ponedeljek, 25. november 2019

Črni petek za človeštvo in Zemljo


Skorajda nemogoče se je v teh zadnjih novembrskih dneh izogniti Črnemu petku. To je dan, ki so ga ameriška trgovska podjetja naredila za čas "neverjetno ugodnih" nakupov. Potrošnike privabljajo z velikimi popusti. Običajno se trgovine odprejo že takoj po polnoči in videli smo že podivjane množice, ki dobesedno razgrabijo kupe artiklov; pod njihovimi nogami pa so že umirali ljudje. Vendar je Črni petek že nekaj časa več kot samo dan ugodnih nakupov, postal je globalni praznik divjega potrošništva in najbolj grobega materializma. To je resnično črn dan za človeštvo in za Zemljo!

Kaj sploh je Črni petek? Črni se imenuje zato, ker se rdeče številke v bilancah trgovin (z rdečo se zapisujejo negativne številke, torej izgube) takrat obarvajo v črno, kar pomeni, da poslujejo pozitivno, torej z dobički. Kar seveda ni čisto res, saj trgovine običajno dobro služijo vse leto. Petek pa je bil izbran zato, ker je le dan po Zahvalnem dnevu (četrti četrtek v novembru), ki ga večina Američanov preživi pri svojih družinah in imajo zato veliko časa za nakupe.

Črni petek dejansko pomeni uvod v najbolj potrošniški del leta, ko razviti del sveta obeležuje božično-novoletne praznike. Za to pa je "potrebnih" veliko daril. Črni petek je že zdavnaj presegel okvire ameriških sanj in postal globalni praznik potrošništva.

Črni petek za Zemljo

Zanimivo je, da pravzaprav skorajda vsi obsojamo potrošništvo, pa vendar vedno znova nasedemo medijsko-potrošniški industriji, ki nas sicer inteligentne ljudi zlahka preobrazi v "lovce" (na popuste) in "nabiralce" (povsem nepotrebne krame). Radi imamo čisto okolje, a vendar počnemo vse, da bi ga kar se da hitro in dokončno uničili.

Študija, ki so je leta 2015 objavili v Journal of Industrial Ecology, pravi, da so potrošniški izdelki, ki jih kupujemo, "odgovorni" za 60 odstotkov izpustov toplogrednih plinov in za 50 do 80 odstotkov izrabe zemlje, surovin in vode. Oziroma odgovorni niso izdelki, temveč mi sami. Ker jih kupujemo.

Res je, da marsikaj potrebujemo za življenje in za blaginjo. Vendar, ali res potrebujemo vse, kar nam ponujajo? Za primer: največji spletni trgovec na svetu, Amazon, ima v svoji ponudbi več kot 119 milijonov različnih proizvodov (april 2019), skupaj s partnerji pa še mnogo več; v kategoriji Dom in kuhinja je mogoče kupiti kar 6,6 milijona različnih proizvodov. Jih res potrebujemo toliko?

Prav bi bilo, če bi ločili, kaj so naše potrebe in kaj želje. Trgovce ne zanimajo naše potrebe, kajti vsakdo ve, da za preživetje potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Zato se trgovci, mediji, filmi, reklame itd. osredotočajo na naše želje. A zadovoljitev želje je kratkega veka, zato potrebujemo nove in nove izdelke. Želje so res brezmejne. A jih lahko omejimo – s kančkom razuma oziroma zdrave pameti.

Črni petek za človeštvo

Naš potrošniški način življenja je ključni vzrok za propadanje okolja in tudi za umiranje milijonov ljudi, ki ne "brskajo" med 119 milijoni izdelkov na Amazonu, temveč brskajo za ostanki hrane na smetiščih. Nimajo dostopa niti do najosnovnejših živil, čiste vode in kolikor toliko spodobnih bivališč. In takšnih ljudi, lačnih, je kar 821 milijonov oziroma 1,3 milijarde po kriteriju MPI (Global Multidimensional Poverty Index).

Izkoristimo svojo svobodno voljo in ne izkoristimo Črnega petka in številnih drugih "črnih petkov" za nepotrebne nakupe s katerimi uničujemo našo skupno družino – človeštvo in naš skupni dom – Zemljo. Spremenimo svoj življenjski slog v nekaj bolj preprostega in začnimo razmišljati v smeri bolj pravične in poštene delitve skupnega globalnega bogastva v dobro vseh ljudi in planeta kot celote.

torek, 19. november 2019

Komercializacija, strup življenja



Ljudje smo že "uspešno" zastrupili skorajda vse okoli sebe – oceane in sladko vodo, zemljo, ozračje, rastline in živali. S tem pa tudi sami sebe, saj jemo hrano, ki je pridelana v (onesnaženi) zemlji, pijemo (onesnaženo) vodo in dihamo (onesnažen) zrak. Ne zavedamo pa se zastrupljenosti naših umov; kajti ta strup je brez "vonja in okusa", a zastruplja naše mišljenje in čustvovanje, posledično pa tudi večino naših aktivnosti ter naš odnos do drugih ljudi in do sveta kot celote. Temu strupu rečemo komercializacija in to je pravzaprav strup, ki je v ozadju propadanja naših oceanov, naše zemlje in ozračja ter nenazadnje tudi nas samih.

Komercializacija je ideologija oziroma način razmišljanja, ki v središče naših življenj in družbe kot celote postavlja komercialno oziroma tržno miselnost. Tržna miselnost preprosto povedano pomeni, da v sleherni situaciji razmišljamo na trgovski način: kaj se nam najbolj splača, kakšno ceno ima neka stvar, dejanje ali bitje, kaj je za nas najbolj ugodno, kako bi čim več iztržili (zaslužili), kako bi bili bolj konkurenčni (uspešnejši) od drugih itd.

Tržna miselnost ni nič novega, a danes nam je povsem "ušla z vajeti". Trgovci so vedno razmišljali o koristih zase, o dobičkih, o najboljših kupčijah, se posluževali različnih zvijač, a vse to je "ostajalo" na trgih, tržnicah in v trgovinah. Danes pa je ta tržna oziroma komercialna miselnost zastrupila družbo kot celoto in postala osnova naših ravnanj in delovanja vseh družbenih podsistemov: politike, ekonomije, izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in drugih.

Danes tako o izobrazbi odločamo na podlagi njene tržne vrednosti. Tako razmišljamo tudi o partnerjih: kaj nam ponujajo, katere naše potrebe in želje lahko zadovoljijo; če pa niso ustrezni, si na "trgu" poiščemo novega, "boljšega". Tudi naši otroci vse bolj postajajo "tržni projekti": kaj vse bomo vanje investirali (najboljša izobrazba, tečaji, delavnice, usposabljanja), da bodo družbeno oziroma tržno uspešni? Kupujemo tudi čustva (z darili), izkušnje (s potovanji), družbeni položaj (s premoženjem in izobrazbo); kupujemo celo instant duhovnost (s hitrimi tečaji joge, raznimi delavnicami) itd.

Komercializacija je seveda popolnoma prežela ekonomsko področje. Danes ekonomijo dobesedno enačimo s komercializacijo. Vendar je namen ekonomije nekaj povsem drugega: zagotoviti blaginjo vseh ljudi in celotnega planetarnega okolja. Tudi politika je bolj ali manj prežeta s komercializacijo. Politiki se danes prodajajo kot "politični produkti", medtem ko je njihovo delovanje v dobro družbe kot celote vse bolj drugotnega pomena. Dober primer takšnega tipa politika je naš "Insta(nt)gram predsednik", a tudi mnogi drugi mu tesno sledijo.

Še posebej pa je komercializacija vidna v teh novembrsko-decembrskih prazničnih dneh, ko se prazniki novega rojstva, ljubezni do drugega, sočutja, dobrote, hvaležnosti sprevržejo v noro lovljenje popustov, kičastih daril, požrtij in malikovanja "debeluha, oblečenega v rdečo opravo", kot se je pred leti slikovito izrazil argentinski nadškof (Dnevnik).

Medsebojna delitev dobrin, protistrup komercializaciji

Zdravilo, ki nas bo rešilo uničevalne in skrajno nevarne komercializacije je sprejetje načela medsebojne delitve dobrin in delovanje v skladu z njim. Gre za povsem drugačen pristop do življenja, kjer na prvo mesto postavimo osnovne potrebe in dostojanstvo slehernega človeka. Medtem ko je komercializacija izraz skrajne sebičnosti in samozadovoljstva, z medsebojno delitvijo dobrin izražamo nesebičnost, sočutje in ljubezen do drugega. Mar ne bi s tem v resnici obeležili rojstva luči oziroma Kristusa, kar nenazadnje predstavlja praznovanje božiča.

Medsebojna delitev dobrin spreminja tudi naš odnos do okolja, saj tako prenehamo z nenasitno in trajnostno nevzdržno potrošnjo ter dobrine uporabljamo in z drugimi delimo z njihovim pravim namenom: za podporo in vzdrževanje življenja. Ni končni cilj našega življenja imeti, temveč živeti!

ponedeljek, 11. november 2019

Radikalna ljubezen - v politiki



Je v politiki mogoča ljubezen? Ljubezen kot univerzalna sila, ki nikogar ne izključuje in v slehernem človeku, četudi je drugačen, drugačnih nazorov in prepričanj, vidi sebi enako bitje, ki si zasluži spoštovanje in ljubezen. Ko se ozremo na današnjo politiko – v Veliki Britaniji, v ZDA, na Madžarskem, pa seveda tudi pri nas – vidimo globoke razkole, sovraštvo in popolno nezmožnost sodelovanja. In brez sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in razumevanja drugačnosti, ne moremo potegniti »voza iz blata« in se resno lotiti resnih problemov v posameznih državah, kaj šele velikih svetovnih problemov. Globalno segrevanje, revščina in lakota, migracije, nezaposlenost in številni drugi problemi »čakajo«, da stopimo skupaj in navkljub vsej raznolikosti spoštujemo drug drugega in delujemo skupaj oziroma sodelujemo.

Knjiga radikalne ljubezni

Letos poleti je mnoge presenetila novica o zmagi kandidata glavne turške opozicijske stranke, Republikanske ljudske stranke (CHP), Ekrema Imamogluja, na volitvah za župana Istanbula. Vendar pa le malokdo ve, da je bila v ozadju te zmage presenetljiva strategija – radikalna ljubezen. V času globokih razkolov v političnem življenju v večini držav sveta, je ta pristop resnično nekaj »svežega«. Morda je to vzorec, ki nam je lahko za vzor.

Že v mesecu marcu letos (2019) so bile v Istanbulu županske volitve, kjer je z majhno prednostjo zmagal opozicijski kandidat Ekrem Imamoglu. Vendar so zaradi političnih pritiskov volitve razveljavili. Mnogi so se bali novih konfliktov in delitev v že tako močno polarizirani državi. Razpisane so bile ponovne volitve. A namesto ostrega strankarskega boja, je g. Imamoglu tokrat kampanjo zastavil na povsem nov način – s strategijo »radikalne ljubezni«.

»Od nas hočejo konflikt,« je svojim jeznim podpornikom povedal tisto noč, ko so ga prikrajšali za zmago, »toda mi, ljudstvo, se ne želimo boriti med seboj, zato se bomo objeli in pri tem vztrajali.« V volilni kampanji je stranka odklanjala polarizacijo in tudi volilce nasprotne stranke so obravnavali kot sebi enake državljane, ki si zaslužijo ljubezen in spoštovanje. (Vir: Signal of change; ‘Radical Love’ election strategy overcomes polarisation in Turkey)

Volilna strategija je slonela na Knjigi radikalne ljubezni (The Book of Radical Love), ki je postala temelj strankine strategije. »Bolezen današnjega časa je: sovraštvo,« lahko preberemo v knjigi in »sovraštva ni mogoče preseči s sovraštvom«; »sovraštvo je zelo enostavno ustvariti in ga izkoristiti«. Delitve in sovraštvo med ljudmi so zato vedno koristne za vladajoče strukture, pa naj gre za podjetja, organizacije, lokalne skupnosti ali države.

Namesto nadutosti, sarkazma, visokih besed in hitenja, bi morali politiki prisluhniti ljudem, se pogovarjati z njimi, biti konkretni, se izogibati podtikanjem, biti iskreni in tako naprej, so zapisali v knjigi.

Čeprav je Knjiga radikalne ljubezni namenjena turški Republikanski ljudski stranki (CHP), predvsem za lokalne volitve, pa vendarle prinaša nov pogled na politiko. Temelji na pristopu, ki je vključujoč, ki naslavlja konkretne probleme ljudi in se izogiba sovraštvu do drugih strank in do ljudi, ki imajo drugačna prepričanja. Vendar radikalna ljubezen ne pomeni pasivnosti in neodločnosti: »Radikalna ljubezen mora biti močna. Združeni smo močni. Narod, ki je trden in ljubi vsakega svojega člana, je nočna mora za netilce sovraštva.

Združeni v raznolikosti

Le malokdo ve, da je slogan Evropske unije: »Združena v raznolikosti«. Kar ima velik simbolni pomen: ohranjamo svoje (narodne) identitete, a smo združeni v povezavo, ki ima številne prednosti (pa tudi nekaj slabosti). Lahko pa bi o tem sloganu razmišljali tudi v okviru državne in globalne politike. Ohranjamo svojo različnost (kulturno, narodno, jezikovno, versko, svetovno-nazorsko, politično…), a hkrati združeni delujemo za cilje, ki so nam vsem skupni, in sicer: za splošno blaginjo, mir in za ohranitev okolja.

Ljubezen je v svojem bistvu povezovalna, združevalna sila. Spoštovanje do drugih in sodelovanje sta konkretna izraza mogočne povezovalne energije, ki ji rečemo ljubezen. Demokracija pa je okvir, kjer se radikalna ljubezen lahko izrazi.

V ekonomiji pa je vidik te energije ljubezni načelo medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomija delitve.

Pot radikalne ljubezni je zagotovo težja in napornejša kot netenje sovraštva, ki prinese hitre rezultate. Vendar pot sovraštva ne vodi v prihodnost, temveč v postopen propad človeštva. Poskusimo razmisliti o radikalni ljubezni. Smo zmožni takšnega (političnega) pristopa?