sreda, 23. oktober 2019

Dan Združenih narodov, naš skupni praznik


Organizacija združenih narodov (OZN; krajše Združeni narodi, ZN) vsako leto 24. oktobra praznuje svojo obletnico. Dan Združenih narodov zaznamuje začetek veljavnosti Ustanovne listine ZN, ki je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, 24. oktobra istega leta pa je stopila v veljavo in s tem so Združeni narodi tudi uradno začeli z delovanjem. A ni dovolj, da rečemo, da gre za praznik Združenih narodov, temveč da gre za naš skupni praznik, kajti Združeni narodi so edina organizacija, ki predstavlja celotno človeštvo.

Že sama beseda "združeni" je ključnega pomena za razumevanje te organizacije. ZN danes združuje 195 držav (193 članic in dve državi opazovalki). Glavni moto organizacije je "skupaj oblikujmo našo prihodnost" (Shaping our future together).

Ključni cilji Združenih narodov so zajeti v 1. členu njene Ustanovne listine, ki je začela veljati 24. oktobra 1945. Na kratko jih lahko povzamemo kot:

- varovati mednarodni mir in varnost
- razvijati prijateljske odnose med narodi
- uresničevati mednarodno sodelovanje
- biti središče, kjer naj se usklajuje dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev

Tem ciljem so Združeni narodi v zadnjem času dodali še zaščito globalnega okolja (še zlasti z zavezujočim Podnebnim sporazumom, ki je bil leta 2015 sprejet v Parizu), kajti tega problema leta 1945, ko je bila Listina sprejeta še ni bilo.

Še zlasti pri vprašanju podnebnih sprememb, kot ključnega področja zaščite globalnega okolja, ki so danes v središču svetovne pozornosti, smo zares doumeli, da globalnih problemov nikakor ne moremo rešiti posamično, temveč le skupaj. Prav zato je vloga Združenih narodov neprecenljiva, saj predstavljajo "središče, kjer se usklajuje dejavnost narodov" oziroma svetovnih držav.

Seveda v Združenih narodih ne poteka vse gladko, problem je še zlasti Varnostni svet ZN, ki ga obvladuje peščica najmočnejših svetovnih držav. Njihove odločitve in blokade (veto) pogosto preglasijo odločitve Generalne skupščine ZN, ki jo sestavljajo vse države članice in bi moral biti najvplivnejši organ Združenih narodov.

V okviru Združenih narodov deluje cela vrsta organizacij, agencij in uradov, ki rešujejo številne največje probleme sveta, na primer: Sklad za otroke (UNICEF), Svetovni program za hrano (WFP), Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO), Urad visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR), Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), Urad ZN za droge in kriminal (UNODC), Urad ZN za zadeve vesolja (UNOOSA) in tako naprej.

Čeprav so mnogim državam v interesu čim bolj šibki Združeni narodi, pa si brez te organizacije težko zamišljamo skupno prihodnost, kjer bi živeli v miru, blaginji in zdravem okolju.

Nasprotje od sodelovanja, ki je temelj Združenih narodov, je ločevanje, ki je utemeljeno na sebičnosti posameznih držav, kar sproža stalne konflikte in vojne. To je pot preteklosti. Naučiti se moramo sobivanja; prevladati mora razumevanje, da živimo na istem planetu, kar pomeni, da imamo le eno podnebje in skupne dobrine, ki so ključne za blaginjo celotnega planeta in vseh ljudi (voda, gozdovi, zemlja, energetski viri itd.).

O Združenih narodih razmišljajmo kot o naši skupni organizaciji, ki nas povezuje in združuje, obenem pa ohranjajmo bogato raznolikost človeštva. Združeni narodi so simbol miru, blaginje in enosti človeštva, zato naj bo Dan Združenih narodov naš skupni praznik.



Slika: United Nations Day; UN Day Concert of 2018 entitled “Traditions of Peace and Non-violence” featuring Sarod Maestro Amjad Ali Khan with The Refugee Orchestra Project. UN Photo/Loey Felipe

ponedeljek, 21. oktober 2019

Politika in ekonomija s srcem


Pogosto pravimo, da sta politika in ekonomija brezsrčni (in to pogosto tudi drži). Srce je simbol in središče sočutja, ljubezni, dobrote, velikodušnosti. Ekonomisti in politiki vam bodo rekli, da pri njihovem delu ni prostora za takšne človeške "slabosti". Pri političnih odločitvah, pri sklepanju poslov, davkih, proračunih, financah, trgovini, borznih in drugih opravilih je treba delovati hladno in preračunljivo. Pravijo, da tako pač je. Lahko pa je tudi drugače! Če le hočemo tako! Letošnji Nobelovi nagradi za mir in ekonomijo nam sporočata: politika in ekonomija sta lahko "orodji dobrega", lahko ju prežema sočutje, velikodušnost in – ljubezen. Politika in ekonomija lahko delujeta s srcem.

Nobelova nagrada za ekonomijo 2019

Slovenski ekonomist in profesor dr. Bogomir Kovač je v članku Ekonomija s srcem opisal letošnje Nobelove nagrajence za ekonomijo in njihov prispevek za zmanjšanje revščine v svetu; naslov članka je več kot sporočilen. Abhijit Banerjee, Esther Duflo in Michael Kremer so znanstveniki, ki so "zapustili" svoje pisarne in predavalnice ter na terenu preizkusili, kako izboljšati življenja najrevnejših ljudi. Nagrado so prejeli za svoje eksperimentalne raziskave, ki so "zelo izboljšale našo sposobnost za spopad z globalno revščino. Njihov pristop, zasnovan na poskusih, je v vsega dveh desetletjih spremenil razvojno ekonomijo, ki je zdaj cvetoče področje raziskovanja, ima pa tudi velik potencial, da še najprej izboljšuje življenje najrevnejših ljudi na planetu." To so v utemeljitvi zapisali švedski akademiki. (Delo)

Dr. Kovač je na koncu svojega prispevka Ekonomija s srcem zapisal: "Revščina je vedno konkretna, zato morajo ekonomisti prisluhniti ljudem, ne svojim umišljenim modelskim predpostavkam. Ni problem raziskovati revščino, temveč jo odpravljati". Prav tako se je problemov lotil letošnji Nobelov nagrajenec za mir etiopski premier Abiy Ahmed, ki ne govori samo o miru, temveč ga s svojimi dejanji tudi ustvarja.

Nobelova nagrada za mir 2019

Abiy Ahmed, 43-letni etiopski premier, je bil nagrajen za "njegov doprinos k miru in mednarodnemu sodelovanju in zaradi njegove pobude za končanje konflikta s sosednjo Eritrejo". Vendar, so poudarili v norveškem Nobelovem komiteju, "mir ne vznikne iz dejanj le ene strani. Ko je Abiy Ahmed ponudil roko, jo je predsednik Eritreje Isaias Afwerki sprejel in pomagal, da je mirovni sporazum med državama zaživel."

Mirovni sporazumi so zahtevni, a so edina pot k miru. Ne gre brez sodelovanja. Zakuhati spore, konflikte in vojne ni težko, mnogo teže je vzpostaviti medsebojno zaupanje, ki je prvi korak k miru.

Delovati s srcem: sodelovanje in medsebojna delitev dobrin

Sporočilo letošnjih Nobelovih nagrad je pomembno: ekonomija in politika lahko delujeta s srcem. Čas je, da sočutje, dobrota, velikodušnost, sodelovanje in ljubezen začnejo "voditi" um in dejanja politikov in ekonomistov. To sploh ni nekaj naivnega in letošnji Nobelovi nagrajenci to dokazujejo. Politika razdvajanja in ločevanja, poglabljanja političnih in ekonomskih razlik, konfliktov in vojn naj postane preteklost.

Samo s skupnim delovanjem oziroma s sodelovanjem lahko rešimo največje politične in ekonomske probleme današnjega sveta, na ekonomskem področju pa je še zlasti pomembna medsebojna delitev dobrin, ki slehernemu Zemljanu omogoča zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta politika in ekonomija s srcem.


petek, 18. oktober 2019

Sprememba prioritet


Živimo v svetu, ki ga pretresajo številne medsebojno prepletene oziroma soodvisne krize. Lakota in revščina, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migracije, ekonomska in družbena kriza. Če se lotimo reševanja samo ene izmed kriz, na primer podnebne, je to početje jalovo, saj bodo v manj razvitih državah še naprej uničevali naravno okolje in revni ljudje bodo zapuščali svoje domove. V resnici so vse prej naštete krize le "sestavni" deli ene globalne krize, v katero je zabredlo človeštvo.

To krizo težko poimenujemo z enim imenom, morda je še najbolj točno če rečemo, da gre za "krizo prioritet". Človeštvo na splošno deluje po napačnih prioritetah oziroma prednostnih nalogah. Za prvo prioriteto smo si postavili "željo po individualnem materialnem bogastvu". Posameznik, podjetje ali država vidijo smisel svojega obstoja v čim večjem materialnem bogastvu, ki se izraža v denarju, ozemlju, moči, prestižu itd. Morda je še najbolj "pošteno" ta pogled na svet izrazil ameriški predsednik Trump s sloganom Najprej Amerika (America First).

To je svet ločenosti in razdeljenosti, tekmovalnosti in sebičnosti. Posledice poznamo, vidimo jih na vsakem koraku. Tako globoko smo zapleteni v takšno razmišljanje, da se tega niti ne zavedamo več. Politika in še zlasti ekonomija sta prežeti z neusmiljeno tekmo za moč, bogastvo in prestiž. A tudi sami pogosto delujemo tako. Sodobnemu svetu vladata JAZ (pred vsemi) in MOJE (premoženje, bogastvo, moč, prestiž).

Morda pa bi se morali osredotočiti na: MI in NAŠE. Vsi ljudje na Zemlji smo pripadniki ene družine – človeštva, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Da bi zares lahko delovali v skladu s tem razumevanjem, si moramo postaviti drugačne prioritete.

Morda lahko razmislimo o prioritetah, ki jih je za pomoč pri preobrazbi sveta izoblikoval Maitreja, svetovni učitelj: "Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru." (Share International)

Prva prioriteta je omogočiti slehernemu prebivalcu Zemlje, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

Zakaj je na prvem mestu prioritet oziroma prednostnih nalog človeštva ravno ta prioriteta? V svetu je danes približno 820 milijonov kronično lačnih (FAO); najmanj 1,3 milijarde ljudi pa živi v skrajni revščini (UNDP), kar pomeni, da ne morejo zadovoljevati niti osnovnih človeških potreb. To so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju. Za kar koli od tega je človek prikrajšan, je ogroženo njegovo življenje, zdravje in dostojanstvo.

V svetu obilja in neslutenega tehnološkega razvoja sta lakota in skrajna revščina velika sramota za človeštvo, hkrati pa tudi kršitev temeljnih moralnih in etičnih zavez, ki smo jih sprejeli v številnih mednarodnih deklaracijah in sporazumih. Lakota in skrajna revščina v svetu obilja sta pravzaprav dokaz naše nezrelosti, ne-človečnosti, sebičnosti in samozadovoljstva.

Revščina in lakota prav tako povzročata uničevanje okolja (skrajno revni se v boju za preživetje ne ozirajo na okolje), migracije in družbene konflikte (ki lahko sprožajo vojaške konflikte).

Problema lakote in revščine ne moremo rešiti samo z dobrodelnostjo, ki zgolj »gasi požar«, temveč z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno delitvijo osnovnih dobrin. Globalna delitev osnovnih dobrin je nekakšen trajni sistem mednarodne solidarnosti, ki sproti rešuje vzroke za pomanjkanje dobrin kjer koli na Zemlji (Več o tem v publikaciji: Predlog za globalno delitev dobrin).

Naslednji ključni prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.

Šele ko bomo odpravili skrajno revščino in lakoto ter slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, se bomo zares lahko osredotočili na reševanje okolja in vzpostavitev globalnega miru. S temi tremi "stebri" - zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, ohranitev globalnega okolja in vzpostavitev miru - lahko zagotovimo boljšo prihodnost človeštva.

Globalna delitev dobrin je zato "temeljni kamen" prihodnosti človeštva, kjer bo vsakdo živel v blaginji, miru in zdravem okolju.

Torej, prav je, da rešujemo naše okolje, a ne pozabimo na stotine milijonov zelo revnih in lačnih ljudi, ki ne zrejo s strahom samo v prihodnost, temveč sta strah in trpljenje njihov neusmiljeni vsakdanjik.

sreda, 09. oktober 2019

Volčje zadeve


Za številne ljudi, ki se danes tako silovito borijo proti volkovom, bi bilo dobro, da si preberejo izjemno knjigo Elli H. Radinger Modrost volkov. Ga. Radinger je velik del svoje kariere spremljala življenje volkov in se veliko naučila ne samo o volkovih, temveč tudi o človeški naravi in družbi. Volkovi in ljudje smo si v marsičem zelo podobni, zato smo nekoč davno pravzaprav postali partnerji; volk je bil prva udomačena žival in kot pes postal in ostal človekov najzvestejši in najboljši prijatelj. Volkovom smo dolžni marsikaj, zato si zagotovo ne zaslužijo takšnega pogroma, kot ga zdaj izvajajo nekateri človeški »alfa (politični) samci«.

Miti o volkovih

Predstava oziroma mit, da je volčji trop urejen strogo hierarhično, kjer je na vrhu alfa samec, ki (nasilno in avtoritarno) odloča o vsem, je v veliki meri zgrešen. Ta podoba pa je zagotovo zelo povšeči številnim človeškim »alfa samcem«, ki vodijo države, korporacije, podjetja in druge organizacije. Med volkovi v ogradah in živalskih vrtovih je resda mogoče opaziti takšen sistem vodenja, kar avtorica knjige Modrost volkov primerja z odnosi v zaporih, kjer so zelo različni osebki prisiljeni bivati skupaj. V naravi pa v volčjih tropih ni takšne strukture.

Volkovi so dejansko zelo »družinski« in medsebojno povezani ter skrbijo za blaginjo celotnega tropa. Čeprav obstajata alfa samec in samica, pa vodenje v določenih primerih lahko prepustita tudi drugim. Lov in druga volčja opravila so bolj timskega značaja kot pa nasilna »komanda« alfa samca.

Volkovi zelo lepo skrbijo za svoj naraščaj in tudi za starejše člane tropa. Spopadi znotraj tropa so zelo redki in se običajno končajo z nekaj renčanja in »napihovanja«, so pa volkovi veliko bolj bojeviti, ko gre za vdor drugega tropa na njihovo ozemlje (Je pri ljudeh kaj drugače?).

Tropov ne vodijo samo alfa samci, temveč tudi alfa samice, pogosto pa vodilni par deluje kot eno. Vsekakor pa imajo samice volkov v naravi veliko večjo vlogo, kot si laično predstavljamo. »Volčji svet je ženski svet. Do te ugotovitve sem prišla v številnih letih ukvarjanja z volkovi«, pravi ga. Radinger. Avtorica v knjigi tudi zapiše besede velikega nemškega raziskovalca volkov Erika Zimena, ki ji je nekoč v pogovoru dejal: »Oboji, volkovi in ženske, so bili v zgodovini pretežno zatirani. V resnici pa so oni tisti, ki so močni.«

Seveda pa bo hitro kdo rekel, da so volkovi vendarle pravi klavci. Res je, da so volkovi lovci in da plenijo druge živali, a volkovi to počnejo zgolj za preživetje, nikoli ne ubijajo iz drugih razlogov; nasprotno pa človek to počne pogosto. Seveda kdo poreče, da je takšno razmišljanje naivno, da volkovi pobijejo veliko »nemočnih« živali. Na to jim lahko odgovorimo s podatki:

V poročilu Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji v letih 2017-2020 lahko preberemo, da je bilo v obdobju vzorčenja od julija 2017 do aprila 2018 »skupaj popisanih 152 škodnih primerov, za katere so pooblaščenci ocenili, da so jih povzročili volkovi. 112 od teh je bilo povzročenih na drobnici (540 pokončanih živali), 27 na govedu (33 živali), pet na konjih (pet živali), sedem na oslih 5 (14 živali) in en na domačih psih (dve živali).«

Skupaj naj bi torej v tem obdobju volkovi (po oceni iz poročila naj bi bila v tem obdobju populacija volkov 75 osebkov) pokončali 594 živali. V slovenskih klavnicah pa »so v letu 2018 zaklali približno 1.000 konj, 116.000 glav goved, 250.000 prašičev, 12.000 ovc, 1.000 koz, 12.000 kuncev in 38.200.000 kljunov perutnine« (Statistični urad RS). Resda je populacija ljudi mnogo večja, a težko bi volkove »kar na počez obtožili«, da so neusmiljeni klavci, kot v zadnjem času pogosto beremo v številnih »protivolčjih« medijih.

Sobivanje

Sobivanje z volkovi ni enostavno, pa vendar: naj jih kar iztrebimo? Volkovi so zelo inteligentna in iznajdljiva bitja, zelo skrbna do svojega tropa. Mnogi ljudje so se naučili sobivati z volkovi in tudi volkovi do neke mere z ljudmi. Najslabše pa je, ko se v te procese vključijo politični in drugi »alfa samci«, ki jim ni mar ne za volkove, ne za ljudi, temveč zgolj za lastne interese – za volilne glasove ter za večjo politično in ekonomsko moč. Alfa samci so v človeški družbi mnogo okrutnejši kot njihovi volčji »kolegi«.

Ga. Elli H. Radinger je na koncu knjige Modrost volkov svoje dolgoletno ukvarjanje s temi veličastnimi živalmi strnila v naslednje »volčje modrosti:

ljubi svojo družino,
skrbi za tiste, ki so ti zaupani,
nikdar ne obupaj,
nikoli se ne prenehaj igrati.«


Foto: pixabay