torek, 29. avgust 2023

Ekonomski cunami


Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.

Ekonomski sistem, ki temelji na konkurenčnem boju oziroma bolj natančno na vojni za dobrine ter neprestani gospodarski rasti, pa ne generira le podnebnih sprememb, ki nadalje povzročajo migracije, družbene in tudi vojaške konflikte, temveč tudi pogoste ekonomske krize. Spomnimo se tiste iz leta 2008, ki pa je le bolj prepoznavna kriza, dejansko pa so ekonomske krize po svetu skoraj tako pogoste kot suše in poplave. Ekonomske krize so »naravni pojav« obstoječega ekonomskega sistema, ki mu lahko rečemo kapitalistični, neoliberalni ali kakor koli pač. Ekonomske krize niso posledica nakopičenih svetovnih problemov, pač pa je današnji ekonomski sistem temeljni vzrok za največje probleme človeštva – podnebne spremembe, uničeno okolje, revščino, lakoto, migracije, družbene krize, vojne in še bi lahko naštevali.

Neprestane gospodarske rasti ne poganjata niti konkurenčnost niti svobodni trg, temveč jo omogoča strahovito neokolonialno izkoriščanje revnih držav, revnih ljudi in okolja. Svobodna tržna ekonomija je zgolj šolski model, ki ga poučujejo na ekonomskih fakultetah. In ta model nima nobene zveze z resničnostjo, kajti danes energijo, hrano, vodo, zemljo, finance, digitalne tehnologije, medije, orožje ter drugo blago obvladuje le nekaj velikih monopolnih korporacij, ki pa delujejo preko tisočerih blagovnih znamk. A te so le pesek v oči, saj ustvarjajo zgolj navidezno konkurenčnost, medtem ko je dejansko lastništvo korporacij in s tem naravnih virov – preko zapletenih borznih transakcij in manipulacij – trdno v rokah nesramno bogatih družinskih fevdov. Prav ste prebrali, danes lahko govorimo o spoju fevdalizma in kapitalizma v svojih najslabših različicah. In ti neizmerno bogati lastniki korporacij (monopolov oziroma fevdov) z lahkoto »kupujejo« politični vpliv v navidezno demokratičnih državah.

Vendar tudi ta ekonomski sistem stoji na trhlih temeljih. Samo z gigantskimi napori (beri: z velikanskimi finančnimi injekcijami) centralnih bank in vlad najbogatejših držav se ta ekonomski sistem ohranja pri življenju. Že pri zadnjih poplavah smo lahko videli, da živimo v dveh vzporednih svetovih. V enem so žrtve poplav, prostovoljci, gasilci, civilna zaščita in številna mala podjetja, v drugem svetu živijo banke, borze in zavarovalnice. Oni so iz drugega planeta. Oni se ukvarjajo z dobički in bajnimi zaslužki. Nesreče so vselej dobre poslovne priložnosti. Vprašajte ekonomiste. Solidarnost? Kaj je že to?

Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz bolje zaupati šlogaricam, Babi Vangi in Nostradamusu kot pa ekonomskim strokovnjakom, pa vendarle lahko vidimo temne oblake, ki bodo kmalu poplavili destruktivni ekonomski sistem in povzročili njegov zlom, z začetkom na globalnih borzah. Visoki državni dolgovi, vztrajna inflacija na Zahodu in deflacija na Kitajskem, gospodarska vojna med ZDA in Kitajsko ter posredniška med ZDA in Rusijo vse bolj razjedajo »stari red«.

Morda pa res potrebujemo takšen ekonomski cunami, ki bo odplaknil ta nepravični in uničevalni sistem. Takrat bomo morda začeli razmišljati, da potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo zadovoljeval potrebe vseh ljudi in ki bo deloval v okviru omejitev planetarnega okolja. Morda se nam bo takrat ekonomija delitve zdela dober temelj za prihodnost. Dotlej pa ohranimo duha sočutja, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki smo ga tako množično izražali po nedavnih katastrofalnih poplavah. Še kako ga bomo potrebovali.

Objavljeno na Za.misli

torek, 15. avgust 2023

Sočutje, solidarnost, sodelovanje, medsebojna delitev


"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej."
(Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

Kot posamezniki ne moremo obstajati. Ne v materialnem ne v psihološkem smislu. Dojenček je najbolj nebogljeno bitje na Zemlji. V živalskem svetu se mladiči zelo hitro postavijo na noge in dokaj hitro poskrbijo zase. Človeški "mladič" pa običajno potrebuje leto dni, da shodi in več kot desetletje, da postane relativno samostojen. Družbenost in družabnost sta nam dobesedno položeni v zibko. Ali povedano drugače: ljudje smo družbena in družabna bitja ali pa nas sploh ni.

Obstajamo torej samo v odnosu do drugih ljudi – do staršev, skrbnikov, prijateljev, učiteljev, partnerjev in vseh drugih, ki tvorijo neko družbeno skupnost. Vrsta, kakovost, "barva" teh odnosov pa nam daje skupnostni karakter, ki se lahko tako kot pri posamezniku spreminja. Kakšne so danes družbene skupnosti?

Morda nam pomaga, če se spomnimo znamenite izjave pokojne britanske premierke, železne lady, Margaret Thatcher iz leta 1987:

"Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine."

Ta izjava je temelj sodobnega narcističnega, individualističnega, samozadovoljnega, tekmovalnega in konkurenčnega sveta oziroma takšnih medčloveških odnosov. Takšen svet sicer ni nastal z Margaret Thatcher, je pa le-ta v vlogi vplivne britanske premierke, v letih 1979 do 1990, pomembno pripomogla, da danes živimo v takšni družbi. Marsikdo je ponotranjil to njeno izjavo, ki še danes pomembno vpliva na naše medsebojne odnose in s tem na družbo kot celoto – v lokalnem in globalnem smislu.

Velja poudariti, da je še zlasti ekonomski sistem danes v dobršni meri realiziral ideje Margaret Thatcher in njenega tesnega ideološkega zaveznika Ronalda Reagana. Zato so danes privatizacija, deregulacija, komercializacija, dobiček (za vsako ceno), (neprestana) gospodarska rast, brezkončno in brezsramno izkoriščanje narave ter ljudi temelji ekonomskih politik. Takšen ekonomski sistem povzroča družbeni in naravni razkroj; podnebne spremembe in obsežno revščino; ekonomske in družbene krize, ki se pogosto nadaljujejo v vojne itd.

Vendar družba (na srečo še) obstaja. Tega se zares zavemo šele ob katastrofah. Kot so bile na primer nedavne poplave v Sloveniji. Če bi res veljalo, da "družba ne obstaja", potem bi bili "posamezni moški, ženske in družine" prepuščeni sami sebi. Pa niso. Ljudje, ki prizadetih niti poznajo ne, ki morda še slišali niso za njihovo vas ali mesto, so poprijeli za lopate, prispevali denar, dobrine in kar koli drugega je bilo potrebno. Poleg posameznikov so na pomoč nemudoma priskočile prostovoljske (gasilci, reševalci itd.) in državne strukture. Pri tem moramo državo razumeti kot organizirano obliko družbene skupnosti na različnih ravneh.

Očitno je, da so globoko v nas še vedno trdno zasidrani družbeni temelji, ki so nam omogočili preživetje in razvoj tekom tisočletij. To pa so sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Pomislite najprej na družino kot najmanjšo družbeno skupnost. Do drugih članov družine (sorodnikov) smo sočutni; jim pomagamo oziroma darujemo, ko je treba; sodelujemo in si z njimi delimo dobrine. Seveda družine niso idealne skupnosti, a govorimo o prevladujočih družinskih odnosih.

V dobršni meri smo te družinske odnose "prenesli" tudi na lokalne (vasi, mesta, občine) in državne skupnosti. Država je tako naša širša družina. Danes smo možni razmišljati tudi o "družini" narodov, kar do neke mere predstavlja Evropska unija. Le redki pa so se danes zmožni identificirati s človeštvom kot svojo najširšo družino, ki jo (sicer pomanjkljivo) predstavlja Organizacija združenih narodov (OZN).

Vse bolj jasno nam postaja, da ključne probleme človeštva lahko rešimo samo na globalni ravni. Podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize lahko rešujemo samo s sodelovanjem, solidarnostjo, sočutjem in medsebojno delitvijo dobrin – na globalni ravni. Ne potrebujemo nekakšne globalne vlade, temveč globalno skupnost sodelujočih držav, ki so zmožne sočutja, solidarnosti in kar je najpomembneje – medsebojne delitve dobrin. Zakaj tega ne poskusimo v okviru OZN? Mar ni ta organizacija nastala z namenom, da skupaj ustvarimo globalno blaginjo in mir. Smo tega zmožni?

Nekateri pravijo, da prebivalci Slovenije (in drugih držav) "stopimo skupaj" le, ko nas doletijo katastrofe. Vendar to ne drži. Tako govorijo tisti, ki globoko v sebi, morda nezavedno, verjamejo, kar je verjela Margaret Thatcher: "Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine." Tako pogosto slišite govoriti politike in ekonomiste.

Velika večina ljudi pa verjame v in vsakodnevno prakticira medčloveške oziroma družbene odnose, ki temeljijo na sočutju, solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Ob katastrofah pa ti odnosi dobesedno izbruhnejo na širši, državni ravni in popolnoma prevladajo nad narcističnimi, individualističnimi, samozadovoljnimi, tekmovalnimi in konkurenčnimi odnosi, ki so "udomačeni" zlasti v ekonomskem sistemu družbe. Ekonomski sistem pa vemo, da zaradi svoje pomembne vloge proizvodnje, pridelave in distribucije materialnih dobrin ter storitev, močno vpliva na politiko.

Na nas je, da v družbeno skupnost in še zlasti v njen ekonomski sistem vgradimo medčloveške odnose, ki so resnično "lepilo" sleherne družbene skupnosti: sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Naj ne prevladajo samo ob katastrofah. In kar je najpomembneje: te odnose se naučimo izražati tudi v okviru naše najširše družine – človeštva. Kajti le tako lahko rešimo največje težave človeške družine: podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize. V nasprotnem primeru bomo omagali pod bremenom vse pogostejših in vse hujših katastrof.


Objavljeno tudi na Za.misli