo dolgo, najmanj pa od leta 2008 in niti za trenutek ni bila rešena. Bilijoni in bilijoni dolarjev, evrov in drugih valut so bili investirani v finančno industrijo, da bi krizo rešili, a so jo s tem le še zaostrili.

Zdaj celo vrabci na strehi čivkajo, da so centralni bankirji (predvsem ameriška, evropska in japonska centralna banka) ponovno napihnili borzne balone, kar je le drugi izraz za poplavo poceni denarja, ki zdaj kroži znotraj finančnih trgov, ne doseže pa tako imenovane realne ekonomije - malih in srednjih podjetij, ki so "hrbtenica" ekonomije. In vse te silne vsote denarja so prispevale države (po diktatu centralnih bankirjev), ki so se morale strahovito zadolžiti in hkrati zategniti pas pri izdatkih za tako imenovano socialno državo (zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo itd.).

Zdaj pa naj bi bili za krizo krivi Britanci? Nikakor. A finančni industriji in medijem ter politikom, ki so pod njenim okriljem, zdaj zelo odgovarja, da za lastne napake okrivijo nekoga drugega. Resnica je, da je zdajšnji ekonomski sistem, ki ga vodi finančna industrija (namesto demokratično izvoljenih vlad), propadel že leta 2008 in da je vse tisto, kar vidimo le še agonija “oživljanja mrtveca”.

Britanci so pokazali, kaj je moč demokracije, proti sebi so imeli praktično vso svojo politiko (razen skrajnih desničarjev, ki pa nikakor ne predstavljajo večine oziroma 52 %, kolikor jih je glasovalo za odhod iz EU), številne intelektualce in umetnike, evropsko politiko, ZDA, vso finančno industrijo in velik del mainstream medijev. 

A vendarle so se odločali s trezno glavo. Kot se spodobi za demokracijo, bi jim morali zdaj čestitati, a se nad njihovo odločitvijo mnogi zgražajo, saj so prizadeli "uboge" globalne finančne trge. Torej, pozdravimo demokratično odločitev Britancev in si prizadevajmo za tisto, kar je zares potrebno: za preobrazbo ekonomskega sistema, ki ga ne bo več vodila svetovna finančna industrija, temveč demokratično izvoljene vlade. 

Potrebujemo ekonomski sistem, ki bo zadovoljeval potrebe ljudi in to vseh (ter tudi okolja), ne pa neuravnovešeno slo finančnih mogotcev po vedno višjih in višjih dobičkih. Namesto ekonomskega sistema pohlepa in sebičnosti potrebujemo ekonomijo medsebojne delitve dobrin in resničnega sodelovanja.


Slika: India.com News Desk 

ponedeljek, 20. junij 2016

Rog in Brexit

Kaj imata skupnega Rog in Brexit? Na videz nič, a če dobro premislimo, če pogledamo “v ozadje” dogajanja, imata mnogo skupnega. Skupen jima je odpor proti komercializaciji, čeprav se tisti, ki se upirajo tem najbolj destruktivnim silam sodobnega časa, tega morda niti ne zavedajo. Sile komercializacije ljudi, družbo, ki jo le-ti sestavljajo in naravo spreminjajo v tržno blago. Nič ni bolj nevarnega in destruktivnega od teh procesov.

Rog

Ljubljana je lepo mesto, temu ni mogoče oporekati. A vendarle se pospešeno komercializira. Vse manj je resnično svobodnih prostorov, vse več je komercialnih površin, kjer se odvijajo takšne ali drugačne plačljive oziroma komercialne aktivnosti. Področje tovarne Rog se tem procesom upira. Rog je oaza svobodnega ustvarjanja, kreativnosti, medsebojne delitve, druženja. Cilj teh dejavnosti ni niti zaslužek niti slava ali uspeh, temveč veselje do izražanja in do življenja samega.

Brexit

Kampanja za izstop Velike Britanije iz Evropske unije je izraz upora proti komercializaciji na mnogo širši ravni. Kdo danes najbolj svari pred izstopom Velike Britanije? Globalni finančni trgi. Zakaj? Ker je proces združevanja Evrope v prvi vrsti proces komercializacije Evrope. Ne rečemo, da je združevanje Evrope slabo samo po sebi, prineslo je mnogo pozitivnih strani (mir, večja svoboda gibanja itd.), a tudi mnogo slabega.

Evropsko politiko samo na videz vodi Evropska komisija in še bolj na videz Evropski parlament. Evropsko politiko določa Evropska centralna banka v imenu globalnih finančnih trgov, ki ne želijo imeti suverenih držav, temveč brezpravne teritorije, ki ponujajo poceni blago - v obliki ljudi (delovne sile) in naravnih virov.

Vse, prav vse se danes pospešeno spreminja v komercialno blago, koristi od tega pa ima le peščica najbogatejših. Zakaj je danes lačnih skorajda milijardo ljudi? Ker je premalo hrane? Ne, ker je hrana tržno blago s katerim špekulirajo globalni finančni trgi. Njim hrana in druge dobrine pomenijo le žetone v globalnem finančnem kazinoju, ki mu rečejo “svobodni trg”.

Britanci zdaj ogrožajo ta velikanski “svobodni trg”, kjer se uničuje identiteta evropskih narodov. Zato zdaj finančni mogotci in politiki, ki jim zvesto služijo, Britancem grozijo s peklom. V resnici Evrope ne uničujejo Britanci, temveč Evropska centralna banka in finančne institucije, ki delujejo v njeni senci. “Svobodni trg” nima ničesar skupnega s svobodo, temveč prej pomeni njeno nasprotje.

Evrope ne vodijo demokratične institucije, temveč “sivi možje”, ki jih nikoli ni nihče izvolil, nikoli jim nihče ni podelil mandata, da odločajo o usodi milijonov ljudi in okolja. Kako so gospodarji Evrope “rešili” begunsko krizo? S trgovino? Turčiji so dali nekaj denarja (za finančne trge nekaj drobiža) in tako prodali usodo tisočih in tisočih obupanih ljudi, ki bežijo iz pekla vojne. So pač le trgovci, drugega niti ne znajo.

Britanci želijo izstopiti iz teh procesov, a proti sebi imajo izjemno silo, vprašanje je, če bodo zmogli sami. Rogovci niso tako velikega “formata”, a tudi oni se upirajo mnogo večji sili, ki jo ne razumejo niti ljubljanski oblastniki sami. Vsi drugi pa le nemočno in tudi brezbrižno opazujemo te procese, čeprav le vsi skupaj tvorimo edino silo - angažirano svetovno javnost -, ki se lahko uspešno upre uničevalnim silam komercializacije.


Slika: Les Echos.fr

torek, 14. junij 2016

Vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo...


“Vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo; slišimo jok, vendar ga ne potolažimo; vidimo žejo, vendar je ne potešimo.” Papež Frančišek

Saj ne, da nismo zmožni sočustvovanja, prizadane nas že trpljenje malega kužka ali mucka; sočustvujemo z žrtvami brezumnih terorističnih napadov, a skorajda nič nam ne pomeni, da vsak dan zaradi lakote in revščine umre več kot 40.000 ljudi, od tega kar 22.000 otrok.

Kakšna je smrt zaradi lakote ali zaradi nedostopnosti zdravstvenih storitev? Si lahko zamislimo mlado mater, ki ji na rokah prav zdaj umira dveletni otrok, ker nima ničesar, kar bi mu dala v usta, ali ker nima možnosti, da bi ga peljala k zdravniku. Kakšna čustva jo prežemajo? Morda tudi jokati ne zmore več.

A številke teh trpečih ljudi so brezimne, za nas nimajo obrazov in nimajo teles. Mediji nam nikoli ne pokažejo umirajočih zaradi lakote, predvajajo pa nam brezkončne posnetke terorističnih dejanj. Ali pa nam v nedogled predvajajo, kako “trpijo” udeleženci brezštevilnih resničnostnih šovov. Ali pa nas pripravijo, da sočustvujemo z športniki (milijonarji), ki izgubijo tekmo ali se jim zgodi kakšna druga “velika krivica”.

Saj ne, da smo dejansko brezsrčni in brezčutni, le vidimo ne ali nočemo videti, kar je zares vredno naše pozornosti in naše skrbi. Tako smo zasuti z različnimi povsem nepomembnimi in neumnimi podobami ter informacijami, da resničnosti sploh ne vidimo več.

Papež Frančišek je pred včeraj (13. 6. 2016) v Rimu, kot prvi papež v zgodovini, obiskal sedež Svetovnega programa za hrano Združenih narodov (World Food Programme). Gre za resnično pomembno globalno organizacijo, ki, kolikor je v njeni (finančni in človeški) moči, blaži posledice skrajno nepravičnega ekonomskega izkoriščevalsko-potrošniškega sistema, katerega sestavni del smo tudi mi sami.

Gre za izjemno pomemben obisk, pa čeprav morda zgolj na simbolni ravni, ki nas opozarja na največji globalni problem in sramoto - lakoto in skrajno revščino. Papež je na obisku dejal: “Hrano mečemo stran, a v nekem smislu gre za hrano, ki je bila ukradena iz miz revnih in stradajočih.” Poudaril je, da zaradi “preobremenjenosti z informacijami” postajamo neobčutljivi do skrajne revščine. “Z drugimi besedami, malo po malo postajamo vse bolj imuni na tragedije drugih ljudi. Dojemamo jih kot nekaj 'naravnega',” je opozoril papež.

“Bombardirani smo s toliko podobami, da vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo; slišimo jok, vendar ga ne potolažimo; vidimo žejo, vendar je ne potešimo.” Papež je nadaljeval z besedami: “Brez obrazov in zgodb človeška življenja postanejo statistika; tvegamo, da zbirokratiziramo trpljenje drugih. Birokracija se ukvarja s papirji, sočutje se ukvarja z ljudmi.”

Kolikokrat slišimo politike in ekonomiste, tudi naše seveda, ki pravijo, da so dolžni zagotoviti finančno vzdržnost in zato ljudem pač ne morajo zagotoviti vseh osnovnih potreb. Komu so to dolžni? Ali pa pravijo, da jim zakon ne omogoča, da bi pomagali ljudem. Kdo je napisal takšne zakone? Kdo jih sili, da se držijo takšnih nečloveških zakonov? (So morda pozabili ali ne vedo, da je bil tudi holokavst zakonsko urejen.) To je suhoparno, neživljensko in zlo birokratsko razmišljanje, brez trohnice sočutja, empatije, človečnosti.

“Resnica je”, je dejal papež, “da ima svet na voljo hrano, znanje, sposobnosti in spretnosti, ne samo za soočanje z izzivi negotove preskrbe s hrano in podhranjenosti, temveč za končanje lakote. “Kar potrebujemo, kar nam manjka, je potrebna volja svetovne javnosti in politična volja, da se sprejmejo nujni ukrepi za soočanje s tem največjim porazom naše skupne človečnosti.”

Razmisliti moramo o papeževih besedah in se vprašati, kaj lahko storimo kot posamezniki in kot skupnost. Vsekakor lahko prispevamo resnično usposobljenim organizacijam, kakršna je na primer Svetovni program za hrano (mogoče je prispevati tudi preko spleta - donation) in karšne še še mnoge druge.

Čeprav je to nujno in potrebno, pa morajo biti naša prizadevanja usmerjena v dolgoročne spremembe, kot pravi papež, “sebične in zgrešene distribucije svetovnih dobrin”. Dokler ne bomo naši politikov prisilili, da začnejo delati tisto, za kar so bili izvoljeni - namreč, da si prizadevajo za blaginjo svojih državljanov in tudi vseh drugih ljudi na planetu - bomo zgolj gasili požare. A tudi to je bolje, kot ne storiti nič.

Pot za odpravo revščine in lakote je vzpostavitev trajnega globalnega sistema medsebojne delitve ključnih globalnih dobrin. Le tako lahko zagotovimo vsem ljudem, da zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. Dokler ne bomo odpravili globalne lakote in skrajne revščine, ne bomo rešili vojaških konfliktov, ne bomo rešili vprašanja beguncev, niti ne bomo rešili okoljskih problemov. Kajti ti problemi so povezani in soodvisni.

Če vidimo bolečino, se odzovimo; če slišimo jok, ga potolažimo; če vidimo žejo, jo potešimo. To je človeško.


Vira: Pope backs quest for zero hunger, Pope Francis Urges Increased Commitment To The Fight For Zero Hunger

Slika: UN News Centre

sobota, 11. junij 2016

Seul, mesto prihodnosti


Ekonomija delitve nam ni nepoznana. V bližnji prihodnosti naj bi Ljubljana uvedla tako imenovano delitev avtomobilov (car sharing); že nekaj let poznamo delitev koles Bicikelj ter Prevoz.org, Knjižnico reči, Zelemenjavo itd. V svetu poznamo brez števila novih oblik ekonomije delitve, ki že in bodo bistveno spremenili podobo prihodnje ekonomije ter s tem družbe kot celote.

Ključna značilnost teh oblik je, da dostop do neke dobrine ni več nujno povezan z njenim lastništvom. Ali z drugimi besedami: ni nam potrebno vsega kar potrebujemo tudi kupiti. Številne stvari si lahko delimo, kar pomeni, da z manj dobrinami lahko zadovoljujemo več svojih potreb, to pa je pomembno tako z vidika učinkovitosti (ekonomičnosti) kot tudi iz okoljskega vidika.

“Delitev stvari, kot so avtomobili, oblačila, sobe in knjige, je bolj ekonomično in tudi boljše za okolje, kot da jih imamo v lasti. Delitev izkušenj, znanja, informacij in ustvarjalnih del včasih ustvarjajo nove možnosti in priložnosti za nekoga drugega. Vse to je mogoče videti, ko se odločite, da boste delitvi stvari z drugimi dali prednost pred njihovim lastništvom.” (Seoul Draws a City Through Sharing)

Si lahko zamislimo družbeno skupnost, ki sistematično razvija različne sisteme delitve in tako omogoči ljudem boljši dostop do dobrin, manjše okoljske obremenitve in večjo povezanost med ljudmi. Takšna skupnost prihodnosti je južnokorejski Seul, ki že nekaj let razvija model mesta, kjer ima ekonomija delitve pomembno vlogo.

Župan Won-soon Park je že leta 2012 razglasil Seul za “mesto delitve” (Sharing City), danes pa lahko rečemo, da ima na tem področju vodilno vlogo. V nedavno objavljeni odprtokodni e-knjigi Seoul Draws a City Through Sharing (Seul mesto vodi s pomočjo delitve) so objavljeni ključni razlogi za odločitev, da gredo po tej poti (Shareable):

"Za reševanje problematike socialne varnosti, okolja in delovnih mest v okviru obstoječega ekonomskega sistema, mora javni sektor odigrati pomembnejšo vlogo. Vendar z omejenimi proračunskimi zmogljivostmi enostavno ni mogoče ves čas krepiti javnega sektorja. Seul mora najti načine za reševanje problemov brez dodatnih sredstev. Edini način je uporaba obstoječih virov, ki so že v uporabi. Delitev pa je potrebna tudi za povrnitev duha skupnosti, ki se je izgubil v času industrializacije in urbanizacije."

Kot “mesto delitve” se je Seul osredotočil na naslednja področja:

- reševanje prometnih zastojev in onesnaževanja okolja z uveljavitvijo sistemov delitve avtomobilov (car sharing), kjer si je mogoče izposoditi avtomobil, ko ga potrebujete;

- reševanje pomanjkanja parkirišč z delitvijo prostih parkirnih mest;

- reševanje pomanjkanja namestitvenih kapacitet za turiste z delitvijo prostih stanovanjskih zmogljivosti;

- zmanjševanje bremena naraščajočih stroškov gospodinjstev z delitvijo otroških oblačil, pripomočkov in knjig;

- boljša izraba neizkoriščenih prostorov v javnih stavbah, ki jih odpirajo za skupnost.

Seul se je sistematično lotil mnogih problemov s katerimi se soočajo številna mesta in skupnosti po celem svetu. Prihodnosti ne moremo graditi na stalni rasti, temveč na učinkovitejši izrabi obstoječih virov ter tesnejši povezanosti med pripadniki skupnosti. Mesto je našlo odgovor na številne izzive in se podalo na pot delitve in nam vsem pokazalo, da je takšna prihodnost mogoča. Slogan mesta je “delitev - življenjski stil prihodnosti”:

"Razlog našega prizadevanja za delitev ni toliko namenjen sedanjosti, temveč prihodnosti, saj potrebujemo proces naravnega sprejemanja novega gibanja z odkrivanjem vrednot in zmožnosti delitve ter izboljšanja zakonov in predpisov v okviru družbenega konsenza. Delitev ni nasprotje lastništva niti zdravilo za vse bolezni. Vendar nam lahko uspe z uporabo obstoječih virov, namesto, da ustvarimo vse, kar potrebujemo; ter z delitvijo znanja in spretnosti ter z navdihom. Z dialogom pa, do katerega neizogibno pride v tem procesu, lahko povrnemo duha skupnosti, ki smo ga za nekaj časa izgubili. Delitev, ki poganja korenine v našem vsakdanjem življenju - to je prihodnost, ki si jo želimo".


Slika: Shareable