petek, 31. avgust 2007

Zemlja, občutljiv in soodvisen sistem

“Večina nas Zemlje ne zaznava samo kot krogle iz kamenja, s tanko plastjo ozračja, oceani in življenjem na svojem površju. Čutimo, da spadamo semkaj, da je ta planet zares naš dom. Daleč nazaj so Stari Grki že razmišljali na takšen način in Zemlji dali ime Gaja.”

“Na vse vrste žive materije na Zemlji, od kita do virusa, od hrasta do alge lahko gledamo kot na sestavne dele enega bitja, sposobnega vzdrževati Zemljino atmosfero v pogojih, ki zadovoljuje vse njihove potrebe in jih oskrbuje z vsem potrebnim in z močjo, ki daleč presega vsoto njenih sestavnih delov … [Gajo lahko definiramo] kot kompleksno bitje, ki vključuje Zemljino biosfero, atmosfero, oceane in zemljo; celoto, ki sestavlja povratni kibernetični sistem, ki teži k optimalnem fizičnem in kemičnem okolju za življenje na tem planetu. Vzdrževanje sorazmerno stalnih razmer lahko imenujemo tudi
homeostaza.” [Kaj je Gaja? ]

Britanski znanstvenik James Lovelock je leta 1967 razvil hipotezo o Gaji, »hipotetičnem bitju, ki se razsteza preko vsega planeta«. To bitje je poimenoval Gaja, po grški boginji Gei, boginji zemlje. Celoten planet, z vsemi raznolikimi življenjskimi okolji in bitji sestavlja ogromen in zapleten organizem, ki zagotavlja najboljše (optimalne) pogoje za bivanje na njem.

To je mogoče le, če so različna življenjska okolja in bitja v medsebojnem ravnovesju. Ravnovesje pa ne pomeni, da se življenjske okoliščine ne spreminjajo, temveč da se neprestano razvijajo in medsebojno vedno znova vzpostavljajo ravnovesje.

Danes je, zaradi škodljivega delovanja človeštva, ravnovesje na planetu nevarno porušeno. A ne da bi bil človek moteč člen v naravnem ravnovesju, kot marsikdo misli, temveč je njegovo škodljivo ravnanje tisto, ki posega v planetarno ravnovesje. Najbolj opazen in pojasnjen primer takšnega ravnanja je globalno segrevanje ozračja, ki ga s pretiranimi izpusti tako imenovanih toplogrednih plinov povzroča človeštvo.

Posledice (poplave, suše, orkani, taljenje ledenikov, višje temperature itd.) se že čutijo v vseh življenjskih okoljih na planetu, kar vpliva na vsa živa bitja (sprememba življenjskih pogojev; prehitro izginjanje živalskih in rastlinskih vrst itd.) in tudi na človeštvo samo (številne žrtve naravnih nesreč, selitve, gospodarske posledice, lakota, revščina itd.).

Ravnovesje pa ni porušeno samo v naravnem okolju, temveč tudi v sami človeški skupnosti, kar pa ima velik vpliv na celoten planetarni sistem – saj gre za vzajemno povezanost in soodvisnost. Predvsem zelo razširjeni revščina in lakota povzročata hude napetosti v svetu, v katerem je dobrin dovolj za vse, tudi znotraj večine svetovnih držav. Iz teh napetosti se porajajo številni konflikti in spori, v končni obliki pa tudi vojne.

Nepravična porazdelitev planetarnih dobrin je zato temeljni vzrok za neravnovesje v človeški družbi in na planetu kot celoti. Muhamed Yunus, prejemnik Nobelove nagrade za mir za leto 2006, je na podelitvi nagrade poudaril: »Revščina je grožnja miru. Frustracije, sovražnost in jeza, ki jih povzroča skrajna revščina, ne morejo vzdrževati miru v nobeni družbi.«

Neravnovesje v človeški družbi je vzajemno povezano z neravnovesjem v okolju, zato se moramo nujno spopasti s pravimi vzroki problemov. A najprej moramo videti svet, kakršen je v resnici. Šele potem bomo lahko razmišljali o pravih rešitvah, ki bodo svet ponovno »postavile« v ravnovesje.

torek, 21. avgust 2007

Komercializacija

Komercializacija je skupno ime za način človekovega oziroma družbenega razmišljanja in delovanja, ki temelji na predpostavki, da je za splošno blaginjo najbolje, če sleherna človeška dejavnost postane komercialna oziroma trgovska (latinska beseda commercium pomeni trgovino, trgovanje).

Ko komercialna miselnost »zaide« na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami (oskrba z vodo, komunalne in druge pomembne javne storitve) tako postanejo komercialne dejavnosti.

In posledica: denar postane selektivno sredstvo pridobitve nečesa, kar nujno potrebujemo (npr. zdravstvene storitve: nekateri si lahko privoščijo najboljše, drugi povprečne, tretji zelo nekakovostne storitve oziroma ostanejo brez njih). Osnovni cilj delovanja teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti vsem ljudem, pa postane dobiček.

Komercializacija postopoma vstopa v vse pore človeške družbe in razbija temelje sleherne človeške skupnosti: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev. Četudi ta družbena veziva delujejo še tako nepopolno in pomanjkljivo so edino jamstvo skupnega življenja, tako v družini kot v najširši človeški družini – globalni skupnosti. Najbolj destruktivna je komercializacija ravno zato, ker peha ljudi v divjo dirko za dobrine in storitve, tudi tiste najnujnejše. V tej kruti dirki izgubljajo ravno najranljivejši, najbolj pomoči potrebni: starejši, otroci, bolni.

Komercializacija je postala temeljna ideologija našega časa in okoli nje je zgrajen mogočen proizvodno-trgovsko-medijski potrošniški sistem, ki deluje v interesu majhnih, a zelo vplivnih in bogatih družbenih elit. Žrtve komercializacije pa so milijoni izključenih, skrajno revnih kot tudi vse bolj degradirano naravno in družbeno okolje.

»Orožja« proti komercializaciji smo že omenili: uveljavitev principov (temeljnih idej) solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve na vseh področjih človeške družbe. Brez medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja, življenje na gosto naseljenem planetu ne bo več mogoče ali pa bo zelo zelo klavrno.

Komercializacija nas zadržuje, da bi se lahko izrazili kot človeška bitja in skupaj ustvarili mogočno civilizacijo srečnih ljudi.

sobota, 18. avgust 2007

Medsebojna delitev na globalni ravni

“Popolnoma nova agencija Združenih narodov bo ustanovljena posebej zato, da bo nadzorovala proces delitve svetovnih dobrin.”

“Vsaka država bo povabljena, da presežke dobrin, ki presegajo njene potrebe, nameni v skupen sklad, iz katerega se bodo zadovoljevale potrebe, kjer bo to potrebno.”

“Vrnili se bomo na bolj na bolj osnoven sistem, ki bo temeljil na menjavi dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’. V središču tega sistema bo služba, ki bo delovala kot ‘upravitelj virov’, ki bo zbirala podatke o pridobljenih dobrinah in o potrebah vseh držav sveta. Če bo neka država imela presežek določene dobrine, potem jo bo s posredovanjem te službe namenila državi, ki jo potrebuje. Podobno se bo zgodilo, če bo katera država zaradi izgubljene letine (npr. zaradi suše) v krizi, takrat ji bodo druge države ponudile hrano iz svojih lastnih skladišč, da bi zadostile njenim potrebam. Vsaka država bo sčasoma postala prejemnica ali darovalka v tem programu. Pomoč ob nesrečah bo stalna in tako bo preprečeno moralno ponižanje do katerega pride, kadar se za takšno stisko nihče ne zmeni.”

“Na ta način bodo naše ekonomske strukture začele služiti ljudem. Osredotočene bodo na človeške potrebe, ne pa na slepi dobiček.”
[Vir: Share International, Share Slovenija]

Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalno institucijo, ki bo imela glavno besedo pri delitvi skupnih dobrin in bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva.

V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin človeštva med vse ljudi na planetu. Sama ustanovitev nove agencije za mednarodno skupnost ne bi smela biti prevelik problem, seveda ob prostovoljnem pristanku in sodelovanju držav članic.

Agencija OZN

Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve (menjave) skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami – s posredovanjem agencije. Zakaj bi bilo to dobro? Ker na ta način ni mogoče goljufati, špekulirati, preprodajati ali preprosto služiti na račun drugega.

Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd.. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.

Agencija bi postala nekakšen »upravljalec trga skupnih dobrin«, predvsem tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe (hrana, voda, energetski viri, rudno in gozdno bogastvo). Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in vrednostjo dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar bi država iz določenih razlogov (npr. v primeru naravne katastrofe) potrebovala več dobrin, kot pa bi jih medsebojni delitvi namenila.

Potrebno je poudariti, da agencija ne bi neposredno, v nekakšnih ogromnih skladiščih zbirala dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Agencija bi dejansko zgolj koordinirala pretok dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema, države same pa bi poskrbele za transport in skladiščenje dobrin. Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki pretok dobrin izkoriščajo predvsem za lastne interese.

Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se »pretakale« preko globalne agencije. Agencija bi morala za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin (in ne bi postala dejanski denar), ki bi bile prispevane ali prejete.

Nova obračunska denarna enota 

Da pa bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, bi morali za osnovo izbrati neko splošno poznano in v svetu razširjeno dobrino ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency ― denarna enota Združenih narodov).

Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov agencije, s tem pa bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu pravične delitve dobrin.

Menjava dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’ bi potekala v treh fazah:

1. zaznavanje ‘ponudbe in povpraševanja’ po dobrinah

Agencija zbira podatke o presežnih dobrinah in o potrebah držav po dobrinah.

2. ‘iskanje partnerjev’

Agencija na podlagi ‘ponudbe in povpraševanja’ priporoči, kako bi države na najenostavnejši način med seboj menjale dobrine.

3. ‘izvršitev in obračun realiziranih dogodkov’

Agencija bi države obvestila o dobrinah, ki naj bi si jih menjale med seboj, države pa bi same izpeljale »posel« (transport in skladiščenje dobrin).

Agencija bi po dejansko opravljenih »poslih« obračunala njihovo vrednost in jih zabeležila na posebnem računu.

Za dobrine, ki ostanejo nerazporejene ali po katerih je še vedno izražena potreba, agencija še naprej išče države, ki jih potrebujejo oziroma, ki so jih pripravljene ponuditi.

Kaj bi se zgodilo, če bi imela država v nekem določenem obdobju prevelike presežke?
Pri tej obliki menjave bi normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev, saj država, ki bi ponudila neko dobrino ali dobrine, ne bi nujno takoj potrebovala neke druge dobrine in obratno. Presežki in primanjkljaji bi bili nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države bolj ali manj uravnovesili, za kar bi morala vsaka država poskrbeti sama.

V začetni fazi uvedbe takšne menjave bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velike primanjkljaje, ki pa bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin začeli zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene »dolgove«, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic agencije.

Organiziranost agencije
Agencijo bi vodila skupina strokovnjakov različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih svetovnih regij.

Ključne odločitve ― o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu »dolgov« (visoko negativno stanje, ki bi ga zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu), o nadzoru delovanja agencije ― bi morala sprejemati skupščina agencije, v kateri bi sodelovale vse njene članice. Pristopanje k takšni obliki delitve dobrin pa bi moralo biti prostovoljno.

Intervencijski sklad
Poleg svoje funkcije koordinatorja medsebojne delitve dobrin med državami, bi agencija opravljala še eno pomembno nalogo. Oranizirala bi posebne intervencijske sklade (v različnih svetovnih regijah), v katerih pa bi se dejansko hranile dobrine, nujno potrebne za posredovanje ob naravnih katastrofah ali za pomoč državam, ki bi jih pestile kakršne druge nevšečnosti.

Kakšne bi bile prednosti globalne agencije za medsebojno delitev dobrin?
Prednosti uvedbe globalne agencije, ki bi koordinirala menjavo dobrin, bi bile nedvomno velike, saj bi njeno delovanje postopno vplivalo na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami ter znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje:

- Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi.

- Agencija bi lahko hitro reagirala na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal posebno oblikovan sklad, kjer bi se dejansko hranile določene dobrine), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti.

- Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj njihova eksistenca ne bila neprestano ogrožena.

- Delovanje agencije bi pozitivno vplivalo na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi.

- Uvedba globalne agencije za medsebojno delitev dobrin bi spodbudila medsebojno delitev tudi na »nižjih nivojih«: v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki.

- Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes na svetovnih trgih pogosto dogaja in povzroča negotovost ter nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja.

Delovanje agencije bi stabiliziralo cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki teh dobrin ― ti bi se usmerili v sklad ― ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne bi povečevali.

- Delovanje agencije bi bistveno zmanjšalo možnost špekulativnega in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno.

- Države bi se lahko, z vezavo svojih valut, oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), kar bi predstavljalo osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami.

Kaj pa negativne plati?
Negativne plati uvedbe agencije bi občutile predvsem današnje privilegirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad skupnimi dobrinami človeštva, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa medsebojne delitve dobrin.

Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja s temi dobrinami ne bi mogla več upravljati. Z njimi bi lahko upravljali kot začasni upravitelji (npr. s koncesijami ali začasnim lastništvom), vendar pod določenimi pogoji: da upoštevajo človekove pravice, delovne in okoljske standarde; da naravne vire izkoriščajo v skladu z načeli trajnostnega razvoja; da skupnosti (lokalni, državni ali globalni) plačujejo nadomestila za izkoriščanje in uporabo teh virov itd..

Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla?
Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje in uporabe dobrin.

Kako bi agencije in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav?
Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na ta »svetovni denar« in s tem omogočijo stabilnost svojega pravega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti.

Kako bi se agencija financirala?
Agencija bi delovala v okviru OZN in bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije. Države bi lahko tudi prostovoljno prispevale v poseben intervencijski sklad, tako v obliki dobrin kot denarja. Iz teh prispevkov bi se lahko pomagalo državam z velikimi primanjkljaji ali če jih prizadanejo katastrofe.

Bi veljalo poskusiti?

petek, 17. avgust 2007

Dovolj zase in dovolj za vse

Ali je mogoče, da se bo obdržal zdajšnji finančni oziroma ekonomski sistem, ki ga neprestano pretresajo finančne krize in grozeči ter verjetno neizbežni borzni zlom? Ta sistem v pretežnem delu temelji na špekulacijah in medsebojnih »vojnah«, ki se jim strokovno reče konkurenčni boj (za naravne vire, kapital, podjetja …).

Ali pa moramo uvesti povsem drugačen sistem, ki bo primeren za kompleksne probleme današnje globalne družbe in vse bolj ranjeno planetarno okolje? [To, da ima ekonomski sistem velik vpliv (celo najpomembnejši) na življenje slehernega prebivalca planeta in stanje celotnega okolja, je dejstvo mimo katerega v našem razmišljanju ne smemo in ne moremo.]

Zdajšnje ekonomske institucije (banke, borze, podjetja) so se porajale predvsem v zadnjih treh ali štirih stoletjih, mednarodne ekonomske institucije (npr. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka) pa so nastale v sredini prejšnjega stoletja. Te institucije, ki so hrbtenica današnjega ekonomskega sistema (na katerega ima velik vpliv še politika), so povsem neustrezne za današnji čas. Ne samo, da so neustrezne, temveč so celo nevarne, vsaj v takšni obliki kot jih poznamo.

V gosto naseljenem svetu in zaradi posledic hitrega gospodarskega razvoja zelo ranljivem naravnem okolju današnje ekonomske institucije (še vedno) ravnajo na star način: »Vse zase in nič za druge,« kot ga je že pred več kot dvema stoletjema opisal znameniti ekonomist Adam Smith.

Ta način povzroča silovito in brezkompromisno tekmo za dobrine, to pa je temeljni vzrok za ekstremna nesorazmerja v svetu, kar povzroča spore, konflikte in končno tudi vojne (vemo, da je iraška vojna v osnovi vojna za dobrine – v tem primeru nafte). Na eni strani imamo tako skrajno revne in umirajoče (25.000 ljudi dnevno umre zaradi lakote), na drugi strani pa bogataše, ki se s svojim velikim premoženjem in svojimi »muhami« dobesedno ne vedo kaj bi si še izmislili (vsi poznamo »strašne« težave Paris Hilton, Britney Spears itd.).

Nadaljevanje takšne »ekonomske politike« bo neizbežno pripeljalo do razmer, v katerih noben normalen človek ne bi želel živeti, čeprav nekateri ljudje tako živijo že zdaj. Takšen primer je sudanska pokrajina Darfur, kjer vladajo različne tolpe, ki že tako skrajno revnemu prebivalstvu v skrajno neprijaznem okolju pokradejo še zadnje dobrine, ki jih imajo ali pa jim na koncu vzamejo celo življenje samo. Je to naša bodočnost? Bi želeli živeti v takšnem svetu?

Čeprav se komu zdi to preveč črn scenarij, pa je realen in možen, če ne bomo radikalno spremenili medsebojnih odnosov in ekonomskih institucij, ki bodo delovale na nov način. Današnje odnose vsesplošne tekmovalnosti (boja za dobrine), sebičnosti, grabežljivosti in pohlepa morajo nadomestiti novi medsebojni odnosi, osnovani na sodelovanju, spoštovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi. In kakšne bodo ekonomske institucije, ki bodo delovale na podlagi teh odnosov oziroma na nov način, ki ga lahko poimenujemo: »Dovolj zase in dovolj za vse«.?

Novi odnosi, nove institucije

Najprej bi mednarodna skupnost (najbolje v okviru OZN) lahko ustanovila posebno agencijo, ki bi koordinirala medsebojno delitev dobrin, ki so življenjskega pomena za vse prebivalce sveta (hrana, voda, energetski viri, rudno in lesno bogastvo itd.). Delitev bi potekala – s posredovanjem agencije – kot neposredna menjava dobrin med državami oziroma menjava po načinu ʽdobrina za dobrinoʼ. Takšen način menjave bi se obračunaval v posebni obračunski valuti vezani na vrednost dobrin – spet v okviru agencije. Hkrati pa bi države morale upoštevati še načelo solidarnosti, saj nekatere države, zaradi izjemno nepravične porazdelitve moči in bogastva v svetu, danes komaj ali nezadostno zadovoljujejo potrebe lastnega prebivalstva.

Ustanovitev in delovanje te agencije bi bila osnova za delovanje drugih ekonomskih institucij (npr. bank, trgovin, podjetij), ki bi »ohranile« klasično menjavo, a na veliko poštenejši način ter hkrati podpirale neposredno menjavo ʽdobrina za dobrinoʼ na globalni in državni ravni. Vsekakor pa v »novi dobi« ekonomije ne potrebujemo borz vrednostnih papirjev, ki v njej ne morejo odigrati nobene koristne vloge.

Vprašanje, kdaj se bodo zdajšnje finančne institucije v resnici zlomile, ni toliko pomembno kot razumevanje, da moramo čim prej temeljito spremeniti naše medsebojne odnose in institucije, ki bi te odnose udejanili. Zato zloma sploh ne bi potrebovali. A za naše streznenje ga očitno potrebujemo.

četrtek, 16. avgust 2007

Borzni zlom

V zadnjem času smo priča grozečemu zlomu borz vrednostnih papirjev. Zakaj prihaja do zloma borz, zakaj se temu procesu ne moremo izogniti?

Zato, ker so borze postale povsem podobne kazinojem oziroma ogromnim igralnicam na srečo. Beseda investirati, ki jo sicer mnogi še vedno radi uporabljajo, je na borzah povsem izgubila svoj pravi pomen. Investirati pomeni vložiti denar v podjetje in s tem denarjem se podjetje lahko razvija. Danes pa nikogar ne briga podjetje samo in njegov razvoj – mogoče samo še zaposlene in njihove družine. Podjetja so na žalost postala zgolj orodje špekuliranja na borzah ali špekuliranja vodilnih.

Namesto investiranja se danes v 99 % samo še špekulira. Špekulirati pa pomeni staviti na neko podjetje oziroma samo na vrednostni papir (z imenom podjetja) in upati, da bo stava uspela. To je vsa umetnost borznega trgovanja, ki je v resnici čisto špekuliranje. Seveda se stavi še na mnoge druge stvari (recimo na spremembo denarnih tečajev) in temu se potem strokovno reče izvedeni vrednostni papirji oz. derivativi. A spet ni to nič drugega kot stava. Tako kot na ruleti stavite na določeno številko ali barvo in upate, da bo dobila.

Nikogar pri tem ne zanima usoda zaposlenih v podjetjih, usoda okolja in številni drugi problemi človeške družbe. Borzniki in tako imenovani vlagatelji se obnašajo kot da živijo na drugem planetu, kot da njihova dejanja nikomur ne škodijo. Več kot so si nagrabili bogastva, bolj so prizadeli planetarne množice, ki so jih pahnili v revščino in lakoto. A borze bodo borzni prekupčevalci in borzni udeleženci zrušili popolnoma sami in njihov lasten pohlep, ki nima več nobene razumne mere.

Prav smešno je poslušati ugledne ekonomiste, ki nenadoma kar tekmujejo v pojasnjevanju vzrokov zdajšnje krize in skušajo pomiriti panične borznike, ki se jim podira hiša iz kart. Zdaj bodo vse povprek svetovali, da se zdaj splača kupovati vrednostne papirje, ker jim je cena padla. A procesa rušenja borz ni več mogoče ustaviti, mogoče ga je začasno zamrzniti, to pa je tudi vse.

Svet špekuliranja je skrajno destruktiven, saj na prvo mesto človeških lastnosti postavlja pohlep, grabežljivost in tekmovalnost. Ko bodo na prvem mestu sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev, borz ne bomo več potrebovali. To pa bo zelo kmalu.

Osnovne človekove potrebe

Zakaj so prvi ljudje začeli bivati v skupnostih, kakšne prednosti jim je to prinašalo? Nedvomno je bilo skupno življenje varnejše in lažje, kot je bilo životarjenje posameznika ali manjše skupine v neprestanem boju v neizprosnem naravnem okolju. Ljudje so skupaj lažje zadovoljevali svoje osnovne potrebe in to je še danes temeljni namen našega skupnega bivanja.

Osnovne človeške potrebe so že od nekdaj potrebe po hrani, pijači ter zaščiti telesa, tako z oblačili kot v primernem bivališču. Tem osnovnim potrebam pa moramo v današnjem kompleksnem okolju dodati še potrebe po zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju. Zadovoljevanje vseh naštetih osnovnih človeških potreb spada danes med temeljne človekove pravice, ki so tudi zapisane v Deklaraciji človekovih pravic in svoboščin Združenih narodov.

Vendar ljudje ne stremimo samo k zadovoljevanju naših osnovnih potreb, temveč tudi k življenju v blaginji. Blaginja pa ne pomeni samo, da ljudje brez večjih problemov zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, temveč tudi, da živimo v varnem, zdravem in svobodnem okolju ter se zavedamo, da nam bo vedno nekdo priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Blaginja je predpogoj za človekovo srečo in njegov resnični razvoj. Življenje v blaginji nas ne osreči samo po sebi, vendar bistveno pripomore, da smo lahko srečni, zadovoljni in ustvarjalni.

In ravno blaginja družbene skupnosti ter človeštva kot celote bi morala biti končni cilj prizadevanj celotne družbene strukture – predvsem pa politike in ekonomije, ki predstavljata organizacijske in materialne temelje sleherne človeške družbe.

A če želi človeštvo živeti v blaginji in miru, ki iz blaginje vseh izhaja, se moramo najprej naučiti zadovoljevati osnovne potrebe vseh pripadnikov človeške družine. Tega pa ni mogoče izvesti brez medsebojne delitve skupnih dobrin človeštva, sodelovanja in solidarnosti.

torek, 14. avgust 2007

Kaj je narobe z ekonomijo?

Nič ni danes bolj napak razumljenega, kot je ravno ekonomija. Zdi se kot da gre za dejavnost posvečenih – ekonomskih strokovnjakov. Ekonomija pa je v resnici najbolj vsakdanja zadeva najbolj vsakdanjega človeka na Zemlji.

Ekonomija je res postala nekaj »svetega«, nekaj kar naj bi razumeli samo posvečeni. Njihova govorica je običajnim ljudem skoraj povsem nerazumljiva, podobno kot ljudje nekoč niso razumeli duhovnikov, ki so maše vodili kar v latinščini. In so živeli popolnoma drug mimo drugega.

Tako živimo danes z ekonomisti. Nekaj povsem razumljivega so naredili za povsem nerazumljivo. V resnici smo ljudje vsaj v delčku osebnosti vedno ekonomisti. Vedno znova moramo upravljati s svojim premoženjem (v obliki posesti, hiše, raznih predmetov ali denarja – pa če jih imamo malo ali veliko), s svojim časom, svojo energijo, celo s svojimi čustvi.

Upravljanje našega zunanjega (premoženje, medsebojni odnosi) in tudi notranjega okolja (čustva, misli, telesne potrebe) pa je že stvar naše ekonomije. Že stari Grki, »izumitelji« ekonomije, so le-to definirali kot ʽupravljanje s premoženjemʼ. Eni znajo to bolje, drugi slabše. Tisti, ki jim zaupamo vodenje občine ali države morajo upravljati z mnogo kompleksnejšim in širšim okoljem – družbenim in naravnim – kot je okolje posameznika. In spet eni to počnejo boljše in drugi slabše (vsekakor je danes več drugih).

V osnovi se ekonomija ukvarja z našim preživetjem in kvaliteto našega bivanja. Tega smo se naučili v dolgi evoluciji, ki temelji ravno na naših sposobnostih upravljanja notranjega in zunanjega okolja. Vemo tudi, da preživijo in se razvijajo samo najboljši in najsposobnejši posamezniki ter vrste. Stare, neprilagojene oblike razpadejo, nadomestijo jih nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje.

Vendar, ko je človek začel bivati v družbeni skupnosti, se je zgodil preobrat. Takrat je začelo veljati, da preživi najsposobnejša skupnost, ki svojo resnično moč črpa iz medsebojnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve njenih sestavnih delov – posameznikov. Ko je neka družbena skupnost popolnoma zanemarila te temelje, je razpadla in postopno izginila.

Zdaj smo tik pred naslednjim velikim preobratom. Naš razvoj, razvoj naše vrste, nas je pripeljal do nove pomembne prelomnice. Zdaj ne moremo preživeti samo kot posamezna skupnost (država, regija), ki tekmuje z drugo ali z drugimi za dobrine in prostor, ampak samo celotna človeška skupnost. In zato moramo sprejeti že omenjene temelje sleherne skupnosti, a tokrat na globalni ravni: sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.

Boja za obstanek v človeški družbi že dolgo ne bi smelo biti več, niti boja za obstanek posameznih družbenih skupnosti – držav in regij.

Kaj je torej narobe z ekonomijo?

Da deluje na stare, neustrezne načine, ki ne morejo zadovoljiti potreb človeštva današnjega časa. Stare, neprilagojene oblike morajo razpasti, nadomestiti jih morajo nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje. To velja tudi za ekonomsko ureditev in za ekonomske ustanove.

Te bodo morale delovati po principih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.

nedelja, 12. avgust 2007

Blog kot učbenik, knjiga ...

Bi lahko pisatelji neposredno pred svojo publiko ustvarjali knjige (in nekateri so jih že), pesniki poezijo, učitelji učbenike in učne programe, kuharji kuharske knjige, raziskovalci raziskave, skladatelji glasbo, politiki svoje programe itd.? Nedvomno bi jih lahko. In jih že v fazi nastajanja delili s svojo publiko. In to brez denarja, iz čistega veselja do ustvarjanja. Blogi so kot nalašč za to, mnogi blogerji to že dokazujejo, a ustvarjanje gre lahko še naprej.

Avtorji bi tako lahko takoj prisluhnili nasvetom bralcev in se prepustili njihovim kritikam ter ocenam in marsikaj lahko takoj popravili. Toda potrebno je razmišljati na nov način. Ali avtor ustvarja samo zaradi končnega učinka – denarja oziroma dobička, kar se zdi, da je danes glavni razlog skoraj sleherne človekove aktivnosti? Ali pa so razlogi za ustvarjanje še kateri drugi, recimo narediti nekaj zares dobrega – za skupnost?

Medsebojna delitev je tudi delitev znanja, idej, rešitev ali celo naše domišljije. Nikjer ni tega lažje početi kot tukaj – na internetu, na blogu. Če pa nekaj namenimo samo trgu, smo takoj izločili številne, ki si nekega avtorskega dela bodisi ne morejo privoščiti bodisi ga v »poplavi« trgovin in druge ponudbe ne opazijo.

Imamo enkratno priložnost ustvarjanja! Izkoristimo jo!

Blaginja, naš skupni interes

»Razvoj ima opraviti z večjo blaginjo, srečo in človekovim dostojanstvom v skupnosti. V interesu slehernega je, da svet postane cvetoč in varen kraj.« (Komisija za Afriko)

Temeljni cilj h kateremu morajo težiti vsa področja družbenega delovanja (politika, ekonomija, znanost, izobraževanje, religija, …) v sleherni človeški skupnosti, je blaginja človeštva. To je njihov zdaleč najpomembnejši cilj in hkrati tudi smisel njihovega obstoja, seveda pa vsako od teh temeljnih področij pristopa k temu cilju na različne načine, po različnih poteh. A če je blaginja končni cilj delovanja vseh družbenih dejavnosti, pa še zdaleč ni končni cilj našega bivanja, temveč zgolj in samo osnova za to, da se v polnosti izrazimo kot človeška bitja.

Blaginja je torej temelj, na katerem lahko posamezniki, skupine, narodi in človeštvo kot celota uresničijo namen svojega bivanja in izrazijo svoje potenciale. Dejstvo je, da velik del človeštva, ki biva v pomanjkanju ali se celo bori za golo preživetje, ne more izraziti svojih potencialov. Kako naj človek, ki 100% svojega časa porabi za to, da komaj (ali pa še to ne) zadovolji temeljno potrebo po hrani in pijači izrazi potenciale, ki jih skriva v sebi (spomnimo se da je danes kar 852 milijona ljudi na planetu podhranjenih). Lahko je zmožen največjih umetniških del, lahko bi odkril nova zdravila, nove energetske rešitve ali (danes) nepredstavljive skrivnosti življenja samega. Kako veliko bi svetu lahko pokazali milijoni in milijoni ljudi, ki životarijo na robu preživetja, a tega – dokler bomo dopuščali in aktivno ali pasivno prispevali, da živijo v tako nemogočih in človeka nevrednih razmerah – ne bomo nikoli izvedeli.

V tako imenovanem razvitem svetu pa se blaginja pogosto enači s kopičenjem bogastva in z iskanjem neskončnega niza bežnih občutkov ugodja, ki nam jih ponuja mogočni in vseprežemajoči potrošniško-komercialni sistem. Podobno kot v primeru ljudi, ki živijo v pomanjkanju, tudi to ljudem onemogoča, da bi v polnosti izrazili svoje potenciale – seveda prvi ne morejo, drugi pa ne (spre)vidijo, kako jih nesmiselno kopičenje bogastva in slepo sledenje občutkom ugodja »odvrača« od resničnega razvoja – lastnega in družbenega. Kajti razvoj še zdaleč ni povezan z golo rastjo proizvodnje in potrošnje, temveč prvenstveno z odkrivanjem skritega, (danes še) nerazumljenega in nedoumljivega; z ustvarjanjem novega; z vzpostavljanjem novih medsebojnih odnosov – z vsem, kar je v korist posameznika in človeštva ter planeta kot celote.

Blaginja je povezana tudi s srečo, a s tem seveda ne mislimo na srečo kot na nekaj naključnega (npr., ko rečemo »imel sem srečo«), temveč na srečnost, ki je rezultat človekove aktivnosti in njegovih prizadevanj. Za grškega filozofa Aristotla je srečnost najvišje dobro in končni smoter (cilj) vseh človeških prizadevanj: »Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? Srečnost pa je nekaj popolnega in samozadostnega in končni smoter vseh dejanj.« Hkrati pa blaginjo in srečo povezuje tudi sam izvor besede blaginja, ki izhaja iz ʽblagaʼ, ta v nekaterih jezikih pomeni ʽdobrino, zaklad, bogastvoʼ (v hrvaščini in srbščini), v drugih pa tudi ʽblaženost in srečoʼ (v češčini).

Kaj je potemtakem blaginja?

Blaginja preprosto pomeni, da prav vsi ljudje brez večjih problemov lahko zadovoljujemo svoje osnovne potrebe (po hrani, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju), hkrati pa bivamo v varnem, zdravem, čistem in svobodnem okolju, v katerem vemo, da nam bo vedno, ko bo potrebno, nekdo priskočil na pomoč.

Če nam je to omogočeno – to pa je, kot smo že rekli, temeljna naloga vseh družbenih dejavnosti – se lahko izrazimo kot človeška bitja, postanemo ustvarjalnejši in boljši ter strpnejši v odnosih do drugih in tako veliko prispevamo k dobrobiti človeštva in k resničnemu razvoju celotnega planeta. Blaginje ni, kadar je njenih sadov deležen samo del človeštva.

Blaginja človeštva je naš skupni interes in tega nikakor ne moremo uresničiti v današnji ubijalski in sebični tekmi za svetovno bogastvo – skupne dobrine človeštva. Blaginjo – naš skupni interes lahko dosežemo samo s pristnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo skupnih dobrin. Potem svet zares lahko »postane cvetoč in varen kraj«.

sobota, 11. avgust 2007

Medsebojna delitev, ključ za prihodnost

Marsikdo ima danes občutek, da smo kot civilizacija, kot celotna človeška skupnost, zašli v nekakšno slepo ulico iz katere ne najdemo izhoda. Vemo, kaj vse je narobe: od segrevanja planeta in uničevanja naravnega okolja; revščine, lakote in nepotrebnih bolezni do vojnih konfliktov, terorizma in pravih ekonomskih vojn. Le redki pa prepoznavajo, da so vsi ti veliki problemi človeštva medsebojno povezani in prepleteni.

Čeprav bolj ali manj vemo, kako pristopati do posamičnih problemov, pa se vedno znova izkaže, da so ti ločeni ukrepi nezadostni in neučinkoviti. V resnici danes zgoraj omenjeni problemi niso samo problemi posamičnih držav, vlad, skupin, političnih strank ali posameznikov, temveč so dejansko postali problemi nas vseh – človeštva kot celote. V tem razumevanju naše skupne odgovornosti do človeštva, kot naše skupne družine in do planeta, kot našega skupnega doma, se skriva pravi pomen globalizacije.

Še zdaleč ni potrebno, da bi morali razmišljati in živeti na enak način, da bi pripadali istim religijam in političnim strankam, živeli v eni državi, gledali iste filme, kupovali enake izdelke in govorili isti jezik, kar pa resnično potrebujemo, je to, da oblikujemo in sledimo skupnim ciljem. Različne poti, a skupni cilji. In kateri so ti cilji?

Prvi cilj bi moral biti vsekakor, da nahranimo prav vse ljudi tega planeta, da vsem zagotovimo primerno bivališče (z možnostjo dostopa do čiste vode in z urejenimi sanitarijami), osnovno izobraževanje in zdravstveno varstvo. Prav vsem. Resnično nam kot ljudem ne more biti v ponos, da pred našimi očmi, pred našim (pre)obiljem, v strahotnem trpljenju pomanjkanja umirajo tako številni naši soljudje – in med njimi zelo zelo veliko otrok. Človeštvo je v pravem pomenu besede – po staroslovanskem izročilu – velika družina, torej smo si na nek način vsi bratje in sestre, otroci in starši, bratranci in sestrične. In kako ponavadi ravnamo s člani svoje družine?

Tudi drugi cilj dobro poznamo. Zaustaviti moramo skrajno nevarne procese globalnega segrevanja ozračja in uničevanje našega skupnega okolja – konec koncev našega skupnega doma, ki nas hrani in varuje. Potem pride na vrsto reševanje nevarnih konfliktov vseh vrst: političnih, »terorističnih«, ekonomskih, »medcivilizacijskih« in drugih. Vendar, ko bomo začeli reševati prvi cilj – zagotovili vsem ljudem, da bodo lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – se bomo hitro začeli približevati tudi vsem drugim ciljem. Bogastvo sveta oziroma skupne dobrine človeštva so danes tako skrajno nepravično porazdeljene, da ta krivica sega »prav do neba« in v tej silni krivičnosti koreninijo vse druge tegobe človeštva.

Če torej poznamo temeljni vzrok največjih svetovnih problemov – nepravično porazdelitev skupnih dobrin – potem so nam tudi rešitve blizu in jasne. Pot iz slepe ulice v katero smo zašli, je torej jasna in preprosta: pravičneje moramo porazdeliti skupne dobrine, ki človeštvu omogočajo preživetje in blaginjo ter se z njimi naučiti skrbneje in zmerneje ravnati. Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki vsem ljudem omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (te smo že omenili) in dosego blaginje, ki pomeni kakovostno življenje v zdravem in varnem okolju. A blaginje ni, če ne velja za vse. Skupne dobrine človeštva so zatorej voda, gozdovi, obdelovalna zemlja, ozračje, energetski viri in zemeljska bogastva, v širšem smislu pa tudi znanje ter kulturna in duhovna dediščina človeštva idr.. Človeštvo mora postati upravitelj in skrbnik teh dobrin – kar je tudi pravi pomen besede ekonomija – ne pa njihov brezvestni izkoriščevalec in uničevalec.

Da bi delitev dobrin praktično uresničili, bi morali na globalni ravni, v okviru Organizacije združenih narodov, ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za koordinacijo pretoka skupnih dobrin človeštva. Praktično to pomeni, da bi države svoje presežne dobrine dale na razpolago agenciji, ta pa bi jih razporejala na območja, kjer jih primanjkuje. Ker ima sleherna država tako presežke kot primanjkljaje dobrin, bi jih države s pomočjo agencije menjale med seboj, agencija pa bi njihove vrednosti obračunavala na posebnem računu, v obliki posebne virtualne denarne enote – s tem bi zagotovili preglednost, pravičnost in uravnoteženost. S tem ne bi izključili klasične trgovine, niti ne uničili zasebne lastnine, le zmanjšali bi ogromne razlike med ljudmi in obogatili naše medsebojne odnose.

A tudi na »nižjih« nivojih človeške skupnosti, v okviru regij, držav in lokalnih skupnosti, bi se medsebojna delitev lahko praktično izvajala na veliko različnih načinov: od skupne uporabe nekaterih dobrin, prostovoljnih skladov do »knjižnične« izposoje dobrin. Iznajdljivosti in domišljiji ljudi, tradiciji in kulturi različnih skupnosti je prepuščeno, na kakšne načine bi se dobrine delile.

Pravična delitev skupnih dobrin človeštva pa je samo del novega principa, ki mora prežeti vse naše odnose in vsa naša ravnanja: medsebojne delitve. Medsebojna delitev naj postane temelj delovanja na vseh področjih človeške družbe (politike, ekonomije, religije, znanosti, izobraževanja, kulture...), kjer bo spodbujala solidarnost, sodelovanje, spoštovanje in razumevanje drugega – ki so prava in trdna veziva sleherne skupnosti. Medsebojna delitev je pravo nasprotje »vrednotam«, ki prevladujejo v današnji globalni skupnosti: medsebojnega tekmovanja, sebičnosti, pohlepa in nezaupanja, ki iz njih izhaja. Medsebojna delitev je nenazadnje praktični izraz ljubezni do drugega, do človeštva ter do planeta kot celote.

Princip medsebojne delitve je okvir, znotraj katerega se lahko na neomejeno veliko načinov delijo tako materialne dobrine kot tudi znanje, duhovne in kulturne »dobrine«, vrednote, tradicije, odgovornosti itd.. Princip medsebojne delitve se lahko izraža v vseh neštevilnih medsebojnih človeških odnosih; v odnosih med posamezniki, družinami, med različnimi skupinami in narodi – skratka v vseh odnosih in ravnanjih celotne človeške družine.

O principu medsebojne delitve nikakor ne smemo razmišljati kot o še eni ideologiji, ki slej ko prej vedno prevzame neko dokončno in nespremenljivo obliko in ki ji potem mnogi povsem nekritično sledijo, temveč kot o ideji, ki naj navdihuje naša ravnanja in naše medčloveške odnose, kar ne izključuje tudi drugih bitij s katerimi si delimo ta, zaenkrat še tako čudovit planet.
Medsebojna delitev je končno manifestacija, izraz univerzalne ljubezni v človeški skupnosti, te mogočne energije, ki lahko preobrazi svet. Če bomo le dopustili.

petek, 10. avgust 2007

Učbenik, zakaj

Z učbeniki je vrag. Nihče jih zares ne mara. Ponavadi so obvezni, zato jih tisti, katerim so namenjeni ne marajo, drugi pa se jim na daleč izognejo, ker menijo, da jim pač niso namenjeni in ker preveč dišijo po (šolski) prisili.

A beseda ʽučiti seʼ, iz katere tudi izhaja beseda učbenik, ima zelo zanimiv izvor. Je indoevropskega izvora in pomeni ʽnavaditi seʼ [Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar. Založba MK, Ljubljana 1997]. Navaditi se na kaj? Na vsakdanjo rutino, na dolgočasno ponavljanje »snovi in dokončnih resnic«, katerih je današnje izobraževanje prepolno? Ali pa na praznost in poneumljenost današnje družbe, ki temelji na eni strani na brezglavem potrošništvu in navidezni prijaznosti, po drugi strani pa je skrajno okrutna in uničevalna – do ljudi in do okolja?

Ne, vsekakor ne pomeni, da učenje pomeni navadite se česa takega. Navadimo pa se lahko radovednosti, odprtosti do novega, do drugačnega. Navadimo se lahko spoštovanja in razumevanja drugih, odgovornejšega odnosa do našega družbenega in naravnega okolja. Navadimo se lahko iskanja novega, boljšega: boljših medsebojnih odnosov; boljših rešitev, ki bodo omogočale boljše življenje ljudi in ki so manj uničujoče do okolja. V teh primerih je učenje res učenje, v drugih primerih gre samo za prilagajanje obstoječim življenjskim vzorcem in navadam, ki so pogosto nevarne, uničevalne in s širšega vidika – vidika človeštva – celo samouničevalne.

Če je pričujoči učbenik vsaj droben prispevek k temu, da v bralcu prižge žar radovednosti in odprtosti do novega in mu hkrati lahko koristi v vsakdanjem življenju, je dosegel svoj namen. Koristi pa so prave koristi samo, če niso usmerjene proti koristim drugih in družbe kot celote oziroma vsega človeštva in še boljše, če v resnici koristijo vsej družbi oziroma človeštvu. Spremeniti naše miselne vzorce, naše navade in naše delovanje postaja ne samo zaželeno, temveč že prava nuja, kajti naš odnos do soljudi in do okolja je nevaren, predvsem – nam samim.