petek, 9. julij 2021

Zato je PROTI za!


Nedeljski referendum (11. 7. 2021) o noveli zakona o vodah je veliko več kot le referendum o vodi. Je referendum o naših skupnih naravnih in družbenih dobrinah.

Kdaj vemo, da je voda dobrina? Če kot čista pitna voda priteče iz pipe, je dobrina. Če jo kupimo v plastenkah, je komercialno blago.

Če imamo prost dostop do jezer, rek in morij, je voda dobrina. Če pa do njih dostopamo preko hotelov in plačljivih plaž, potem je voda zasebna last.

Zato sta ključni besedi, ki se skrivata v zakonu o vodah, pa tam niti zapisani nista: privatizacija in komercializacija vode. Tako voda ni več pravica vsakogar, temveč merilo dostopa postane kupna moč – denar!

Zato vsakič, ko v revnejših državah privatizirajo vodne vire, ljudje še globlje zdrsnejo v revščino ali pa odidejo na ulice. Pogosto pa kar oboje. V svetu že dolgo teče vojna za vodo. Ta referendum je ena od njenih mnogih bitk.

A voda je le ena od skupnih dobrin, od katerih je odvisno zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ter zdravje in blaginja tako posameznika kot celotne skupnosti.

Voda, hrana, javno šolstvo in zdravstvo, socialna varnost so prav tako skupne dobrine; kot tudi kakovostni javni mediji, neodvisno sodstvo in svoboden internet. Vemo tudi, da so gozdovi in drugi naravni habitati dobrine, ki nam omogočajo dolgoročno preživetje.

Novela zakona o vodah je del procesa komercializacije in privatizacije naših skupnih naravnih in družbenih dobrin – in tega ne bomo dopustili!

Za vodo in druge dobrine moramo poskrbeti kot skupnost in si jih pravično deliti, tako da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur.

Zato moramo v nedeljo glasovati PROTI, kar pomeni, da smo proti komercializaciji in privatizaciji vode ter drugih dobrin in ZA pravičnost, dostopnost ter blaginjo za vse. 

Zato je PROTI za!

Ohranimo tekočino Življenja


Voda kroži po ožilju sveta;
po rekah, potokih, podzemnih prepletih,
pretaka se po oceanih, 
izpareva in se vrača v padavinah;
v sebi nosi, odžeja in hrani bitja Zemlje
v večnem krogotoku Življenja.

Voda kroži po mojem in tvojem ožilju,
oživlja vsako celico človeškega bitja,
odžeja in hrani ter umiva
slehernega Zemljana
v večnem krogotoku Življenja.

Nikomur ne smemo
kratiti pravice do vode,
nikomur ne smemo zapirati poti do vode,
voda je naša skupna skrb in odgovornost;
delimo si tekočino Življenja.

Vse kar vržemo v vodo
– plastiko, pesticide …
se nam povrne v hrani, pitni vodi ...
Če umažemo vodo,
umažemo Življenje samo.
Ohranimo tekočino Življenja.

Več kot le referendum


Moj namen ni pojasnjevati, zakaj je treba 11. julija 2021 na referendum, kjer se bomo volilni upravičenci izrekali o noveli zakona o vodah, in glasovati proti. Menim, da so številni strokovnjaki in predstavniki okoljevarstvenih organizacij to več kot dobro pojasnili. Tokratni referendum pa ima dejansko še veliko širši in daljnosežnejši pomen, kot se zdi na prvi pogled.

Voda je naravni vir, ki je ključnega pomena za preživetje in blaginjo slehernega človeka, da ne omenjamo še drugih bitij in okolja na splošno. Zato je dostop do zdrave vode človekova pravica, kar je Slovenija zapisala tudi v ustavo, in sicer v 70.a člen. V tem členu jasno piše, da je voda »javno dobro v upravljanju države«; nadalje je zapisano, da »vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago«.

Voda je torej dobrina, ki prednostno služi zadovoljevanju osnovne človeške potrebe. Če malo poenostavimo, lahko rečemo, da je čista pitna voda, ki priteče iz pipe, dobrina, medtem ko je v trgovini kupljena plastenka z vodo tržno blago. Dobrine so torej javno dobro, nekaj, za kar mora skrbeti celotna skupnost in mora služiti vsem članom skupnosti – naj gre za lokalno, državno ali globalno. Za vodo smo zato dolžni poskrbeti vsi, še posebej pa v našem imenu tisti, ki smo jim (na volitvah) zaupali upravljanje skupnosti, torej državo. Pomembno je poudariti besedo »upravljati« državo in njene vire, ne pa (samovoljno) vladati.

Da pa je voda dosegljiva vsem članom skupnosti, si jo dejansko delimo; torej v primeru vode govorimo o ekonomiji delitve. Kar pomeni, da skupaj vlagamo v infrastrukturo, ki omogoča vsakomur, da ima, ne glede na gmotni položaj, starost, narodnost, spol ali druge okoliščine, dostop do zdrave pitne vode. Podobno je oziroma bi moralo biti urejeno tudi za vse druge dobrine, ki nam omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb – hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo itd.

Zato je tako pomembno, da ohranimo in trajnostno razvijamo te temeljne dobrine družbene skupnosti. Vse bolj se zavedamo, da so poleg vode tudi gozdovi, zemlja in drugi naravni viri ključnega pomena za naše preživetje in blaginjo. To pa ne pomeni, da naravni viri oziroma dobrine ne morejo postati tržno blago. Lahko, vendar ne v obsegu ali deležu, ki ogroža zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega državljana (na širši ravni pa Zemljana) in uničuje okolje. Ločiti moramo med dobrinami, ki zadovoljujejo naše osnovne potrebe (in to voda brez dvoma je), ter tržnim blagom, ki zadovoljuje predvsem naše želje.

Način ravnanja z dobrinami zato razumemo kot njihovo skrbno upravljanje in medsebojno delitev v dobro vseh ljudi. Zato je referendum o noveli zakona o vodah del širših prizadevanj za skupno dobro. Zakon o vodi mora biti napisan s kar največjo skrbnostjo, s »tresočo roko«, da se izključi sleherni dvom o neskrbnem oziroma netrajnostnem ravnanju z vodo; tega pa predlagana novela zakona o vodah ne izpolnjuje. Zato je treba glasovati proti temu zakonu in narediti nadaljnje korake, da zagotovimo kar najboljše možno upravljanje vode in drugih skupnih dobrin, ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo – kot posameznikom in kot skupnosti. Zato je proti za!

Objavljeno v časopisu Dnevnik, 7. 7. 2021