sreda, 25. april 2018

Človeška prihodnost je (ne)gotova


Človeška prihodnost je negotova. Znašli smo se pred prelomno točko. Lahko ostanemo na obstoječi poti, kar pomeni, da nadaljujemo z uničujočo tekmo za vse bolj izčrpane in prizadete planetarne vire in jih še naprej trošimo preko vseh zmogljivosti globalnega okolja. Vendar v tem potrošniško-komercialnem spektaklu uživa le del človeštva, večji del pa živi v hudi revščini, pomanjkanju in vse številnejših družbenih konfliktih, ki vedno lahko prerastejo v vojne.

Lahko pa se odločimo za drugačno pot, za pot blaginje in miru. Ni nam potrebno sprožiti še ene krvave revolucije, spremeniti moramo predvsem naš ekonomski sistem in še to večinoma na področju pravičnejše delitve planetarnih virov. S tem namenom moramo vzpostaviti učinkovitejše mednarodne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, kjer države ne zasledujejo zgolj lastnih interesov, temveč tudi in predvsem interese človeštva ter planeta Zemlje.

Prvi korak, ki ga moramo storiti, pa je v nas samih. Ne moremo narediti resnih sprememb, če še naprej razmišljamo zgolj v okvirih, ki jih začrtujejo pojmi: jaz, moja družina, moja vas ali mesto, moj narod, moja država; moja vera, itd. Seveda moramo poskrbeti zase, za svojo družino, za svojo državo in tako naprej, vendar ne na račun drugih in prihodnosti celote – človeštva in planeta.

Zato moramo preseči te okvire in razmišljati celostno. Morda približno takole:

Vsi smo najprej, navkljub vsem medsebojnim razlikam, pripadniki velike človeške družine – enega človeštva. Živimo v skupnem domu – na planetu Zemlja, za katerega smo vsi odgovorni. Planetarne dobrine pripadajo vsem, zato je prav, da si jih delimo, še posebej tiste dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb (hrana, voda, primerna bivališča, zdravstveno varstvo in izobraževanje).

Na tem mišljenju bomo lahko naredili korake v pravo smer in začeli delovati kot celota, hkrati pa ohranili svojo individualnost in različnost, bodisi kot posamezniki bodisi kot narodi. Z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno delitvijo dobrin bomo ustvarili planet blaginje in miru.

četrtek, 19. april 2018

Pravilni človeški odnosi


Kakšni so danes medsebojnih odnosi med posamezniki ali med državami? So izraz razumevanja, sočutja, enakosti, spoštovanja, kar bi lahko opredelili tudi kot izraz ljubezen do drugega? Ali pa izhajajo iz sebičnosti, pohlepa in ločevanja (glede na raso, vero, prepričanje, družbeni položaj, itd.)? Zagotovo prevladuje slednje.

Družba ni zgolj vsota posameznikov, temveč predvsem celota medsebojnih odnosov med temi posamezniki. Bogastvo posameznika ni zgolj v premoženju, ki ga ima, temveč predvsem v obsegu in kvaliteti odnosov, ki jih ima z drugimi (temu danes rečemo socialni kapital). Šele celota vseh naših odnosov zares tvori družbeno skupnost.

Če posameznik svoje odnose do drugih utemeljuje na sebičnosti oziroma največji koristi zase in ločevanju (odnosi do drugih, ki jih pogojuje pripadnost določeni, veri, rasi, prepričanju itd.), potem ustvarja prav takšno družbo. In če takšni odnosi prevladujejo v neki družbeni skupnosti (državi), potem se manifestirajo tudi navzven, v odnose z drugimi državami oziroma v celotno mednarodno skupnost.

Danes še posebej v politiki in ekonomiji prevladujejo odnosi ločevanja. V politiki se ločevanje izraža kot neusmiljen strankarski in ideološki boj, na širši ravni pa kot strateški interes države ("najprej koristi za našo državo, ne glede na posledice za druge"). V ekonomiji pa se ločevanje izraža v okrutni konkurenčni tekmi za globalne dobrine, ki milijone ljudi pušča v pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin.

Ločevanje je največje zlo današnjega časa. Ločevanje pomeni, da druge ljudi (iz)ločimo zaradi njihove drugačnosti (rase, vere, prepričanja, videza, državljanstva, socialnega statusa…) in jim ne priznamo temeljnih človekovih pravic, svobode ter dostojanstva, ki jih terjamo zase. Ločevanje pomeni, da drugim odrekamo najosnovnejše dobrine, ki se nam zdijo samoumevne. Ločevanje je drugo ime za sebičnost in pohlep; za komercializacijo in brezobzirno konkurenčnost. Ločevanje je pot uničenja.

Nasprotno od ločevanja je razumevanje enosti človeštva – naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Enost človeštva pomeni, da tudi drugim priznavamo temeljne človekove pravice in dostojanstvo; da v drugih vidimo sebi enake in enakopravne ljudi, čeprav med seboj različne. Enost človeštva pomeni, da vsakomur zagotovimo osnovne dobrine, ki mu omogočajo materialno blaginjo in razvoj njegovih potencialov. Enost človeštva se izraža kot sočutje, spoštovanje in razumevanje drugih; na politični in ekonomski ravni pa kot pristno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin.

Pravilne človeške odnose zato lahko opredelimo kot odnose, ki izhajajo iz razumevanja enosti človeštva. Kajti če zares sprejmemo, da smo v osnovi pripadniki ene velike človeške družine, potem bi morali v resnici "drug z drugim ravnati kakor bratje", kot izhaja iz 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje." 

V tem uvodnem členu deklaracije človekovih pravic je pravzaprav zajeto razumevanje enosti človeštva. In kaj pomeni drug z drugim ravnati kakor bratje in sestre (ideja bratstva seveda ne izključuje žensk) oziroma, kako ravnati z drugimi člani družine, bodisi ožje bodisi najširše – človeštva?

Člane družine spoštujemo; do njih čutimo naklonjenost, empatijo ali ljubezen; poskrbimo za njihove potrebe; jim pomagamo, če potrebujemo pomoč; s člani družine si delimo dobrine in skupni dom. Vse kar smo našteli so pravilni človeški odnosi, s katerimi gradimo blaginjo in mir. In ker naši odnosi gradijo družbo, so pravilni človeški odnosi temelj globalne blaginje in miru; to pa lahko dosežemo z resničnim sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Ključna temelja pravilnih človeških odnosov, ki izhajata iz razumevanja enosti človeštva, sta torej sodelovanje in medsebojna delitev dobrin.

četrtek, 12. april 2018

25. člen, politični program za 21. stoletje


Politiki vseh slovenskih strank v teh dneh mrzlično pripravljajo in objavljajo svoje politične programe. Vsem je zagotovo skupno to, da svojim državljanom obljubljajo blaginjo. Na žalost pa se zanje blaginja konča na mejah države ali pa še dosti prej. Če pa že pokukajo čez planke oziroma meje, vedno govorijo o interesih države. Poskrbimo za svojo državo, svoje državljane, svoje okolje, svojo zemljo, svoje ozračje…! Kot da je to sploh mogoče?

Poglejmo na primer okolje in ozračje – če se še tako trudimo, je vse zaman, če za okolje in podnebje ne poskrbimo na globalni ravni. Nič drugače ni na ekonomskem področju. Če ustvarimo otok blaginje, drugo Švico, je vse zaman, če velik del sveta trpi za pomanjkanjem najosnovnejših dobrin. Lahko se obdamo z žicami in zidovi, a problemi sveta nas ne bodo zaobšli.

Politiki radi govorijo interesih države. A teh interesov je vsaj 193, kolikor je priznanih svetovnih držav. In v večini teh držav je več strank ali političnih, ekonomskih, verskih in drugih struj. Vsaka ima svoje interese. In potem imamo nenadoma tisoče in tisoče interesov. Ločenih, nasprotujočih, konfliktnih.

Seveda je prav, da imamo različne poglede in prepričanja, to je temelj svobode in demokracije. A  vsaj v najpomembnejših zadevah bi lahko začeli razmišljati o skupnih interesih – o interesih človeštva.

Skupni interesi človeštva

Na eni ravni smo že oblikovali skupni interes človeštva in sicer, ko gre za zaščito globalnega podnebja. Bolj ali manj vsem Zemljanom je danes jasno, da je podnebje skupna zadeva in problem človeštva in to smo tudi zapisali v Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah, ki je bil sprejet leta 2015.

Kaj pa na ekonomskem področju? Že leta 1948 smo se dogovorili, da je blaginja vseh ljudi na Zemlji naš skupni interes. In to smo zapisali v Splošno deklaracijo človekovih pravic, v 25. člen, ki gre takole:

"Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." 

Splošna deklaracija človekovih pravic je zavezujoč dokument in vendar ga kršimo dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem, skorajda povsod po svetu. Je morda še kakšna človekova bolj kršena, kot ravno ta? Danes vsaj polovica človeštva trpi za pomanjkanjem najosnovnejših dobrin, preko 800 milijonov ljudi pa trpi za lakoto. 25. člen je daleč največkrat in najdlje kršen člen kateregakoli pravno zavezujočega sporazuma v zgodovini človeštva. Spomnite se na to, ko vam kakšen politik ali bogataš začne govoriti o kršenju njegovih človekovih pravic.

25. člen, politično-ekonomski program

Če bi bili politiki iskreni, bi postavili zelo enostaven politično-ekonomski program, kjer bi bila najpomembnejša točka izpolnitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. Torej, zagotoviti vsem Zemljanom, da lahko nemoteno in brezpogojno zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. To pa hkrati pomeni resnično sodelovanje vseh držav in medsebojno delitev globalnih dobrin.

Ko bomo zagotovili pravice iz 25. člena vsem ljudem na Zemlji, ne bo več migrantske krize, številni konflikti se bodo preprosto ustavili in zares bomo lahko začeli reševati naše skupno okolje. Torej, dragi politiki, zapišite 25. člen v svoje programe in si prizadevajte za njegovo uresničitev, ne glede na vaše barve in prepričanja.

Mi pa, državljani sveta, zahtevajmo od svojih politikov, da to zares storijo, ali kot pravi Mohammed Mesbahi v uvodu k svoji publikaciji Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta:

"Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije." 


Slika: Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta



sreda, 4. april 2018

Pismo poslankam in poslancem o priznanju Palestine


Spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora.

V prihodnjih dneh se boste odločali o priznanju Palestine. To vsekakor ne bo lahka odločitev. Številne velike sile temu nasprotujejo, imajo pač svoje računice.

A poskušajte se spomniti ali vživeti v proces slovenskega osamosvajanja. Brez priznanj drugih držav bi bil ves trud zaman, vsako priznanje je pomenilo potrditev legitimnosti slovenske odločitve.

Palestinci trpijo. Pred nekaj dnevi, 30. marca 2018, je bilo ob vsakoletnih protestih zaradi zasedbe palestinskih ozemelj ubitih najmanj 17 Palestincev, več kot 1.400 pa je bilo ranjenih (Gaza protests: 17 Palestinians killed in confrontations with Israeli forces).

Pred kratkim je bila sedemnajstletna Palestinka Ahed Tamimi obsojena na osem mesecev zapora, ker je pred svojim domom na Zahodnem bregu oklofutala in obrcala dva izraelska vojaka; malo pred tem pa so vojaki v glavo hudo ranili njenega petnajstletnega bratranca (17-letna Ahed Tamimi, ki je oklofutala izraelskega vojaka, za osem mesecev v zapor).

Drage poslanke in poslanci Državnega zbora, s priznanjem Palestine zagotovo ne boste rešili tega dolgotrajnega konflikta na Bližnjem vzhodu, a svetu boste poslali jasno sporočilo, da se ne strinjate z množičnim kršenjem temeljnih človekovih pravic Palestincev in drugih ljudi po vsem svetu. Palestincem pa boste sporočili, da vam ni vseeno, kaj se z njimi dogaja.

Mlada palestinska aktivistka Ahed Tamimi nas poziva, naj "se v svojih prizadevanjih povežemo med seboj, da bi končali vse krivice v svetu."

Priznanje Palestine je sporočilo miru. Zato pogumno glasujte ZA priznanje Palestine.

Vaš državljan

ponedeljek, 2. april 2018

Zlom kriptovalut in zaton špekulativne ekonomije


Lani, 15. novembra 2017, smo v prispevku Kriptovalute in drugi baloni opozorili na nevarnost napihovanja tako imenovanih kriptovalut. Takrat je najbolj znana kriptovaluta bitcoin dosegla vrednost 6.598 dolarja ($). Le dober mesec kasneje, 18. decembra 2017, je bitcoin dosegel svojo najvišjo vrednost, 19.498 $. V dobrem mesecu dni se je torej trg z bitcoini napihnil kar za trikrat (s podobnim tempom so se dražile tudi druge kriptovalute). Danes, 2. aprila 2018, je njegova vrednost zdrsnila na 6.700 dolarjev.

Poglejmo si še nekaj številk. 7. januarja 2018 je skupna vrednost vseh kriptovalut dosegla svoj največji obseg, to je 829 milijard $. Danes, 2. aprila, je ta vrednost samo še 260 milijard $. Temu se v finančnem jeziku reče zlom trga kriptovalut. Dobesedno izpuhtelo je približno 570 milijard $.

Marsikdo bi zamahnil z roko in rekel: "Pa kaj". Kriptovalute so pač padle. A teh 570 milijard $ je realen primanjkljaj. Nekateri so si denar za nakup kriptovalut izposodili, zdaj pa jim ostajajo krediti; drugi so denar pobrali iz svojih računov ali iz računov svojih podjetij. Lahko bi ga porabili za kaj mnogo koristnejšega. Marsikoga zato danes že boli glava. Morda bo propadlo kar nekaj podjetij in marsikdo bo tenko piskal.

20. decembra 2017, torej v času najvišjih vrednosti kriptovalut, smo v prispevku Kriptovalute ali ni vse zlato, kar se sveti opozarjali, da so kriptovalute vse kaj drugega kot resen denar – so predvsem sredstvo špekuliranja oziroma obet lahkega zaslužka. In pohlep rojeva še večji pohlep. Takrat je bilo v obtoku 1.368 kriptovalut, ki jih je bilo mogoče kupiti na 7.616 kriptovalutnih borz. Danes, 2. aprila 2018, obstaja že 1.596 različnih kriptovalut, ki jih je mogoče kupovati na kar 9.943 kripto-borzah. Številni so torej zavohali lahek zaslužek, zato so kriptovalute in borze rastle kot gobe po dežju.

Čarovnija?

Marsikdo si predstavlja, da so vrednosti kriptovalut, delnic, obveznic in drugih finančnih instrumentov, ki vsakodnevno padajo in rastejo, zgolj virtualne in da ne povzročajo nobenih resnih učinkov v realnem življenju. V resnici pa imajo učinke in to zelo neposredne ter zelo hude. Če so pri zlomu kriptovalut prizadeti predvsem posamezniki, ki so v želji po hitrem dobičku množično vlagali v kriptovalute, pa so pri borzah vrednostnih papirjev posledice mnogo hujše.

Denar, ki je spodbujal borzne rasti, izhaja iz realne ekonomije (gospodarstvo, javni sektor, gospodinjstva) in iz zadolževanja v bankah. Gre za ogromne vsote, kajti trg kriptovalut je kljub svojemu obsegu le palček v primerjavi z velikanskimi vrednostmi na delniških, obvezniških in drugih finančnih trgih (borze so mesto, kjer se kupuje in prodaja omenjene finančne instrumente – danes so večinoma digitalizirane).

Po nekaterih ocenah je skupna vrednost vseh globalnih borz približno 100 bilijonov $ oziroma 100.000 milijard $. Vse te velikanske vrednosti so bile ustvarjene v realni ekonomiji ali izhajajo iz kreditov. Koristi od njih pa imajo samo najbogatejši, ki postajajo še bogatejši.

Namesto, da bi bil denar namenjen za normalno delovanje podjetij in bi služil zadovoljevanju človeških ter širših družbenih potreb, se v ogromnih količinah steka na borze. Zato je potrebno varčevanje, zato so plače nizke, zato je milijarde ljudi revnih in zato milijoni umirajo zaradi lakote in bolezni. Na borzah se skupne dobrine človeštva in človekovo delo pretvarja v zasebno bogastvo najbogatejših Zemljanov. To ni nobena čarovnija, ampak do obisti pokvarjen sistem, ki uničuje človeštvo in planet.

Borzne špekulacije povzročajo silovito rast globalne neenakosti. Neenakost povzroča brezštevilne družbene konflikte, vojne in obsežne migracije; na eni strani raste armada globalnih revežev, na drugi strani stoji peščica globalnih super bogatašev. Najbogatejši Zemljani niso obogateli z delom, pač pa z borznimi špekulacijami. Borze niso čarovnija, temveč zelo zapleten mehanizem prerazporejanja globalnega bogastva in moči v roke peščice Zemljanov.

Vsakdo, ki špekulira na borzah (s kriptovalutami, z delnicami, obveznicami ali z drugimi finančnimi instrumenti) prispeva k vse slabšemu stanju sveta. Morda je njegov prispevek minimalen, pa vendarle. Če bi denar namenili za dobro ljudi in družbe, za zaščito živali ali okolja, za umetnost, znanost in kulturo, bi dejansko vlagali v boljši svet; torej tudi v svoje dobro in v dobro svojih otrok.

Zaton špekulativne ekonomije

Za zlomom trga kriptovalut se obeta tudi postopno rušenje drugih borznih trgov. Kajti špekulativna ekonomija zdaj uničuje samo sebe. Izjemno hitra rast v zadnjih letih se ne more več napajati iz realne ekonomije, ki je omejena z omejenimi zmogljivostmi planetarnega okolja. Pot navzdol bo boleča, kriza bo ponovno vstopila v razvitejši del sveta, v manj razvitem delu pa že tako ali tako ne more biti bistveno slabše.

Takrat, in to bo že zelo kmalu, lahko ponovno razmislimo, ali si želimo v živeti v svetu, ki mu vladajo špekulacije, pohlep in sebičnost. Takšen svet je svet nasilja, vojn, uničenja, revščine, propadanja okolja. To je temačen svet. Ali pa želimo živeti v svetu sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve dobrin. To bo mnogo lepši svet; svet blaginje in miru. V takšnem svetu pa zagotovo ni prostora za špekuliranje in špekulante.



Slika: Štirje jezdeci apokalipse, Albrecht Dürer, Book of Revelation, 1498