Černobil ni samo preteklost, je lahko tudi naša prihodnost

V teh dneh lahko gledamo zelo zanimivo nadaljevanko s preprostim naslovom Černobil. Vemo, da se je 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini, v takratni Sovjetski zvezi, pripetila najhujša jedrska nesreča v zgodovini (Wikipedija), pa vendar nas HBO-jeva mini serija »zadane« bolj kot na stotine grozljivk, ki naj bi v nas vzbudile grozo. Kajti Černobil je resnična groza, grozljivka, ki se je zares zgodila, kot so zapisali v Večeru.

Černobil nas opominja, kako blizu smo bili še mnogo hujši katastrofi, ki je bila že tako izjemno huda in obsežna. Černobil nas opominja, kako malo je vredno človeško življenje, a hkrati tudi, kako zelo požrtvovalen je lahko človek. Černobil pa nas hkrati tudi opozarja, da so jedrske elektrarne, kakršne poznamo danes, skrajno nevarne.

Delamo se, kot da to ni problem, nekateri pa celo »sanjajo«, tudi v Sloveniji, o še novih jedrskih reaktorjih, čeprav so že zdajšnji proizvedli toliko nevarnih odpadkov, da bodo zastrupljali še številne generacije daleč prihodnost. V ozadju je vedno ta neizmerna sla bo zaslužkih, dobičkih. Promotorji jedrske govorijo nam skušajo mimogrede »prodati« še zgodbo, da je jedrska energija zelena in »eko«, da je alternativa fosilnim gorivom. Jedrska energija je dejansko nevarna in umazana energija, katere posledic se mnogo premalo zavedamo.

Černobil še zdaleč ni edina katastrofa; spomnimo se, da se je leta 2011 pripetila še ena huda jedrska nesreča, tokrat v eni najrazvitejših svetovnih držav – Japonski. Jedrska nesreča v Fukušimi je bila posledica močnega potresa in cunamija. A Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj bodisi materialno škodo, od tega se je 57 nesreč zgodilo po Černobilu (Wikipedia).

Stare jedrske naprave in »gore« odpadkov

Po svetu po zadnjih podatkih 454 delujočih jedrskih reaktorjev, gradijo pa jih še 54 (World Nuclear Association). Potrebno se je zavedati, da je »25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.« Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že več kot 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk)

Stari reaktorji v kombinaciji z naravnimi nesrečami, kot je bila v Fukušimi, močno povečujejo tveganja za novo jedrsko nesrečo. A četudi se nova nesreča ne pripeti (in močno upajmo, da se ne bo), je tu prisoten velikanski problem z jedrskimi odpadki.

»Več kot 65 let po začetku civilne uporabe jedrske energije nobena država ne more trditi, da ima rešitev za ravnanje z najbolj nevarnimi radioaktivnimi odpadki,« je dejal Shaun Burnie (Storage of nuclear waste a 'global crisis': report), strokovnjak za jedrsko energijo pri okoljski organizaciji Greenpeace Nemčija in koordinator novega poročila z naslovom Globalna kriza z jedrskimi odpadki (The global Crisis of Nuclear Waste).

Zlasti skladiščenje odpadnega materiala iz jedrskih reaktorjev globoko v zemlji – najbolj raziskana dolgoročna tehnologija shranjevanja – »je izkazala velike pomanjkljivosti, zato jo za zdaj izključujejo kot verodostojno možnost,« je dejal g. Burnie. Trenutno je na svetovni ravni približno 250.000 ton visoko radioaktivnega izrabljenega goriva, ki se nahaja v približno 14 državah.

Večina tega goriva ostaja v tako imenovanih »hladilnih bazenih« (cooling pools) na reaktorskih lokacijah, ki nimajo sekundarnega zadrževanja in so še vedno izpostavljene izgubi hlajenja. Nekaterim manjka rezervni vir napajanja. Delno zrušenje japonske jedrske elektrarne Fukušima leta 2011 je jasno pokazalo, da nevarnost visokih temperatur v bazenih izrabljenega goriva ni zgolj hipotetična.

Tudi ob jedrski elektrarni Krško se odpadki hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo (ARAO). Hkrati pa je znano, da elektrarna postavljena na območju, kjer so možni močnejši potresi (ARSO). Mar ni to recept za morebitno katastrofo?

Černobilska molitev

O tem, kaj jedrska nesreča lahko »prinese« običajnim prebivalcem, velja prebrati v pretresljivi knjigi Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Omenimo samo nekaj odlomkov iz te knjige:

»Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …« (str. 109)

»Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …« (str. 103)

»Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.«

»Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …« (str. 202, 203)

Čeprav je bilo o Černobilu veliko napisanega, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o »življenju navadnega dne navadnih ljudi« (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, »smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije«, je dejala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).

Sklep

Kratka serija Černobil, ki se zdaj predvaja na HBO je več kot vredna ogleda. Opozarja nas na nevarnost, ki nas »nevidno« obkroža. Morda pa ne vemo vsega o jedrski energiji. Morda ne vemo, kakšne bodo dolgoročne posledice našega »sobivanja« s kupi jedrskih odpadkov, ki bodo nevarni še stoletja in tisočletja; da sploh ne omenjamo nevarnosti jedrskega orožja. V jedrsko dobo smo vstopili ob koncu 2. svetovne vojne, a že v tem relativno kratkem času se je ta energija izkazala za zelo nevarno in drago. To bi nas moralo skrbeti, saj tudi v teh krajih živimo z jedrsko elektrarno in njenimi odpadki. Velja se vprašati: mar ni napočil čas, da resno razmislimo o zaprtju jedrske elektrarne. Naši sosedje Avstrijci so že leta 1978 na referendumu dosegli konec svoje jedrske dobe (Wikipedia). Pa jim gre čisto dobro.



Dodatno branje:

Černobil, kronika naše prihodnosti?

Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu

Slika: Wikipedia

Komercializacija, najhujši strup 21. stoletja

Kaj je najhujši strup 21. stoletja? Kaj je tisto, kar zastruplja naše oceane in reke, naše ozračje, našo zemljo? Kaj je tisto, kar redči naše gozdove, povzroča izumiranje živalskih in rastlinskih vrst? Kaj je tisto, kar uničuje našo družbo, povzroča brezkončne konflikte in vojne, človeka postavlja nasproti človeku? Odgovor je preprost in obenem kompleksen: KOMERCIALIZACIJA.

Komercializacija – »operacijski sistem« sodobne družbe

Tako kot vsak računalnik, tablica ali pametni telefon potrebuje osnovni program oziroma operacijski sistem (npr. Windows, Linux, Android), ki omogoča delovanje vseh ostalih programov ali aplikacij in s tem celotnega sistema, lahko rečemo, da ima tudi vsakokratna človeška družba določen osnovni program oz. operacijski sistem – skupek načel, idej, vrednot, modelov, ki »poganjajo« delovanje celotnega družbenega sistema in vseh njegovih podsistemov (ekonomskega, političnega, zdravstvenega, izobraževalnega itd.).

Kateri operacijski sistem danes »poganja« celotno družbo? Ta osnovni program lahko poimenujemo komercializacija. Sama beseda komercializacija izhaja iz latinske besede commercium, ki pomeni trgovanje, kupčijo. S samim trgovanjem seveda ni nič narobe, dokler deluje v okviru trgovine, ki sodi na širše področje ekonomije. To je področje oz. družbeni podsistem, ki je »odgovoren« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (preživetje) in v širšem smislu za blaginjo celotne družbe.

Vendar danes po načelih trgovanja ne deluje samo trgovina, temveč kar celotna družba. Kar pomeni, da se tudi področja kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo obnašajo na trgovski način. Zato govorimo o trgovinizaciji oziroma komercializaciji družbe. Kar je skrajno destruktivno. Prav tako danes korporacije trgujejo z planetarnim okoljem in njegovimi viri zgolj za lastne dobičke, ne pa za dobro celotnega človeštva.

Trgovanje ima svoje zakonitosti, ki jih poznamo že stoletja. Cilj trgovske dejavnosti je čim višji zaslužek – dobiček, za kar se trgovci poslužujejo različnih poštenih in manj poštenih praks. Barantanje, slabo plačevanje izdelovalcev in pridelovalcev, umetno napihovanje cen, agresivna promocija, destruktivna konkurenčnost, umetno ustvarjanje pomanjkanja in posledično višjih cen ter uničevanje drugih trgovcev, še zlasti manjših, so precej običajne prakse v svetu trgovine in trgovanja.

A problem nastopi, če se na trgovsko – komercialni način obnaša celotna družba. Če ta način delovanja prenesemo v zdravstvo, šolstvo in na druga družbena področja, so posledice katastrofalne. Duh komercializacije je danes ušel iz steklenice ali z drugimi besedami: trgovsko oziroma komercialno razmišljanje je postalo splošna družbena norma.

Medsebojna delitev in sodelovanje – nov »operacijski sistem« družbe

Vprašajmo se: čemu imamo zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, raziskave in razvoj, informacijske in medijske ustanove, proizvodnjo hrane in drugih osnovnih dobrin, energetski sistem in informacijsko-komunikacijsko ter transportno in komunalno infrastrukturo? Odgovor je: za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb in za blaginjo družbe. Na kakšen način naj potemtakem delujejo ta področja? Na podlagi komercializacije? Ne. Delovati morajo po načelu sodelovanja in medsebojne delitve.

Področje trgovine in vse kar je s tem povezano bo tako in drugače še naprej delovalo po stoletja starih vzorcih. Vendar je naloga družbe, da »duha komercializacije zapre nazaj v stekleničko« in prepreči, da vpliva na druga družbena področja. To pa je mogoče narediti z ustrezno zakonodajo in z izobraževanjem.

Dejansko pa moramo naložiti nov operacijski program, ki bo »poganjal« družbo 21. stoletja. To je program »medsebojne delitve in sodelovanja, solidarnosti in sočutja«. Na osnovi tega »operacijskega sistema družbe« bodo skladno delovali tudi vsi drugi »programi« oziroma družbeni podsistemi: zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo… Tako bo celotni družbeni sistem deloval za dobro vseh ljudi in okolja.



Foto: Dustan Woodhouse na spletni strani Unsplash

Katedrala življenja

Katedrala življenja ni zgrajena
iz kamnov in lesa,
ne iz barvitih vitražev
in mozaikov, zlata ali pozlate,
ne iz rezbarij, kipov, slik
in svetlečih oltarjev…

Katedralo življenja gradijo
zeleni gozdovi, žuboreči potoki
in deroče reke, jezera
in brezkončni oceani,
kapljice rose na cvetlici,
lahen jutranji vetrič in silovite nevihte…

Katedralo življenja gradijo
drobcene mušice, mravlje in čebele,
ki neumorne služijo rastlinam,
ptice, plazilci in ribe,
domače živali, antilope in levi,
velikanski sloni in veličastni kiti…

Katedralo življenja gradijo
ljudje, ki pomagajo drugim ljudem in naravi,
ki so sočutni in ljubeči,
ki spoštujejo drugačnost in različnost,
ki sodelujejo in združujejo,
ki z drugimi delijo dobrine…

Vesak, praznik budistov in ljudi z voljo za dobro

»V času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti je Budovo sporočilo o nenasilju in služenju drugim pomembnejše kot kdaj koli prej.« (generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, dan polne lune v mesecu maju (v letu 2019 je to 17. maj), je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Na dan, ki ga obeležuje vesak (Day of Vesak), se je leta 623 pr. Kr. rodil Buda, na vesak je kasneje dosegel razsvetljenje in na ta dan je v starosti osemdeset let umrl.

Leta 1999 je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 54/115 razglasila Mednarodni dan vesak, s čimer je priznala velik prispevek budizma, ene najstarejših religij na svetu, za duhovnost človeštva. (Vir: Vesak Day, UN)

Čeprav je tudi budizem, tako kot druge religije, v času svojega obstoja razvil raznolike tradicije, pa je v jedru ohranil temelje Budovega učenja, ki ga ponazarjajo tri univerzalne resnice, štiri plemenite resnice in plemenita osemčlena pot. Poglejmo si na kratko nekaj bistvenih poudarkov tega učenja (vir: UNHCR), ki ni vezan samo na budizem, temveč je univerzalen in ga v različnih oblikah lahko prepoznamo tudi v drugih religijah, tradicijah in kulturah.

V vesolju se nič ne izgubi, vse se spreminja in je podvrženo zakonu vzroka in posledice (tri univerzalne resnice). Zakon vzroka in posledice na zahodu zelo poenostavljeno poznamo kot zakon karme, ki pravi, »da vsakemu dogodku, ki se zgodi, sledi še en dogodek, katerega obstoj je povzročil prvi, in ta drugi dogodek bo prijeten ali neprijeten, glede na to, ali je bil njegov vzrok dober ali slab.« Kar z drugimi besedami pomeni, da smo sami odgovorni za sleherno svoje dejanje, ki ga storimo ali besedo, ki jo izrečemo. Ta zakon pri nas poznamo v izrekih, kot so: »dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim«; »kar seješ, to žanješ« ali »kakor si boš postlal, tako boš spal«.

Buda je učil, da je trpljenje resnično (dukkha, prva plemenita resnica) in je posledica navezanosti. Navezanost se izraža kot želja, da bi posedovali in nadzorovali stvari. Ta želja pa ima številne oblike: hrepenenje po čutnih užitkih; želja po slavi; želja, da bi se izognili neprijetnim občutkom, kot so strah, jeza ali ljubosumje (samudaya, druga plemenita resnica). Trpljenje se lahko konča (nirodha, tretja plemenita resnica) s končno osvoboditvijo (nirvana), kar pomeni, da um izkusi popolno svobodo in nenavezanost. Četrta plemenita resnica (magga) pa je osemčlena pot, ki vodi h končanju trpljenja.

Plemenito osemčleno pot – četrto izmed Budovih plemenitih resnic – na kratko lahko opišemo z besedami: modrost (pravilno razumevanje resničnosti in pravilno razmišljanje), etičnost (pravilen govor, ki izključuje laži, kriticizem, opravljanje in podobno; krepostno in neškodljivo delovanje; neškodljiv način življenja) in osredotočenost (trud, da postanemo boljši; čuječnost in zbranost).

Kot tudi druge religije, budizem priporoča naj ljudje ne povzročajo nasilja (neškodljivost), ne kradejo, ne lažejo, ne zlorabljajo seksualnosti in ne uživajo alkohola ter drugih drog.

Če se povrnemo k prazniku vesak, je poznana še ena različica tega praznika: »Za goro Kailaš v zahodnem Tibetu, ki jo istovetijo tudi z mitično goro Semura, so ljudje osrednje Azije v starodavnih časih verjeli, da je središče vesolja. Za domorodno kulturo Bon iz Tibeta je Kailaš sveta gora. Za hinduiste predstavlja Šivin prestol. Nekateri verjamejo, da je to mesto, kjer maja vsako leto poteka velik duhovni praznik vesak. Film The Wesak Festival: Moon of the Buddha, ki ga je leta 1980 produciral Albert Falzon, opisuje dolino v senci gore Kailaš kot verjetni kraj tega dogodka.« (Vir: Share international)

Budizem, kot tudi druge religije, v osnovi učijo o miru, ljubezni, solidarnosti, sočutju, medsebojni delitvi dobrin kot temeljih skupnega bivanja; zato je prav, da jih spoštujemo, ne glede na to kateri tradiciji, prepričanju ali religiji pripadamo. Vsepovsod po svetu lahko najdemo ljudi, ki si prizadevajo za resnični razvoj človeštva (danes se na žalost razvoj človeštva povsem zgrešeno enači z gospodarsko rastjo), sodelovanje in skupno dobro človeštva, kar s skupnim izrazom imenujemo »volja za dobro« (ang. goodwill). Vse te ljudi povezuje skupni cilj – blaginja človeštva in celotnega planeta – čeprav inspiracijo za to črpajo iz različnih virov: religioznih, filozofskih, političnih, ekoloških, ekonomskih in drugih. Budizem je vsekakor religija nenasilja, služenja drugim, sočutja, modrosti in še česa.

Zato izražamo čestitke vsem budistom za njihov praznik vesak in tudi vsem ljudem z voljo za dobro, ki »v času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti uresničujejo Budino sporočilo o nenasilju in služenju«, kot se je uvodoma izrazil generalni sekretar ZN.



Fotofrafija: Mattia Faloretti na Unsplash

Onesnaževalci koristnega sveta

Štirideset let po tem (13. maja 1979), ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, v okviru takrat jugoslovanske himalajske odprave, po zelo zahtevni novi smeri stopila na vrh Mount Everesta, se je treba vprašati, kaj danes pomeni »osvajanje nekoristnega sveta«. Mar nista osvajanja zamenjala komercializacija in onesnaževanje? Mar na planetu Zemlja sploh še lahko govorimo o nekoristnem svetu? Mar niso »junaki« postali predvsem onesnaževalci?

Komercializacija gora

Izraz »osvajalci nekoristnega sveta« izvira iz kultne istoimenske knjige francoskega alpinista Lionela Terraya (1921 – 1965). Terray je preplezal številne zahtevne stene v Alpah, osvojil še neosvojene vrhove v Patagoniji (Fitz Roy), sodeloval na prvi odpravi, ki je osvojila vrh nad 8.000 metrov (Anapurna, 1950) ter prvi stopil na peti najvišji vrh sveta, Makalu (1955). Njegova knjiga je resnično odraz časov, ko so se odmaknjeni vršaci zdeli povsem nekoristni svet, ki so ga na resnično pionirski način osvajali takratni alpinisti.

Vendar so se časi in s tem razumevanje nekoristnega sveta bistveno spremenili. Poglejmo si samo »primer Everest«. V letu 2018 je bil »vrh sveta« osvojen 802-krat, za vrh pa se je »potegovalo« več kot 8000 ljudi (strank in najemnikov). Cena vzpona za enega udeleženca se danes giblje med 40.000 do 85.000 ameriškimi dolarji, pa tudi vse do 130.000 dolarjev. Poleg tega naj bi v letu 2015 bazni tabor pod Everestom obiskalo še dodatnih 40.000 udeležencev trekingov. Gre torej za velikanski posel. Osvajalce nekoristnega sveta so zamenjale agencije, ki alpinističnim turistom ponujajo različne aranžmaje – vse za velik denar seveda.

A ta posel ima tudi slabo stran. Po oceni Združenih narodov iz leta 2016 naj bi bilo pod Everestom približno 130 ton smeti, kar pomeni, da gre za najvišje ležeče smetišče na svetu. Potrebno je dodati še ogromni ogljični odtis, saj morajo »osvajalci« Everesta prepotovati tudi deset tisoč in več kilometrov z letali in drugimi prevoznimi sredstvi. (Za primer: dvosmerni polet za enega potnika iz Ljubljane do Katmanduja v Nepalu pomeni izpust 2,4 t CO2 v ozračje, a Katmandu še ni končni cilj; zato lahko ocenimo, da ogljični odtis za pot iz Ljubljane do baznega tabora pod Everestom in nazaj znaša 3 tone CO2 za eno osebo).

Vendar je Everest le »vrh ledene gore«. Vemo, da je poleg Everesta še 14 vrhov višjih kot 8.000 metrov, kjer marsikje tudi vlada precejšnja gneča, pa še stotine drugih, nižjih vrhov.

Ni nekoristnega sveta

Danes vemo, da je Zemlja kompleksen sistem, kjer vsak njen del igra svojo vlogo in pripomore k zdravju in blaginji celote. Himalajski ledeniki imajo na primer izjemno pomembno funkcijo, saj z vodo »oskrbujejo« kar 700 milijonov ljudi v Indiji, Pakistanu in Bangladešu. Ledeniki so poleg tega tudi del kompleksnega Zemljinega podnebnega sistema, ki vse bolj propada.

Zato moramo romantični pogled na »osvajalce nekoristnega sveta« spremeniti in se soočiti z realnostjo. Najvišje gore so tako kot vsi drugi deli planeta postali prostori komercializacije in uničevanja. Navidezno nekoristen svet je dejansko še kako koristen in je del zapletenega in soodvisnega Zemljinega ekološkega sistema. Seveda uživamo, ko gledamo posnetke čudovite, neokrnjene narave in »junaških« osvajalcev gora, a resnica je, da so stroški teh prizorov dejansko zelo visoki – v obliki smeti in »nevidnega« ogljikovega dioksida.

Sodoben alpinizem oziroma gorništvo bi morda morali temeljito spremeniti. Namesto doseganja rekordov in višine, bi se morali alpinisti in gorniki preleviti v varuhe koristnega gorskega sveta, vendar najprej z lastnim zgledom.

Človeštvo, združeno v raznolikosti

9. maja obeležujemo Dan Evrope. Tega dne, leta 1950, je bila predstavljena deklaracija tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, v kateri je predstavil zamisli o gospodarskem sodelovanju v Evropi (Wikipedija). Na tej osnovi se je začelo evropsko sodelovanje in združevanje, katerega rezultat je današnja Evropska unija (EU). 9. maja praznujemo še en pomemben dan, in sicer dan zmage, kot spomin na kapitulacijo nacistične Nemčije leta 1945 (Wikipedia). Ta dva praznika ne povezuje samo isti datum, temveč še mnogo več in o tem moramo razmisliti še posebej zdaj, ko se bližajo evropske volitve, ki bodo prav tako v maju, 26. 5. 2019.

Verjetno le redki državljani Evropske unije (vsak državljan katere koli članice EU je hkrati tudi državljan Evropske unije) – sestavlja jo 28 držav, v katerih živi 508 milijonov prebivalcev, ki govorijo 24 uradnih jezikov – vedo, da je njen slogan »združena v raznolikosti«. Ta slogan ima veliko pomensko vrednost, ki predstavlja »lepilo« za skupno bivanje, saj se »evropske države povezujejo v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo, hkrati pa jih bogati različnost njihovih kultur, tradicij in jezikov.«

S porazom nacizma (9. maja 1945) in že prej tudi fašizma, je bila dokončno poražena politika ločevanja (glede na raso, narodnost, državljanstvo, spol, telesne posebnosti itd.) in sovraštva, ki izhaja iz tega ločevanja; pa tudi skrajne sebičnosti nekaterih držav. Nasprotno pa se je 9. maja 1950 začel proces evropskega združevanja in zbliževanja, ki nima primere v zgodovini. Evropske države so se začele povezovati, združevati, a so hkrati ohranjale medsebojne razlike. Temelj današnje Evrope je torej povezovanje, sodelovanje in združevanje za skupno dobro (»trajni mir in blaginja«), ob hkratnem ohranjanju raznolikosti »kultur, tradicij, jezikov« idr.

V zadnjem času se je ponovno začela prebujati že poražena politika sebičnosti in ločevanja, ki sta jo najbolj neposredno in na politični ravni izražala nacizem in fašizem. Čeprav danes ne gre več za tako neposredno ločevalno politiko, pa se vedno več ljudi ravna po teh v drugi svetovni vojni »premaganih« načelih, a z nekoliko drugačnimi poudarki oziroma izrazi: »Najprej naša država!«, »Multikulturnost nas ogroža«, »Migranti so grožnja naši civilizaciji« in tako naprej. V resnici gre za podobne procese kot v preteklosti, ki ločujejo ljudi po določenih lastnostih in glede na pripadnost ter jih naredijo za objekt sovraštva (ki se začne s sovražnim govorom), kar na koncu vodi do konfliktov, terorizma in vojn.

Ko bomo 26. maja letos odšli na evropske volitve, je dobro, da vemo, da je Evropa »združena v raznolikosti«, da ji je vendarle mar za blaginjo ljudi in okolja, ne pa da gre le za skupek sovražnih, sebičnih in ločenih držav, ki jih zanima samo »biznis«.


Človeštvo, združeno v raznolikosti

Vendar razmišljajmo še širše. Evropa je pokazala, da je stoletja zakoreninjene razlike in sovraštvo med narodi in skupinami, navkljub številnim problemom in težavam, mogoče »zaceliti« z združevanjem in sodelovanjem, ob hkratnem ohranjanju raznolikosti. Pozitivne izkušnje, ki smo jih Evropejci pri tem pridobili, lahko prenesemo na širšo raven in si prizadevamo za »združenost v raznolikosti« na globalni ravni (lahko govorimo tudi o konceptu enotnosti v raznolikosti, ki prav tako pomeni, da se spoštujemo, sodelujemo, si medsebojno delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto, tradicijo, kulturo, jezik itd.).

Okvir za to že imamo in to je Organizacija združenih narodov ali krajše Združeni narodi, ki združujejo vse uradno priznane svetovne države; lahko rečemo, da Združeni narodi predstavljajo celotno človeštvo. Že ime organizacije je več kot zgovorno – »združeni«. Tako kot Evropska unija so tudi Združeni narodi nastali na pogorišču druge svetovne vojne. Združeni narodi so še mnogo bolj raznoliki kot je Evropska unija, saj jih sestavlja 195 držav, kjer govorijo 7097 »živih« jezikov, prebivalci pa pripadajo eni od 290 glavnih etničnih skupin oziroma narodov.

Če želimo živeti v miru in blaginji ter se skupaj lotiti reševanja problemov, ki so globalne narave (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, migracije, revščina in lakota, ekonomska kriza), potem je prav, da se naučimo živeti »združeni v raznolikosti«, kar pomeni, da se medsebojno spoštujemo, sodelujemo in si delimo dobrine, a hkrati ohranjamo svojo identiteto in raznolikost, države pa svojo neodvisnost in suverenost.

Fotografija: Pierre Vanoni