sreda, 26. avgust 2020

Naše samozadovoljstvo in brezbrižnost


Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.

Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).

Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.

Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.

Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.

Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.

Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.

Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?

Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.

Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.

Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.



Slika: Pixabay

 

četrtek, 20. avgust 2020

Koronakriza ali lakota?


V svetu je po zadnjih uradnih in revidiranih podatkih 690 milijonov ljudi kronično lačnih, kar je 10 milijonov več kot leto poprej in 60 milijonov več kot pred petimi leti. Zaradi ekonomskih posledic koronavirusa, pa naj bi se do konca leta 2020 tej najrevnejši in najbolj trpeči skupini Zemljanov "pridružilo" še 83 do 132 milijonov ljudi. Poročilo o stanju prehranske varnosti v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World), ki so ga julija 2020 predstavile številne ugledne mednarodne organizacije, je najbolj verodostojen pregled prehranske situacije v svetu.

Danes nas v svetu živi 7,8 milijarde, med nami je torej 690 milijonov (celotna EU šteje 446 milijona prebivalcev) kronično podhranjenih oziroma 8,9 % prebivalcev planeta. Torej je kar 9 od stotih Zemljanov večino časa lačnih oziroma se prehranjujejo neredno in z neprimerno ter nezadostno hrano, kar ima za posledico celo vrsto nepotrebnih bolezni, različnih telesnih primanjkljajev in številne prezgodnje smrti. Najslabše stanje je v Afriki, kjer je kar 19,1 % prebivalstva podhranjenega. Je potemtakem res težko razumeti, zakaj se tako številni Afričani poskušajo prebiti v bogati svet, kamor gredo dobesedno "s trebuhom za kruhom"? Odgovor je jasen: da nahranijo sebe in da lahko pomagajo svojim domačim.

Poročilo nadalje navaja, da za zdravo prehrano ne zadošča niti 1,9 dolarja (1,6 evra) dnevno, kolikor je priznana svetovna meja revščine; seveda morajo najrevnejši poleg hrane kupovati in plačevati še marsikaj drugega (zdravila in zdravstvene storitve, oblačila, šolanje otrok itd.). Po ocenah iz poročila si vsaj tri milijarde Zemljanov ne more privoščiti zdrave vsakodnevne prehrane, v podsaharski Afriki celo 57 odstotka celotne populacije (in ravno od tam prihaja veliko migrantov v EU).

V skladu s poročilom je bilo v letu 2019 kar 191 milijona otrok, mlajših od pet let, zaradi nezadostne in neprimerne prehrane premajhnih ali presuhih, medtem ko jih je bilo 38 milijonov pretežkih (tudi debelost je lahko posledica neprimerne prehrane). Kaj to pomeni za njihovo prihodnost, si komajda lahko predstavljamo. Letno v svetu umre 5,3 milijona otrok, mlajših od pet let, oziroma 15.000 vsak dan, od tega skorajda polovica zaradi posledic podhranjenosti. Vsak dan torej v svetu zaradi podhranjenosti umre približno 7.000 otrok, mlajših od pet let.

A skrajna revščina ni posledica pomanjkanja dobrin. Poglejmo si samo primer hrane; že dlje časa je znano, da proizvodnja hrane celo presega vse človeške potrebe in naj bi že zdaj zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger). Ob tem, da letno zavržemo 1,3 milijarde ton oziroma eno tretjino vse pridelane hrane za človeško uporabo.

Nanizali smo celo vrsto številk. A zdi se, da se nas sploh ne dotaknejo, še manj pa naših politikov. Zdaj se vse vrti okoli koronavirusa. Seveda gre za velik problem, a verjetno predvsem zato, ker je prizadel tudi bogate države. Zaradi koronavirusa je letos (do 20. avgusta 2020) v svetu umrlo nekaj manj kot 800.000 ljudi, zaradi lakote pa doslej približno 5.700.000 (do konca leta naj bi ta številka narasla vsaj na 9 milijonov). 

A svet se je zaradi koronavirusa skorajda ustavil, zaradi lakote se ne zgodi skorajda nič. V obeh primerih gre za tragične smrti, a lakoto je možno enostavno odpraviti, saj imamo hrane v svetu več kot dovolj. Le distribuirati jo moramo tja, kjer jo nujno potrebujejo; ali z drugimi besedam: življenjsko pomembne dobrine moramo deliti z našimi brati in sestrami, pripadniki naše skupne človeške družine.

Koronakriza bo slej ko prej končana, zakaj ne bi izkoreninili še lakote in revščine. Potem bomo bolje živeli vsi. Sploh ni vprašanje kaj ima prednost: koronakriza ali lakota? Rešiti moramo obe krizi! 


Slika: Pixabay

torek, 18. avgust 2020

Najpreprostejša rešitev


Živimo v zapletenih časih. Zdi se, da so se na človeštvo zgrnile vse nadloge tega sveta. Revščina, lakota, migracije, okoljska kriza in podnebne spremembe, politični, družbeni in ekonomski konflikti; za povrh pa še koronakriza, ki je zaostrila vse, kar smo ravnokar našteli. Seveda ne gre za nekakšne svetopisemske nadloge, temveč v največjem delu za posledice človeškega delovanja. Kar pomeni, da so tudi rešitve v človeških rokah. Zdi se nam, da vseh teh težav preprosto ne moremo rešiti. Pa vendar poskusimo razmisliti, kaj lahko storimo? Rešitev je bolj enostavna, kot si lahko zamislimo.

Vzroki za probleme

Najprej pa moramo poznati ključne vzroke za današnje nakopičene probleme človeštva. Zakaj danes toliko ljudi trpi? Zakaj tako hitro uničujemo svoje okolje? Zakaj toliko ljudi beži iz svojih držav? Zakaj toliko ljudi protestira? Odgovor na ta in podobna vprašanja je: zaradi pošastno nepravičnega ekonomskega sistema, ki smo ga ustvarili.

Prevladujoči ekonomski sistem je utemeljen na gospodarski rasti, ki je le izgovor za velike dobičke najbogatejših Zemljanov. V imenu dobička se uničuje okolje, izkorišča ljudi in razdira skupne družbene sisteme kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in tako naprej. Za večje dobičke je treba privatizirati skupne dobrine in tržiti vse, kar je le mogoče – čemur z drugimi besedami rečemo komercializacija. Komercializacija pomeni, da svet postaja velika trgovina, kjer je vse, celo življenje samo, le še tržno blago.

Zato ima manjši del sveta veliko, večji del sveta pa zelo malo ali nič. Ta velikanska neenakost je temeljni problem današnjega sveta, ki generira krizo za krizo.

Medsebojna delitev dobrin 

Navkljub temu, da je Zemlja relativno gosto naseljena, je osnovnih dobrin (hrana, pitna voda, oblačila, zdravila itd.) za vse ljudi dovolj. Problem ni pomanjkanje dobrin (neprestana gospodarska rast sploh ni potrebna), temveč njihova izjemno nepravična porazdelitev. S pravičnejšo delitvijo osnovnih dobrin na globalni ravni bi hitro rešili največji problem človeštva in vsem ljudem zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb; s tem pa jim omogočili blaginjo in dostojanstvo.

Na tej osnovi pa bi se hitro in učinkovito lahko lotili reševanja še drugih ključnih problemov človeštva – okoljske krize, migracij, konfliktov itd.

Več o tem v knjigi Predlog za globalno delitev dobrin.



Slika: Pixabay

petek, 14. avgust 2020

Kitajci niso naši sovražniki


Pred kratkim sta ameriški in slovenski zunanji minister podpisala izjavo o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G. Nihče si ne dela utvar, da je ta izjava pravzaprav usmerjena proti Kitajski, ki naj bi celo predstavljala grožnjo evropskim idejam in na splošno tako imenovani zahodni civilizaciji.

Spomnimo se, kako je bila še ne tako dolgo nazaj Kitajska »dobra država«, saj je proizvajala poceni izdelke za razvite zahodne države in od tam kupovala visokotehnološke izdelke. Politiki in ekonomisti so takrat »ljubili« Kitajsko, saj je predstavljala velikanski trg za njihove proizvode, tudi odpadke.

Zdaj je Kitajska naredila velik tehnološki preskok. Ker so zahodne države zaspale na svojih lovorikah, jih je Kitajska prehitela v tehnološkem razvoju, na marsikaterem področju. In to boli.

A s sovražnostjo in z ekonomsko vojno ni mogoče zaustaviti kitajskega razvoja. Takšen pristop ni dober, saj na nek način spet »gradi« blokovsko delitev sveta. Spet se je treba opredeljevati. Vemo, da je v prejšnjem stoletju blokovska delitev sveta povzročila tako imenovano hladno vojno, ki je skorajda pripeljala do totalnega jedrskega uničenja sveta.

Ekonomska vojna je še vedno vojna in vojna vedno povzroča uničenje, smrt. Ekonomsko tekmovanje (konkurenčnost) je vojna, le da v tem primeru ne ubija orožje, temveč pomanjkanje dobrin. Kajti vojna za dobrine, kar je v resnici ekonomska vojna, stotine milijonov ljudi prikrajša za najosnovnejše dobrine – hrano, pitno vodo, zdravila itd. Ko se borijo močni, so žrtve ne-močni.

Korak naprej bomo naredili z resničnim sodelovanjem in medsebojno delitvijo – ne samo najbolj osnovnih dobrin, temveč tudi znanja in tehnologij. Ne moremo naprej, če smo sovražni do velikega dela sveta. Ne moremo naprej, če povzročamo pomanjkanje, revščino, lakoto.

Naučiti se moramo živeti z raznolikostjo sveta. Naučiti se moramo sodelovanja in medsebojne delitve dobrin v okviru celotne človeške družine.

Kitajci so naši prijatelji, prav tako Američani, prav tako Rusi, Hrvati, Nemci, Kenijci, Sirci, Iranci, Brazilci, Vietnamci …



Slika: Pixabay

torek, 11. avgust 2020

Družbeni razvoj, ne gospodarska rast


Zadnji podatki kažejo, da so se največja svetovna gospodarstva močno skrčila. Zaradi zastoja potrošnje, ki je posledica ukrepov za zajezitev pandemije, se je ekonomski model gospodarske rasti močno zamajal. Politiki in ekonomisti so v paniki, kajti njihov svet se podira. Vendar pa smo vsi ostali lahko vsaj malo zadovoljni. Zakaj? Prvič, čeprav sta se proizvodnja in potrošnja zmanjšala, nam ničesar zares ne manjka, kar je dokaz, da proizvajamo in trošimo preveč stvari in drugič, to je dobro za okolje.

Zdajšnji globalni ekonomski sistem zadnja desetletja deluje na podlagi stalne rasti proizvodnje in potrošnje, kar zagotavlja več zasebnih dobičkov, na drugi pa vse višje družbene in okoljske stroške (neenakost, migracije, podnebne spremembe itd.). Lahko rečemo, da sodobni svet poganja ideologija gospodarske rasti. Gospodarska rast pa seveda potrebuje tudi rast potrošnje.

Gospodarska rast se meri s kazalnikom BDP (bruto družbeni proizvod), ki pomeni seštevek celotne ekonomske aktivnosti države v določenem obdobju. To pomeni, da so v denarju izraženi vsi končni izdelki in vse opravljene storitve vseh podjetij, trgovin, kmetovalcev, samostojnih podjetnikov itd. Ta skupna vsota se primerja s prejšnjim letom ali četrtletjem. Če je bila gospodarska aktivnost večja, so politiki in ekonomisti zadovoljni. Na podlagi kazalnika BDP se oblikujejo tudi vse politike; npr. ekonomska, zdravstvena, izobraževalna.

Kazalnik BDP pa je dejansko neustrezno merilo družbenega razvoja, saj: 1) ne upošteva negativnih stroškov gospodarske rasti in 2) skupaj »meče« vse aktivnosti – družbeno koristne in škodljive.

Poglejmo primer. Recimo, da posekate veliko (preveč) dreves v nekem gozdu. Sečnja gozda, prevoz, prodaja lesa, predelava v končne izdelke (papir, WC papir, pohištvo …), prodaja končnih izdelkov, marketing – vsa ta aktivnost se posredno ali neposredno izrazi v povečanju BDP. Za ekonomiste in politike je ta »račun« pozitiven. Kaj pa degradacija gozdne površine, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, zmanjšanje zmožnosti »predelave« ogljikovega dioksida v kisik in tako naprej?

Tega v končnem izračunu BDP ne vidimo. Če bi vse to upoštevali, smo s pretiranim posekom gozda morda celo ustvarili negativno vrednost, saj se znižuje kakovost našega bivanja, poslabša se mikroklima, poveča se »prispevek« k podnebnim spremembam itd. Seveda les do neke mere lahko izkoriščamo. A razlika je v tem, koliko lesa zares potrebujemo, in koliko lesa »potrebujemo« zaradi večjih dobičkov. Problem kazalnika BDP je, da vse meče v isti koš. Tisto kar povzroča uničenje in tisto, kar je koristno, je z vidika BDP oziroma gospodarske rasti eno in isto. Pa ni.

Če bi na primer veliko sredstev vložili v zdravstvo, izobraževanje, v domove za ostarele, znanost (tako v stavbe, opremo kot v ljudi – zaposlene); če bi sredstva vlagali v zelene tehnologije, ekološko kmetijstvo; bistveno izboljšali javni promet in tako naprej, potem bi bila to rast, ki bi povečala kakovost življenja ljudi in prispevala tudi k zdravju okolja. Temu lahko rečemo resnični družbeni razvoj.

Namesto tega pa še vedno vlagamo v fosilna goriva in v avtoceste; v proizvodnjo izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo; v orožje in vojsko; pretirano sekamo gozdove; vlagamo v draga stanovanja, velike avtomobile in v intenzivno kmetijstvo.

V tako imenovani koronakrizi smo lahko videli, da svet ni propadel, ker se je gospodarstvo skrčilo. Lahko živimo z manj dobrin. Vendarle lahko rečemo: »Imamo dovolj. Ne potrebujemo še več in več in več.«

Zdaj imamo priložnost za spremembo naših prioritet in za spremembo našega ekonomskega modela, ki ne sme sloneti na gospodarski rasti, temveč na resničnem družbenem razvoju. Merilo razvoja pa mora biti sreča in zadovoljstvo ljudi ter kakovost okolja.

Slika: Pixabay

nedelja, 02. avgust 2020

Medena dežela


Dokumentarni film Medena dežela (Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov; Severna Makedonija, 2019) je več kot vreden ogleda. Čeprav se večinoma odvija v odročni in skorajda povsem nenaseljeni (severno)makedonski vasici, kjer se je čas dobesedno ustavil, nam veliko pove o svetu, v katerem živimo. Predvsem o našem odnosu do narave. O občutljivem okoljskem ravnovesju in o pohlepu, ki to ravnovesje vrže iz tira. O zvestobi. O kljubovanju. O lepoti.

Hatidža živi s svojo ostarelo in bolno materjo v zapuščeni vasici, brez elektrike in drugih »udobnosti« modernega potrošniškega sveta. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel. Svoj pridelek, ki je pri kupcih zelo cenjen, občasno prodaja v oddaljenem Skopju, kjer mimogrede nakupi še nekaj malega dobrin zase in za bolno mater.

Do čebel ima izjemno spoštljiv odnos. Vedno se drži pravila: pol meni, pol ostane čebelam. Zdi se, da s čebelami živi v sozvočju, v ravnovesju. Nikoli je ne napadejo. Z njimi na svojstven način komunicira. Ne dela podjetniško, a je zelo delavna. Ni inovativna, a je zelo ustvarjalna. Ne želi več in več in več. Ve kdaj je dovolj.

Nekega dne pa se v vasi naseli nomadska družina, s sedmimi otroki. Dobesedno prihrumijo s starim tovornjakom, prikolico, čredo živine. Hatidža se jih sprva razveseli, jim nesebično pomaga z nasveti, igra se z otroki. Uživa v družbi. Z njimi deli svoje skromne dobrine in svoje bogate izkušnje, znanje.

Tudi družina se loti čebelarstva, k čemur jih spodbuja lokalni »prijatelj«, mali trgovec ali preprodajalec. Hoče več medu. Družina postane žrtev »gospodarske rasti«. Trudijo se. Čebelam vzamejo več, kot lahko, in te postanejo agresivne, celo do Hatidžinih čebel. Skromno okolje ima svoje meje. Tudi živina jim zboleva. Mali raj se spremeni v pekel, tudi za Hatidžo. Nazadnje se družina odseli. Hatidžina mati umre. A Hatidža vztraja. Živi dalje. S čebelami si deli obilje sveta.

Z ekonomskega vidika je Hatidža revna, saj nima ne televizije, ne avta, ne računalnika, ne hladilnika, ne hodi na počitnice; nima tisoč in ene potrošniške krame. Za moderni svet je nezanimiva, saj skorajda nič ne troši in ne ustvarja dodane vrednosti (oziroma dobičkov za lastnike in podjetnike). A vendarle ni videti, da bi trpela v revščini, saj najde tisoč in eno malo radost v svojem skromnem okolju. Nesebično skrbi za bolehno mater.

Seveda ni potrebno, da bi tudi mi odšli v odročne in odmaknjene kraje, da bi poiskali Hatidžin način življenja Lahko pa se od nje naučimo skromnosti, spoštovanja čebel in drugih živih bitij ter narave nasploh. Hatidža zares živi v medeni deželi. Med je prispodoba obilja. A od tega obilja Hatidža potrebuje le del. Ve, da je dobrine treba deliti. Z ljudmi in z drugimi bitji. Potem je za vse dovolj. Potem je svet medena dežela.