sreda, 30. december 2009

Avatar, Eywe in Gaja

“Jake, naša Velika mati se ne postavlja na nikogaršnjo stran. Samo ščiti ravnovesje življenja.” Neytiri v filmu Avatar

Boginja Eywe je Velika boginja mati, ki skrbi za ravnovesje na luni Pandori planeta Polifem v osončju Alfa Kentaver. Domorodno pleme Na’vijev živi povsem v skladu s tem ravnovesjem življenja. Celotna Pandora deluje kot nekakšen kompleksen organizem, povezan z nevidno energijsko mrežo, ki kot nekakšen živčni sistem povezuje vse dele v celoto. A mogočni korporaciji RDA z Zemlje, ki leta 2154 na Pandori koplje dragoceni mineral unobtanium, sta pleme Na’vijev in naravno okolje v napoto, saj jim je v interesu zgolj in edino pridobivanje minerala in seveda čim večji dobiček – zato ne izbirajo sredstev, da bi ta cilj dosegli. Takšna je podlaga epskega filma Avatar (2009) ameriškega režiserja Jamesa Camerona. A dejansko je to naša zgodba, zgodba, ki se odvija tukaj in zdaj.

Tudi Zemljani imamo namreč svojo Eywe. Planet Zemlja je zapleten sistem, ki samodejno uravnava najboljše pogoje za bivanje, nas že kar nekaj časa poučuje in prepričuje britanski znanstvenik James Lovelock. Ta sistem, ki ga je po starogrški boginji Zemlji poimenoval Gaja, sestavljajo vsa živa bitja in neživa narava ter je sposoben samostojno uravnavati občutljivo kemijsko, fizikalno in še posebej temperaturno ravnovesje. Gaja ravnovesje vzdržuje znotraj ozko določenih meja, ki vsem trenutnim organizmom zagotavljajo najboljše pogoje za preživetje. Že dvig povprečne Zemljine temperature nad 2 stopinji Celzija, pravijo znanstveniki, lahko bistveno spremeni življenjske pogoje, ki se jim številni organizmi ne morejo prilagoditi, vsaj v kratkem času ne. To pa lahko povzroči verižno reakcijo propadanja drugih organizmov, posamičnih ekosistemov in končno celotnega planetarnega okolja.

James Lovelock je dosedanje prepričanje, da se živa bitja zgolj prilagajo svojemu okolju, bistveno spremenil, saj iz njegove teorije izhaja, da živa bitja soustvarjajo pogoje v katerih bivajo. Vsak posamičen organizem – od mikroorganizmov, planktona, dreves do črvov, ptic, kitov – ima svojo vlogo v tem zapletenem sistemu. Spremembe so za takšen sistem sicer nekaj povsem običajnega, a običajno potekajo v daljših časovnih obdobjih.

V tem zapletenem okolju ima svoje mesto tudi človek, ki pa je v zadnjem relativno kratkem časovnem obdobju (zadnjih dvesto let tako imenovane industrijske revolucije) bistveno vplival na porušitev občutljivega Gajinega ravnovesja. Pretirani izpusti toplogrednih plinov; onesnaževanje zemlje, vode in zraka ter obsežno uničevanje naravnih ekosistemov, preprečujejo številnim manjšim in večjim organizmom opravljati svojo vlogo v širšem sistemu – planetu Zemlji. S tem so moteni ustaljeni fizikalno-kemijski procesi v oceanih, v ozračju in na/v zemlji.

Zgodba iz filma Avatar je več kot poučna, prav tako teorija o Gaji, saj nas opominjata, da živimo v kompleksnem okolju, kjer so vsi deli medsebojno povezani v celoto, ki vsem omogoča preživetje in blaginjo. Zato se moramo naučiti živeti v sožitju z vsemi ostalimi bitji, najprej seveda človeškimi, in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Ni nujno potrebno sprejemati teorije oziroma hipoteze o Gaji, prav pa je, da začnemo razmišljati o našem planetarnem okolju kot domu, ki nam daje življenje in omogoča blaginjo, o drugih bitjih pa kot o naših sopotnikih in nujno potrebnih členih verige življenja na planetu. Vseeno je, ali govorimo o Gaji, življenjskem ravnovesju ali o trajnostnem razvoju, bistveno je, da spremenimo naš odnos do okolja, do drugih živih bitij na planetu in seveda do drugih ljudi.

V filmu Avatar se domorodna plemena Pandore in nekaj Zemljanov uprejo uničevalni logiki dobička za vsako ceno, ki jo izvajajo samovšečni in nasilni posamezniki v imenu pohlepnih lastnikov korporacije. In uspejo. Kaj pa mi?


Še nekaj o Gaji

Teorija o Gaji predpostavlja, da se živi (organski) in neživi (anorganski) deli planeta Zemlje razvijajo skupaj kot eno življenje, kot sistem, ki se sam uravnava. Teorija pravi, da ta življenjski sistem samodejno nadzoruje globalno temperaturo, sestavine ozračja, slanost oceanov in drugih dejavnikov, ki vzdržujejo primerne pogoje za bivanje. Kar lahko izrazimo z besedno zvezo "življenje vzdržuje primerne pogoje za svoje preživetje." Živi sistem planeta Zemlje lahko primerjamo s slehernim posamičnim organizmom, ki ureja svojo telesno temperaturo, slanost krvi, itd.

Primer delovanja Gaje:

Kot primer delovanja Gaje lahko navedemo tvorjenje oblakov nad oceani, kjer živi organizmi sodelujejo s tako imenovano neživo naravo. Nastanek teh oblakov je skoraj v celoti odvisen od presnove oceanskih alg, ki sproščajo velike molekule žvepla (kot odpadni plin), ki postanejo kondenzacijsko jedro za dežne kaplje. Pred tem je veljalo, da je nastajanje oblakov nad oceani zgolj kemično-fizikalni pojav. Nastajanja oblakov ne samo pomaga urejati Zemljino temperaturo, temveč je pomemben mehanizem, ki žveplo vrne kopenskim ekosistemom. (Vir:
The Gaia Theory)


Teorijo o Gaji je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil dr. James Lovelock.

nedelja, 27. december 2009

Naš planet, ne vaš posel

Predstavniki civilne družbe iz vsega sveta, ki so se zbrali v Kobenhavnu, ob robu izjemno pomembne Podnebne konference Združenih narodov, decembra 2009, sporočajo svetovnim politikom, ekonomistom in gospodarstvenikom: »Naše podnebje, ne vaš posel.« (Civil Society Declares: ‘Our Climate, Not Your Business!’)

A sporočilo lahko povemo tudi drugače: »Naš planet in njegove dobrine, ne vaš posel.«

Po logiki današnjih ekonomistov in politikov je celoten planet ena sama velika priložnost za posel. Naj gre za energetske vire, vodno bogastvo, gozdove, zemljo, zdaj tudi za podnebje, ali za človeško znanje, zdravstveno varstvo, izobraževanje in tako naprej – vse to je priložnost za posel.

Vse, kar s skupnim izrazom poimenujemo dobrine (naravne ali družbene), je danes pod strahovitim pritiskom komercializacije ali z drugimi besedami: poslovne oziroma trgovske logike. Kamor »vstopi« komercializacija, tam se nemudoma pojavijo pohlep, sebičnost, korupcija, tekmovalnost (konkurenčnost), konflikti in nazadnje tudi vojne.

Jasno je, da potrebujemo ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za zadovoljevanje človekovih življenjsko pomembnih potreb. A vprašanje, če je ravno takšno, ki vse vidi samo »skozi oči« dobička, najboljše.

Prav vsako podjetje, vsaka banka, zavarovalnica ali trgovina lahko deluje po povsem drugačnih principih in si izbere povsem drugačne cilje svojega delovanja. Naj jih omenimo:

- principi: pravičnost, sodelovanje in medsebojna delitev;
- cilji: zadovoljevanje osnovnih (življenjskih) potreb slehernega Zemljana, bivanje v varnem in zdravem okolju in nenazadnje mir (ki je naravna posledica izpolnjevanja prvih dveh ciljev).

Potem bomo lahko rekli: »Naš planet, naše podnebje, naše dobrine …« Ki se jih bomo naučili medsebojno deliti.

četrtek, 17. december 2009

Mir in blaginja

Po tisočletjih medsebojnega rivalstva, bojev za prevlado, za prestiž in bogastvo, je človeštvo od tega preprosto preutrujeno, okolje pa povsem izčrpano. Nobenega logičnega in utemeljenega razloga ni, da se majhen del človeštva »koplje« v preobilju dobrin, medtem ko velik del človeštva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejšega kot so hrana, voda in energetski viri.

Nihče danes ne more več trditi, da obstajata višja in zatorej tudi nižja rasa; nihče ne more trditi, da je ena ideološka resnica boljša od druge in nihče ne more trditi, da si eni zaslužijo več kot drugi. Preveč je bilo odkritij in spoznanj, da bi kdorkoli to lahko utemeljeno trdil.

Zatorej moramo misliti drugače: vsi ljudje, navkljub vsem razlikam, pripadamo eni veliki družini – človeštvu in vsi bivamo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Zato tudi dobrine, ki nam omogočajo preživetje in bivanje, pripadajo vsem.

Sodelovanje in medsebojna delitev sta potemtakem edina prava podlaga našim odnosom na ekonomskem, političnem in na vseh drugih področjih človeške družbe. Seveda moramo ohraniti naše razlike (politične, religiozne, kulturne), ki dajejo človeštvu »ton in barvo«, a dobrine, to bogastvo planeta, se moramo naučiti pravično deliti med seboj.

Samo tako lahko zaživimo skupaj, v miru in blaginji.

sobota, 12. december 2009

Prava vloga ekonomije

O ekonomiji vemo vse in nič. A le redko razmišljamo, kaj je prava vloga ekonomije v družbi? Ali je ekonomsko področje končni cilj ali zgolj temelj družbenega življenja?

Ekonomsko področje zadeva slehernega človeka, saj smo vsi odvisni od institucij, ki predstavljajo jedro ekonomskega življenja družbe (proizvodna podjetja, trgovine, banke, zavarovalnice, izobraževalne in politične ekonomske ustanove itd.).

Vendar niso samo institucije tiste, ki tvorijo ekonomsko področje, temveč tudi sleherni posameznik, ki je tako ali drugače vpet v ekonomsko življenje družbe: kot zaposleni, kupec, kreditojemalec, prejemnik pomoči, upokojenec, davkoplačevalec itd. (ali v več vlogah hkrati). (Celo klošarji so – preko prosjačenja – še vedno vpeti v ekonomski sistem družbe.)


Današnja ekonomija

Danes velja široko uveljavljeno prepričanje, predvsem zaradi velikega vpliva medijev in potrošniške industrije, da je glavni namen ali celo smisel človekovega bivanja zadovoljevanje njegovih želja s materialnimi dobrinami in storitvami. Zato ima ekonomsko področje tako velik (prevladujoč) vpliv v današnji družbi.

To brezuspešno hlastanje za dobrinami in storitvami (s katerimi naj bi zadovoljili svoje želje) na plan prinaša vse najslabše človekove lastnosti: pohlep, sebičnost in brezobzirno tekmovalnost. In s temi lastnostmi je danes »okuženo« sleherno družbeno področje.

Prava vloga ekonomije

Prava vloga ekonomije pa je bistveno drugačna. Namen ekonomije je omogočiti vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb oziroma dobre pogoje za bivanje – s skupno besedo blaginja, ki vključuje bivanje v zdravem in mirnem okolju.

Šele z izpolnitvijo teh pogojev ima namreč človek možnost za svoj razvoj in uresničitev vseh svojih potencialov (čustvenih, razumskih, duhovnih ali kakor jih že poimenujemo), prav tako tudi človeštvo kot celota. Namen ekonomije je torej zagotoviti ljudem takšne pogoje za bivanje, ki jim omogočajo njihov nadaljnji razvoj. Ekonomsko področje je temelj, na katerem stoji celotna družba, ne pa njen prevladujoči ali vladajoči del.

Ekonomija je preprosteje rečeno: podpora življenju posameznika, posameznim skupnostim in človeštvu v celoti. Te svoje prave vloge pa ekonomija ne more uresničiti brez pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

sreda, 9. december 2009

Sodelovanje

»V evoluciji so uspešnejši organizmi, ki imajo največji reprodukcijski uspeh. A zgodba ima še nadaljevanje. Ena izmed zakonitosti je, da so organizmi, ki s kom sodelujejo, sposobnejši od tistih, ki so egoistični.« (dr. Eva Jablonka, evolucionistka, intervju Mladina, 16. 10. 2009)

»Le sodelovanje med državami nas še lahko reši. Internacionalizacija je edini pravi odgovor globalnemu kapitalizmu, le tako je mogoče kapitalizem na novo vpeti v nek splošen konsenz o novi socialni politiki.« (dr. Ulrich Beck, sociolog, intervju Mladina, 4. 12. 2009)

Več kot potrebno je, da o zgornjih citatih naredimo temeljit premislek. Je brez resničnega sodelovanja sploh mogoče rešiti katerega od resnih problemov današnjega sveta? Okoljski problemi, revščina, lakota, kršenje človekovih pravic, vojaški in družbeni konflikti – jih je mogoče rešiti kako drugače kot sodelovanjem na globalni ravni?

Organizacija združenih narodov (OZN)

Človeštvo je izkusilo brezštevilne konflikte in vojne, ki so svoj vrhunec doživele v prvi in drugi svetovni vojni. Ravno zaradi teh grozljivih izkušenj totalnega uničevanja, je nastala potreba po resničnem mednarodnem sodelovanju, ki se je leta 1945, z ustanovitvijo OZN, tudi udejanilo. »Le skupaj lahko rešimo skupne (globalne) probleme sveta«, je temeljna ideja ustanovitve OZN.

Vendar pa številne države, predvsem najmočnejše, že od samega začetka rušijo in spodkopavajo moč in s tem učinkovitost OZN. A kljub temu ostaja OZN edina organizacija, ki omogoča, da s sodelovanjem rešimo najbolj pereče probleme današnjega sveta.

Okoljska kriza

Konferenca OZN o podnebnih spremembah (7. – 18. december 2009) v Kobenhavnu je eno najpomembnejših srečanj za našo prihodnost na planetu. Smo zmožni skupnega nastopa, da bi ohranili Zemljo?

Ekonomska kriza

Tudi za reševanje ekonomske krize, ki še zdaleč ni mimo, bi potrebovali takšno globalno konferenco, na kateri bi postavili pravila globalnega ekonomskega ravnanja. Ukrepi posamičnih držav delujejo zgolj začasno. A brez skupne akcije, bodo ti ukrepi dolgoročno povsem brez učinka.

Vojaški in drugi konflikti

Lahko ZDA in države v okviru pakta NATO uredijo afganistanski kaos? Ne morejo, kot tudi ne morejo urediti razmer v Iraku, na Bližnjem vzhodu, v Somaliji, Sudanu itd. V resnici bi na kriznih območjih zakonito delovale samo tako imenovane modre čelade Združenih narodov, ki so ponavadi sestavljene iz oboroženih sil držav, ki spadajo v sorodno kulturno in narodnostno skupino, kakršna je v krizni državi. Finančno breme teh operacij in obnove teh območij pa bi moralo biti predvsem v rokah današnjih agresorskih sil, kamor spada tudi naša država.

Sodelovanje na vseh družbenih ravneh

Ne samo sodelovanje na globalni ravni, tudi v okviru držav in lokalnih skupnosti ne moremo reševati perečih problemov, kajti vsi smo tako ali drugače vpeti v mreže in povezave, ki skupaj tvorijo svet v katerem živimo.

Politika levih in desnih političnih strank, ki si medsebojno prav po pobalinsko nagajajo (a so si dejansko skoraj povsem enaki), ne prinaša pravih rešitev v kompleksnem okolju v katerem živimo. Prizadevanje za skupne cilje – blaginjo, čisto okolje in miren svet – je skupna naloga vseh, četudi se razhajamo na ideoloških, političnih ali kulturnih osnovah.

Skupne cilje pač lahko uresničimo samo skupaj.

sreda, 25. november 2009

Pravi pomen medsebojne delitve


V zadnjih 200 letih – obdobju, ki ga imenujemo industrijska revolucija – je človeštvo v razvojnem smislu naredilo izjemen napredek. Življenje brez sodobnih transportnih in komunikacijskih sredstev, računalnikov, medicinskih pripomočkov ter neštevilnih drugih izdelkov in storitev, si komaj še lahko predstavljamo.

A nagel tehnološki razvoj ima tudi temnejše plati, ki jih dobro poznamo: velikanske razlike med ljudmi v smislu porazdelitve dobrin, tehnologij in bogastva na splošno ter vse bolj uničeno okolje.

Lahko rečemo, da naglemu razvoju znanosti in tehnologije ni sledil primeren razvoj človeške družbe. Stari odnosi sebičnosti, pohlepa, tekmovanja in ločenosti so v času naglega gospodarskega razvoja postali bolj destruktivni kot kdajkoli prej. Uničevalna kombinacija starih odnosov in novih tehnologij je svoj vrhunec dosegla v obeh svetovnih vojnah; takrat sta se znanost in razvoj tehnologij povsem »posvetila« uničevanju ljudi in celotnih narodov.

Vendar tudi danes ni dosti drugače. Gospodarski razvoj v dobršni meri služi izpolnjevanju želja dela svetovne populacije, namesto da bi se posvetil blaginji celotnega človeštva – katere temelj sta zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu in okoljsko ravnovesje. Potrošništvo in komercializacija imata za človeštvo in planetarno okolje podobno uničevalne posledice kot velike vojne, saj zaradi neenakomerne porazdelitve dobrin vsako leto po nepotrebnem trpi in umira milijone ljudi, planet pa se spreminja v veliko smetišče.

Preobrazba družbe

Bistvene spremembe danes torej ni potrebno storiti na tehnološkem in znanstvenem področju (čeprav tudi to ni nepotrebno), temveč na nivoju same družbe – njenih vrednot in medsebojnih odnosov med ljudmi.

Pri tem je še posebej pomembna preobrazba ekonomskega področja, ki predstavlja okvir materialnega življenja družbe. Temeljna naloga proizvodnih podjetij, finančnega sistema, trgovin in drugih ekonomskih institucij (ekonomski sistem) je zagotavljanje blaginje, najprej pa preživetja posameznikov in družbe kot celote.

Ekonomski sistem je danes – in že od nekdaj – sredstvo posameznikov, posameznih skupin in držav za doseganje lastnih interesov (moč, prevlada, bogastvo). Zadovoljevanje zgolj lastnih materialnih potreb ter iskanje materialnega ugodja, ki izhaja iz človekovih želja, je danes podlaga odnosom v ekonomiji in posledično v širši družbeni skupnosti.

Univerzalne vrednote

A vendarle se danes človeštvo vse bolj odziva na vrednote, ki so širše in presegajo ozko pojmovanje sebe, svoje družine, klana, religiozne ali politične skupine, nacije. Te vrednote so univerzalne (lahko jih kdo poimenuje tudi etične, božanske ali kako drugače) in torej veljavne za kogarkoli in kjerkoli. Doslej so te vrednote bolj ali manj izražali in »živeli« zgolj posamezniki (mistiki, filozofi), danes pa te vrednote oziroma principi postajajo vse širše sprejeti.

Pravičnost, sodelovanje, medsebojna delitev in mir so univerzalni principi, ki jih moramo »utelesiti« oziroma manifestirati v vsakdanjem življenju; tako na ravni medsebojnih odnosov v sleherni družbeni skupnosti in kot osnova delovanja sleherne družbene institucije (politične, ekonomske, religiozne itd.).

Medsebojna delitev dobrin je še posebej pomembna na področju ekonomije, saj le tako lahko praktično izrazimo vse, kar je najvišjega v človeku. Odveč je vsako razglabljanje o pravičnosti, sodelovanju, miru, pa tudi strpnosti in ljubezni do drugega, če tega ne zmoremo izraziti v vsakdanjem življenju.

Eno človeštvo

Medsebojna delitev dobrin pomeni, da v polnosti razumemo in izražamo, da nismo zgolj pripadniki posamezne skupine ali naroda, ampak da smo najprej in predvsem pripadniki človeštva in da morajo biti zato naša dejanja najprej usmerjena v dobro celote.

Le tako bodo dobrine, tehnološke rešitve in znanje dosegle in služile vsem ljudem. Temu bo naravno sledil mir – v ljudeh in med njimi.

četrtek, 8. oktober 2009

Temeljita sprememba

Prav žalostno je videti, kako neizmerno zakoreninjen je vzorec razmišljanja, da nas edino še več tekmovalnosti, še več konkurenčnosti, še več (gospodarske) rasti lahko popelje iz globoke krize v katero smo zabredli. Težave zdravimo ravno s tistim, kar nas je pripeljalo v težave.

Govorimo o mednarodnem sodelovanju, a se hkrati neusmiljeno spopadamo – z vojaškim ali z ekonomskimi orožji – za planetarne dobrine, ki bi jih bilo, če bi ravnali drugače, lahko za vse dovolj.

Govorimo o gospodarski rasti, a v resnici nam gre zgolj za še večje količine izdelkov in storitev (in seveda dobičkov), ki so neštevilnim Zemljanom skoraj povsem nedostopni.

Govorimo o solidarnosti, a pomagamo zgolj nekaterim; tistim, ki se nam bodisi smilijo bodisi so nam tako ali drugače blizu.

Govorimo o skrbi za okolje, a ta se neha takoj, ko sta ogrožena naše udobje in ugodje.

Temeljita sprememba

V resnici moramo naše vzorce razmišljanja in z njim naša ravnanja temeljito spremeniti. Kajti v resnici ‟živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Vsi smo, kljub vsej naši raznolikosti, pripadniki ene družine – človeštva. Zatorej je edini možni način našega skupnega so-bivanja, da si delimo naše skupne dobrine in da z njimi ravnamo karseda skrbno in odgovorno. Samo tako lahko (pre)živimo skupaj, v miru, in samo tako lahko ustvarimo človeka vredno prihodnost.”

torek, 11. avgust 2009

Prenova

Ker politiki in ekonomisti na odgovornih položajih nimajo nikakršnih idej, kako iz krize, nam ne preostane drugega, kot da o njih razmislimo sami. To, da bodo državna bančna jamstva, nadomestila plač in reforme zdravstva, šolstva ter pokojninskega varstva dovolj za rešitev krize, je čista utopija.

Dejansko obstaja mnogo dobrih idej, nekatere so že preizkušene, druge še ne. Dejstvo je, da je nekaj treba storiti, kriza pač ne bo minila sama od sebe; ne bo dovolj sprejeti nekaj kozmetičnih popravkov sistema, potrebujemo resne in temeljite spremembe. O nekaterih lahko razmislimo:

Novi Marshallov načrt

Je prioriteta naše civilizacije neprestana rast BDP-ja in dobičkov za že zdaj bogato manjšino ali boljše življenje ljudi in to vseh ljudi na planetu? Če je prioriteta boljše življenje ljudi oziroma blaginja človeštva, potemtakem so ukrepi enostavni. Samo del ogromnega paketa pomoči bankam – v EU so doslej v ta namen namenili 3.800 milijard €, ZDA pa 12.800 milijard $ (časopis Dnevnik, 13. 6. 2009, str. 23) – bi v kratkem času rešil ključne probleme planeta: lakoto, revščino, epidemijo ozdravljivih bolezni, zaradi katerih dnevno umre preko 25.000 ljudi. S samo delom te vsote bi tudi preobrnili pogubno smer uničevanja planeta z investicijami v tako imenovane zelene tehnologije.

Tako kot so Američani neposredno po drugi svetovni vojni z obsežno pomočjo v denarju in blagu, v okviru Marshallovega načrta, v kratkem času Evropo »dvignili« iz povojnega razsula v pomembno politično in gospodarsko silo, bi zdaj lahko pomagali nerazvitim, manj razvitim državam in državam v težavah. Rezultati bi bili hitri, koristili pa bi vsem, saj bi ekonomija ponovno zaživela in to vsepovsod, pa še sramovati se nam ne bi bilo treba, da toliko ljudi živi v tako nemogočih razmerah. Obenem bi bil to svojevrstni »svetovni New Deal«, že preizkušen način izhoda iz krize.

Medsebojna delitev dobrin (nove oblike menjave)

Ker trgi še zdaleč niso univerzalno orodje za najbolj učinkovito menjavo, moramo razmisliti o novih načinih. Še posebej, ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, primerno prebivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje), moramo najti bolj učinkovite in varne načine izmenjave dobrin in storitev. Danes je namreč kljub zadostni svetovni pridelavi hrane, kar milijarda ljudi lačnih.

Pravzaprav lahko razmišljamo o nekakšni »dvotirni ekonomiji«. Medtem ko tako imenovana tržna ekonomija lahko deluje naprej (z jasnimi pravili, ob upoštevanju okoljskih standardov in temeljnih človekovih pravic), pa mora del ekonomije, ki je »zadolžen« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, delovati po načelih pravičnosti, solidarnosti in sodelovanja. Medsebojna delitev kot nov koncept menjave, preprosto pomeni, da se dobrine, ki so ključne za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi (voda, osnovna živila, energetski viri, zdravila …), menjajo po teh načelih.

Novoustanovljena agencija (v okviru OZN) bi prevzela koordinacijo delitve ključnih dobrin med državami. Države bi agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih dobrin, le-ta pa bi glede na prioritete priporočala državam, kako naj izmenjujejo dobrine. Ta sofisticirana oblika menjave dobrin (in storitev) bi se beležila na posebnem računu s pomočjo nove, virtualne valute (UNCU). Podobno bi državne agencije lahko usklajevale menjavo tudi znotraj posamičnih držav.

Demokratizacija podjetij in drugih ekonomskih institucij

Danes državljani v številnih državah vsaj deloma lahko vplivajo na politični sistem, predvsem kot volilci ali preko različnih formalnih in neformalnih združenj (nevladne organizacije, društva, različne iniciative). Medtem pa so ekonomske institucije (podjetja in še posebej banke ter centralne banke) povsem izven nadzora širše skupnosti. Brez pravega nadzora lahko počnejo karkoli: uničujejo okolje, izkoriščajo delavce, izogibajo se svojim obveznostim itd.

Zato je potrebno določen nadzor javnosti omogočiti tudi v ekonomskih institucijah. Z uvedbo neprenosljivih deležev v podjetjih, bankah in drugih institucijah, bi širša javnost dobila funkcijo nadzora nad njihovim delovanjem. Tako bi lahko v nadzornih svetih podjetij (predvsem večjih, ki so širšega pomena) sedeli tudi predstavniki civilne družbe: nevladnih organizacij (npr. za zaščito okolja, za človekove pravice), društev, upokojencev itd.

Finančni sistem – podpora ljudem in okolju

Današnji finančni sistem sloni predvsem na dolgovih in špekulacijah. Denar v obtok vstopa preko komercialnih in centralnih bank kot kredit oziroma dolg v obliki zapisa v bančnih knjigah (97 % vse denarne mase). Ker pa banke ne ustvarijo hkrati še vrednosti denarja v višini obresti, ki jih je potrebno vrniti, je celotni finančni oziroma ekonomski sistem obsojen na dolgoročno pomanjkanje denarja in s tem prisiljen v neprestano rast, tekmovanje ter jemanje novih in novih kreditov.

Poleg tega pa še borzne špekulacije povzročajo velikanska nesorazmerja med obsegom tako imenovane realne ekonomije in (napihnjeno) vrednostjo finančnih sredstev.

Države, tudi najmočnejše, danes pravzaprav ne nadzorujejo več svojega finančnega sistema in le s težavo zberejo dovolj sredstev za svoje normalno delovanje. Dodatne probleme ustvarjajo še tako imenovane davčne oaze, ki predstavljajo legalni mehanizem za odtok denarja, ki bi moral biti obdavčen v svoji matični državi.

Zato bi države morale: prevzeti nadzor nad ustvarjanjem denarja oziroma ustvarjati lasten denar; regulirati in obdavčiti vse špekulativne aktivnosti na borzah vrednostnih papirjev ter preprečiti svojim državljanom, da poslujejo preko tako imenovanih davčnih oaz. A ni dovolj samo to, da se posamične države lotijo prenove svojega finančnega sistema, pomembno je, da se finančni sistem v nekaterih elementih uredi tudi na globalni ravni, kajti finančni sistem se ravno zaradi globalne ne-urejenosti uspeva izmikati ureditvam posamičnih držav (neplačevanje davkov, netransparentno poslovanje itd.).

Nova mednarodna finančna ureditev

V širšem smislu pa si je potrebno prizadevati za mednarodno ureditev svetovnega finančnega sistema (Novi Brettonwoodski sporazum), ki bi urejeval tako razmerja med valutami, sistem pomoči nerazvitim državam (ne preko kreditov, temveč preko investicij v konkretne projekte) in globalno obdavčenje čezmejnih transakcij (Tobinov davek).

Proti koncu 2. svetovne vojne zmagovite zahodne sile niso želele ponoviti preteklih napak iz časov velike gospodarske krize. V majhnem ameriškem letovišču Bretton Woods so leta 1944 predstavniki zmagovitih držav postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Sistemu so kasneje podporo odrekle predvsem bogate države (zaradi lastnih interesov), danes pa je več kot primeren čas za novo finančno ureditev, tokrat zares na globalni ravni.

Že pred nekaj desetletji je pokojni ameriški ekonomist James Tobin predlagal uvedbo davka na čez-mejne finančne transakcije, s čimer bi zmanjšali neverjetni obseg mednarodnega špekuliranja in hkrati pridobili sredstva, ki bi jih lahko uspešno uporabili za reševanje perečih globalnih problemov. Davek ne bi bil visok, približno 0,25 %, a letno bi se zbralo (najbolje v okviru OZN) kar 300 do 400 milijard dolarjev (npr. za boj proti lakoti in za zaščito okolja), ki bi jih lahko koristno uporabili, hkrati pa bi zmanjšali obseg špekuliranja.

Denar za življenje

Pri pobudi za univerzalni temeljni dohodek gre za bistven preskok v naši miselnosti. Najprej moramo izhajati iz pravice slehernega človeka, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (potrebe po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju). Zmožnost zadovoljevanje osnovnih potreb je nedvomno temeljna človekova pravica vsakega Zemljana.


Poleg teh »glavnih« ukrepov je mogoče razmišljati še o celi vrsti sprememb, bodisi na lokalni bodisi na globalni ravni, vsekakor pa ne drži, da pravih idej ni. Le videti jih je potrebno.

nedelja, 14. junij 2009

Način skupnega bivanja


S kateregakoli vidika gledamo na današnji svet in splošno krizo, ki je zajela sleherni kotiček našega planeta, vedno lahko opazimo nekaj bistvenih značilnosti, ki so pravzaprav največje ovire na poti pravega razvoja:

  • planet ločujemo na domačo in tujo zemljo
  • ljudi delimo na naše in tujce
  • planetarne dobrine pa na sredstvo za zadovoljevanje lastnih (sebičnih) interesov


Planet kot dom

Nič ni narobe, če je planet razdeljen na ozemlja oziroma države. To je predvsem politična, pravna in administrativna delitev, ki pa nima nobene zveze s celovitostjo planetarnega okolja. Kot okolje je planet celovita enota, ki se ne meni za človeške meje. Če evropske države mečejo toksične odpadke v morje pred somalijsko obalo, potem niso v ničemer poskrbele za svojo »čistočo«. Če se potem še zgražamo nad somalijskimi »piratskimi banditi«, ki so prej obupani reveži kot pa resni kriminalci, je naša sprenevedanje popolno.

Če razumemo, da je Piranski zaliv v resnici nedeljiva celota, kjer se niti ribe niti morski tokovi niti umazanija ne menijo za naše zdrahe, bi se lažje zmenili, kdo ima »papirno« oblast nad tem koščkom skupnega planeta. Da je planet skupni dom človeštva, ni preprosta fraza, temveč neizpodbitno dejstvo. In potem je tudi odgovornost skupna.

Človeštvo kot družina

Po (pra)slovanskem izvoru beseda človek pomeni ʽotrok velike družineʼ – človeštva. Resda se v marsičem razlikujemo, a te razlike so le površinske, »kozmetične«, dejansko pa med nami ni razlik – smo pripadniki ene vrste, naši problemi so enaki in delimo si skupno usodo. So na drugi strani meje res »sami negativci«, ki nam želijo samo slabo ali so le ljudje, ki si v resnici želijo le mirnega sobivanja.

Medsebojna delitev kot način skupnega bivanja

Če živimo na planetu, ki je naš skupni dom in če smo pripadniki človeštva, ki je ena družina, potem se ne moremo »tepsti« ali si krasti tisto, kar nam vsem omogoča preživetje – dobrine. Dobrine so naša skupna last in samo medsebojna delitev je pravi način, kako jih pravično porazdeliti med vse ljudi.

torek, 24. marec 2009

Kako deliti dobrine



V času vsesplošne krize, ki ji ni videti konca, je potrebno razmišljati na nov način, stari »recepti« ne zaležejo več. Že nekaj časa se ukvarjam z medsebojno delitvijo kot novim družbeno-ekonomskim principom, s katerim lahko nadomestimo danes prevladujoče odnose sebičnosti, pohlepa in samovšečnosti – predvsem na ekonomskem področju.

Zdaj sem svoja razmišljanja o medsebojni delitvi zbral v knjigi Kako deliti dobrine, ki je dostopna tudi na spletu (v pdf formatu).

Link!


nedelja, 25. januar 2009

Odločitev










Medsebojna delitev je povsem nov koncept, ki odpira nove poti za reševanje izjemno težke ekonomske situacije v svetu, ki grozi s širitvijo vojaških napetosti, čemur smo danes že priča.

Medsebojna delitev ne ukinja današnjega ekonomskega sistema, temveč ga nadgrajuje. Del ekonomije, ki je ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih potreb (po hrani, vodi, prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju) vseh ljudi na planetu, ne bo več temeljil na tržnih zakonitosti, temveč na podlagi mednarodnega sodelovanja in dogovarjanja. Ves preostali del ekonomije lahko ostane »tržen«, vendar »postavljen« na bolj pravične temelje.

Ključne skupne dobrine (voda, hrana, obdelovalna zemlja, gozdovi, zemeljsko bogastvo, ozračje, znanje), »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, se bodo menjale neposredno med državami, vendar s pomočjo posebne agencije v okviru OZN, ki bo koordinirala njihovo menjavo ter priporočala obseg njihovega izkoriščanja. Ta menjava bo prostovoljna in bo utemeljena na pravičnosti ter solidarnosti (tudi s pomočjo globalne obračunske valute). Podoben sistem se lahko uvede tudi znotraj posameznih držav.

Prav tako bodo podjetja (tudi banke, zavarovalnice in druge finančne institucije), kot glavni »motorji« ekonomije, v najmanj 50 % lastništvu skupnosti (lokalne, državne in globalne – odvisno od velikosti podjetja), nevladnih organizacij (npr. za zaščito okolja in človekovih pravic) in zaposlenih. Njihovi deleži bodo stalni in neprenosljivi, torej se z njimi ne bo dalo trgovati. Ostali deleži podjetij bo še vedno lahko v zasebni lasti in z njimi bo mogoče še vedno, pod nadzorom mednarodnih institucij, trgovati.

Medsebojna delitev znotraj lokalnih skupnosti pa je prepuščena iznajdljivosti, tradiciji in kulturi tega okolja.

Medsebojna delitev je potrebna, nujna in etična odločitev, ki omogoča enostaven izhod iz nevarne situacije v kateri smo se kot celotno človeštvo znašli.

Kako se bomo torej odločili?