petek, 11. junij 2021

Voda je kri življenja


Kri hrani vsak organ in sleherno celico naših teles; poleg tega iz njih odvaja nepotrebne snovi in prinaša oziroma prenaša protitelesa za boj proti nevarnim mikroorganizmom ter druge potrebne snovi za nemoteno delovanje posameznih delov in celotnega organizma. Kri služi celotnemu telesu. Zdaj pa si zamislite, da si del vašega telesa ali nekaj celic privatizira in prisvoji kri.

Voda je kri življenja

Če bi bila torej kri v zasebni lasti posameznega dela telesa, drugim delom pa bi bil do nje bodisi omejen bodisi preprečen dostop, bi bili najprej prizadeti posamezni deli (slabo ali ne-prekrvavljeni); kasneje pa bi začelo hirati in propadati celotno telo.

Če si znamo predstavljati človeštvo kot velikanski organizem, sestavljen iz organov (države, regije, mednarodne organizacije, korporacije itd.) in celic (vsak Zemljan), potem lahko opazimo, kako destruktivno je, če si deli telesa (najbogatejše države in podjetja) ali posamezniki (najbogatejši ljudje) prilaščajo osnovne vire in dobrine kot so voda, hrana, energija itd., drugim pa omejujejo in omogočajo dostop do teh dobrin.

Zato je danes "telo" človeštva bolno, zato milijoni umirajo ali po nepotrebnem trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, zato imamo toliko nepotrebnih migracij, konfliktov, nemirov.

Skupne dobrine človeštva in njihova medsebojna delitev

Človeško telo je zdravo, če organi in celice sodelujejo in si delijo skupne dobrine – hrano, vodo in vse druge snovi za nemoteno delovanje vsakega posameznega dela in celotnega organizma.

Ko bomo na takšen način razumeli človeštvo kot enovit organizem, kjer vsi deli sodelujejo in si delijo skupne dobrine, bomo zaživeli v miru, blaginji in v zdravem okolju.

Za začetek si zamislimo vodo kot kri človeštva, ki napaja in hrani sleherno celico tega veličastnega bitja. Zaščitimo jo in ohranimo njeno javno dostopnost. Tako bomo veliko storili za svoje zdravje, za zdravje drugih in nenazadnje za zdravje naše velike družine – človeštva.

sobota, 05. junij 2021

Kdo se boji Levice?


"Vsem nam bo bolje, če bomo reformirali politično in poslovno kulturo tako, da bo manj prijazna do psihopatov in bolj prijazna do človeštva."

"Neenakost nas dobesedno ubija, tako posameznike kot družbo, njena dva glavna gonilna elementa pa sta monopolno poslovno vedenje ter požrešni direktorji in politiki. Oboje je posledica tega, da so politiko in posle prevzeli psihopati." (Thom Hartmann, 4. 6. 2021, Common Dreams: Psychopath-Driven Inequality Is Making Our Society Sick – Zaradi neenakosti, ki jo vodijo psihopati, je naša družba bolna).

Če ne bi bilo nevarno, bi rekli, da je smešno. Namreč to, da bi SDS in NSi prepovedali delovanje stranke Levica (Mladina, 4. 6. 2021). Pa ni smešno. Kaj tako groznega pa počne stranka Levica?

V Levici pravijo da so "v slovenski prostor po desetletjih neoliberalnega pragmatizma ponovno vpeljali socialno napredno politiko, ki prinaša rezultate: višja minimalna plača, višje pokojnine, višja socialna pomoč, zaprtje trgovin ob nedeljah." (Naprej v zeleno prihodnost: 4. redni kongres Levice)

Če smo natančni, so ta prizadevanja usmerjena k zmanjševanju neenakosti, ki sploh v zadnjem času pridobiva prav neverjetne razsežnost. Tako ima danes najbogatejši 1 % prebivalstva v rokah kar 43,4 % vsega svetovnega bogastva. V letu 2018 pa ima le 26 najbogatejših ljudi na svetu imelo toliko premoženja, kot najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva. (Inequality.org) V Covid obdobju se je neenakost le še poglobila – povsod po svetu, tudi v Sloveniji.

Celo skupina najbogatejših držav G7 se je pred kratkim dogovorila, da bodo obdavčili multinacionalke, predvsem tehnološke velikane, ki se že leta uspešno izmikajo plačevanju davkov (Skupina G7 z 'zgodovinskim' dogovorom o obdavčitvi multinacionalk). Prav obdavčenje najbogatejših je eno najuspešnejših orožij proti preveliki neenakosti. Brez davkov pač ni mogoče financirati šolstva, zdravstva, policije, javne uprave; prav tako ni mogoče graditi in obnavljati javne infrastrukture itd.

Se torej najbogatejše kapitalistične države na svetu prizadevajo za bolj "socialno napredno politiko". Očitno se, saj so doumeli, da naglo poglabljanje neenakosti lahko vodi do hudih družbenih nemirov.

Levica si med drugim prizadeva tudi za "zeleno politiko". Samo največji tepci danes še vedno ne verjamejo v podnebne spremembe, v plastično onesnaževanje, izgubo biotske raznovrstnosti in v druge okoljske probleme, ki nas vodijo v vse bolj katastrofične planetarne razmere.

Morda pa želja po prepovedi stranke Levica zgolj pritrjuje uvodnim mislim Thoma Hartmanna, ki trdi, da je velikanska neenakost, ki ubija tako posameznike kot družbo, posledica tega, da je danes v poslovnem in političnem svetu veliko psihopatov. Prepovedati stranko, ki si prizadeva za večjo enakost, pravičnost in za zeleno politiko, je zatorej najverjetneje kar delo političnih psihopatov.


petek, 07. maj 2021

Ljubezen do drugega gre zares skozi želodec


Hrana je središče našega sveta. S hrano izkazujemo odnos do sebe in do soljudi, do drugih živih bitij, do narave; hrana je izraz kulture, tradicije, pripadnosti – svet se dobesedno vrti okoli hrane.

Prebivalcem bogatejšega, potrošniškega dela sveta se hrana večinoma zdi nekaj samoumevnega; kot zrak, ki ga dihamo. Ko smo lačni, odpremo hladilnik, stopimo v trgovino, gremo v gostilno (razen v času epidemije) ali hrano preprosto naročimo na dom. Za številne Zemljane pa še zdaleč ni tako. Večino njihovega dneva zapolnjuje boj za hrano. Soočajo se z vprašanji, ki jih ne bi smelo biti: bomo danes lahko nahranili svoje otroke, bomo imeli kaj postaviti na krožnik; kaj pa jutri in pojutrišnjem – bomo imeli kaj "za pod zob"? Njihove stiske so neizmerne, nam nepredstavljive.

Revščina, lakota, bolezni, migracije, politične krize, globalno segrevanje podnebja, uničevanje okolja – to so samo nekateri s hrano povezani veliki problemi človeštva. Pri tem seveda ne smemo mimo vode, ki je prav tako neločljiv del prehrane in seveda tudi priprave ter pridelave hrane. Hrana in voda sta dobesedno povezani z življenjem samim oziroma sta ključni dobrini za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. A podatki, povezani s hrano, so neizprosni, neusmiljeni, celo grozljivi:

"Po zadnjih ocenah je v svetu lačnih približno 690 milijonov ljudi oziroma 8,9 odstotka svetovne populacije – 10 milijonov več kot leto poprej in skoraj 60 milijonov več kot pred petimi leti. Prav tako se kaže trend povečevanja števila ljudi, ki so prizadeti zaradi resne prehranske nepreskrbljenosti (severe food insecurity), kar je še eno merilo za ocenjevanje lakote. V letu 2019 je bilo kar 750 milijonov ljudi izpostavljenih resni prehranski nepreskrbljenosti. Skupno je bilo v letu 2019 kar dve milijardi ljudi ogroženih zaradi zmerne ali resne prehranske nepreskrbljenosti, kar pomeni, da niso imeli rednega dostopa do varne, hranljive in zadostne hrane." (FAO: SOFI 2020)

Dve milijardi Zemljanov torej trpita zaradi ene od oblik prehranske nepreskrbljenosti, ki jo FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) opredeljuje kot: "Situacija, ko ljudje nimajo varnega dostopa do zadostne količine in kakovostne hrane za normalno rast in razvoj ter aktivno in zdravo življenje." Kar dobra četrtina človeštva oziroma vsak četrti Zemljan torej nima stalnega dostopa do zadostne količine hrane za aktivno in zdravo življenje.

Številni dokumenti in raziskave pa potrjujejo, da je hrane na svetu dovolj za vse ljudi. In ne samo to, pridelamo jo celo več, kot jo potrebujemo vsi ljudje na Zemlji skupaj. S primernim ravnanjem in s pravično porazdelitvijo bi lahko nahranili celo 10 milijard ljudi (Journal of Sustainable Agriculture); danes (2021) nas na planetu živi približno 7,9 milijarde (Worldometer). Hrane je torej dovolj, po drugi strani pa jo zelo veliko zavržemo.

V letu 2019 smo tako v svetu skupno zavrgli kar 931 milijonov ton hrane oziroma 17 odstotkov vse hrane, ki je bila namenjena človeški prehrani. To je količina, ki jo skupaj zavržejo gospodinjstva, prodajalci, restavracije in druge prehranske storitvene dejavnosti. Za kako velikansko količino hrane gre, si lahko predstavljate takole: to je količina, ki bi jo lahko naložili na 23 milijonov do vrha napolnjenih 40-tonskih tovornjakov; če bi bili postavljeni eden za drugim, bi sedemkrat obkrožili Zemljo. (UN environment programme)

Kar pa je problematično tudi zato, ker dobro tretjino oziroma 34 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov izhaja iz prehranskih sistemov (pridelava hrane, transport, deforestacija itd.). Vsak Zemljan za svojo prehrano povprečno prispeva dve toni izpustov ekvivalenta ogljikovega dioksida v ozračje. (Forbes, STAznanost). Če bi torej s hrano ravnali bolj odgovorno, bi lahko pomembno znižali naš ogljični odtis.

Zakaj s hrano ravnamo tako neodgovorno in zakaj ne doseže vseh ljudi? Ker smo iz hrane, ki je najbolj osnovna človekova potreba, naredili tržno oziroma komercialno blago. Hrana ni isto kot mobilni telefon, avto, počitnice, nakit, igrače itd. Odpovemo se oziroma živimo lahko brez marsičesa, zagotovo pa ne brez hrane in pitne vode. Dostop do hrane pa je po komercialni logiki neločljivo povezan z denarjem. Če ga imate dovolj, imate tudi hrane v izobilju; če denarja nimate, tudi hrane nimate.

To se nam zdi normalno, pa ni. Človeško življenje ne sme biti odvisno od denarja. Ne bi smelo biti tako. Hrana bi morala biti vselej, ne glede na finančno stanje ali druge okoliščine, dostopna vsakomur; ni nujno, da moramo imeti vsi ves čas dostop do tisoče različnih priboljškov in prehranskih dodatkov, ki se bohotijo na policah naših veletrgovin. Zagotovo pa moramo imeti vsi vselej dostop do kakovostne hrane in vode za normalno rast in razvoj slehernega človeškega bitja.

Zato bi morala biti medsebojna delitev hrane in drugih osnovnih dobrin prioriteta slehernega družbeno-ekonomskega sistema. Hrana, voda, zdravila in druge osnovne življenjske potrebščine so najprej dobrine in šele potem komercialno blago. Seveda nam ni treba zapirati trgovin s hrano in drugimi osnovnimi potrebščinami, a ekonomski sistem moramo nadgraditi tako, da bo omogočal tudi najranljivejšim, da bodo vedno in povsod lahko dostopali do osnovnih dobrin – do hrane, vode, oblačil, zdravil itd. Takšen sistem pa lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Šele ko bomo uveljavili medsebojno delitev hrane (in drugih osnovnih dobrin), bomo zares razumeli pregovor, da gre "ljubezen skozi želodec". Ne moremo govoriti o ljubezni do drugega, če tako številnim ljudem onemogočamo dostop do hrane, čeprav jo je na planetu v izobilju na voljo. Še več, dokler bo po nepotrebnem lačen en sam samcat Zemljan, o ljubezni sploh nimamo pravice govoriti. V nikakršni obliki!

petek, 30. april 2021

Praznik dela - znova na začetku


Zakaj že praznujemo 1. maj – praznik dela? Izvorno obeležujemo spomin na krvave dogodke v Chicagu leta 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik (Wikipedija: Praznik dela). V širšem smislu pa obeležujemo dolg, naporen in pogosto tudi krvav proces boja za delavske pravice kot so: primerno plačilo za delo, varni delovni pogoji, osemurni delavnik, pravica do nadomestila za bolniško, pravica do dopusta, malice, pravica do pokojnine, zaposlitev za nedoločen čas itd. A po desetletjih bojev za delavske pravice smo – znova na začetku!

Delavske pravice, ki smo jih našteli, se naglo krčijo oziroma odpravljajo. Za številne, še zlasti mlade, so vse zgoraj naštete pravice večinoma le znanstvena fantastika. Svetovna pandemija je situacijo le še poslabšala. Celotni sektorji – gostinstvo, turizem, kultura itd. – so skorajda popolnoma prenehali z delom. Kaj bo, ko se iztečejo vladni ukrepi, si ne zna nihče zares predstavljati. Zagotovo pa so številna delovna mesta preprosto izgubljena. Verjetno pa se bodo ponovno pojavila kot začasne in ne-varne oblike dela. A to je le zadnja epizoda že dlje trajajočega procesa, ki se mu reče prekarizacija dela.

Prekarizacija dela preprosto pomeni vse bolj negotove oblike zaposlitve ali z drugimi besedami: delo z malo ali brez delavskih pravic – brez bolniške, dopusta, malice, pokojnine itd. Ta proces so še zaostrile sodobne digitalne platforme za posredovanje dela, ki so le druga oblika za najem mezdnih delavcev, kar je bilo značilno za zgodnje obdobje kapitalizma. Naj vas ne zavede, če se mezdno delo zdaj odvija v zelo "moderni" obliki – preko aplikacij na mobilnih telefonih.

Te platforme pokrivajo predvsem storitveno dejavnost in "povezujejo" stranko ter izvajalca storitve. Verjetno najbolj prepoznan ponudnik za prevoze je Uber, poznamo pa jih še celo vrsto, na primer za dostavo hrane – Volt, Ehrana. Podjetja, ki ponujajo takšne storitve, trdijo, da so le posredniki storitve, zato zgolj poberejo odstotke in ne želijo zaposliti "svojih" delavcev.

Nekoč so delavci (s svojim orodjem) pred vrati tovarn čakali, da bi za dan ali morda teden dobili delo in za to prejeli skromno mezdo za opravljeno delo oziroma storitev (brez kakršnega koli zavarovanja, zaščite; skratka brez kakršnih koli delavskih pravic).

Zdaj je razlika samo v tem, da najem mezdnega delavca poteka preko digitalnih platform. Delavci morajo imeti lastna delovna sredstva (kolo, avto) in dobijo plačilo samo za neposredno opravljeno delo. Pri tem nimajo nikakršnih pravic – če zbolijo, če se poškodujejo, nimajo plačane malice, pokojninskih prispevkov. Ničesar. Torej spet smo na začetku – v 19. stoletju.

Zato je 1. maj praznik dela, pa ne samo kot dela prost dan (sodobni mezdni delavci itak nimajo praznikov), temveč kot simbol novega boja za delavske pravice za vse večje število novodobnih mezdnih delavcev. Ti delavci nimajo prave zastopanosti ne v političnih strankah in ne v velikih sindikatih. V resnici bi se morala oblikovati široka politično–civilnodružbena–sindikalna fronta, ki bi zaščitila to prekarno oziroma mezdno (najemniško) delovno silo.

Torej živel 1. maj, a z vedenjem, da smo znova na začetku boja za delavske pravice.


ponedeljek, 26. april 2021

Dan upora proti okupatorju v 21. stoletju

Vsaka generacija bije svoje boje in danes ni nič drugače. Letos, 27. aprila 2021, obeležujemo osemdeseto obletnico organiziranega odpora – z ustanovitvijo osvobodilne fronte – proti okupatorju. Morda se zdi "upor proti okupatorju" zastarel izraz, a okupacija ima veliko obrazov. Zato ta praznik še zdaleč ni nekaj preživetega, ni samo en prost dan, temveč je še vedno oziroma znova aktualen. Zdaj je pravi čas, da ta praznik znova posvojimo kot simbol modernega boja proti okupatorju.

Kdo je danes okupator? Današnji okupatorji ne prihajajo z letali, s tanki in z vojsko, da bi nam vsilil svoje zakone in svojo oblast. Danes poznamo "mehkejše" oblike okupacije. Danes imajo okupatorji v rokah predvsem kapital oziroma denar, s katerim nam vsiljuje svoje zakone in svojo oblast. Privatizacija in komercializacija naravnih virov (vode, gozdov, zemlje, rudnih bogastev), zdravstva, šolstva in drugih javnih storitev so ena od oblik sodobne okupacije.

Okupatorji – tuji in domači (izdajalci) – izsekavajo naše gozdove, onesnažujejo in si prisvajajo naše vodne ter druge naravne vire; privatizirajo zdravstvo, šolstvo in oskrbo starejših itd.

Je lahko okupator tudi lastna oblast? Lahko, če napada in žali lastne državljane, če uničuje demokratične institucije države, novinarske in kulturne ustanove. Tega seveda ne počne s topovi in tanki, temveč z zmanjšanjem ali odvzemom finančnih sredstev, ki sploh niso v lasti oblasti, temveč ljudstva.

Današnji okupatorji torej uporabljajo drugačne prijeme kot pred osemdesetimi leti, zato mora biti tudi upor drugačen. Najslabše pa je, če stojimo križem rok in ne naredimo ničesar. Potrebno se je upreti velikim in malim domačim in tujim korporacijam, podjetjem in posameznikom, ki si prilaščajo naše naravne vire in javne storitve, ki uničujejo naše okolje. Upreti se moramo oblasti, ki napada lastne državljane, novinarje, kulturnike in demokratične institucije ter dopušča uničevanje narave.

Nenazadnje se moramo upreti uničevanju Zemlje in pri tem se moramo zavedati, da smo morda lahko tudi sami na strani okupatorjev, s tem ko pretirano obremenjujemo naravno okolje in podpiramo brezglavo potrošnjo.

Kako se torej danes upirati okupatorju? Na tisoč in en način. S protesti, z volitvami, referendumi, s prizadevanji za zaščito narave, z javnimi objavami ali nastopi, s samoomejevanjem itd. Samo ne recite, da se ne da nič storiti. Potrebujemo osvobodilno fronto proti okupaciji novinarstva, kulture, demokracije, izobraževanja, zdravstva, sodišč; proti okupaciji našega okolja …

Naj bo dan upora proti okupatorju (znova) naš praznik.

 

sobota, 03. april 2021

EKONOMIJA DELITVE, ekonomija za planet in za ljudi


Si lahko zamislimo drugačen, boljši svet? Svet, v katerem nihče ne bo trpel pomanjkanja; kjer bosta lakota in revščina le daljni odmev preteklosti; kjer bomo živeli v miru in blaginji ter v ravnovesju z okoljem in z drugimi živimi bitji, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Da bi zaživeli v takšnem svetu, moramo narediti številne spremembe, med katerimi je še posebej pomembna temeljita ekonomska preobrazba.

Ekonomski sistem ni namenjen bogatenju posameznikov na račun večine, niti neprestani gospodarski rasti, niti kopičenju potrošniških dobrin.

Ključni namen ekonomskega sistema je vsakomur zagotoviti dobrine in storitve za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Zato pa moramo ustvariti bolj pravično ekonomijo, ki bo temeljila na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Razmislimo torej, kaj sploh pomeni ekonomija delitve, zakaj je tako ključnega pomena za našo prihodnost in predvsem – kako jo udejanjiti? Svet čaka na nas.
 

Ključni problemi sveta


Morda komu zveni nenavadno, če trdimo, da je današnji ekonomski sistem uspešen. To zagotovo drži, vendar samo, če govorimo o količini proizvodov in storitev, ki jih ustvarimo. Če pa govorimo o vplivu na okolje in o možnosti dostopa vseh ljudi do celotnega ustvarjenega bogastva, potem je ekonomski sistem izrazito škodljiv in krivičen.

Manjši del Zemljanov – simboličnih 1 % – dejansko upravlja in ima v lasti večji del globalnega bogastva.

Tesno ob njih pa je večja skupina prebivalstva, predvsem iz razvitih držav, ki tvorijo tako imenovani potrošniški razred. Le-ta potroši velik del vseh proizvedenih dobrin in storitev. Pripadniki tega razreda imajo dobre službe in izobrazbo; veliko potujejo in se pogosto tudi družbeno udejstvujejo. Imajo veliko moč, a so večinoma osredotočeni na lastne zadeve, v odnosu do svetovnih problemov pa so pretežno brezbrižni in samozadovoljni. Zaradi svojega načina življenja so v veliki meri odgovorni tudi za globalno okoljsko krizo.

Največji del prebivalcev planeta pa trpi za pomanjkanjem oziroma nimajo dostopa do osnovnih dobrin in storitev, kar povzroča hudo revščino, lakoto, nepotrebne bolezni in smrti, migracije ter posledično tudi uničevanje okolja.

Velika globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne največje probleme človeštva, med vsemi pa bode v oči obsežna lakota, ki je sama po sebi trpljenje brez primere, še zlasti ko gre za najmlajše.

Danes pravzaprav živimo v svetu obilja, hkrati pa mnogi trpijo zaradi pomanjkanja celo najosnovnejših dobrin.

Hrana


Vso tragiko sodobnega sveta lahko prepoznamo na primeru hrane. Danes pridelamo mnogo več hrane, kot jo potrebujemo vsi Zemljani skupaj.

A navkljub temu več sto milijonov ljudi strada, še številni drugi pa so slabo prehranjeni. Hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo skorajda eno milijardo ton hrane.

Hrane je torej več kot dovolj, a je za mnoge nedosegljiva dobrina, pa čeprav nekje drugje zaradi potrošniškega preobilja gnije na velikanskih smetiščih.

Hrana je dobrina, ki zadovoljuje najbolj osnovno človekovo potrebo, od katere ni odvisno samo zdravje in normalen razvoj, ampak tudi življenje samo.

Hrana ne sme biti zgolj potrošniško blago in sredstvo za kovanje dobičkov, medtem ko je milijone ljudi lačnih. To je krivica brez primere, za katero je v največji možni meri odgovoren današnji ekonomski sistem.

Lakota je strašno trpljenje, povzroča številne bolezni in počasno umiranje. Lakota je velikanski madež na vesti človeštva.

Lakoto moramo za vedno izbrisati iz obličja Zemlje!
 

Osnovne človekove potrebe


Poleg hrane za normalno življenje potrebujemo še pitno vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Zgodba o hrani se na žalost ponavlja tudi v teh primerih.

Na globalni ravni je dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb dovolj za vse. Vendar je ekonomski sistem urejen tako, da so, ko gre za dostop do osnovnih dobrin, številni ljudje izključeni ali močno omejeni.

Prva in najpomembnejša naloga sleherne družbene skupnosti – od družine do globalne skupnosti – je vsem svojim pripadnikom omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljujejo osnovne človeške potrebe.

In ta naloga je zaupana ekonomskemu sistemu družbe. Kajti dostop do osnovnih dobrin ne more biti stvar prestiža ali zadostnih finančnih sredstev, temveč je temeljna človekova pravica.
 

Osnovne potrebe so temeljna človekova pravica


Zadovoljevanje osnovnih potreb je pomemben del temeljnih človekovih pravic, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V 25. členu te deklaracije so naštete tiste dobrine in storitve, ki vsakomur zagotavljajo zdravje in blaginjo, »vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami«.

Te osnovne pravice dopolnjuje še naslednji, 26. člen, ki vsakomur zagotavlja »pravico do izobraževanja«. Ponovno velja poudariti, da je deklaracija splošna oziroma univerzalna, torej velja za vse ljudi na Zemlji.

Zadovoljevanje osnovnih potreb je torej temeljna človekova pravica. Ključna naloga ekonomskega sistema pa je organiziranje proizvodnih, transportnih, komunikacijskih in distributivnih dejavnosti tako, da dobrine in storitve za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb dosežejo slehernega Zemljana.

Vsakršna ekonomska politika in sleherna ekonomska aktivnost bi morala izhajati iz Splošne deklaracije človekovih pravic in še posebej iz njenega 25. člena.

Pravičen ekonomski sistem mora biti skladen s temeljnimi človekovimi pravicami.


Kaj je ekonomija


Da bi razumeli, kako pomembno vlogo v življenju posameznika in družbe igra ekonomija, moramo razumeti njen izvor.

Beseda ekonomija izhaja iz Stare Grčije in je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Beseda oikos označuje družino, dom ter družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo, da lahko preživi oziroma živi v blaginji.

V širšem smislu družina pomeni sleherno človeško skupnost: lokalno, državno in globalno. Prav tako pa tudi dom in domače premoženje oziroma dobrine lahko razumemo kot mesto, državo in v najširšem pomenu celoten planet, ki je dom človeške družine.

Lahko tudi rečemo, da oikos predstavlja materialni vidik bivanja; torej skupnost, ki živi na določenem prostoru in za svoje potrebe uporablja naravne vire oziroma dobrine, ki so tam na voljo.

Drugi del besede ekonomija pa tvori nomos. V starogrški mitologiji je bil Nomos bog zakona, po nekaterih virih je imel to vlogo kar vrhovni bog Zevs.

Nomos je torej tisti, ki postavlja in jamči za temeljne zakone stvarstva. Le-ti pa na osnovi pravičnosti in modrosti zagotavljajo življenje v blaginji in harmoniji.

Ekonomija torej izvorno pomeni modro in pravično ravnanje oziroma upravljanje z materialnim okoljem za zdravje in blaginjo celotne družine, ki jo razumemo kot vsakršno človeško skupnost. V najširšem smislu torej kot Eno človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.


Medsebojna delitev dobrin kot osnovni ekonomski odnos v družini


Kakšni pa so pravzaprav ekonomski odnosi v družini kot najmanjši družbeni skupnosti? Gre za konkurenčnost in tekmovalnost, ki smo ju vajeni v vsakdanjih ekonomskih odnosih – v podjetjih, državah, v mednarodni skupnosti?

Ne, v družinah si člani med seboj delijo dobrine. Starši z otroki, kasneje otroci s starši, bratje in sestre ter drugi v okviru širše družinske skupnosti. Medsebojna delitev dobrin je temelj in povezovalni element sleherne družinske skupnosti.

Zdaj je čas, da takšne odnose vzpostavimo tudi na širši ravni – v državah in v okviru celotne mednarodne skupnosti.

Ko bomo zares razumeli, da smo prav vsi ljudje člani velike človeške družine, se nam bo zdela medsebojna delitev dobrin tudi na globalni ravni nekaj povsem normalnega in vsakdanjega.

Ekonomski sistem, ki bo to omogočal, pa bomo preprosto poimenovali ekonomija delitve.
 

Kako deliti dobrine


Seveda pa se pri tem poraja vprašanje: KAKO DELITI DOBRINE?

Kot smo že poudarili, v družini je delitev dobrin vsakdanja oblika medčloveških odnosov. Tudi v lokalnih skupnostih in državah poznamo številne oblike delitve dobrin.

Ustanove, kot so na primer knjižnice, predstavljajo že uveljavljeno obliko delitve. Lokalne skupnosti v sodelovanju z državo pogosto poskrbijo za široko dostopen sistem javnega šolstva, zdravstva, skupnih prostorov, ki prav tako predstavljajo obliko medsebojne delitve.

Države del skupnega bogastva razdelijo med svoje državljane – predvsem v obliki zbranih davkov in drugih prispevkov, iz katerih se financirajo skupne družbene potrebe. Seveda pa je stopnja takšne oblike delitve odvisna od družbene in ekonomske razvitosti posamezne države.

Danes vse bolj prepoznana in ponekod že uveljavljena ideja univerzalnega temeljnega dohodka prav tako temelji na načelu medsebojne delitve dobrin.

Povsem drugače pa je na globalni ravni, kjer o pravični delitvi dobrin skorajda ne moremo govoriti.
 

Globalna delitev dobrin


Današnji svetovni ekonomski sistem na eni strani ustvarja presežke, na drugi strani pa primanjkljaje. Izkoreninjenja revščine in lakote zato ne bomo dosegli z neprestanim povečevanjem proizvodnje dobrin oziroma z gospodarsko rastjo, ki jo zagovarja večina politikov in ekonomistov, temveč z bolj pravično distribucijo oziroma porazdelitvijo celotnega ustvarjenega svetovnega bogastva.

V ta namen bi morali na globalni ravni vzpostaviti mehanizem, ki bi omogočal enakomernejšo porazdelitev dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – hrane, vode, zdravil, oblačil, bivališč in tako naprej.

Najprimerneje bi bilo, če bi takšen mehanizem oziroma agencijo oblikovali v okviru Organizacije združenih narodov, ki združuje in predstavlja vse svetovne države.

Države bi si v okviru tega mehanizma oziroma sklada izmenjevale presežne dobrine in tako zagotovile, da nikjer na planetu ne bi prišlo do pomanjkanja osnovnih dobrin.

Urejen sistem delitve ključnih dobrin bi omogočal, da bi vsi ljudje na Zemlji lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe in tako zaživeli v miru in blaginji.


Zaključek


Ekonomija je torej eno ključnih področij človeške družbe, saj omogoča preživetje in blaginjo posameznikov ter družbenih skupnosti. Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb slehernega Zemljana je zato najpomembnejši cilj ekonomskega sistema. To je tudi temeljna človekova pravica vsakogar.

Medsebojna delitev dobrin je osrednje načelo ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve. Le-ta vsakomur zagotavlja dostop do hrane, vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja, kar pomeni, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

S tem pa omogočimo splošno zdravje in blaginjo ter za vedno odpravimo lakoto in revščino ter posledično nepotrebne bolezni, smrti, migracije in druge velike probleme človeštva.

To pa so ključni pogoji, da lahko vzpostavimo mir in harmonijo – tako v družbi kot tudi v odnosu do drugih živih bitij ter planetarnega okolja.

Medsebojna delitev dobrin, ki je temelj ekonomije delitve, je pot v boljšo prihodnost človeštva. Nenazadnje lahko rečemo, da je ekonomija delitve manifestacija ljubezni na ekonomskem področju in v družbi nasploh.

Zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji delitve z besedami Maitreje, svetovnega učitelja; ki pravi:

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Ustvarimo torej boljšo prihodnost – za vse!


sreda, 17. marec 2021

Tulipani, bitcoini in balon


Ne prvič v zgodovini smo priče napihovanju borznega balona. Balon je izraz za pojav na borzah, ko borzni indeksi v daljšem časovnem obdobju začnejo močno rasti. Na borzah, kjer je velika večina transakcij tako ali tako špekulativnih, se pravzaprav ves čas vrstijo dvigi in padci vrednosti – na tej osnovi špekulanti služijo bajne vsote denarja. Balon pa običajno nastane, ko se v igro špekulantov vključijo tudi običajni ljudje – mali podjetniki in običajni državljani. Na borze jih zvabi evforija, ki jo poganjajo "čudežne" zgodbe ljudi, ki so čez noč obogateli.

Tulipanski balon


Enega prvih modernih borznih balonov so povzročili – tulipani. Med leti 1634 in 1637 se je na Nizozemskem odvijala prava evforija. Resda so bili tulipani, ki so malo pred tem prišli v Evropo, izjemno popularni, a v "igro" so se vključili špekulanti oziroma zaslužkarji in začeli trgovati s takrat povsem novimi terminskimi pogodbami (pogodbe o bodočem nakupu). "Cene so ponorele. Čebulice najdražjih tulipanov so stale več tisoč guldnov, kar je v današnjem denarju več deset tisoč evrov. Izučen obrtnik je tedaj letno zaslužil nekaj sto guldnov." (Monitor: Baloni zgodovine)

Na koncu evforije se je trg zlomil in veliko ljudi je obubožalo; vse kar so vložili v tulipane, so tudi izgubili. Kasneje je bilo podobnih borznih balonov še več, povzročili pa so manjše ali večje krize. Najbolj znan zlom borze po dolgotrajni rasti vrednostnih papirjev se je zgodil leta 1929 v ZDA; povzročil je veliko gospodarsko krizo, ki je bila eden od vzrokov za drugo svetovno vojno. V novejšem času pa poznamo gospodarski zlom leta 2007-2008, ki ga do neke mere občutimo še danes. Zlom je bil posledica dolgo rastočega nepremičninskega balona v ZDA.

Bitcoinski balon

In kot da se ničesar ne naučimo. Zgodba se vedno znova ponavlja. Tokrat je v središču dogajanja kriptovaluta bitcoin. Evforija rasti bitcoina je neverjetna, v enem letu je njegova cena zrasla za kar 1000 odstotkov (Market Insider). Zgodba zelo spominja na špekulacije s tulipani. Bitcoin spodbuja še pravo armado drugih kriptovalut, ki rastejo kot gobe po dežju. Pomemben dejavnik pa je tudi, da danes lahko vsakdo odpre račun na spletnih borznih trgih in enostavno služi – brez posrednikov.

Deloma pa rast virtualnih valut izhaja tudi iz stimulativnih ukrepov centralnih bank in držav, ki za reševanje koronakrize povečujejo finančno pomoč gospodarstvu in državljanom. In ta pomoč gre v veliki meri na borze ter povzroča velike rasti kriptuvalut in tudi drugih vrednostnih papirjev.

Energetsko potratni bitcoin

Le malokdo pa ob vsem tem pomisli, da je za vzdrževanje bitcoina (tako imenovano rudarjenje) potrebno veliko električne energije in računalniških zmogljivosti. Po zadnjih podatkih je za obstoj bitcoina potrebno toliko energije kot jo letno porabi celotna Argentina, ki ima 45 milijonov prebivalcev, oziroma 121,36 teravatnih ur (TWh) (Bitcoin consumes 'more electricity than Argentina'). Za primerjavo: TEŠ 6 proizvede letno dobre 3 teravatne ure na leto, jedrska elektrarna Krško pa okoli 6. Torej, če imate opravka z bitcoini, ste posredno tudi velik potrošnik električne energije in pomembno pripomorete h globalnemu segrevanju planeta.

Znani ekonomist Jeffrey Sachs je pred kratkim zelo nazorno opisal vso nesmiselnost bitcoina in drugih kriptovalut: "Pri rudarjenju z bitcoini gre za neverjetno izgubo resursov, za to so potrebne ogromne količine električne energije brez neke širše vrednosti za družbo. Vsaj sam je ne vidim. Še pomembneje je naslednje: bitcoin lahko doseže trilijon dolarjev tržne kapitalizacije, kar se meni zdi podobno ponarejanju. Od kod ta vrednost? Prihaja od vseh nas, ki imamo dolarje, evre in druge valute, ker je nekdo, nekaj, kar nima nobene vrednosti, razglasil, da jo ima. In ker na finančnih trgih obstajajo mehanizmi, ki ustvarjajo mehurčke in dajejo vrednost v dolarjih in evrih v zameno za, bom rekel, navaden zrak." (Bidnove milijarde bodo šle tudi v špekulativne naložbe)

Čeprav ne znamo napovedovati prihodnosti, pa vendar lahko z veliko gotovostjo rečemo: zlom kriptovalut je skorajda neizbežen in zelo veliko ljudi bo izgubilo svoj vloženi denar. Zgodovina nas uči, da preprosto ne more biti drugače. Ta zlom pa zaradi svojega obsega lahko sproži verižno reakcijo in povzroči novo gospodarsko krizo.

Konec špekuliranja

Marsikdo bo rekel, da je borzno špekuliranje samo neškodljiv in enostaven način služenja denarja. A v ekonomiji ni nič zastonj. Če na eni strani nekdo "samodejno" služi, ne da bi mu bilo treba "s prstom migniti", pa to na drugi strani pomeni, da nekdo izgublja. Vsak "prislužen" evro na borzi pomeni, da je nekdo nekje drugje ostal brez. Čeprav tega ne moremo neposredno videti, pa se kopičenje bogastva na eni strani vedno izkaže kot povečanje revščine na drugi. Ali povedano drugače: s špekuliranjem na borzi pripomorete k poglabljanju svetovne revščine.

Zato bi morali ta krivičen sistem odpraviti ali vsaj regulirati. Kar bi bilo skrajno preprosto – z obdavčenjem! Namreč, vse na svetu je obdavčeno; hrana, voda, učni pripomočki, zdravila itd., medtem ko borzne transakcije niso. Zakaj? Ker je to mehanizem za enostavno bogatenje bogatih. Zakaj morajo revni plačati davek na hrano, medtem ko transakcije na borzah sploh niso obdavčene? Države to vedo, a si glede tega ne upajo ukrepati, ker bi "prizadeli" najbogatejše.

Finančni sistem, ki je utemeljen na špekuliranju, povzroča neprestane krize, revščino, družbeno nestabilnost in uničevanje okolja. V pravičnem sistemu bi morale biti na prvem mestu osnovne dobrine, ki bi bile na voljo vsem ljudem. Zato potrebujemo ekonomijo delitve, da bomo končno zaživeli v pravičnem, mirnem in varnem svetu.


Slika: Is Bitcoin The New ‘Tulip-mania’?

nedelja, 14. marec 2021

Eno človeštvo in ekonomija delitve


V teh turobnih časih je težko razmišljati o prihodnosti. Zdi se, da je zelo črna. Nekaterim pa se morda zdi, kot da je sploh ni. Ujeti smo v začaran krog epidemije, ukrepov, ekonomske in družbene krize. Vsa ta nevarna "koronska mešanica" je razkrila številne slabosti naših družb, ki izvirajo iz preteklosti. Pandemija je pokazala, kako problematična je velika ekonomska neenakost in kako globoka je ločenost med ljudmi. Revni ljudje seveda zdaj trpijo še bolj kot prej, razkol v družbi pa se je poglobil do skoraj neobladljvih razsežnosti. In ta dva trenda sta prisotna v skorajda vseh svetovnih državah in tudi med njimi.

Ekonomska neenakost in družbena ločenost

Ključna problema današnjih družb oziroma celotnega človeštva sta globoka ekonomska neenakost in družbena ločenost – na vseh nivojih, od lokalnih do globalne. Ekonomska neenakost se kaže kot obsežna revščina na eni strani in velikansko bogastvo družbenih elit na drugi. Iz tega izhaja tudi ločevanje znotraj družbenih skupnosti, ki ima za posledico skorajda popolno odsotnost sodelovanja in reševanja nakopičenih problemov človeštva.

A to ni edini vzrok, za družbeno ločenost je krivo tudi slepo oklepanje starih "izmov", ki še vedno ločujejo družbene skupnosti na "naše in vaše", pa naj gre za področje politike, religije, kulture, jezika itd. Kako zaceliti rane ekonomske neenakosti in družbenega ločevanja, da se končno premaknemo iz slepe ulice različnih kriz, ki hromijo celotno človeštvo?

Eno človeštvo in ekonomija delitve

Si lahko zamislimo enost človeštva? Verjetno se ni težko strinjati, da smo vsi ljudje na Zemlji, trenutno nas je 7,8 milijarde, pripadniki ene velike skupine oziroma Eno človeštvo. Navidezno preprosta ugotovitev, ki pa ima daljnosežne posledice. Če bi se zares najprej smatrali za člane velike človeške družine, potem bi v drugih ljudeh videli – sebi enake.

Seveda je prav tako res, da smo hkrati tudi pripadniki različnih narodov, držav, religij, kultur, prepričanj, da imamo različne odtenke kože in tako naprej. Pa smo zmožni, da vso to raznolikost spoštujemo in priznamo drugim pravico do drugačnosti? Torej, da vse druge, ne glede na njihovo poreklo, videz, pripadnost itd., vidimo kot ljudi, kot člane naše velike skupne družine – človeštva. To je Eno človeštvo.

Iz tega razumevanja pa moramo izpeljati tudi naša dejanja. Ne moremo reči, da smo Eno človeštvo, tako rekoč bratje in sestre, potem pa dopustimo, da stotine milijonov soljudi umira zaradi lakote ter skrajne revščine in to v svetu, kjer je vsega dovolj. To preprosto ne gre skupaj.

Če zares razumemo, kaj je Eno človeštvo, potem bomo poskrbeli za vse druge ljudi kot za svoje družinske člane. Ne bomo jih poskusili spremeniti, da bi bili takšni kot mi, pač pa bomo z njimi delili dobrine, tako da bo sleherni Zemljan lahko živel dostojno in v blaginji - prav tako, kot si želimo zase in za svoje (ožje) družinske člane.

Eno človeštvo torej pomeni, da vsakomur priznamo njegovo različnost, ga spoštujemo in cenimo ter poskrbimo, da živi v blaginji. Zato je ekonomija delitve način skupnega bivanja, kjer nihče ne trpi pomanjkanja in kjer nihče ni manjvreden. Eno človeštvo in ekonomija delitve sta zato pot v prihodnost. Boljšo prihodnost.

Slika: Pixabay

petek, 29. januar 2021

Revolucija na borzah


Običajnemu posamezniku je težko razumeti dogajanje na borzah. Vsak dan se na borzah vrednostnih papirjev pretakajo milijarde in milijarde dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Čeprav gre uradno za investiranje, torej vlaganje v podjetja, banke in druge institucije, pa je velika večina borznih poslov povsem špekulativne narave. Kar z drugimi besedami pomeni kupovanje in prodajanje vrednostnih papirjev z izključnim namenom zaslužka. Na prvi pogled to sicer ni sporno, a v resnici borze močno vplivajo na vsakdanje življenje velike večine človeštva.

Denar, ki kroži na borzah, in v resnici gre za nepredstavljivo visoke vsote, je bil v prvi vrsti ustvarjen za ekonomsko življenje družbe. Denar v osnovi služi kot pripomoček za kroženje dobrin, plačevanje dela, storitev, skratka da lahko zadovoljujemo svoje potrebe in da družba lahko sploh deluje. Ekonomija je podlaga sleherne družbene skupnosti – od družine do države in sveta kot celote.

Borze pa velik del tega denarja »posrkajo« za povsem neproduktivne špekulacije, zato morajo države ves čas povečevati količino denarja v obtoku, da ekonomija sploh lahko funkcionira. Revnejše države so revne predvsem zato, ker denar do njih skorajda ne pride.

Načeloma ima dostop do borz vsakdo in slehernik bi teoretično lahko obogatel. Vendar to preprosto ne drži. Veliki borzni igralci (hedge skladi, velike banke in super bogataši) z velikimi vsotami denarja, vrhunsko tehnologijo in s svojim ekonomskim ter političnim vplivom z lahkoto manipulirajo na borzah ter tako služijo bajne denarne vrednosti. V tem smislu so borze mehanizem za kopičenje bogastva v rokah peščice super bogatih, medtem ko večina globalnega prebivalstva tone v vse večjo revščino. Koronakriza je te procese le še pospešila.

Zdaj pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Mali vlagatelji, predvsem mladi, so se s pomočjo interneta oziroma družabnih omrežij združili in velike borzne igralce močno udarile z njihovim lastnim orožjem – z borznimi manipulacijami.

Zgodba gre približno takole. Veliki finančni (hedge) skladi stavijo na padec nekega podjetja po načinu »prodaja na kratko«. S padcem vrednosti delnic podjetja ti skladi veliko zaslužijo. Zdaj pa so jim združeni mali vlagatelji nastavili past. S povečanim zanimanjem (kupovanjem delnic) so dvignili ceno »napadenega« podjetja in velikim skladom povzročili velikanske izgube. (Več o dogajanju na borzah v članku Ko mladi špekulanti starim mačkonom ustvarijo milijardne izgube).

Gre za kombinacijo zaslužkarstva in maščevanje velikim borznim igralcem, ki dobesedno brez dela ustvarjajo ogromno bogastva in povzročajo ogromno trpljenja v družbi. Na borzah torej zdaj poteka nekakšen upor malih ljudi. Revolucija se je iz newyorškega borznega parketa že preselila tudi v Indijo, na Kitajsko in tudi drugam.

Izida tega dogajanja nihče ne pozna oziroma ga ne upa napovedati. Bodisi bo prišlo do zakonskih sprememb v delovanju borz bodisi se bo zgodil velik borzni zlom.

Vsekakor pa je čas, da se borzni sistem, ki je glavni »motor« velike globalne neenakosti in ki »poganja« lakoto, revščino, migracije, uničevanje okolja, nezaposlenost in družbene nemire, zaustavi. Potrebujemo pravičnejšo in enakopravnejšo ekonomijo, ki bo služila ljudem in planetu, ne pa samo najbogatejšim.


Slika: Pixabay


sobota, 23. januar 2021

Napad na Rog ali doktrina šoka


Pred kratkim smo lahko sredi Ljubljane videli, kaj pomeni in kako deluje "doktrina šoka". Mislimo na poseg v prostorih bivše tovarne Rog. Leta 2007 je kanadska avtorica in aktivistka Naomi Klein v znameniti knjigi Doktrina šoka (The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism) opisala mehanizme delovanja sodobnih neoliberalnih politik prostega trga. Povedano na kratko: radikalne spremembe v smeri privatizacije in komercializacije naravnih virov, javnih storitev, svobodnih prostorov itd. so najlažje izvedljive takrat, ko je družba v šoku – bodisi zaradi notranjih okoliščin (državni udar, ekonomska kriza itd.), bodisi zaradi zunanjih okoliščin, npr. v primeru naravne katastrofe.

Pandemija je oboje hkrati – naravna (zdravstvena) in družbena katastrofa. Ljudje so v stiski: bojijo se za zdravje, službo, preživetje. Oblast z zmedenimi in pogosto pretiranimi ukrepi (npr. zapiranje v občine, policijska ura) ter grozečimi izjavami stanje še poslabšuje in ustvarja idealne pogoje za doktrino šoka.

V hladnem zgodnjem zimskem januarskem jutru, še skorajda v zavetju noči, tako v avtonomni in svobodni prostor nekdanje tovarne Rog vpadejo varnostniki in specialne policijske sile ter v stilu vojaške akcije "pometejo" z nekaj umetniki in aktivisti. Vpadejo še delovni stroji – v simbolnem smislu oklepne enote – in začnejo z rušenjem.

V ozadju je logika: ljudje so zaradi koronakrize že tako naveličani in prestrašeni, da ne bodo zares reagirali. In tako pade še en svoboden prostor in postane kapitalska investicija. Privatiziran in skomercializiran – prej javna dobrina. A to se dogaja že dlje časa. Napad na Radio Študent, napad na RTV, napad na STA … Ponekod je potrebna sila, drugje grožnje, manipulacije, odtegovanje financiranja itd.

Podobno se dogaja z naravo, najprej Magna, zdaj hidroelektrarna Mokrice, pa onesnažena voda v Anhovem … Težnje po komercializaciji in privatizaciji so vse močnejše tudi v zdravstvu. Kapital pred ljudmi! Naloga politike ni varnost in blaginja prebivalcev, temveč varnost in prosta pot za kapital. Nekateri politiki se tega sploh ne zavedajo, nekateri pa pri tej raboti zavestno sodelujejo, le redki pa te mehanizme zares razumejo.

Komercializacija in privatizacija sta izjemno nevarna procesa. Nekega dne se lahko zbudimo v družbi, ki bo v lasti nekaj posameznikov. Marsikje je to že realnost.

Boj za javni prostor, za javne dobrine in storitve ter za skupne naravne dobrine je zato boj za skupno prihodnost v dobro vseh ljudi in narave.



Slika: Pixabay

nedelja, 17. januar 2021

V gozdu stojim med velikani


V gozdu stojim med velikani,
ki so poslušali ščebet tisočerih ptic,
jim ponujali zavetje, prostor za gnezdenje;
med koreninami so jih praskali hrošči,
srečevali so se s kačami, zajci, srnami, volkovi...

V gozdu stojim med velikani,
ki so občutili šepet lahnega vetriča,
božanje jutranje rose, a tudi
silna poletna neurja; viharje, hudo zmrzal
in nosili silno težka snežna bremena.

V gozdu stojim med velikani,
ki so predihali ogromne količine zraka,
ga prečistili in obogatili s kisikom;
med koreninami so hranili vodo in
ohlajali ter vlažili sušna in vroča poletja.

V gozdu stojim med velikani
mimo katerih so hodili naši pradedje,
pod njihovimi krošnjami so se skrivali zaljubljenci,
lovci; počivali ubežniki, vojaki, gozdarji;
brskali nabiralci gozdnih plodov. 

V gozdu stojim med velikani,
z vsem spoštovanjem do teh
veličastnih bitij se jim poklonim.
Drevesa niso samo debla in les,
so mogočni stebri, ki podpirajo Življenje samo.

Cepljenje kot žrtvovanje za drugega


Pogosto izjavimo, da smo se pripravljeni žrtvovati za drugega; morda bi kdo k temu dodal, da je to najvišji izraz ljubezni. Vendar gre pogosto samo za našo načelno pripravljenost. Na nek način pa je cepljenje ravno to: sprejeti tveganje, da zavarujemo druge.

Smo izrazito individualistična družba. Kar je po eni strani dobro. Vsak posameznik je dragocen in edinstven. Družba je bogata, ker jo tvorijo tako raznoliki posamezniki, seveda če vsak posameznik tudi vsem drugim posameznikom (ali skupinam, državam) priznava njihovo edinstvenost in s tem tudi njihovo dostojanstvo ter pravice.

Po drugi strani pa je individualizem lahko tudi slab, če se posameznik, posamezna skupina ali država postavijo nad druge, če so brezbrižni do njihovih problemov ali pa z njimi sebično tekmujejo in si prisvajajo njihove dobrine.

Individualizem sam po sebi torej ni nujno nekaj slabega, vendar posamezniki (skupine, države) veliko bolj uspevajo, če sodelujejo in če so zmožni storiti dejanja, ki so dobra za vse. Temu pa lahko že rečemo nesebičnost.

Danes poteka burna razprava o cepljenju. Res je, cepiva (zaradi nujnosti) niso povsem preizkušena. Res je, farmacevtska podjetja bodo pri tem veliko zaslužila. Res je, politiki epidemijo izkoriščajo za utrjevanje svoje moči. In res je, marsikateri njihov ukrep je nesmiseln.

A cepljenje je vendarle zaenkrat najboljša oblika, da se zaustavi epidemija. Cepljenje je predvsem v 20. stoletju rešilo na milijone življenj. Morda bomo v prihodnosti našli drugačne poti. Zaenkrat pa izgleda, da je cepljenje najboljše sredstvo za ustavitev koronavirusa.

Mnogi najranljivejši se ne bodo smeli cepiti. Njih je mogoče zaščiti samo, če smo sami cepljeni. Čeprav pri tem marsikaj tvegamo. A tako pač je vselej v hudih in negotovih časih.


Slika: Pixabay

nedelja, 10. januar 2021

Jedrska elektrarna, potresno nevarna in finančno nevzdržna


V mesecu marcu in decembru 2020 je Hrvaško stresla serija močnih potresov, ki so povzročili veliko gmotno škodo in na žalost tudi smrtne žrtve. Najhujši potresni sunki so prizadeli Zagreb (meseca marca) in Petrinjo (decembra). Vsega 40 km zračne razdalje od Zagreba in 80 km od Petrinje leži jedrska elektrarna Krško. Neizpodbitno dejstvo je, da ta elektrarna stoji na izjemno nevarnem potresnem območju. Katastrofa, ki bi jo lahko povzročil močan potres, bi bila za Slovenijo v marsičem lahko usodna. Če ste gledali izjemno serijo Černobil, potem vam je to več kot jasno, pa naj strokovnjaki še tako »prepričljivo« trdijo nasprotno. Zdaj pa naj bi v Sloveniji gradili še drugi blok jedrske elektrarne in to za velikanske vsote denarja. Bo kapital znova zmagal nad ljudmi in okoljem?

V Focusu, društvu za sonaraven razvoj, so že v mesecu marcu 2020 opozorili, da »ne glede na to, kako nekateri obračajo dejstva in brezskrbno govorijo o varnosti elektrarne, je jedrska elektrarna Krško najbolj od vseh v Evropi podvržena potresom. Izbira lokacije v Sloveniji je bila čisto politične narave in tako že od začetka neprimerna in zelo nevarna, saj ni upoštevala potresne varnosti.« Prav tako so v društvu kasneje, v prispevku OD TEŠ 6 DO NEK 2: od slabe do slabe ideje, opozorili tudi »na mnenje francoskega inštituta za jedrsko in sevalno varnost iz leta 2013. Ta priznana strokovna avtoriteta je pristojne v Neku opozorila, da lokacija v Krškem ni primerna za gradnjo jedrske elektrarne, ker je v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna. To opozorilo je le eno izmed mnogih, ki jih vse bolj očitna politična promocija gradnje nove jedrske elektrarne v Krškem zamolči.«

Če pride še do hujšega potresa (in globoko upamo, da ne), bi lahko prišlo do večjih radioaktivnih izpustov v okolje. Dovolj bi bila že poškodba bazenov za iztrošeno gorivo, kar se je na primer zgodilo leta 2011 pri nesreči v jedrski elektrarni Fukušima. Kot pravijo v jedrski elektrarni Krško, se jedrski odpadki skladiščijo v sami elektrarni: »V bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo v NEK je bilo ob koncu leta 2019 shranjenih 1320 izrabljenih gorivnih elementov. Skupna masa izrabljenega goriva je bila 512,9 ton.« Samo zamislimo si lahko, kaj bi že samo poškodba na teh začasnih bazenih pomenila za zdravje ljudi, za pridelavo hrane, za turizem itd. Je res vredno tvegati? In vse to zaradi zaslužkov nekaterih, kajti pri jedrski elektrarn gre vedno za res velike posle.

Ocenjeni stroški novega jedrskega bloka krške elektrarne znašajo od 3,5 do 5 milijard evrov, kar je približno za tri in pol TEŠ 6. Treba se je zavedati, da so jedrske elektrarne pravi »sesalniki« denarja. Poglejmo si le dva primera. Tretji blok finske jedrske elektrarne Olkiluoto, ki so jo začeli graditi leta 2005, je bil ocenjen na 3 milijarde evrov, celotni stroški še nedelujočega bloka pa naj bi na koncu dosegli približno 11 milijard evrov. In ravno pred dnevi, 10. decembra 2020, je na starem bloku te elektrarne prišlo do »povišanega sevanja«.

Stroški za tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville, ki so ga začeli graditi leta 2007 za 3,3 milijarde evrov, naj bi na koncu znašali neverjetnih 19,1 milijarde evrov. Bomo res zmogli takšen finančni zalogaj? Ne pravimo, da bo tako, a ni nemogoče. In proti takšnemu morebitnemu scenariju je še naša »veličastna« naložba v prosluli TEŠ 6 pravi »palček«, saj je iz načrtovanih 655 milijonov evrov cena narasla na »samo« 1,41 milijarde evrov.

Smo našo prihodnost, ki jo nedvomno lahko ogrozi močan potres v bližini jedrske elektrarne Krško, res pripravljeni zakockati za (kratkoročne) dobičke, ki jih bodo nekateri pospravili v svoje žepe? Na dolgi rok pa bomo itak izgubili vsi. Morda smo imeli tokrat »potresno« srečo, kaj pa prihodnjič?

Slika: Pixabay


Si drznemo pogledati onkraj


Danes se zdi, kot da smo razpeti med dve veliki področji človeške družbe – med znanost in religijo, ki imata izjemen vpliv na naše razmišljanje oziroma naš pogled na svet. Zdita se kot dva izključujoča tokova, ki tečeta vsak po svoji strugi. Znanost se osredotoča samo na tisto, kar lahko vidi, izmeri, stehta, izračuna, skratka na materialno; religija pa nasprotno zagovarja nevidno, neizmerljivo, torej duhovno. Oba miselna tokova sta danes precej vsaksebi in goreče zagovarjata svoj edini prav, zato se marsikdo obrača k lastnim iskanjem, morda pa celo k različnim teorijam zarote. Kaj pa če sta znanost in religija le dve poti za odkrivanje sveta, v katerem živimo? Kaj pa če obstaja še tretja, vmesna pot, presečišče obeh?

Kar nekaj avtorjev si že več kot stoletje prizadeva odpreti pot naprej in povezati »koščke« znanj in »dokončnih resnic« v celovito znanje o vprašanjih, ki nas begajo že od pradavnih dni: kdo smo, kakšen je namen našega bivanja, obstaja življenje po smrti in tako naprej. Najprej karizmatična Helena Petrovna Blavatsky, ki je že konec 19. stoletja svetu predstavila »božansko modrost« ali teozofijo, kasneje Alice A. Bailey, Helena Roerich in ne dolgo tega Benjamin Creme (1922 – 2016). Vsem omenjenim je bilo skupno, da so razkrivali tako imenovano ezoterično oziroma skrivno znanje, ki ga je človeštvo dotlej – v skladu s takratno razvojno stopnjo – spoznavalo le po delčkih, predvsem v obliki religioznih razodetij, v zadnjem času pa tudi znanstvenih odkritij.

Danes je človeštvo zaradi izjemnega razvoja znanosti in tehnologije, širokega dostopa do informacij in znanja, skorajda univerzalnega izobraževalnega sistema pripravljeno za pomemben korak naprej. Pri tem pa si ovire pogosto postavljamo sami: oklepamo se starega in znanega, ne upamo se ozreti v svet onkraj vidnega in merljivega, čeprav ga subjektivno še kako dobro poznamo in občutimo; morda pa se preprosto bojimo osmešiti. Kaj nam torej lahko »ponudi« tako imenovana ezoterika, ki je le skupni izraz za donedavnega skrivno znanje, ki pa je danes prav po zaslugi prej omenjenih avtorjev dostopno širokemu krogu ljudi oziroma je postalo eksoterično, pozunanjeno?

Trda, tekoča, plinasta in še bolj prefinjena snov

Dobro poznamo, tako rekoč do potankosti, materialno raven bivanja oziroma trdo, tekočo in plinasto stanje snovi. Po ezoteričnem nauku pa se svet s tem še ne konča, obstajajo namreč ravni, ki so »stkane« iz bolj prefinjene snovi (v resnici snovne ravni niso »zložene« ena nad drugo, temveč prežemajo ena drugo). Teh ravni resda ne zaznavamo s svojimi petimi čutili, torej objektivno, se jih pa še kako dobro zavedamo notranje, subjektivno.

Prva med njimi je tako imenovana etrska raven, ki jo občutimo predvsem kot naše energijsko stanje; na vzhodu že dolgo vedo, da naše etrsko oziroma energijsko telo sestavljajo čakre in nadiji, po katerih se pretaka življenjska energija – prana. Tudi v običajnem jeziku se pogosto izražamo z besedami: »danes sem povsem brez energije« ali »kar pokam od energije«. Prav tako pa tudi moderna znanost govori o nevidni temni snovi, ki je posredno že dokazana – z meritvami in izračuni.

Večina ljudi danes zelo intenzivno čustvuje, a dejansko to počnemo na ravni iz še bolj prefinjene snovi, ki ji rečemo čustvena oziroma astralna. Na to raven se ponoči »umakne« naša zavest, kjer živimo »sanjsko« drugo življenje. A naše poti »navzgor« ali »navznoter« s tem še ni konec, naš miselni svet je »doma« na še bolj prefinjeni ravni – na miselni oziroma mentalni ravni. Na vsaki od omenjenih ravni imamo ustrezna telesa, ki skupaj tvorijo soodvisno celoto – človekovo osebnost.

Vse to, kar smo doslej na hitro orisali, dejansko zelo dobro poznamo, čeprav nas pri tem omejujejo čutila, ki neposredno potrjujejo le tisti del sveta, ki ga vidimo, slišimo, čutimo, vonjamo. Na ta način deluje tudi znanost, ki nam je postavila skorajda neprehoden zid zaznavnega, objektivnega. Kjer »odpovedo« meritve, naj ne bi bilo ničesar, čeprav nam je subjektivno, notranje, ta svet še kako domač.

Še en korak naprej

Si upamo torej biti drzni in razmišljati še dlje. Je še kaj onkraj fizičnega ter etrsko-astralno-mentalnega sveta, ki nam je bodisi objektivno bodisi subjektivno vendarle dokaj dobro poznan? Če verjamemo ezoteriki, se snovni svet ne ustavi na mentalni oziroma miselni ravni; svet gradijo tudi še bolj prefinjene snovne ravni. Na teh ravneh je »sedež« entitete, ki ji rečemo duša, lahko pa tudi človekov višji jaz. To je neminljivi del človeka, kar na različne načine »zagovarjajo« vse velike religije. Človek je torej izjemno kompleksno bitje, ki biva na različnih snovnih ravneh. Pa saj vemo, da smo precej zakomplicirana bitja.

Višji jaz v sebi že nosi kvalitete, ki jih imamo za popolne – sočutje, empatijo, lepoto, radost, ljubezen in modrost. Vendar se morajo ti potenciali šele izraziti v nižjem jazu oziroma v naši osebnosti, ki jo tvorijo prej omenjena telesa, ki bivajo na teh ravneh: fizično-etrski, astralni oziroma čustveni in mentalni ali miselni. Kar pa je dolgotrajen in cikličen proces, ki mu na vzhodu rečejo krog rojstev in smrti ali reinkarnacija. V dolgotrajni šoli življenja se človek počasi uči izražati »božanske« kvalitete, ki »domujejo« v njegovem višjem jazu.

Potemtakem je smrt le del življenjskega cikla. Naše telo se postara, »iztroši«, a bistvene izkušnje življenja se ohranjajo v višjem jazu. Tako kot ponoči začasno zapustimo fizično telo in se začasno »naselimo« na astralni ali celo mentalni ravni, je tisto čemur rečemo smrt le začasen odhod, predah oziroma bivanje na snovnih ravneh, ki so mnogo manj omejujoče kot ta, ki jo edino zares dobro in objektivno poznamo. Tako si iz življenja v življenje oziroma iz inkarnacije v inkarnacijo nabiramo izkušnje ter se vse bolj učimo izražati kvalitete svojega višjega jaza. In vse to ima svoj cilj.

Mojstri modrosti ali popolno izražanje ljubezni in modrosti

Ko je cilj dosežen, ko smo se tekom številnih inkarnacij – v brezštevilnih situacijah, vlogah in telesih – izpopolnili v zemeljski šoli življenja, postanemo tako imenovani mojstri modrosti, ki ne potrebujejo več izkušenj cikličnega zemeljskega bivanja Z našega vidika takšen človek postane popoln, božanski. V resnici pa je takšen že vsakdo, le da tega (še) ne zna in ne zmore izražati. A tudi mojstri se še naprej razvijajo in odkrivajo še bolj prefinjene »tančice« življenja samega. Nekateri pa ostajajo z nami in nam pomagajo, svetujejo, nas navdihujejo in učijo; iz zaodrja, ozadja. Tako so tekom stoletij in tisočletij navdihovali svoje številne učence na vseh družbenih področjih, ki so pomembno vplivali na človeški razvoj.

Odkrivanje ezoteričnega znanja pa je le »predhodnica« postopnega razkrivanja mojstrov modrosti oziroma njihovega delovanja na »odprti svetovni sceni«. Proces se že nekaj časa odvija, za kar je bil v veliki meri zaslužen pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme. Kot je poudarjal, mojstri modrosti na čelu z Maitrejo, v vlogi učitelja sveta, čakajo na primeren trenutek, da se predstavijo in začnejo javno delovati kot naši svetovalci, učitelji, navdihovalci, vse z namenom, da se človeštvo znova usmeri na pot razvoja ter ustvari svet blaginje in miru. Zdajšnja pot gre nedvomno ravno v nasprotno smer.

Nanizali smo celo vrsto stvari, ki v marsičem lahko bistveno spremenijo naš pogled na svet. Ljudje pa imamo seveda svobodno voljo, da sprejmemo ali zavrženo nove ideje. Nihče nam nima pravice česar koli vsiljevati. In prav je tako. A četudi nismo pripravljeni sprejeti novega, je dobro vsaj, da si to »vzamemo na znanje«. Naj bo tako.

Več o tematiki: Share Slovenija, Share International

Objavljeno v reviji Navdihni.me



Slika: Pixabay