nedelja, 27. avgust 2017

Bog pomagaj!


Če prebiramo mainstream medije in poslušamo mainstream politike, smo skorajda lahko gotovi, da je huda ekonomska kriza, ki jo je v letih 2007-2008 sprožil finančni sektor, rešena. Gospodarska rast se je vrnila, zmanjšala se je brezposelnost; politiki si hitijo pripenjati medalje; ekonomski inštituti, bonitetne hiše in mednarodne finančne institucije pa za prihodnja leta napovedujejo nadaljnje rasti gospodarstva. Pa je ekonomska slika res tako lepa? Poglejmo si nekaj dejstev, ki na tej sliki puščajo grde madeže.

Danes vemo, da so bili dolgovi ameriških gospodinjstev eden glavnih sprožilcev finančne krize 2008. Nedavno so ti dolgovi presegli tiste iz začetka krize; v tretjem četrtletju 2008 so dosegli svoj vrh pri 12,68 bilijona dolarjev, v drugem četrtletju 2017 pa so dolgovi ameriških gospodinjstev dosegli nov rekord, 12,84 bilijona dolarjev (US Household Debt at Record Levels Not Seen Since 2008 Crisis). Tudi kitajski gospodarski motor vse bolj sloni na dolgovih. Mednarodni denarni sklad opozarja na nevarno rast kitajskih dolgov (IMF warns China over 'dangerous' growth in debt). Drugih držav, na primer Grčije, niti omenjati ni treba, a očitno je, zdajšnje okrevanje gospodarstva temelji predvsem na visokem zadolževanju držav oziroma visokih finančnih injekcijah centralnih bank.

Navkljub zdajšnji gospodarski rasti in nižji stopnji nezaposlenosti, vsaj v razvitem delu sveta, pa je inflacija še vedno zelo nizka, kar močno skrbi centralne bankirje (Low world inflation dogs central bankers, even as economies grow). Čeprav so centralne banke v finančni sistem po krizi 2008 v finančni sistem vložile ogromne vsote denarja, pa to ni povzročilo rasti cen oziroma inflacije, kot zahteva ekonomska teorija. Bankirji želijo približno 2 % stopnjo inflacije, ki podpira vsaj 3 % gospodarsko rast, kar se šteje za zdravo rast oziroma dovolj visoko za rast dobičkov, ki poganjajo kapitalistični ekonomski sistem.

Celo borzni špekulanti, kot je kralj obveznic Bill Gross, svarijo, da so tržna tveganja zdaj celo večja, kot pred krizo 2008 (Bill Gross Says Market Risk Is Highest Since Pre-2008 Crisis). Drugi mož ameriške centralne banke (FED) Stanley Fischer pa opozarja pred vrnitvijo na predkrizni status quo: Od leta 1930 je bilo potrebnih skorajda 80 let, da smo ponovno doživeli tako obsežno krizo. Zdaj pa se po desetih letih vsi želijo vrniti na status quo pred veliko finančno krizo. Ugotavljam, da je to skrajno nevarno in kratkovidno. (FISCHER: Trump's push to deregulate Wall Street 'may be taking us in a direction that is very dangerous')

Velja si prebrati tudi prispevek uglednega slovenskega ekonomista dr. Bogomirja Kovača Temni oblaki (Mladina 34, 25. 8. 2017, str. 29), v katerem pravi, da velika recesija 2008-2012 ni prinesla pravih sprememb, zato grozi, da bomo leta 2018 doživeli nov velik finančni lom. Dr. Kovač tudi pojasni vzroke, zakaj ne pride do sprememb oziroma zakaj mnogi želijo nazaj na predkrizni status quo:

V ozadju je ideologija tržnega fundamentalizma, nevmešavanja države, kjer ciklična nihanja veljajo za imaginarne zunanje šoke. Poganjajo jo seveda strogo politični interesi, za njimi stoji fantastičen ustroj prerazdelitve bogastva. Vse to že desetletja nekomu koristi, manjšini bogatih na račun revnih. Ekonomisti so ponudili pokritje tega.

Dr. Kovač nam kot ekonomist jasno pove, da je današnji ekonomski sistem narejen za prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. Politični razred je temu povsem podrejen in ima pri tem tudi svoje interese (veliko moč in malo večje drobtinice iz bogataških miz), naloga ekonomistov pa je, da vsemu temu nadenejo znanstveno pokritje. Na koncu svojega članka Temni oblaki dr. Kovač zapiše, da je do leta 2018, ko nam grozi nov veliki finančni lom, še nekaj mesecev, premalo za rešitev, preveč za odrešitev. Bog pomagaj!

Ne moremo torej pričakovati, da bodo politiki sami od sebe začeli spreminjati obstoječi ekonomski sistem, ki je ustrojen po meri bogatih ljudi, saj imajo tudi sami od tega številne koristi. Niti ne moremo pričakovati, da nam bodo pomagali ekonomisti, ki vlagajo velikanske napore, da bogatašem in politikom priskrbijo znanstveno pokritje za njihovo destruktivno početje.

Pomaga nam torej le še bog, ali pa je morda vendarle nastopil čas, da stopimo skupaj in na množičnih, mirnih in dolgotrajnih demonstracij od svojih političnih voditeljev zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. To pa lahko dosežemo samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin, ki morata postati temeljni načeli političnega in ekonomskega sistema naših družbenih skupnosti in celotne globalne človeške skupnosti. (Glejte: Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta)

Morda pa vendar velja stari rek: pomagajmo si sami in bog nam bo pomagal!


Slika: Michelangelo: The Creation of Adam



ponedeljek, 21. avgust 2017

Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta


Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

S temi besedami se začne v slovenščino prevedena knjiga Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta (Heralding Article 25: A people´s strategy for world transformation). Pravzaprav gre za elektronsko knjigo, ki je brezplačno dostopna na spletni strani nevladne organizacije Share The World´s Resources (Medsebojna delitev svetovnih virov), s sedežem v Londonu.

Že iz naslova je razvidno, da je osrednja tema knjige 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Mesbahi pravi, da uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka na svetu pomeni enega največjih upov sodobnega človeštva, kajti ta preprosta določila so ključ za reševanje številnih trdovratnih problemov človeštva. Morda se nam zdi rešitev skrajno preprosta, vendar je revščina številnih Zemljanov posreden ali neposreden vzrok za številne druge probleme, ki jih bolj ali manj neuspešno rešujemo. Okoljska in ekonomska kriza, množične migracije, družbeni in vojaški konflikti ter terorizem so tesno povezani oziroma izhajajo iz obsežne revščine v svetu (danes je v svetu več kot 4 milijarde zelo revnih ljudi, od tega jih približno 800 milijonov trpi zaradi podhranjenosti).

Zato mora 25. člen nujno postati temeljni zakon in vodilno načelo v sleherni državi, poudarja Mesbahi, vendar so ena največjih ovir za uveljavitev 25. člena za vse ljudi napačne prioritete naših vlad ter škodljive in neusmiljene v dobičke usmerjene poslovne aktivnosti. Namesto, da bi se naši voditelji ukvarjali z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi, k čemur jih že dolgo zavezuje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, pa z velikimi korporacijami podpisujejo neštete pogodbe in namenjajo gospodarski rasti bistveno prednost pred ljudmi.

Ti procesi komercializacije uničujejo družbene skupnosti in naše skupno okolje. Gospodarska rast in dobički so še vedno v središču sleherne poslovne aktivnosti in vladne politike. Zato bo izvajanje 25. člena učinkovalo kot protistrup vse močnejšemu prijemu komercializacije, namernemu ropanju in uničevanju Zemlje, ki ga izvajajo multinacionalne korporacije, in norosti zunanjih politik, ki temeljijo na agresiji in politiki moči.

25. člena seveda ni mogoče uresničiti z današnjimi uničujočimi poslovnimi praksami in z agresivno politiko držav do lastnih in drugih državljanov, temveč samo v okviru načel sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To sta temeljni načeli, ki morata postati podlaga tako zakonom, kot tudi političnim kot ekonomskim odločitvam v sleherni državi sveta. Vendar ne moremo pričakovati, da se bodo politiki in direktorji korporacij sami od sebe odločili za delovanje po teh načelih. Katera sila potemtakem lahko sproži nujno potrebne spremembe?

Mesbahi pravi, da spremembe niso mogoče brez ključnega in manjkajočega protagonista na svetovni ravni – dobronamernega in vseobsegajočega vpliva izobraženega javnega mnenja v imenu nezadovoljenih potreb revne svetovne večine. Zato predlaga, da se zberemo na množičnih in miroljubnih demonstracijah in od svojih vlad zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Zdaj je čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.

Naj torej na kratko povzamemo: Z izvajanjem 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, lahko rešimo največje probleme človeštva. V praksi to pomeni, da bi morali v središče našega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji, postaviti načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki predstavljata protistrup uničujočim procesom komercializacije. Da pa bi naše vlade spodbudili k spremembi napačnih prioritet in k uresničevanju 25. člena, potrebujemo množične, miroljubne in dolgotrajne demonstracije.


Knjiga Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta je dostopna na spletnih strani nevladne organizacije Share The World´s Resources:

- pdf format

- issuu (e-knjiga)


Slika: naslovnica knjige

sreda, 16. avgust 2017

Dobri in slabi


Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.

Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017

Načeloma življenje ni črno-belo, prav tako tudi ljudje nismo samo dobri in samo slabi, pa vendar tega ne moremo posplošiti in uporabiti kadarkoli se nam zazdi. Vsekakor ne, ko gre za nacizem ali njegovo sodobno različico: neonacizem. Nacizem je slab, nacizem je zlo – ne obstaja druga možnost. Besede Sajida Javida je dopolnila izraelska političarka Cipi Livni, ki je dejala: Pri nacizmu, antisemitizmu in rasizmu nikoli ni dveh enakih strani – samo ena je zla. Pika. (World to Trump: Stand up against racism, neo-Nazis; tudi drugi neoznačeni citati, vključno z uvodnim, so iz te spletne strani)

Ostri odzivi politikov, aktivistov, nevladnih organizacij in običajnih ljudi so bili namenjeni ameriškemu predsedniku Trumpu, ki se je povsem neprimerno odzval na nasilje neo-nacistov, rasistov in supermacistov v ameriški zvezni državi Virginiji, 12. avgusta 2017, ki se je končalo z eno smrtno žrtvijo in številnimi ranjenimi. (Virginia governor to white nationalists: 'Go home ... shame on you'; Trumpovo enačenje strani v Charlottesvillu sprožilo obsodbe)

Spet pa lahko ugotovimo, da vrh slovenske politike molči. Na spletni strani predsednika vlade in predsednika države zeva zgovorna tišina. A molk je glasen. Ne gre za ameriško notranjo zadevo. Nacizem, rasizem, antisemitizem nikoli niso samo notranja stvar ene države. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je jasno povedal: Rasizem, ksenofobija, antisemitizem in islamofobija zastrupljajo naše družbe, moramo se boriti proti njim. Vsakič. Povsod.

Nacizem, rasizem, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in druge ideologije izključevanja, ločevanja ter sovraštva do drugih narodov, skupin ali posameznikov so vedno slabe in zle. Zlo je lahko prepoznati, kajti zgoraj omenjene ideologije vedno delujejo po enakih načelih: najprej ljudi ločijo oziroma izključijo (na primer na podlagi vere, narodnosti, usmerjenosti, spola, politične pripadnosti ali česar koli drugega), naprtijo jim določeno krivdo ali krivde (na primer za izgubo delovnih mest, za več kriminala, za uničevanje kulture, itd.), sledi sistematično širjenje sovraštva (v medijih, govorih, filmih itd.), nazadnje pa fizično nasilje do teh ljudi, ki se lahko izteče v vojne.

Ni naključje, da je tvit bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se je odzval na dogodke v Virginiji, postal najpopularnejši v zgodovini, ko je citiral pokojnega južnoafriškega borca proti apartheidu in kasnejšega predsednika Nelsona Mendelo: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije.... Kar pomeni, da se človek ne rodi s sovraštvom do drugega, temveč se ga nauči. Ljudje se rodimo enaki, ljudje smo enaki, človeštvo je eno. Vse, kar deluje ločevalno, izključevalno in sovražno je zato zlo. Pika.

Zato ne smemo biti tiho, še zlasti pa ne smejo biti tiho politiki na najvišjih položajih. Smo PROTI nacizmu, rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu, islamofobiji. Ne moremo se postaviti nekam vmes, ne moremo se izgovarjati na razmere, okoliščine, zgodovino, itd. Zlo je potrebno obsoditi. Vedno in povsod. V ZDA ali v Sloveniji.

Barack Obama je v svojih naslednjih dveh tvitih dokončal Mandelovo misel: …Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje. Obsodimo torej zlo in se naučimo ljubiti. Ljubezen je nasprotje ločevanja, izključevanja in sovraštva; ljubezen nas povezuje. Ljubezen je sočutje, razumevanje in spoštovanje do drugih, ki se mora izraziti v naših besedah in dejanjih.


Slika: Nelson Mandela

četrtek, 10. avgust 2017

"Ogenj in gnev"


V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)

Jedrska vojna je postala nekaj lahkotnega, kot igra. Udariš žogico, napoveš jedrsko vojno, spet udariš žogico (za golf). Severna Koreja tega seveda ne vidi kot igro in takoj napove nove korake – bombardiranje ameriškega vojaškega oporišča na otoku Guam (Severna Koreja načrt o napadu na Guam obljublja do sredine avgusta, Delo, 10. 8. 2017). In temu bodo seveda sledile nove težke besede. V politiki pa so besede najmočnejše orožje in te besede imajo moč sprožiti orožja vseh vrst – tudi jedrskega. Zato ni vseeno kdo in kako jih uporablja.

V nevladni organizaciji MoveOn.org so v peticiji Stop the insanity. Don't provoke war with North Korea (Ustavite norost. Ne sprovocirajte vojne s Severno Korejo.) zapisali:

Donald Trump z vsakim za vojnohujskaškim komentarjem, tvitom in grožnjo vse bolj povečuje našo ogroženost. Njegova retorika, ki Severni Koreji grozi z "ognjem in gnevom", še poslabšuje nevarno situacijo, ki ogroža ljudi iz otoka Guam in tudi vse druge ljudi po svetu. Čeprav je jedrska Severna Koreja resničen problem, pa je mora biti na prvem mestu diplomacija, ne pa hitenje v potencialno jedrsko vojno z uničujočimi posledicami.

Ne gre drugače kot z diplomacijo. Edina druga alternativa je vojna in ta bi bila skorajda zagotovo jedrska. Smo mar pozabili, kaj to pomeni? Smo pozabili na Hirošimo, Nagasaki ali Černobil, ne glede na to, da černobilska katastrofa ni bila posledica vojne? Morda bi se morali tega spomniti (Glejte: Černobil, kronika naše prihodnosti?, Grda, umazana, zla, Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Čeprav je Slovenija majhna država, pa bi pričakovali vsaj zelo diplomatski poziv ZDA naj umirijo žogico (ne za golf) oziroma vojno retoriko. A kaj ko so dopusti in ko imamo neskončno trajajočo predsedniško kampanjo? Tako je zadnji zapis (10. 8. 2017) na strani predsednika vlade z dne 2. 8. 2017, predsednika države pa s 7. 8. 2017, ko je predsednik Pahor obiskal tabornike (na spletni strani pa tudi izvemo, kdaj bo dan odprtih vrat Urada predsednika RS). Si bo tudi jedrska vojna vzela dopust ali počakala na izvolitev novega slovenskega predsednika?

Kot posamezniki res ne moremo storiti velikov veliki politični igri, ki se lahko izteče v katastrofo za vse. A karkoli lahko naredimo, moramo narediti. Pisati, podpisovati peticije, protestirati, opozarjati politike, karkoli. Drugače gredo stvari po svoji (neovirani) poti – v neizbežno katastrofo!


ponedeljek, 7. avgust 2017

Zadnji od prvih


Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)

Hadze oziroma Hadzabe so domorodna afriška etnična skupina, ki na območju severne Tanzanije živi že tisočletja. Danes jih je le še nekaj nad 1.000, med njimi pa jih 300 do 400 še živi na starodaven lovsko-nabiralniški način (Hadza people, Wikipedia). V dokumentarnem filmu so posrečeno imenovani zadnji od prvih – The Hadza: Last of the First). Predstavljajo nam torej (še zadnji) stik s prvotnimi človeškimi skupnostmi in z njihovim odnosom do okolja.

Res se imamo kaj naučiti od njih. Hadze ne kopičijo dobrin, ker vedo, da so jim vedno na voljo. Kar pa imajo danes, so vedno pripravljeni deliti z drugimi. Vedno poskrbijo, da si okolje zaradi njihovih posegov lahko opomore. Živimo v harmoniji z našim okoljem, ker živimo in smo neposredno odvisni od zemlje. Skrbimo zanjo in ona skrbi za nas, pravijo Hadze. Ničesar ne zavržemo in celo hijene se bodo odplazile, z repom med nogami, da bi zvezdam izkričale svoje razočaranje.

Kaj pa mi? Mi smo mojstri kopičenja dobrin in posledično odpadkov. Naše sledi – sledi naše potrošniške civilizacije – ležijo povsod. Pred nedavnim so na odmaknjenem in nenaseljenem otoku Henderson sredi Tihega oceana našli kar 38 milijonov kosov plastičnih odpadkov (theguardian). In potem pravimo, da smo mi civilizirani, Hadze pa divjaki.

Diskriminirani smo, ker smo lovci-nabiralci. Ljudje, ki ne razumejo naše ekonomije in kulture, nas obravnavajo, kot da smo zaostali ali primitivni. Morda pa smo mi divjaki, saj tako drugim ljudem kot okolju povzročamo neozdravljive rane. Celo v odnosu do žensk so primitivni Hadze pogosto pred nami: Za razliko od mnogih afriških plemen, kjer so ženske podrejene moškim, naše ženske ponosno stojijo ob moških, saj dobro vedo, da zgolj njihovo nabiralništvo zadošča za vse naše potrebe.

A sploh ne gre samo za afriška plemena, samo spomnite se, kakšen odnos do žensk ima Donald Trump, trenutni poglavar velikega ameriškega plemena. Ali ugledni pravnik malega slovenskega plemena in bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, ki je dejal: V vsej zgodovini človeške »rase« ni bilo »ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice« (Mladina). In sploh nista edina primerka visoke civilizacije 21. stoletja.

Tudi pri prehrani Hadze razmišljajo zelo napredno: Mi Hadze imamo nadvse radi meso, maščobe in med, vendar so to le dodatki k naši pretežno rastlinsko usmerjeni prehrani. Danes vemo, da pretirano uživanje mesa znatno pripomore k uničevanju okolja in segrevanju planetarnega podnebja (Glejte: Less Meat Less Heat, Eat less meat to avoid dangerous global warming, scientists say…). Poleg tega, da vedo, da si ne smejo privoščiti preveč dobrega, Hadze ničesar ne zavržejo. Mi pa obdržimo samo najlepše kose hrane, kupimo samo najlepše sadje in zelenjavo, ostalo pa – v smeti.

Seveda se nam ni potrebno vrniti k nomadskemu načinu življenju. Pa vendarle se od prvotnih ljudstev, kot so Hadze, lahko veliko naučimo. Najprej harmonije z naravo, ki nam skrbnost in zmernost vedno vrača z obiljem. Ni nam treba kopičiti dobrin, saj imamo vsega dovolj, še posebej, če si dobrine delimo. Če danes bolj uspešni delimo z manj uspešnimi, si lahko tudi v hudih časih obetamo dovoljšen del skupnega obilja, ki nam ga vselej ponuja Zemlja.

Ni nam treba imeti vedno več dobrin (v obliki stalne gospodarske rasti), kar uničuje naravo in povzroča pomanjkanje med številnimi ljudmi, vselej pa imamo vsi dovolj, če zaupanje med ljudmi gradimo z medsebojno delitvijo dobrin. Morda pa je to sporočilo Hadz, zadnjih od prvih ljudstev.


Fotografija: Hadze na lovu (foto: avtor zapisa)