petek, 30. december 2011

2012

2011 - leto prebujenja

Ozrimo se najprej v iztekajoče leto. Leto 2011 je predvsem leto prebujenja človeštva. To leto sta najbolj zaznamovala dva dogodka oziroma procesa: arabska pomlad in gibanje Okupirajmo ali Mi smo 99%. Eno in drugo bo imelo velik vpliv na našo prihodnost.

Sporočilo arabske pomladi je jasno: noben, še tako okruten diktatorski režim nima prihodnosti, ljudje so za svojo svobodo pripravljeni storiti vse, tudi žrtvovati svojo življenja. Ne gre samo za diktature, sporočilo je namenjeno vsem politikom, ki delujejo ali bodo delovali proti interesom svojih državljanov. Ključno sporočilo in zahteva arabske pomladi je: svoboda za vse.

Drugi ključni dogodek leta 2011 je gibanje Okupirajmo oziroma Mi smo 99%. Gibanje se je začelo že maja v Španiji, a pravo obliko je dobilo z septembersko zasedbo Wall Streeta (Occupy Wall Street), kjer se je tudi oblikovalo glavno sporočilo - Mi smo 99%. Simbolno in dejansko sporočilo gibanja je, da se človeštvo zaveda, da mu (dejansko že tisočletja) vladajo elite (1%), ki vedno poskrbijo predvsem zase in da so stare poti, ki prinašajo korist samo tem elitam - ekonomsko tekmovanje, izkoriščanje drugih ljudi in okolja, špekulativno poslovanje, neprestana gospodarska rast - za človeštvo kot celoto povsem neustrezne in preživete. Ključno sporočilo in zahteva gibanja Okupirajmo je: blaginja za vse.

Rečemo torej lahko, da se je v letu 2011 jasno oblikovalo sporočilo in zahteva človeštva: svoboda in blaginja za vse. A tokrat ne gre samo za željo prosvetljenih posameznikov, temveč za jasno sporočilo milijonov in milijonov ljudi po vsem svetu. Tega sporočila ne bo smel preslišati noben resen politik, ki bo želel delovati na dolgi rok.


2012 - leto uveljavljanja novega

Ključno vprašanje leta 2012 bo, kako do “svobode in blaginje za vse”? Če pozorno preučimo dogodke v letu 2011, so nove poti že začrtane, še zlasti v okviru gibanja Okupirajmo. Gibanje skuša doseči širšo vključenost v procese odločanja in uveljavlja nove ekonomske oblike.

Širša vključenost v procese odločanja

Demokracija sicer zagotavlja, da imajo ljudje vpliv na izbiro svojih voditeljev, a ti so demokracijo uspeli zožiti na volitve, medtem ko vse ostalo poteka bolj ali manj v okviru različnih interesnih združenj oziroma političnih strank. Dejansko nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo, da bi ljudje lahko bolj sodelovali pri različnih odločitvah, ki se neposredno tičejo njihovega vsakdanjega življenja. A ne gre samo za politične odločitve na vseh nivojih, temveč tudi za ekonomske odločitve. Večina podjetij danes deluje kot najbolj skrajna oblika diktatur s povsem togo hirearhično strukturo, brez možnosti soodločaja drugih udeležencev v procesu poslovanja (zaposleni, lokalne skupnosti, zastopniki interesov okolja itd.).

Nove ekonomske oblike

Nova gibanja uspešno uveljavljajo nove ekonomske oblike, ki “delujejo” po principih pravičnosti, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Ekonomije ne dojemajo več kot ločenega družbenega področja, temveč kot družbeno-ekonomsko celoto, kajti blaginja posameznika in posamezne ekonomske organizacije je odvisna od blaginje celotne skupnosti. Nove družbeno-ekonomske oblike dajejo prednost dostopu pred lastništvom dobrin, skupni uporabi ali so-uporabi nekaterih dobrin, oblikovanju skladov iz katerih se zadovoljuje potrebe vseh in tako naprej. Seveda bodo današnje ekonomske oblike preživele, tudi individualna potrošnja in lastnina, spremembe na številnih področjih pa bodo neizogibne, če želimo ohraniti planetarno okolje in hkrati vsem ljudem zagotoviti blaginjo.

Leto 2012 bo torej začetek dolgotrajnega obdobja družbeno-ekonomskih sprememb in uveljavljanja novih političnih in ekonomskih oblik v smeri “svobode in blaginje za vse”. Če s temi spremembami ne bomo odlašali, bodo postopne oziroma evolutivne, če bomo probleme sveta skušali reševati na stare načine, pa bodo spremembe nenadne oziroma revolucionarne. Vsekakor je boljša prva pot.

Srečno 2012.

nedelja, 18. december 2011

Zbogom gospodarska rast

Kar številni aktivisti in strokovnjaki poudarjajo že dlje časa, je zdaj končno izrekel tudi visok politik in to celo - nemški finančni minister. Minister Wolfgang Schäuble je za tednik Die Zeit zapisal: "Tako kot se moramo boriti proti lakoti v svetu, moramo tudi omejiti gospodarsko rast v naših zahodnih državah." Vir: Dnevnik (in tudi vse drugo, kar je v navednicah)

Kdor samo malo logično razmišlja, ve, da gospodarska rast v nedogled ni mogoča. Te namreč planetarno okolje preprosto ne more preživeti in posledično je ne more preživeti niti človeštvo. Gospodarska rast je smiselna do neke meje, ki jo določata blaginja neke družbe in zmožnost planetarnega okolja.

Razvite države - večina evropskih držav, ZDA, Japonska in še nekaj držav - so kot celota že dosegle in celo presegle blaginjo, ki omogoča njenim prebivalcem kvalitetno življenje (visok standard, visoka raven storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, razvita infrastruktura itd.). Problem je, da te blaginjo ne uživajo vsi prebivalci teh držav in kar je še huje: razlike med bogatimi in revnimi se drastično povečujejo.

"Zahodna gospodarstva so dosegla določeno raven nasičenosti. V teh razmerah so naši cilji in naloge predvsem nadzor nad neenakostjo in napetostmi, ki bi bile njene posledice," pravi minister Schäuble. Torej ne potrebujemo gospodarske rasti, potrebujemo pa soočenje z vse večjo neenakostjo in njenimi vse hujšimi posledicami (nezadovoljstvo, frustracije, revščina, brezposelnost, ki se izražajo skozi številne družbene konflikte). Z drugimi besedami: v materialnem smislu imamo vsega dovolj (in celo preveč), a le kot celotna družba, medtem ko so znotraj družbe razlike (pre)velike in te povzročajo največje probleme.

Razvite države poleg tega že dolgo preobremenjujejo planetarno okolje in se še vedno obnašajo, kot da niso ničesar krive in za nič odgovorne (zadnji primer je Kanada, ki je zaradi lastnih - predvsem naftnih - interesov preprosto izstopila iz Kjotskega protokola o omejitvah izpustov toplogrednih plinov v ozračje).

Če nimamo gospodarske rasti, pravi nemški finančni minister, to še “ne pomeni, da je naša gospodarska politika neuspešna, ampak da smo dosegli visoko raven blaginje za večji del prebivalstva, kar morajo drugi šele doseči. To moramo sprejeti."

Zdaj moramo torej najti nove politične in ekonomske poti, ki ne bodo slonele na neprestani gospodarski rasti, temveč na trajnostnem razvoju (kvaliteta pred kvantiteto) in na pravičnejši porazdelitvi rezultatov tega razvoja. Nove, okoljsko sprejemljive tehnologije in novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi, so edina prava pot v prihodnost.

torek, 13. december 2011

Ljudje, ki delijo

“Mi delamo delitev zabavno, poceni, zeleno in enostavno.
Mi dokazujemo, da je delitev rešitev za naše globalne probleme.
Mi smo ljudje, ki delimo.
Mi mislimo, da je delitev smiselna, kaj pa vi?”

V Veliki Britaniji obstaja zanimivo gibanje, ki se imenuje The People Who Share (Ljudje, ki delijo). Pravzaprav gre hkrati za gibanje in za spodbujanje socialnega podjetništva (social enterprise). Posvečajo se cilju, da bi “izgradili svet, v katerem bodo ljudje delili svoje spretnosti, čas, vire, znanje, odgovornost, priložnosti, ideje, dobrine, storitve in stvari.” Cilj gibanja je spodbuditi 10 milijonov Britancev, da bi delili v svoji lokalni skupnosti in tudi širše.

Delitev se je že tako prijela, da se danes že govori o novi vrsti ekonomije, ki se imenuje ekonomija delitve (Sharing Economy), o novem sektorju - sektor delitve (sharing sector) in o ljudeh, ki delijo (sharers).

Sektor delitve

Sektor delitve je nov hitro rastoč družbeno-ekonomski sektor, ki vključuje: delitev avtomobilov (npr. Zipcar), prodajno izmenjavo stvari (swap trading; npr. Swap.com) in spretnosti (skill swapping; npr. Swapaskill.com, glej Guardian), časovno bančništvo (time banking; npr. TimeBanks USA, prosto kroženje dobrin (freecycling; npr. Freecycle.org), recikliranje, prodajo že rabljenih stvari (shwopping), začasno oddajo/najem stvari (peer2peer rental; npr. Zilok), delitev zemlje (npr. Landshare), delitev sedeža v avtu (liftshare), delitev znanja itd.

Sektor delitve se naglo veča in imel bo pomemben vpliv na ekonomijo prihodnosti. Nekatera velika podjetja so že zaznala pomen delitve, tako na primer ameriška avtomobilska korporacija General Motors podjetju za sosedsko delitev avtomobilov RelayRides omogoča enostavno odklepanje in zaklepanje avtomobilov z mobilno storitvijo OnStar. S tem se možnost delitve avtomobilov zelo poveča; dejstvo je, da so takšen podjetniški način delitve prepoznale tudi velike firme.

Ekonomija delitve

“Delitev je učinkovitejši način uporabe planetarnih virov; ekonomija delitve omogoča, da ljudje in planet živimo v sozvočju; pri ekonomiji delitve je dostop je pomembnejši kot lastništvo, izkušnje so pomembnejše od posedovanja in premoženje, ki ga imamo, ima večjo vrednost,” med drugim pravijo pri svoji viziji v gibanju The People Who Share (Our Vision).

Kaj pa pri nas

Tudi pri nas lahko opazimo premike v smeri ekonomije delitve:

Zmenek z drugo obleko je primer izmenjave starih, a še uporabnih oblačil. Dogodek je bil zabaven, koristen in “zelen”, saj so s tem dogodkom po ocenah organizatorjev prihranili oziroma "ohranili 900.000 litrov vode, 6000 kWh električne energije in 1,5 kilograma pesticidov."

PosodiAvto je slovenska različica sistema sosedske delitve avtomobilov.

BicikeLJ je sistem delitve koles, ki so ga organizirali v Ljubljani.

Sejem medsebojne delitve je enostavna oblika izmenjave različnih stvari.

Skratka možnosti, priložnosti in idej je veliko. Samo uresničiti jih je treba.

petek, 2. december 2011

Zakaj je delitev tako pomembna


Ekonomisti in politiki so naravnost fascinirani nad državami, ki imajo visoko gospodarsko rast. Kitajska (trenutno ima več kot 10% gospodarsko rast - Wikipedia), Indija (več kot 11% rast), Brazilija in še nekatere druge države se skokovito razvijajo, ljudem se viša standard in vsa podjetja drvijo na te trge, saj stare gospodarske sile kot so ZDA, Evropa in Japonska vse bolj pešajo in se spopadajo z recesijo. Razvijajoči trgi so trgi z več sto milijoni novih potrošnikov. Pa je to res tako dobro?

Primer avto

Brez avtomobila si komajda lahko predstavljamo sodobno življenje. Imeti avto pa je hkrati tudi statusni simbol. In milijoni Kitajcev, Indijcev in drugih Zemljanov prihaja do standarda, ki jim bo omogočil dostop do novega avtomobila. Imajo pravico do njega? Seveda, zakaj pa ne. So kaj drugačni kot mi? A kaj to pomeni za naš planet?

Avto je eden najbolj kompleksnih izdelkov za široko potrošnjo na svetu. Že izdelava avta pomeni veliko uporabo naravnih virov in že v fazi izdelave so pritiski na okolje zelo veliki. Izdelava novega avta - še preden naredimo prve kilometre - pomeni izpuste od 6 ton CO2 v ozračje za majhne avtomobile do 35 ton CO2 za velike avtomobile (The Guardian). Medtem, pa povprečen avto na 10.000 km vožnje izpusti v ozračje še približno 1,6 tone CO2 (Green Options). Vemo kam nas to vodi.

Koliko motornih vozil (poleg osebnih avtomobilov se v to kategorijo štejejo še manjša dostavna vozila in kombiji - uporabljali bomo izraz avtomobili, ker le-ti daleč prevladujejo) imajo posamezne države na prebivalca? Na prvem mestu je Monako z 863 avtomobili na 1000 prebivalcev (Wikipedia) na 2. mestu so ZDA z 828 avtomobili na 1000 prebivalcev, Slovenci smo na 18. mestu s 562 avtomobila na 1000 prebivalcev (torej ima vsak drugi Slovenec avto, vključno z dojenčki).

Kitajska je na 115. mestu s 37 avtomobili na 1000 prebivalcev, Indija je s 15 avtomobili na 1000 prebivalci na 127 mestu. Indija ima že več kot 1,2 milijardi prebivalcev, Kitajska pa preko 1,3 milijarde. Kaj bo torej z našim ubogim planetom, če bodo Kitajci in Indijci dosegli naš standard in želeli toliko avtomobilov kot mi. V letu 2007 je bilo na svetu dobrih 800 milijonov avtomobilov (Wikipedia).

Če bi samo Kitajci in Indijci imeli 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev, bi samo to zneslo več kot 1,2 milijarde vozil, pa sploh nismo upoštevali Brazilije in vseh drugih hitro rastočih držav. Ali še drugače: če bi bilo na vsem planetu 500 avtomobilov na 1000 prebivalcev (torej manj kot jih je trenutno v Sloveniji), bi po Zemlji vozilo 3,5 milijarde avtomobilov.

A kako rešiti ta problem? Se voziti z avti in ohraniti planet pri življenju?

Ena rešitev so zagotovo avtomobili na alternativni pogon, a še vedno bi porabili izjemno veliko naravnih virov. Druga rešitev (oziroma kombinacija obeh) je v delitvi avtomobilov (Zakaj bi vozili svoj avto) oziroma na splošno - v ekonomiji delitve.

V ZDA že sedaj deluje več oblik delitve avtomobilov (npr. Zipcar, Relay Rides, Zimride), ki postajajo vse bolj priljubljene, prav tako tudi drugje po svetu (Car Sharing). Z delitvijo avtomobilov se zmanjša število novih avtomobilov (14 do 18 avtomobilov manj na cesti na en avto v sistemu delitve - Springwise.com), znatni pa so tudi finančni prihranki in manj je skupaj prevoženih kilometrov.

Torej namesto, da imamo vsak svoj avto, si lahko več ljudi deli en avto, s tem se znižajo stroški posameznikov in obremenitve okolja.

A ne gre samo za avtomobile, podobno si je mogoče deliti še številne druge stvari. Drugače preprosto ne bo šlo.

Več na: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe

četrtek, 24. november 2011

Ne več, temveč bolje

“Največje slepilo na svetu je izrazit poudarek na lastnini in verjetje, da je sreča odvisna od stvari, materialnih dobrin in udobja.” (Alice A. Bailey: Glamour, A World Problem)

Zgornja misel je izjemnega pomena ra razumevanje današnjega sveta in situacije v kateri smo se znašli. Pogosto vso odgovornost za današnjo globoko krizo prevalimo na finančne institucije, korporacije, politike itd. V določeni meri je to sicer upravičeno, a družbo kot celoto vendarle tvorimo vsi skupaj (vsakdo nosi vsaj zelo majhen delček odgovornosti za svet v katerem živimo, nekateri pa seveda mnogo več oziroma zelo veliko). In praktično celotna človeška družba je globoko zaslepljena z lastnino, materialnimi dobrinami, denarjem in bogastvom.

Seveda nam je jasno, da potrebujemo materialne dobrine. Potrebujemo jih najprej za preživetje in v širšem smislu za blaginjo. A blaginja ne pomeni, da potrebujemo zelo veliko dobrin, denarja, bogastva. Živeti v blaginji pomeni “živeti dobro”. In za takšno življenje ne potrebujemo več in več in več dobrin. Naš znameniti filozof Slavoj Žižek je nedavno izjavil: “Nočemo višje življenjske ravni, hočemo boljšo življenjsko raven.” (Vir: Mladina) Blaginja v resnici ni višja življenjska raven (življenjski standard), temveč boljša ali dobra življenjska raven.

Živeti bolje še zdaleč ne pomeni, da moramo imeti več materialnih dobrin in vložiti večino svojega časa in energije v njihovo pridobivanje. Lahko pomeni delati manj (ne na primer 10 in več ur, kolikor danes dela marsikateri zaposleni - in tudi “nezaposleni”), se več družiti s prijatelji, imeti več časa za družino in skupnost, se udeleževati kulturnih prireditev in aktivnosti, se izobraževati, odkrivati skrivnosti življenja, skrbeti za druge in še bi lahko naštevali.

A večina je tako “zaposlena” v boju za višji življenjski standard (še več pa se jih posledično bori za preživetje, ker jih višji življenski standard prvih oropa celo za osnovne dobrine), da nimajo časa in energije, da bi se posvetili “boljši življenjski ravni” oziroma preprosteje rečenu: boljšemu življenju.

Namesto, da stremimo k več, višje in hitreje, se osredotočimo na dovolj, počasneje in bolje. Dejansko potrebujemo dovolj dobrin in boljše življenje. Latinski pregovor pravi: “Pauca sed bona”, kar pomeni “malo, a dobro”. In malo vsekakor ne pomeni pre-malo.

Če torej res želimo spremembe in izhod iz krize, potem si prizadevajmo le za toliko dobrin, kolikor jih zares potrebujemo in ustvarjajmo “dober” oziroma srečnejši svet. Med imeti in biti srečen ni prav nikakršne povezave.

Slepila “umrejo”, ko jim večina odreče pozornost oziroma svojo energijo. In ko se znebimo zgoraj omenjenega slepila “materialnosti” bomo veliko lažje sodelovali, se spoštovali, si pomagali in si delili dobrine. In vsi živeli bolje.

sreda, 16. november 2011

7.000.000.000

31. oktobra 2011 je število svetovnega prebivalstva naraslo na 7 milijard. In število prebivalcev se bo še povečevalo, zaenkrat nas je vsak dan več za približno 214.000 (torej v desetih dneh za več kot eno Slovenijo prebivalstva).

Pri tem se lahko vprašamo: ali res lahko živimo na sedanji način? In kakšen je sedanji način:

  • med seboj tekmujemo za naravne vire, ki jih ni na voljo v neomejenih količinah,
  • razvoj enačimo z gospodarsko rastjo,
  • konkurenčnost/tekmovalnost imamo za najbolj čislano vrlino itd.

Je res mogoče, da bi 7 milijard ljudi živelo v miru in hkrati tekmovalo za naravne vire (za vodo, energetske vire, zemljo, gozdove itd.)?

Končni izzid te splošne globalne tekme, je lahko samo uničenje planeta in s tem tudi človeštva. Kajti ekonomska tekma (konkurenčnost) še zdaleč ni športna tekma, to je hudo okrutna tekma, v kateri poraženci umirajo zaradi lakote, hude revščine, zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd.

Ne samo ekonomska tekma, tudi tekma med politiki ne prinaša nič dobrega. Koliko energije bo šlo na primer samo za zdajšnje predčasne volitve v Sloveniji. Z volitvami ni sicer nič narobe, a politiki se morajo znati tudi dogovoriti in dogovore izpeljati. Njihova osnovna naloga ni reševanje finančnih trgov in zagotavljanje pogojev za neprestano gospodarsko rast, temveč zagotavljanje pogojev, da “njihovi” državljani lahko živijo v blaginji. In to vsi, ne samo “njihovi” državljani.

Nad številom prebivalstva bi se morali v resnici zamisliti. Prvi problem je resda hitra rast prebivalstva, a ta že kaže znake umirjanja; dejstvo je tudi, da se z rastjo standarda skorajda avtomatično zmanjša potreba po velikemu številu otrok.

Drugi problem pa je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva oziroma globalnih virov/dobrin. Ta izjemno nepravična porazdelitev, ki je rezultat neusmiljene tekme za dobrine, je temeljni vzrok večine največjih konfliktov človeštva - v preteklosti in tudi danes.

Zato je edina prava pot v prihodnost, v kateri bo lahko v miru živelo 7 milijard in tudi več ljudi, medsebojna delitev dobrin. Gre za enostaven dogovor na globalni ravni, ki bi omogočil, da bi se vsaj najbolj ključne dobrine delile med državami s ciljem, da dosežejo vse ljudi.

Namesto, da se politiki danes posvečajo edino reševanju finančne krize, bi se morali dejansko posvetiti blaginji ljudi. Brez pravične delitve globalnih dobrin je nikakor ni mogoče doseči.

Torej, če 7 milijard ljudi tekmuje za dobrine, jih nikoli ne bo dovolj za vse, če si jih deli, jih je.

ponedeljek, 7. november 2011

Medsebojna delitev kot dejstvo

Veliko smo že razmišljali o medsebojni delitvi in o velikem pomenu tega principa za prihodnost človeštva, a nikakor ne moremo dovolj poudariti za kako pomembno temo gre. Uveljavitev tega principa predstavlja velik razvojni korak v človeški zgodovini. Medsebojna delitev deloma izhaja iz nuje, deloma pa iz zavedanja.

Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.

Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.

Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.

Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.


1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva

Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.

A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.

Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.


2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin

Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.

Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.

Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.  

Cilj ekonomije delitve:
  • ekonomična uporaba finančnih in materialnih virov,
  • manjša obremenjenost okolja,
  • večja povezanost med posamezniki in med skupnostmi.

3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva

Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.

Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).

Cilji pravične delitve ključnih skupnih dobrin:
  • zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov - predpogoj za blaginjo človeštva,
  • pravičnost kot predpogoj miru,
  • trajnostni razvoj planeta.

Medsebojna delitev torej ni zgolj princip oziroma ideal, v katerega verjame nekaj posameznikov, temveč se že uveljavlja v praksi. Prihodnosti si brez medsebojne delitve ni več mogoče predstavljati. Zdajšnje tekmovanje (konkurenčnost) za dobrine, na kateri sloni celoten ekonomski in tudi politični sistem, bo nadomestila medsebojna delitev. To je že dejstvo.

petek, 4. november 2011

8 od 10 Britancev delitev osrečuje

Nova študija z naslovom Velika ekonomija delitve: poročilo o medsebojni delitvi v Veliki Britaniji (The Great Sharing Economy: A Report into Sharing Across the UK) ugotavlja, da je kar 80 odstotkov Britancev srečnejših, če si medsebojno delijo.

Poleg te ključne ugotovitve, iz študije izhaja še:

  • sedem od 10 Britancev pravi, da se z delitvijo poveča njihovo samozaupanje;
  • prebivalci Velike Britanije (VB) imajo več stvari kot kdajkoli prej; povprečen otrok ima v lasti preko 75 različnih igrač, elektronskih naprav in podobnih stvari;
  • prebivalci VB si delijo manj kot v pretekli generaciji, s tem da je danes več domov z le enim prebivalcem in več avtomobilov z le enim voznikom (vsak dan je v VB v avtih na poti 38 milijona prostih sedežev) ;
  • prebivalci VB želijo več deliti z drugimi; več kot polovica prebivalstva bi rada našla načine, kako deliti storitve in stvari v svojih lokalnih skupnostih;
  • eden od treh prebivalcev VB bi želel z nekom iz okolice deliti svoj vrt, če bi ta na njem vzgajal zelenjavo ali rože;
  • 75 % Britancev verjame, da je medsebojna delitev dobra za okolje; 6 od 10 bi jih delilo vožnjo z avtomobilom, če bi za to imelo možnost;
  • prebivalci VB ne mislijo, da so dobri v medsebojni delitvi; bolj ko so revni, težje se jim zdi deliti z drugimi;
  • 47 % se zdi delitev izven kroga družine neprijetna;
  • Britanci najlažje z drugimi delijo steklenico vina, skodelico čaja in pico, najtežje pa zobno ščetko, bančni račun in kopalno kad.
Kaj nam pove raziskava? Da medsebojna delitev ljudi osrečuje in veča njihovo samozaupanje; da so ljudje pripravljeni deliti, če bi za to le imeli možnost, vendarle vseh stvari ne želijo deliti (npr. osebni in intimni predmeti) in da je delitev koristna - za ljudi (iz finančnega in psihološkega vidika) in za okolje.

Vir: Shareable

četrtek, 27. oktober 2011

Vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve

“Čisti tržni pristop k razvoju se je revnim v svetu povsem izneveril. Če svetovna ekonomija želi služiti interesom vseh ljudi, mora biti v prvi vrsti usmerjeni k trajnemu zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, kar pomeni, da mora temeljiti na resničnem večstranskem sodelovanju in ekonomski delitvi.” (Rajesh Makwana in Adam Parsons, Sharing The World's Resources)

Danes še vedno veliko ljudi verjame v neizmerno učinkovitost tržnih mehanizmov, s pomočjo katerih domnevno lahko rešimo hudo krizo, v kateri se je znašel večji del sveta. Tržni mehanizmi so utemeljeni na konkurenčnosti, tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti, kar pomeni, da prinašajo koristi zgolj nekaterim, na račun vseh ostalih.

Čeprav je konkurenčnost iz podjetniškega vidika res videti nekaj koristnega, pa je za velik del človeštva izjemno destruktivna. Sedem milijard ljudi, kolikor nas je trenutno v svetu, preprosto ne more tekmovati - konkurirati za dobrine od katerih je odvisno naše preživetje (npr. hrana, voda, zdravila). To slej ko prej vodi v (samo)uničenje človeštva in planeta.

Zato je prva naloga ekonomije omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, ki so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Samo tako lahko zagotovimo pravičnost, ki je edina prava podlaga za mirno sobivanje med vsemi ljudmi na planetu.

Da bodo ključne dobrine, ki jih je v svetu v zadostnem obsegu, res dosegle vse ljudi, morata tržni mehanizem nadomestiti “resnično večstransko sodelovanje in ekonomija delitve”. To pa lahko dosežemo le v okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares predstavlja človeštvo kot celoto. Z ustanovitvijo nove agencije znotraj OZN, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med posameznimi državami, bi enostavno rešili problem velike revščine in lakote, ki predstavljata velikansko sramoto za sodobno človeško družbo.

Vzpostavitev trajnega mednarodnega mehanizma delitve dobrin bi odnose med državami dvignila na novo, zrelejšo raven. Trgi bodo še vedno obstajali, le da bodo morali biti bolje regulirani in nadzorovani. Skratka, tržnim mehanizmom moramo preprečiti, da s svojimi ravnanji povzročajo takšne velikanske razlike v porazdelitvi ključnih globalnih dobrin, kakršne poznamo danes.

Resnično vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve zato predstavljata pravo pot za izhod iz današnje globoke krize človeštva.

sreda, 12. oktober 2011

Človeštvo, Zemlja, blaginja

Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina vojn, konfliktov, podrejanja in izkoriščanja drugih, nerazumevanja in nespoštovanja drugače mislečih  itd. V osnovi je vzrok takšnemu ravnanju močan občutek oziroma slepilo ločenosti. Razlikovanje v videzu; razlikovanje v verskem, političnem, ekonomskem, filozofskem in drugem prepričanju; razlikovanje v kulturi, navadah in običajih itd. so ne-upravičena osnova za ločenost med ljudmi.

Čeprav razlike seveda obstajajo in bodo obstajale še naprej, pa ni potrebno, da razdvajajo (ločujejo) človeštvo in številnim ljudem povzročajo neizmerno trpljenje. Na občutku ločenosti so bile in so še vedno izgrajene največje in tudi manjše verske, politične, ekonomske, filozofske in druge ideologije.

Poglejmo samo področje politike: večina sodobnih politikov in političnih strank ne samo, da delujejo na podlagi ločenosti od drugih, temveč ločenost med ljudmi dobesedno izgrajujejo ali do skrajnosti potencirajo. Politiki bi se morali zavedati, da ima vsaka njihova beseda moč, ki ima praktične posledice. Ločenost, ki jo gradijo, se slej ko prej manifestira v širšem okolju: predvsem kot sovraštvo in (posledični) strah med ljudmi, kar nikoli ni dobro in pogosto vodi do družbenih konfliktov in v končni obliki do vojn. (Kako se začnejo vsi konflikti? Z besedami - izgovorjenimi in zapisanimi.)

Še huje je na ekonomskem področju: delovanje tržnih sil povzroča ločenost na podlagi velikanskih razlik v bogastvu. Tržne sile, ki delujejo na osnovi pohlepa, sebičnosti in tekmovanja, dobesedno gradijo ne-prestopne zidove med zelo bogatimi in revnimi, kar povzroča neprestan vir frustracij, nezadovoljstva, konfliktov, vojn ter seveda revščine in lakote. Zakaj so ljudje vse bolj nezadovoljni, zakaj je vse več protestov in demonstracij? Zaradi izjemnega bogastva na eni strani in obsežne revščine na drugi strani ter nepravičnih ukrepov, ki ekonomske razlike samo še poglabljajo.

Seveda ne potrebujemo samo ene stranke, samo enega voditelja, samo enega prepričanja in nobene potrebe ni, da bi imeli v materialnem smislu vsi enako, a kljub vsem razlikam moramo delovati za skupne cilje in v luči dejstva, da smo vsi pripadniki nedeljive celote: velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu. Občutek ločenosti je zgolj navidezen, v resnici smo in moramo delovati kot eno.

Politika, ekonomija, religija, če naštejemo le glavna in najvplivnejša področja človeške družbe, morajo delovati za skupni cilj: za blaginjo celotnega človeštva in planeta. Pri tem so razlike dobrodošle, kajti obstaja več poti do tega cilja, a nobena pot ne more izključevati ali uničevati druge. Če želimo doseči skupne cilje, moramo delovati po principih sodelovanja, solidarnosti, pravičnosti in medsebojne delitve.

Zato je prav da razmišljamo na osnovi naslednjih “koordinat” (ne glede na to, komu pripadamo, kakšni smo, kakšno je naše prepričanje):

Skupna družina: človeštvo
Skupni dom: Zemlja
Skupni cilj: blaginja
Skupni principi: sodelovanje, solidarnost, pravičnost, medsebojna delitev

četrtek, 6. oktober 2011

Delitev dobrin in odgovornosti

Nahajamo se v posebnem zgodovinskem obdobju, na posebej občutljivi prelomnici. Stari miselni vzorci, stare ideologije, stari ekonomski in politični modeli preprosto »ne delujejo« več. V okviru obstoječega se človeška družba preprosto ne more več bistveno razvijati, celo več – priče smo nazadovanju.

Politična in še zlasti ekonomska ureditev sta postali »cokli« razvoja. Lahko celo rečemo, da je človeštvo politično in ekonomsko utesnjeno in ne more izraziti svojih izjemnih potencialov. Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, večja mobilnost in kulturna odprtost povezujejo človeštvo, medtem, ko skušajo politiki in ekonomisti še vedno delovati po principu »deli in vladaj«. Nepovezanim, nezaupljivim in sprtim ljudem je bilo od nekdaj najlažje vladati – na izključevanju drugih in drugačnih nenazadnje temeljijo vse ideologije oziroma izmi.

Sedem milijard ljudi, kolikor nas živi v začetnem obdobju drugega desetletja 21. stoletja, ne more več tekmovati za omejene dobrine planetarnega okolja, ki brez večje škode prenese zgolj določene obremenitve. In ravno tekmovanje je danes ena najbolj cenjenih »vrednot«. Na področju ekonomije, kjer se tekmovanju reče konkurenčnost, so posledice takšnega ravnanja strahovite. Približno milijarda ljudi, ki v svetu trpi zaradi podhranjenosti, ni lačnih zaradi pomanjkanja hrane, temveč zato, ker so v globalni ekonomski konkurenčni tekmi poraženci. Da je približno vsak sedmi Zemljan lačen, je daleč največja sramota za tako imenovano civilizirano človeško družbo.

Ključnih globalnih dobrin ni premalo, premalo pa jih je, če so predmet špekulacij in trgovine, ki deluje samo po načelu dobička. V ogromnih skladiščih in megalomanskih trgovskih središčih je dovolj hrane za vse ljudi na planetu. A zaradi neizmernega pohlepa nekaterih ljudi ta hrana ne doseže vseh ljudi. Zato najhujše orožje za množično uničevanje danes ni jedrsko orožje, temveč trgovske pogodbe in finančni instrumenti, ki so vezani na dobrine.

Od principov tekmovanja, sebičnosti in pohlepa, na podlagi katerih deluje večina sodobnih političnih in še zlasti ekonomskih institucij ter organizacij (banke, trgovine, podjetja …), moramo »preiti« na principe sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Novi principi seveda bistveno vplivajo na odnose in organizacijske strukture. Seveda bodo trgovine, banke in podjetja še naprej obstajale, a njihova preobrazba bo vsekakor temeljita.

V središču novih ekonomskih odnosov bo medsebojna delitev, ki bo temeljila na pravični delitvi dobrin in na potrebah ljudi ter okolja, ne pa samo na denarju in na »potrebah« finančne industrije. Pravica do hrane in vode ter drugih osnovnih dobrin bo postala ena ključnih in najbolj spoštovanih človekovih pravic.

Hkrati s temi spremembami se bo začela tudi delitev politične odgovornosti in političnih odločitev na vse skupine ljudi. Nedopustno je, da se najpomembnejše politične in ekonomske odločitve sprejemajo v okviru majhnih skupin in elitnih klubov (na primer skupine G8) ter neizvoljenih organov (na primer v centralnih bankah). Bistvo tako imenovane arabske pomladi in drugih podobnih gibanj, ki kot gobe po dežju rastejo po svetu, je vključenost vseh ljudi – ne glede na raso, spol, starost, prepričanje – v politično in ekonomsko odločanje v družbi, kar seveda vpliva na samo kvaliteto njihovih življenj.

Magična beseda prihodnosti bo delitev (ang. share). Ker si delimo planet, kot naš skupni dom, si moramo deliti tudi planetarne dobrine, pridobitve človeške civilizacije (informacije, znanje, kulturne, umetniške in tehnološke dosežke…) in odgovornost za prihodnost človeštva ter planeta.

Banke, trgovine, podjetja; politične, izobraževalne in druge organizacije bodo pod vplivom spremenjenih principov človeškega delovanja bistveno drugačne od sedanjih. Medsebojna delitev bo preobrazila svet. A ključni premik se začne v naših glavah.

torek, 13. september 2011

Z manj dobimo več

Spoznanje, da živimo v končnem svetu, je ključnega pomena za našo prihodnost. Naravni viri so omejeni in tudi njihova uporaba ima svoje omejitve. Nekateri energetskih virih, kot je na primer sončna energija, so res neomejeni, a to še ni razlog, da si lahko privoščimo neomejeno gospodarsko rast. Danes porabimo približno 1,5-krat več naravnih virov, kot je zmožnost planetarnega okolja da jih samoobnovi (oziroma absorbira).

Se moramo torej predvsem odpovedovati? Pravzaprav ne. Moramo pa bistveno spremeniti naše družbene in še zlasti ekonomske (miselne) vzorce, ki so podlaga našemu ne-vzdržnemu ravnanju.

Začnimo s področjem, ki nam je najbližje - s potrošnjo. Danes prevladuje prepričanje, da moramo imeti vse oziroma, da moramo vse, kar potrebujemo imeti v lasti in zatorej - kupiti. A mnogo stvari, ki jih imamo, dejansko uporabljamo le redko. Če ima vsakdo vse, kar potrebuje, pa četudi samo enkrat, je to precej potratno in obremenjujoče za okolje.

V zadnjem času na srečo nastajajo številne nove ekonomske oblike, ki delujejo po principu delitve. Nekatere dobrine, kot so kolesa, avtomobili, orodje, knjige, DVD-ji, obdelovalna zemlja itd., si lahko deli več ljudi, kar še zlasti podpirajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. S tem so dobrine bolje izrabljene, hkrati pa nastane potreba po manj, a bolj kvalitetnih izdelkih; manjša je obremenitev okolja, ljudje pa medsebojno bolje povezani, kar krepi družbene skupnosti. (Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe).

Velik problem, ki je ključen vzrok večine današnjih konfliktov, protestov, uporov in številnih drugih oblik nezadovoljstva, je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva. Številke so več kot nedvoumne in nazorne. Najbogatejši 1 % svetovne populacije ima v lasti 40 % vsega svetovnega premoženja. Če zajamemo najbogatejša 2 % odstotka svetovne populacije, imajo le-ti kar 51 % vsega svetovnega bogastva; najbogatejših 10 % pa si lasti kar 85 % vsega svetovnega premoženja. Medtem pa ima 50 % najrevnejših svetovnih prebivalcev v lasti manj kot 1 % svetovnega premoženja (Wikipedia).

Današnja ekonomija, ki v veliki meri temelji na špekulacijah, sebičnosti in pohlepu vodi k neprestanemu povečevanju razlik med revnimi in bogatimi. Moramo torej najti načine, kako preusmeriti trend k pravičnejši porazdelitvi globalnega bogastva, kar je tudi edina pot k mirnemu sobivanju na prostoru, ki si ga vsi delimo - na planetu Zemlja. Pri tem je mogoče razmišljati o globalnemu mehanizmu medsebojne delitve, ki bo omogočil, da ključne globalne dobrine (voda, hrana, energetski viri itd.) postanejo temelj blaginje človeštva, ne pa sredstvo za bogatenje posameznikov in posameznih držav. (Medsebojna delitev na globalni ravni).

Če bomo več dobrin uporabljali skupaj oziroma si jih delili in če se bomo uspeli dogovoriti za pravičnejšo porazdelitev globalnega bogastva, potem lahko zmanjšamo potrebe po neprestani gospodarski rasti in hkrati bistveno povečamo blaginjo ljudi. In z manj dobimo več.

ponedeljek, 22. avgust 2011

Točka preloma

Živimo v času izjemnih sprememb. Lahko bi celo rekli, da smo dosegli točko preloma. Star red se je dokončno zlomil. S starim redom v prvi vrsti mislimo na današnji ekonomski sistem, ki je postal povsem neustrezen in popolnoma blokira kakršenkoli resnični razvoj človeštva. In tega se zaveda vse več ljudi. Razen seveda politikov, ekonomistov in tistih redkih “srečnežev”, ki jim ta sistem omogoča lagodno in materialno bogato življenje.

Današnji ekonomski sistem, za katerega so značilne tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost, brezbrižnost do drugih ljudi in do okolja, preprosto ne more preživeti. Ljudje po vsem svetu na različne načine terjajo večjo politično, ekonomsko in socialno pravičnost, splošen dostop do ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri itd.) in odgovornejši odnos do okolja.

Naj se politiki še tako trudijo z ohranjanjem zdajšnjega sistema, pa s tem le še podaljšujejo zdajšnjo agonijo človeštva. Tako imenovana arabska pomlad, nemiri v številnih svetovnih državah, stavke, demonstracije in druge oblike upora imajo predvsem en skupni imenovalec oziroma zahtevo - pravičnost. Pravičnost v politiki, v ekonomiji, na vseh družbenih področjih.

Če so eni neizmerno bogati, drugi pa brez vsega, potem ne moremo govoriti o ekonomski pravičnosti. Če eni odločajo o vsem, drugi pa o ničemer, potem ne moremo govoriti o politično pravičnosti. In tako naprej. A kako do pravičnosti? Obstaja preprosta rešitev, ki omogoča resnične spremembe in tej rešitvi se reče: medsebojna delitev.

Princip medsebojne delitve lahko “uporabimo” na vseh družbenih področjih, kajti delimo si lahko dobrine, prostor, znanje, (politične) odločitve. Če želimo živeti v miru in blaginji, potem drugače pravzaprav ne moremo. Poznate uspešno in zadovoljno družino, kjer njeni člani drug z drugim tekmujejo za dobrine ali celo kradejo drug drugemu; kjer drug pred drugim skrivajo svoje izkušnje in znanje, ali se celo pretepajo med seboj?

Če zares pošteno pomislimo, smo tudi narodi zelo velike družine, a naša zares najširša družina je celotno človeštvo. Kako naj živimo skupaj v miru in blaginji, če med seboj tekmujemo celo za najosnovnejše dobrine kot so hrana, voda, zdravila itd.? Če samo začnemo z medsebojno delitvijo najosnovnejših dobrin, bo večina današnjih največjih svetovnih problemov preprosto izginila.

Točka preloma je torej dosežena. Ljudje vedo, da “po starem” preprosto ne gre več naprej. Ljudje zahtevajo pravičnost. In te brez medsebojne delitve pravičnosti ni mogoče doseči. V času največje krize smo lahko optimisti. Odpor tistih, ki jim je obstoječe stanje v interesu, bo velik, a sprememb ne morejo več zaustaviti.