ponedeljek, 17. junij 2019
Ali res potrebujemo vojne?
Vprašanje v naslovu je morda naivno. Vendar, ali moramo res vedno znova trepetati pred »koncem sveta«. Kajti vojna ni nič drugega kot konec sveta: za marsikoga, za mnoge, lahko pa tudi za vse (sploh če izbruhne 3. svetovna vojna, kar sploh ni nemogoče). Spet se pred našimi očmi – oziroma mediji, preko katerih opazujemo svet – odvija scenarij, ki nas lahko vodi v katastrofo. Tokrat nam grozi ameriško-iranska vojna, ki v konflikt lahko potegne še celo vrsto držav. Vendar ne razmišljajmo o razlogih za vojno, ampak si rajši zamislimo širšo sliko.
Predstavljajmo si inteligentnega dobronamernega prišleka iz vesolja (ne neko hudobno ščurku podobno bitje, ki ga tako radi upodabljajo hollywoodski »znanstveno«-fantastični filmi), ki iz varne razdalje opazuje naš planet.
Na tako malem krhkem planetu, v oddaljenem kotičku galaksije, kjer je ogromno ljudi zelo revnih ali celo stradajo, kjer je okolje že hudo prizadeto, se mu politiki verjetno zdijo kot nezreli otroci, ki naokoli »premetavajo« armade in si grozijo s totalnim uničenjem. Dejansko uničujejo ljudi in planet zaradi uničevanja samega, ne zaradi kakšnih drugih zdravemu razumu smiselnih vzrokov.
A to inteligentno bitje iz vesolja kmalu opazi, da se otroci v vrtcih že zgodaj naučijo spoštovanja, sodelovanja in medsebojne delitve. To ga zares začudi, kajti človeška bitja so v osnovi dobra in prijazna, a to se drastično spremeni, ko postanejo politiki, predsedniki, direktorji, šefi itd. Morda ne vsi, a zelo številni med njimi.
In izobraženi, dobro situirani ljudje, ki bi se tem »voditeljskim divjakom« lahko uprli, se večino časa ukvarjajo sami s sabo. Marljivo delajo, nakupujejo oziroma trošijo, počitnikujejo, živijo »zdravo«, se »všečkajo«, rekreirajo in po malem jamrajo. A so raje tiho, saj bo že nekdo stvari uredil namesto njih. Ti ljudje iz »srednjega razreda« imajo resnično moč za spremembe, so »zapleteni« v svoja mala življenja in se ne zanimajo za širšo »planetarno sliko«.
Tako razviti vesoljski sosed zmeden gleda in ne razume, zakaj se ljudje ne odločijo za drugačen svet; za svet v katerem ljudje živijo v miru, kjer nihče ne živi v pomanjkanju in kjer ljudje drug drugega spoštujejo oziroma drug na drugega gledajo kot na člane ene velike družine – človeštva. Kjer tehnologije delajo za ljudi in za okolje. Kjer so dobrine namenjene ljudem, na pa špekulacijam in »biznisu«, zato si jih ljudje med seboj delijo.
Res čuden svet, pravi prišlek iz vesolja in se raje obrne, kot da bi pristopil k »inteligentnim« bitjem, ki naseljujejo ta čudovit planet, jih lepo pozdravil ter jim morda svetoval kakšno napredno družbeno-ekonomsko-tehnološko izboljšavo v smeri zdravja in blaginje vseh.
Torej, ali res potrebujemo vojne?
Slika: Picasso - Guernica
Komercializacija
Ko zdravnik pred seboj ne vidi bolnega
ali poškodovanega človeškega bitja,
temveč "pacienta z denarnico",
je to komercializacija.
Ko učitelj pred seboj ne vidi
vedoželjnih mladih ljudi,
temveč "število vpisanih" in "rezultate mature",
je to komercializacija.
Ko pisatelj pred seboj ne vidi umetniškega dela,
ki navdihuje in povzdiguje njegove soljudi,
temveč "število prodanih izvodov",
je to komercializacija.
Ko gozdar pred seboj ne vidi
dreves in podrasti in celega gozda,
temveč "vrednost kubičnega metra lesa",
je to komercializacija.
Ko podjetnik pred seboj ne vidi zaposlenih ljudi,
ki ustvarjajo skupno družbeno bogastvo,
temveč "človeški kapital" ali "strošek dela",
je to komercializacija.
Ko politika bolj kot blaginja ljudi in okolja,
zanimajo moč in gospodarska rast
in pogodbe s korporacijami,
je to komercializacija.
Komercializacija je strup:
ki naravo spreminja v trgovsko blago;
ki ljudi spreminja v brezglave potrošnike,
v pohlepne podjetnike in zgarane delavce;
ki Zemljo spreminja v umazan in izčrpan planet…
Komercializacija je bolezen človeštva.
Medsebojna delitev dobrin, sodelovanje,
spoštovanje do drugih ljudi in sočutje
so zdravilo; so pot do zdravja in blaginje
človeštva in planeta.
Naročite se na:
Objave (Atom)