Le redki še verjamejo, da današnji politiki in ekonomisti poznajo pot za izhod iz krize. Vsi standardni ukrepi, ki jih poznajo in izvajajo, so neučinkoviti. Radikalno varčevanje uničuje gospodarstvo in družbo kot celoto, na drugi strani pa bi velike spodbude gospodarski rasti še dodatno obremenile že tako prizadeto okolje.
Zdaj, ko se kriza še zaostruje, moramo končno začeti razmišljati izven standardnih okvirjev. Danes ne gre zato ali smo za kapitalizem ali socializem, temveč: ali smo za blaginjo ljudi in planeta ali za njuno uničenje?
Kapitalizem je izjemno učinkovit sistem, ki ima številne slabosti; tudi socializem ponuja nekatere dobre rešitve, a ima prav tako številne slabosti in pomanjkljivosti. Dejansko pa gre pri obeh sistemih za ideologijo, ki je vedno izključujoča, črno-bela.
Za rešitev krize moramo iskati rešitve, ki imajo skupni cilj: blaginjo celotnega človeštva in planeta kot celote. Povsem vseeno je, ali rešitev prihaja iz “tabora” kapitalizma ali iz socializma ali iz kakšnega drugega (ideološkega) vira. Pomembno, da gre v smeri izpolnitve skupnega cilja.
Rešitev krize zahteva miselni obrat: danes razmišljamo o “naši” državi in njenem uspehu ter blaginji, a naš uspeh je še kako povezan z uspehom celotnega sveta; vseh držav in njihovega prebivalstva. Če povečamo konkurenčnost in produktivnost oziroma še bolj zaostrimo tekmo z drugimi, to pomeni, da bomo “uspeli” na račun drugih. “Naš” uspeh je popolnoma nesmiseln, če druge še bolj “potisnemo v blato”, saj potem njihovi problemi tako ali drugače zelo hitro prizadanejo “naš uspeh”.
Danes veliko govorimo o mednarodnem sodelovanju, a to je sodelovanje z veliko “figo v žepu”, saj praktično vse svetovne države spodbujajo konkurenčnost kot eno najbolj zaželenih ekonomskih ravnanj. Konkurenčnost je samo druga beseda za tekmovanje med podjetji in državami, kar se ob zaostritvi razmer vedno lahko izteče v konkurenčno (ekonomsko) vojno in v končni fazi v pravo vojno - z orožjem (ki je lahko tudi jedrsko).
Resnično ekonomsko sodelovanje je nekaj povsem drugega. Resnično ekonomsko sodelovanje pomeni razvoj novih izdelkov in storitev, uvedbo novih tehnologij ali izkoriščanje naravnih virov - vendar z združenimi napori in z medsebojnim usklajevanjem. A tudi rezultati skupnih naporov se morajo deliti, prav tako naravni viri, ki so temelj kakršnekoli proizvodnje oziroma ekonomije nasploh.
Človeštvo bi v zelo kratkem času rešilo vse energetske težave, lakoto, okoljske izzive, finančno krizo in mimogrede bi uspešno potovali na Luno in še dlje, če bi se odločili za resnično sodelovanje in medsebojno delitev naravnih virov, znanja in drugih dobrin. Pot sodelovanja in medsebojne delitve je tudi pot miru, saj bi se velikanski napori, ki jih danes izvajamo za “varovanje drugega pred drugim”, za kar potrebujemo ogromno orožja in velike vojske, lahko usmerili v rešitve, ki podpirajo blaginjo vsega človeštva.
Resnično sodelovanje in medsebojna delitev sta prava pot miru in blaginje vsega človeštva.