ponedeljek, 13. julij 2020

Kar nas združuje


Zdi se, da tonemo vse globlje v močvaro ločevanja. Ni konca in kraja stvari, ki nas ločujejo: spomeniki, zgodovinski dogodki, simboli, ideologije; kulturne, jezikovne in politične razlike; videz, kraj rojstva itd. Preteklost – celo zelo oddaljena – nam "ponuja" neskončno možnosti, da se skregamo, žalimo, sovražimo, vkopljemo na različne bregove in se obstreljujemo z besedami ali v končni fazi tudi s pravim orožjem. Še zlasti politiki so tisti, ki ločevanje izkoriščajo za utrjevanje svoje moči.

Dobro vemo, kaj vse nas ločuje. Kaj pa je tisto, kar nas združuje, povezuje? Kaj je tisto, kar celi rane ločevanja, ki jih vedno znova in znova odpiramo – po desetletjih ali celo stoletjih? Zakaj se ne bi raje osredotočili na tisto, kar nas združuje in povezuje?

Naš skupni izvor

Po zadnjih podatkih je na Zemlji 1,74 milijona različnih rastlinskih in živalskih vrst (Global biodiversity), še bistveno več pa je še neodkritih. Vsi ljudje smo pripadniki samo ene vrste – Homo sapiens. S komurkoli na Zemlji smo si v genetskem smislu 99,9-odstotno podobni; vsega 3.000 generacij oziroma 100.000 let v preteklosti pa imamo vsi ljudje skupne prednike (Human genetic variation). V biološkem in genetskem smislu smo si mnogo bolj podobni, kot pogosto izražamo v medsebojnih odnosih; razlike med nami so tako rekoč samo kozmetične – malo drugačni odtenki kože, oči; malo drugačna konstitucija telesa itd. Ko vidite katerega koli človeka na Zemlji, vidite pripadnika iste vrste. V bistvu smo vsi ljudje člani ene velike družine – človeštva.

Skupna dediščina človeštva

Ko nas prevzame čudovita glasba, se običajno ne oziramo na avtorjevo narodnost. Glasba nas združuje in povezuje. Glasba "govori" v univerzalnem jeziku, ki ga vsi razumemo. Podobno je z drugimi umetniškimi deli – s slikami, kipi, z gradbenimi podvigi, s plesi, filmi itd. Preprosto radi jih imamo.

Naš skupni dom in naše skupne dobrine

Zagotovo nas povezuje naš skupni dom – planet Zemlja. Zemlja je celovit in soodvisen sistem: zrak, voda, podnebje niso ločeni z mejami. Dihamo isti zrak, pijemo isto vodo – oba ves čas krožita oziroma se pretakata po planetu. V resnici lahko govorimo o skupnih planetarnih dobrinah, ki pripadajo vsem ljudem.

Kaj ko bi končno ponosno rekli, da smo Zemljani, šele potem Slovenci, Hrvati, Italijani, Nigerijci, Argentinci, Tajci itd. Kaj ko bi s svojim planetom resnično ravnali kot s svojim domom. Kar nenazadnje tudi je.

"Zamrznimo" zgodovino in prepovejmo njeno zlorabo

Ker nas zgodovina tako razdvaja, še zlasti, ko jo "v roke vzamejo" politiki, bi jo morali na nek način zamrzniti. Recimo, da bi sprejeli zakon, ki bi politikom popolnoma prepovedal obisk vseh spomenikov in obeleževanje zgodovinskih obletnic ter praznikov. Poleg tega pa ne bi smeli komentirati zgodovinskih dogodkov in osebnosti.

Zgodovino bi prepustili zgodovinarjem, šolam, univerzam, pisateljem, umetnikom. Samo politikom ne. Ti iz nje vedno naredijo predmet spora, ločevanja. Ločevanje je seme zla.

Naša skupna prihodnost

Bolj kot na preteklost, se moramo osredotočiti na prihodnost. Reševanje podnebja, okolja, revščine, lakote, migracij in drugih globalnih problemov naj postanejo cilji, ki nas povezujejo in združujejo. 

Slika: Pixabay

torek, 7. julij 2020

Ekonomija delitve za pokoronsko prihodnost


Pandemija koronavirusa je na plano potegnila številne probleme tako v posameznih državah, povezavah kot je Evropska unija, kot tudi na širši, mednarodni ravni. Zdi se, kot da so se na človeštvo naenkrat zgrnile vse tegobe tega sveta: zdravstvena kriza, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migrantska kriza, lakota in revščina, brezposelnost, rastoče družbene napetosti, erozija demokracije ter mednarodnega sodelovanja in še bi lahko naštevali. Človeštvo kot da je v krču. Zadnjih nekaj mesecev so tudi prej najmočnejše in najbogatejše države postale ranljive, nenadoma je prihodnost tudi zanje negotova. Ne samo za državljane revnejših predelov sveta, ki v negotovosti živijo že dolga leta, tako zdaj čutimo tudi v "obljubljenih deželah" sveta kot so EU, ZDA, Japonska, Avstralija, Kanada in v še nekaterih drugih »otočkih bogastva v morju" revščine in obupa.

Vendar stanja, ki ga doživljamo praktično po vsem planetu, ni povzročila neka zunanja sila ali "zla usoda". Smo v situaciji, ki smo jo sami povzročili. Kar je v seriji slabih vendarle tudi dobra novica. Kajti to pomeni, da lahko sami spremenimo razmere, ki ogrožajo našo prihodnost. Ni še prepozno. Koronavirus nas je na nenavaden način povezal in nam dal neke vrste lekcijo, ki se glasi: spremeniti morate svoj način življenja, medsebojne odnose ter odnos do okolja in do drugih živih bitij. Vse to pravzaprav že vemo, a smo ves čas ravnali po načelu: "Bo že nekako." Pač ne bo. Ne brez naše angažiranosti in resnične pripravljenosti za spremembe.

Katero področje danes predstavlja presečišče vseh največjih problemov človeštva? Zakaj imamo tako obsežno revščino, podnebne spremembe in uničeno okolje, toliko migracij in družbenih konfliktov? V središču vseh teh problemov je obstoječi ekonomski sistem. Vseeno je, kako ga imenujemo – kapitalističen, neoliberalen ali kako drugače – pomembneje je, da razumemo, kako deluje in kaj povzroča.

Ekonomija izkoriščanja, sebičnosti in pohlepa

Čeprav se nam zdi, da je današnji ekonomski sistem izjemno razvit, saj ga "poganjajo" zelo sofisticirane tehnologije, pa se je v resnici zelo zastarel, neučinkovit in nevaren. Pri tem je nujno treba ločiti med tehnološkim razvojem in razvojem ekonomskih odnosov. Medtem ko so tehnologije (digitalne, transportne, proizvodne itd.) resnično del 21. stoletja, pa so ekonomski odnosi obstali v 18., 19., 20. stoletju in še dlje v preteklosti. Čeprav ločimo več glavnih ekonomskih zgodovinskih obdobij – sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem – pa imajo vsa nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko označimo z besedami: izkoriščanje, sebičnost in pohlep.

Ekonomski sistem je ves čas v rokah elit. Izkoriščanje ljudi, drugih živih bitij in narave je vselej služilo sebičnim interesom posameznikov, skupin in držav, ki jih vodi pohlep po bogastvu oziroma moči; ekonomska moč pa se vedno prelije tudi v politično moč. Te starodavne ekonomske "vrednote" pa se vedno prelivajo tudi navzdol – v vse družbene strukture in odnose – zato smo jih v dolgih stoletjih dobesedno ponotranjili. Posledično se nam zdi normalno in naravno: da tekmujemo z vsemi drugimi in temu rečemo konkurenčnost, da brez slabe vesti izkoriščamo ljudi in naravo, da druge goljufamo in temu rečemo poslovna spretnost, da izdelujemo ter prodajamo povsem nepotrebne stvari in temu rečemo gospodarska rast itd.

Osnovna ekonomska ideologija človeške družbe 21. stoletja je komercializacija, ki v sebi združuje vse najslabše iz preteklosti in močno zavira resnični razvoj človeštva. Komercializacija je proces preobrazbe naravnih virov, človeškega dela in tehnologij v tržno blago, ki zato niso več v "službi" vseh ljudi, temveč so zgolj orodje za kopičenje dobičkov in s tem ekonomske in politične moči elit. Trg je tako postal "vrhovni razsodnik" življenja na Zemlji, denar pa dobesedno odloča, kdo ima dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje, in kdo ne.

Milijoni danes ne umirajo zato, ker na svetu ni dovolj hrane in drugih nujno potrebnih dobrin, temveč zato, ker nimajo denarja, da bi do njih prišli. Revščina ni posledica lenobe, temveč smole, da se rodite v družino oziroma državo, ki je povsem na obrobju izključujoče globalne ekonomije. Zato revnim preostane zgolj počasno umiranje, kriminal ali migracije. Če pa ste se "srečno" rodili v bogatejši del sveta, boste skorajda zagotovo postali del potrošniške družbe, ki je tako močno medijsko indoktrinirana in družbeno pogojevana, da se sploh ne boste zavedali, kako uničevalen je vaš potrošniški način življenja – do soljudi, do okolja in do drugih živih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

Ekonomija delitve – sodelovanje, pravičnost in skrb za ljudi ter okolje

Ključne spremembe, ki jih moramo storiti, so torej ekonomske. Vendar teh zagotovo ni lahko storiti, kajti stoletja stare ekonomske vzorce izkoriščanja, pohlepa, sebičnosti, tekmovalnosti imamo dobesedno v krvi. Čeprav vemo, da delamo narobe, vseeno vztrajamo na starih poteh. Celo zdaj, ko nas je koronavirus za nekaj časa prizemljil in ustavil, se na vsak način želimo vrnitve nazaj, kjer smo že bili, ko smo brezglavo trošili zemeljske vire, ko smo pretirano potovali, ko smo se v službah gnali do popolne izgorelosti in si grabili materialne ter nematerialne dobrine. Ves čas več in več in več, čeprav smo hkrati vedeli, da milijoni umirajo, zaradi pomanjkanja hrane, čiste vode, zdravil in drugih stvari, ki pri nas pogosto končajo v smeteh.

Koronavirus je globalni (zdravstveni) problem, tako kot so podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije in tako naprej. Vsaka država se reševanja problemov loteva po svoje, čeprav bi se jih učinkovito lotili samo skupaj, z resničnim mednarodnim sodelovanjem. Zdaj imamo priložnost in odgovornost, predvsem razvitejši del sveta, da z vsemi drugimi pravičneje delimo Zemeljsko bogastvo oziroma dobrine, ki smo si ga pogosto na zvite in pokvarjene načine prisvojili ravno od držav, kjer danes trpi največ ljudi, in to ne zaradi koronavirusa, temveč zaradi revščine, lakote, podnebnih sprememb, brezposelnosti in brezperspektivnosti predvsem mladih, ki jih z orožjem odganjamo od svojih mej.

Pravičnejša delitev dobrin je prvi korak k reševanju ključnih problemov človeštva. Ko bodo brezštevilni ljudje rešeni neizmernega trpljenja lakote in osvobojeni stalne negotovosti skrajne revščine lahko začnemo z reševanjem še drugih velikih problemov človeštva. Hkrati pa se moramo prebivalci bogatejšega dela sveta zavedati, da je naš način življenja bolj problematičen, kot si v svojem samozadovoljstvu in brezbrižnosti do problemov sveta priznavamo sami. Prostovoljna preprostost je koncept, ki ga moramo osvojiti in posvojiti. Obdobje karantene nam je pokazalo, da je to mogoče; da lahko povsem kakovostno živimo tudi brez potrošniške mrzlice, stalnih potovanj, hitrega življenjskega tempa in kopičenja bogastva.

Ekonomija delitve, sodelovanje in preprostejši način življenja so torej v središču reševanja največjih problemov človeštva. Pri tem ne gre samo za delitev dobrin, temveč tudi tehnologij in znanja. Preprosto ni prav, da se del ljudi sprehaja po vesolju, medtem ko mnogi drugi nimajo niti primerne hrane, vode, zdravil, sanitarnih pogojev, elektrike, niti niso pismeni. Ekonomija delitve je v osnovi stvar naše temeljne človečnosti; skrbi za vse ljudi in okolje. Je enostavna stvar, ki v prvi vrsti zahteva našo pripravljenost za sodelovanje – na mednarodni ravni.

Ne recite takoj, da to ni mogoče. Norost je povratek v predkoronske čase. Naredimo vendarle že korak naprej. Nenazadnje, kaj drugega pa nam sploh preostane.


(Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

nedelja, 5. julij 2020

Zemlja domovina, človeštvo družina



"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ločevanje je zlo

Danes imamo še vedno celo vrsto politikov, vplivnežev in običajnih ljudi, ki ljudi ločujejo bodisi po narodni, etnični, politični pripadnosti bodisi po videzu, jeziku, prepričanju, spolni usmerjenosti itd. Ločevanje je največje zlo našega časa. Ločevanje se začne z besedami (od "nedolžnih" šal do sovražnega govora v medijih), a slej ko prej se izrazi tudi z dejanji, ki v organizirani obliki lahko prerastejo tudi v vojne. Skrajna oblika ločevanja med ljudmi pa je fašizem.

Sodelovanje in združevanje kot sila dobrega

Nasprotni proces je sodelovanje in združevanje ne glede na različnost med ljudmi. Če v drugemu vidimo najprej človeka, kot smo tudi mi sami, potem ni razloga, da ne bi z njim sodelovali. Prav tako smo lahko navkljub raznolikosti lahko združeni v širše skupnosti. Moto Evropske unije je na primer "Združena v raznolikosti", kar je velik napredek za celino, ki je bila stoletja zapletena v medsebojne konflikte in vojne.

Združeni v raznolikosti bi morali biti pravzaprav vsi Zemljani. V ta namen smo po drugi svetovni vojni ustanovili Organizacijo združenih narodov. Ime samo izraža pravi namen organizacije – združevanje.

Zdaj je čas, da resnično začnemo uresničevati velike ideale, ki smo si jih nekoč postavili. Morda pa bi si za svoj moto lahko izbrali kar Gibranovo misel: "Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina".

Če je Zemlja zares naša domovina, potem se bomo resno lotili reševanja podnebnih sprememb in okoljskih problemov nasploh. Če je človeštvo zares naša družina, potem ne bomo dopustili, da stotine milijonov naših "bratov in sester" živi v strahovitem pomanjkanju. Z njimi si bomo zares začeli deliti naše skupne planetarne dobrine.

Slika: Pixabay