četrtek, 29. oktober 2020

Družba na preizkušnji


"V Afriki obstaja koncept, znan kot ubuntu – globok občutek, da smo lahko ljudje samo preko človečnosti drugih; da če bomo karkoli dosegli na tem svetu, bo to v enaki meri posledica dela in dosežkov drugih." (Nelson Mandela)

Družba je "skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov" (Fran). Že dolgo je znano, da je človek družbeno bitje, kar pomeni, da lahko preživi in uspeva samo v družbi. V zadnjih mesecih karanten in omejitev se tega šele zares globoko zavedamo. Zdaj, ko se ne moremo več družiti na družinskih srečanjih, v šolah, na fakultetah, na (nekaterih) delovnih mestih, v domovih za ostarele, v parkih, na "kavicah", praznovanjih, koncertih in tako naprej, se šele zares zavedamo, kako zelo družabna in družbena bitja smo. Kako zelo potrebujemo drug drugega.

Koronavirus je dejstvo. To nam je zdaj jasno. Človeštvo se je že prej srečevalo s številnimi epidemijami (kuga, španska gripa, kolera, ošpice …), a večina jih je bila omejena na določeno območje, delno tudi zaradi manj razvitih svetovnih povezav. Globalizacija je svet povezala v globalno vas in to zdaj lahko "izkoristijo" tudi virusi. Kot že v preteklosti, je tudi zdaj na preizkušnji naša družbenost in človečnost.

Problem ni toliko sam virus, kot je problem družba, v kateri živimo oziroma, ki smo jo ustvarili. Desetletja tako imenovanega neoliberalizma so močno prizadela družbene skupnosti širom sveta. Neoliberalne "vrednote", ki so prevladale v modernih družbah so: tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Kažejo se v potrošniški družbi, ki zapoveduje "užitek skozi trošenje"; izražajo se kot tekmovalnost v izobraževanju in na delovnih mestih; prav tako tudi v miselnosti "najprej jaz, najprej moja država" in "vsak naj poskrbi sam zase".

To je uničujoče za vsakršno družbeno skupnost, še zlasti za že tako ranljive. Sodobne družbe so v zadnjih letih zaradi hlastanja po bogastvu, zaradi tekmovalnosti in sebičnosti vse manj pozornosti namenjale javnemu zdravstvu, šolstvu, socialnemu varstvu, skrbi za starostnike, za mednarodno pomoč itd. Podobno je tudi narava vse bolj postajala zasebna last, iz katere se lahko neomejeno črpa "zasebne" dobrine in neomejeno odlaga ostanke pretirane potrošnje. Narava nam že kaže zobe.

Koronavirus je "vstopil" v vse manj solidarno družbo. Zato moramo znova postati bolj človeški in sočutni. Veliko ukrepov proti epidemiji (če odštejemo celo vrsto nesmiselnih, ki bolj služijo nadzoru in nadvladi, kot pa zdravju) je v globokem nasprotju z "vrednotami" neoliberalizma – s tekmovalnostjo, sebičnostjo in pohlepom. Odpovedati se moramo številnim lastnim (sebičnim) "užitkom", da bi zaščitili druge. Nadeti si moramo maske, da bi zavarovali druge. Žrtvovati se moramo za druge.

In veliko ljudi zdaj počne čudovite stvari. Pomagajo, darujejo, delijo. Žrtvujejo se za druge. Na prvo mesto postavljajo blaginjo drugih in skupnosti. Morda je zdaj priložnost, da postanemo družba solidarnosti, sočutja, skrbi za drugega, medsebojne delitve dobrin. Ne vrnimo se nazaj, pojdimo naprej.

Pravzaprav drugače sploh ne moremo.


Slika: Pixabay

nedelja, 25. oktober 2020

Združeni narodi – skupaj oblikujmo našo prihodnost


Včeraj, 24. oktobra 2020 smo praznovali 75. obletnico Organizacije združenih narodov (krajše Združeni narodi oziroma ZN). Dan Združenih narodov zaznamuje začetek veljavnosti Ustanovne listine ZN, ki je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, 24. oktobra istega leta pa je stopila v veljavo in s tem so Združeni narodi tudi uradno začeli z delovanjem. Glavni moto častitljive obletnice, ki se obeležuje že vse leto 2020, je "skupaj oblikujmo našo prihodnost" (Shaping our future together).

"Združeni narodi služijo kot globalni forum, kjer lahko države načenjajo in razpravljajo o najtežjih vprašanjih, vključno z vojno in mirom. ZN poleg vzdrževanja mednarodnega miru in varnosti varujejo človekove pravice, zagotavljajo humanitarno pomoč, spodbujajo trajnostni razvoj in podpirajo mednarodno pravo." 

Združeni narodi v današnjem svetu le težko igrajo svojo vlogo, saj se države vse bolj zapirajo same vase in skrbijo le za lastne interese. To je še zlasti značilno za bogate in močne svetovne države. Vendar globalne probleme ne moremo reševati vsak zase, temveč le skupaj – združeni.

Združeni narodi so simbol enosti človeštva; razumevanja, da smo v najglobljem smislu ena družina, ki si delimo skupni dom, planet Zemljo, in njene obilne dobrine. Čeprav smo raznoliki z vidika kulture, jezika, videza, navad itd., pa se kot človeška bitja skorajda ne razlikujemo. Imamo enake osnovne potrebe in življenjske prioritete.

Ko bomo resnično razumeli, kako zelo podobni smo si, bomo spremenili medsebojne odnose ne samo na osebni, temveč tudi na mednarodni ravni. Takrat bodo Združeni narodi zacveteli in postali resnični mednarodni forum, kjer se bodo srečevale enakopravne države vsega sveta in skupaj reševale skupne probleme človeštva.

Potem bomo lahko skupaj zaščitili globalno okolje in z medsebojno delitvijo dobrin poskrbeli za slehernega člana velike človeške družine.

Takrat bo Dan Združenih narodov naš skupni praznik, praznik enega človeštva. 

sobota, 17. oktober 2020

Revščina je zlo


Skoraj ni dneva, ki ne bi bil proglašen za svetovni dan v povezavi s kakšno pomembno tematiko. Kar je prav, saj nas opozarjajo na probleme, ki jih v vsakodnevnem vrvežu zlahka spregledamo. Tako je danes, 17. oktobra, mednarodni dan boja proti revščini, ki ga je leta 1992 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1948, ko je bila podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic (sprejeta pa je bila 10. decembra istega leta). Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse".

Revščina je največji problem sodobnega sveta. V veliki meri pomeni kršenje cele vrste človekovih pravic, zato ni naključje, da boj proti revščini obeležujemo ravno na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic. Takrat se je na pariškem trgu Trocadero zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi "opozorili na žrtve skrajne revščine nasilja in lakote." Ljudje, ki živijo v revščini, so poleg pomanjkanja osnovnih dobrin, pogosto odrinjeni povsem na rob družbe, ponižani, zatirani, izkoriščani – odvzeto jim je človeško dostojanstvo.

Revščina v Sloveniji in EU

Marsikdo pravi, da v Sloveniji revščine praktično ni. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v Sloveniji "v letu 2019 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 12,0 % ali 243.000 ljudi." Najbolj izpostavljeni so "starejši, še zlasti ženske". Po podatkih za leto 2019 pa je "delež oseb, izpostavljenih tveganju revščine, v članicah EU giblje od 10,1 % (Češka) do 23,8 % (Romunija). Slovenija se z 12 % uvršča med države z najnižjo stopnjo tveganja revščine v EU." A kljub dobremu položaju V EU to še vedno pomeni, da med nami 243.000 ljudi, ki živijo v območju tveganja revščine in koronakriza situacijo le še poslabšuje.

Revščina v svetu

Če v bogatejšem delu sveta govorimo o relativni revščini ("relativno revni so tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo"; Statistični urad RS), pa imamo v globalnem smislu opravka z absolutno revščino, kar pomeni živeti z manj kot 1,9 dolarja oziroma 1,62 evra na dan. Če to pretvorimo na mesečno raven, potem so absolutno revni tisti, ki imajo na mesec za vse svoje potrebe na voljo nekaj manj kot 49 evrov. Poleg tega številne najrevnejše države nimajo brezplačnega šolstva in zdravstva, nimajo socialnega varstva itd.

V letu 2018 skoraj 8 odstotkov zaposlenih ljudi v svetu s svojimi družinami živelo pod mejo absolutne revščine, prav tako 55 odstotkov svetovne populacije ni imelo dostopa do kakršne koli oblike socialne varnosti.

Revščina je zlo

Revščina ni samo trpljenje zaradi pomanjkanja dobrin, revščina pomeni tudi, da ni mogoče izraziti potencialov, ki jih ima vsak človek. Reven človek je običajno vse življenje ujetnik revščine. Ljudje, ki živijo v revščini, v veliki večini niso krivi za to; v revščino so se rodili. Pravi krivec za revščino je politični in ekonomski sistem, ki dopušča takšno stanje. V tem smislu pa smo tudi mi so-krivi za revščino v svetu, ker podpiramo politiko in volimo politike, ki ustvarjajo takšen družbeni sistem. Revščina je največje zlo sodobne družbe in vzrok za brezštevilne sodobne probleme: migracije, konflikte, podnebno in okoljsko krizo itd.

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je "Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse", in res, samo skupaj, s sodelovanjem lahko rešimo ključne probleme sveta, začenši z revščino.


Viri:

Statistični urad Republike Slovenije: Revščina v Sloveniji najbolj ogroža starejše, zlasti ženske

United Nations: International Day for the Eradication of Poverty 17 October


Povezane teme:

Hrana, povsem varno cepivo proti lakoti

Hrana je življenje


Slika: Pixabay

petek, 16. oktober 2020

Hrana, povsem varno cepivo proti lakoti


»Dokler nimamo cepiva, je hrana najboljše cepivo proti kaosu,« opozarjajo v organizaciji Svetovni program za hrano, ki bo letos prejela Nobelovo nagrado za mir. V organizaciji poudarjajo, da vojna povzroča lakoto in obratno lakota sproža vojne, zato si prizadevajo, da bi se nemiri po svetu končali (Nobelovo nagrado za mir prejme Svetovni program za hrano). Res je, hrana je povezana z mirom in lakota je enostavno rešljiva. Cepivo proti lakoti je hrana. In te imamo več kot v zadostnih količinah. 

»Gojimo, hranimo, ohranjajmo. Skupaj.«

Danes, 16. oktobra, je Svetovni dan hrane. Slogan letošnjega prazničnega dne je: »Gojimo, hranimo, ohranjajmo. Skupaj.« Hrana je najpomembnejša globalna dobrina. Morda se nam, v teh krajih, ne zdi tako. Velika večina nas lahko relativno enostavno dostopa do kakovostne hrane. A vsaj 690 milijonov ljudi v svetu je kronično lačnih. Kar pomeni, da jedo le občasno in še to večinoma hrano zelo slabe kakovosti. Si lahko zamislimo mlado mamo, ki v naročju drži otroka, ki ga ne more nahraniti. Obstaja še hujša oblika trpljenja?

Problem hrane lahko rešimo le skupaj – v globalnem smislu, v okviru enega človeštva. Preprosto je treba deliti hrano! Kar z drugimi besedami pomeni, da države s presežki hrane hrano usmerijo tja, kjer jo primanjkuje. To je prvi korak. Na dolgi rok pa moramo oblikovati trajni sistem, ki bo omogočal bolj enakomerno delitev in s tem dostopnost hrane ter drugih osnovnih dobrin vsem ljudem na planetu (Več: Predlog za globalno delitev dobrin).

Delitev dobrin je tesno povezana s pravičnostjo. O pravičnosti pa ne moremo govoriti, če tako številni ljudje trpijo pomanjkanje najosnovnejših dobrin v svetu obilja. Maitreja, učitelj sveta, med svoje ključne prioritete uvršča ravno delitev dobrin.

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Začnimo torej s hrano. Pridelujmo kakovostno hrano, nahranimo vse ljudi, a hkrati ohranimo naravo. In vse to počnimo skupaj, kajti brez sodelovanja si medsebojne delitve dobrin sploh ne moremo zamisliti.


Slika: Pixabay

sreda, 07. oktober 2020

Vsi bratje


Enciklika oziroma okrožnica je »papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta« (Fran). Pred dnevi, 3. oktobra 2020, je papež Frančišek izdal svojo tretjo okrožnico z naslovom Vsi bratje (Fratelli tutti), katere cilj je »spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu«. A zagotovo lahko rečemo, da papež ne naslavlja samo »svojih« vernikov, temveč je njegov dokument tako rekoč univerzalen, namenjen celotnemu človeštvu oziroma vsaj vsem tistim, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.

Papež okrožnico gradi na ideji bratstva (ta koncept seveda ne izključuje žensk, kot menijo nekateri), ki »izhaja iz skupne pripadnosti človeški družini«, kar pomeni, da se lahko prepoznavamo kot bratje (in sestre); vsi smo »na istem čolnu in potemtakem potrebni zavedanja, da se v globaliziranem in medsebojno povezanem svetu lahko rešimo samo skupaj.« (»Fratelli tutti« (Vsi bratje), socialna okrožnica papeža Frančiška) Zato potrebujemo »dialog in družbeno prijateljstvo«, kajti umetnost življenja je tudi »umetnost srečevanja« z vsemi, tudi s tistimi z obrobij sveta in s prvotnimi ljudstvi, saj »se lahko od vseh učimo in nihče ni nekoristen«.

Ideja bratstva je zajeta že v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila sprejeta leta 1948: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.« A zdi se, da nam je to še vedno nekaj tujega, zato pa so v mnogočem krivi tudi naši politiki, ki se »iščoč popularnost priklanjajo najnižjim in najbolj egoističnim nagibom« ter pogosto »vodijo politike sovraštva in strahu do drugih narodov«, pravi papež Frančišek v svoji okrožnici. Politiki naj se odrečejo »kratkovidnemu, ekstremističnemu, zamerljivemu in agresivnemu nacionalizmu«.

Papež tudi opozarja, da globalni problemi zahtevajo globalna dejanja in zavrača »kulturo zidov«. Namesto, da bi pomagali reševati probleme najrevnejših, raje gradimo zidove, ograje in kriminaliziramo migrante, ki se tako znajdejo v nepredstavljivih stiskah. Papež poudarja, da živimo v bolni družbi, ki obrača hrbet bolečini in ki je »nepismena« v skrbi za slabotne in krhke.

Papež Frančišek prav tako opozarja, da vojna ni »privid preteklosti«, ampak je »stalna grožnja«, in predstavlja »zanikanje vseh pravic«, »polom politike in človeštva«, »sramotno vdajo silam zla« in njihovemu »breznu«. Dejansko živimo »tretjo svetovno vojno po koščkih«, zato je popolna odprava jedrskega orožja »moralni in humanitarni imperativ«. Papež predlaga, naj se z denarjem, ki je vložen v oboroževanje, ustanovi svetovni Sklad za odpravo lakote.

Papež torej predlaga nič manj kot globalni sklad za delitev osnovnih dobrin, ki je edina prava rešitev za obsežno svetovno revščino in lakoto. Globalne dobrine je treba »upravljati v dobro vseh«, bogate države pa »so dolžne svoje bogastvo deliti z revnimi«. Gre za resnično pomemben predlog ekonomskega značaja. Namesto, da se bogastvo kopiči v rokah posameznih držav, korporacij in posameznikov, mora biti na voljo vsem, zato je medsebojna delitev dobrin ključnega pomena za prihodnost človeštva.

»Ko bo ta zdravstvena kriza minila, bi bilo najslabše, če bi še globlje zabredli v mrzlično potrošništvo in v nove oblike sebične želje po samoohranitvi,« opozarja papež. Dejansko moramo storiti nekaj povsem drugega; kajti že zgodnji kristjani »so verjeli, da če nekdo nima tistega, kar potrebuje, da bi živel dostojanstveno, je to zato, ker ima to nekdo drug«. Koronakriza je neke vrste boleč prehod v drugačen svet. Ne smemo se vračati nazaj, temveč narediti korak naprej k »dialogu in družbenemu prijateljstvu« ter »čudežu prijaznosti«, tako da se lahko »osvobodimo od krutosti, tesnobe, moteče nuje«, ki prevladujejo v sedanjem času.

Pa je tega zmožna tudi politika? »Najboljša politika«, pravi papež, predstavlja eno od najbolj dragocenih oblik ljubezni, če je v službi skupnega dobrega, in če se zaveda kako pomembno je ljudstvo, zato mora biti politika razpoložljiva za soočenje in dialog. Danes smo daleč od tega, saj se politiki obnašajo kot odtujena elita, ki jim mar predvsem zase in za svoje podpornike. Če bi politiki res delovali »v službi skupnega dobrega«, potem bi znali sodelovati navkljub različni strankarski pripadnosti. Za bratstvo niso dovolj samo besede, ampak tudi dejanja, ki se uresničujejo v »najboljši politiki«. Ta ne sme biti podrejena finančnim interesom, ampak služenju skupnemu dobremu, v središče postaviti dostojanstvo vsakega človeka in zagotoviti delo vsem, da bi vsakdo lahko razvil svoje potenciale.

Na druge ljudi torej glejmo, kot da so naši bratje in sestre, kajti le tako bomo rešili svet in s tem tudi sami sebe. Ideja bratstva je ideja enega človeštva, ene človeške družine, ki mora kljub raznolikosti sodelovati za skupno dobro vseh ljudi in planeta kot celote. A ni dovolj samo sprejeti idejo bratstva, v tem duhu moramo tudi delovati, predvsem z delitvijo globalnega bogastva, ki si ga neupravičeno prisvajajo bogate države, bogate korporacije in posamezniki.

Papež Frančišek ne naslavlja samo vernikov, temveč vse, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.


Ključna vira:
ENCYCLICAL LETTER FRATELLI TUTTI OF THE HOLY FATHER FRANCIS ON FRATERNITY AND SOCIAL FRIENDSHIP

»Fratelli tutti« (Vsi bratje), socialna okrožnica papeža Frančiška

Slika: Pixabay

petek, 02. oktober 2020

Mir na Zemlji


Združeni narodi so 2. oktober, dan, ko se je leta 1869 rodil indijski voditelj Mahatma Gandi, razglasili za mednarodni dan nenasilja. V svetu še vedno poteka več vojaških konfliktov: nedavno sta se spopadli Armenija in Azerbajdžan; še vedno potekajo konflikti v Siriji, Jemnu, Afganistanu, Ukrajini ter še številni drugi konflikti, ki se kadarkoli lahko razplamtijo v večjo vojno (npr. v Kašmirju med Indijo in Pakistanom). A nasilje je lahko tudi drugačno, saj je sam Gandi dejal, da je »revščina najhujša oblika nasilja«.

Vojaški konflikti in revščina povzročata veliko trpljenja, še posebej med civilisti, in sprožata lakoto ter begunsko krizo. Konec leta 2019 je bilo v svetu 79,5 milijona prisilno razseljenih ljudi, od tega 26 milijonov beguncev (UNHCR). Da sploh ne omenjamo 690 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih kronično podhranjeni. Potem pa se čudimo, zakaj toliko beguncev na naših mejah.

»Načelo nenasilja – znano tudi kot nenasilni odpor – zavrača uporabo fizičnega nasilja za doseganje družbenih ali političnih sprememb. To obliko družbenega boja, ki jo pogosto opisujejo kot "politiko navadnih ljudi", so množice po vsem svetu sprejele kot način boja za družbeno pravičnost.« (International Day of Non-Violence).

Petkovi kolesarski protesti, ki že približno pol leta potekajo po Sloveniji zagotovo spadajo med nenasilne oblike boja za družbeno pravičnost. Gandi je dejal, da je »nenasilje orožje močnih«. Čeprav številni želijo zmanjšati pomen teh protestov, pa gre za izjemno »moč ljudstva«, ki nastavlja ogledalo koruptivni politiki. »Nenasilje in resnica sta neločljivo povezana elementa, ki predpostavljata drug drugega«, je dejal Gandi. V svetu korupcije, laži, zavajanja in lažnih novic, je resnica naravnost osvobajajoča.

Gandi je svoj nenasilni boj poimenoval satyagraha. Satya po Gandiju pomeni »Resnico in označuje ljubezen. Agraha pa označuje trdnost in odločenost in se uporablja kot sinonim za besedo Sila. Gandi je obe besedi združil in tako skoval ključni izraz satygraha, ki dobesedno pomeni "privrženost resnici".« (Andrej Krivec, diplomsko delo)

Če zares želimo živeti v miru in blaginji ter zdravem okolju, si moramo to izboriti. Ne zgolj kot posamezniki, ampak s skupno aktivnostjo tisočev, v širšem smislu pa milijonov. Gre za izjemno moč ljudstva, ki lahko spremeni sedanje negativne politično-ekonomske trende. Gandi in drugi velikani nenasilnega boja, Nelson Mandela, Martin Luther King, v zadnjem času pa Greta Thunberg in številni drugi, so nam pokazali pot nenasilja in resnice.