nedelja, 09. september 2018

Deset let kasneje


V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Kaj pomembnega se je zgodilo v teh desetih letih? Centralne banke so v »oboleli« globalni finančni sistem »vbrizgale« najmanj 14 bilijonov oziroma 14.000 milijard dolarjev novega denarja (glejte Zora (nove) ekonomske dobe). V teh desetih letih so se skupni globalni dolgovi (gospodarstva, finančnih ustanov, držav in prebivalstva) povečali s približno 140 na približno 250 bilijonov oziroma s 140.000 na 250.000 milijard dolarjev. Hkrati pa je eden ključnih globalnih borznih indeksov Dow Jones iz 6500 indeksnih točk v marcu 2009 zrasel na skoraj 26.000 v septembru 2018 (za kar 4-krat).

Kaj nam te številke pravzaprav povedo? Nič drugega kot to, da je gospodarska in borzna rast predvsem posledica obsežnega zadolževanja in finančnih spodbud. Velik del teh »reševalnih« sredstev pa se je prelil v žepe najbogatejših, kajti globalne borze so dejansko zapleten mehanizem »prečrpavanja« finančnih sredstev držav in centralnih bank (torej javnega denarja) na zasebne račune najbogatejših ljudi na svetu.

Bogati so torej še bogatejši, a velik del planeta živi še slabše kot prej. Zaradi pospešene rasti gospodarstva in potrošnje v bogatejšem delu sveta pa se zaostruje tudi okoljska kriza. Zaostrene družbene, ekonomske in okoljske razmere mnoge ljudi silijo, da zapustijo svoje domove in se skušajo prebiti v »obljubljene dežele«. Kar pa sproža (migrantsko) krizo tudi v številnih »razvitih« državah.

Ekonomisti nas prepričujejo, da so gospodarske oziroma ekonomske krize ciklične oziroma, da se ponovijo vsakih nekaj let. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Zakaj neki bi morali sprejeti to »ekonomsko resnico«? To samo pomeni, da je z ekonomskim sistemom nekaj hudo narobe. In ker ekonomski sistem ni nekakšna naravna ali božanska stvaritev, temveč povsem človeška, ga torej lahko spremenimo. Nič nam tega ne preprečuje.

Kako torej ustvariti trajnostni ekonomski sistem, ki bo služil vsem ljudem, ne pa zgolj manjšini, in ki ne bo s svojo neprestano rastjo produkcije in porabe potrošniških dobrin uničeval našega skupnega okolja? Mimogrede, ravno 15. septembra, na deseto obletnice začetka velike ekonomske krize, bo v Sloveniji in 150 drugih državah potekala akcija Očistimo Slovenijo in svet. Gre za več kot koristno akcijo, a če ne bomo spremenili ekonomskega sistema, so takšne aktivnosti nesmiselne, saj ne bomo uspeli sproti očistiti neskončnih količin odpadkov, ki jih ustvarja ves čas rastoč proizvajalno-potrošniški ekonomski sistem.

Kaj torej storiti? Ekonomijo moramo postaviti na nove temelje, kjer bodo v središču vsi ljudje na planetu in zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To je pravi namen področja človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. Ekonomske institucije pa morajo slediti temu namenu. Ekonomski sistem moramo zato utemeljiti na pravičnejši delitvi globalnih dobrin, tako da bo sleherni Zemljan imel na voljo: hrano, neoporečno vodo, dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnega varstva ter vse, kar je s tem povezano.

Tudi finančne institucije, kot podsistem ekonomskega področja človeške družbe, morajo služiti temu namenu. V kolikor ne, so povsem nepotrebne oziroma škodljive. Za borze vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov v sistemu ekonomije delitve skorajda zagotovo ni prostora, vsaj ne v današnji obliki. Razen če si želimo novih in novih »cikličnih ekonomskih kriz«, ki se bodo slej ko prej iztekle v kaos in propad človeške družbe ter globalnega okolja.

Kje smo torej deset let po začetku velike ekonomske krize? Pred novo ekonomsko krizo! Ker smo se deset let slepili, da jo politiki in ekonomisti rešujejo. V resnici je niso. Dokler ekonomskega sistema ne bomo v temeljih spremenili, bomo vse bolj drseli proti prepadu (samouničenja). Šele ko bomo ekonomski sistem utemeljili na resničnem sodelovanju in pravičnejši delitvi globalnih dobrin, se bomo od tega prepada oziroma propada začeli oddaljevati na varna in trdna tla - v svet blaginje in miru.


sobota, 01. september 2018

Frontalni napad tržnih sil


Čeprav nova slovenska vlada, s premierjem g. Marjanom Šarcem na čelu, še niti začela ni z delom, se že sooča z močnim odporom oziroma bolje rečeno – s pravimi jurišnimi napadi. Zakaj napadati vlado, ki sploh še ni operativna? Ker je nevarna? Kdo se bori proti kom? Razmislimo.

Poimenujmo najprej napadalno stran. To so sile, ki imajo v rokah kapital. Vendar ni prav, da jih poimenujemo »sile kapitala«. Kapital (bodisi v obliki denarja ali dobrin) sam po sebi ni nevaren. Nevarne so sile, ki z njim razpolagajo oziroma, ki ga uporabljajo na škodljiv način. Te sile lahko imenujemo »tržne sile«, ki tržne mehanizme izrabljajo za kopičenje kapitala na način, ki izkorišča tako ljudi kot naravo. Ti tržni mehanizmi pa so: komercializacija ekonomskega sistema in preko njega celotne družbene skupnosti, finančne in borzne špekulacije, »kreativno« računovodstvo (izogibanje plačevanju davkov oziroma plačevanje čim nižjih davkov) itd.

Tržne sile imajo skorajda povsod po svetu izjemen vpliv na politiko in skrbno pazijo, da v politiki ne bi preveč moči in vpliva dobile sile, ki želijo ustvariti pravičnejšo družbo; družbo, v kateri bodo dobrine - bodisi v fizični obliki bodisi v obliki denarja - bolj pravično porazdeljene. Zato tržne sile zelo podpirajo današnje procese netenja sovraštva proti tujcem, migrantom, marginalnim skupinam ali strankam in gibanjem za pravičnejšo ekonomijo in družbo. V tem sovraštvu se boj za pravičnejšo družbo povsem izgubi. Pozornost ljudi se usmeri k grešnim kozlom, ne pa k pravemu viru ekonomske in družbene nepravičnosti.

Glavni »bojevniki« tržnih sil so mediji, ki so danes večinoma v lasti korporacij ali bogatih posameznikov in pomembno oblikujejo javno mnenje; politiki, ki bodisi namerno ali iz nevednosti postajajo izvrševalci politike tržnih sil ter različne neizvoljene institucije, ki temu nepravičnemu sistemu skušajo dati legitimnost in teoretsko osnovo (različne zbornice, think-tanki, fakultete, inštituti itd.). Tržne sile torej niso samo bogati posamezniki (lastniki korporacij, bank, finančnih skladov) temveč tudi vsi tisti, ki vzdržujejo ta sistem pri življenju (nekateri ga poimenujejo tudi neoliberalizem, kapitalizem, svobodni trg itd.).

In te združene tržne sile vedno z vso silo udarijo, ko se pojavi politik, stranka, društvo, posameznik ali gibanje, ki si prizadeva za zgolj malo bolj pravičen sistem. V Veliki Britaniji je takšen politik Jeremy Corbyn, v ZDA Bernie Sanders, spomnimo se gibanja Occupy, pa gibanj ti. arabske pomladi. Še dlje v zgodovini bi našli celo vrsto osebnosti in gibanj, ki so jih uničili s pomočjo medijev, politikov ali pa v skrajni sili s pomočjo vojske. Sile za pravičnejšo ekonomijo in družbo so običajno v podrejenem položaju, saj jim širše množice, ki imajo resnično moč upora, pogosto obrnejo hrbet (bodisi zaradi močnega vpliva medijev, politikov ali celo vojske).

Tržne sile zdaj vidijo grožnjo v novem premierju g. Marjanu Šarcu, ki v lokalni politiki doslej ni podlegel interesom kapitala in pa predvsem v stranki Levica, ki zagovarja politiko usmerjeno nič manj kot v pravičnejšo porazdelitev rezultatov dela državljanov ter boljšo dostopnost javnih storitev in virov (seveda ima tudi ta stranka marsikakšno slabost in s sabo nosi veliko »ideološke navlake«, a ne moremo zanikati njene napredne družbene in okoljske politike). Zato zdaj različna združenja (gospodarske in druge zbornice), prevladujoči mediji, »zvezdniški« podjetniki, nekateri politiki in posamezniki slikajo skrajno črno prihodnost Slovenije.

Vsi vemo da je današnji sistem uničevalen za družbo in za okolje, a večina raje pristane na »status quo«. Celo več, številni, ki jih tržne sile hudo izkoriščajo (prekarne oblike zaposlitve, nizke plače, velike delovne obremenitve), bodo zdaj raje »udarili« po novi vladi, ki bo samo pomislila na večjo pravičnost, kot pa da bi se uprli svojim izkoriščevalcem.

Novi vladi zaželimo pogum in odločnost, ki ju še kako potrebuje pri spopadanju s tržnimi silami in z njihovimi bojevniki. Vsaj dajmo ji priložnost, ne pa da jo napadamo, še preden potegne prvo potezo na kompleksni šahovnici moderne družbe.