Zakaj so slabi politiki in pohlepni menedžerji danes tako zelo uspešni? Ne zato, ker so tako močni, temveč zato, ker je večina ljudi tako imenovanega srednjega sloja samozadovoljna s svojim življenjskim slogom in brezbrižna do drugih ljudi ter do okolja. Najrevnejši ljudje nimajo prave moči za spremembe, saj se ves čas borijo za preživetje, najbogatejši pa imajo od sedanjega stanja velikanske koristi, zato v resnici niso zainteresirani za drugačen svet. Ostane torej "sredina"; ljudje, ki so tako ali drugače izobraženi, ki imajo službe, soliden standard in prosti čas. To so ljudje, ki lahko spremenijo svet. Za to imajo čas, znanje in moč – a njihova moč je le v združevanju in sodelovanju.
Danes imamo tri glavne skupine oziroma razrede prebivalstva – najrevnejši, srednji in najbogatejši razred. To velja za celoten svet. Tako imenovani srednji razred je ključni potrošniški in hkrati ključni delavski razred sodobne družbe (inženirji, učitelji in profesorji, zdravniki, srednji in nižji menedžerji, uradniki, podjetniki in kmetovalci, novinarji ter še cela vrsta storitvenih in drugih poklicev, ki omogočajo delovanje sodobne družbe).
Čeprav se srednji razred manjša, ga še vedno tvori milijone ljudi po vsem svetu. V ta razred spada velik del Evropejcev, Američanov in drugih prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko je v revnejših državah ta razred relativno majhen. Zaradi procesov avtomatizacije, robotizacije in drugih družbeno-ekonomskih vzrokov se manjša število in kakovost (prekarizacija) delovnih mest, posledično pa se krči tudi srednji razred, in čeprav so med njimi mnogi dobro izobraženi, se "selijo" med revne, in to še zlasti velja za mlade in starejše.
Srednji razred se, namesto da bi se boril proti tem procesom, prepušča samozadovoljstvu potrošniške družbe in je praviloma brezbrižen do ostalega sveta, ki trpi zaradi izkoriščanja naravnih virov in (poceni) delovne sile ter onesnaženja narave, ki so "stebri" potrošništva in komercializacije – temeljne ideologije današnje družbe. Komercializacija je v osnovi proces preobrazbe naravnih dobrin, dela in znanja v potrošniško blago, ki služi bogatenju najbogatejšega razreda in zaslepljevanju srednjega – s »poplavo« večinoma nepotrebnih izdelkov in storitev.
Posledično se revščina še poglablja, okoljske razmere se slabšajo, vse več je družbenih konfliktov in politika postaja vse bolj agresivna in nevarna. Zato sta brezbrižnost do drugih in do okolja ter samozadovoljstvo s svojim življenjskim slogom tako destruktivna. Če ne storimo nič, pa bi lahko, smo dejansko so-krivi za zdajšnje stanje sveta. Če ne storimo nič, v resnici nismo pasivni, ampak aktivno prispevamo k uničenju sveta, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi.
Namesto, da bi se pripadniki srednjega razreda aktivno borili za bolj pravično družbo, ne samo zase in za svoje bližnje, ampak tudi za najrevnejše ljudi po vsem svetu, se osredotočajo zgolj na opravljanje svojih služb in ohranjanje življenjskega standarda ter na male užitke in privilegije, ki spadajo zraven (počitnice, potovanja, prostočasne aktivnosti, osebnostna rast, zdrava prehrana itd.) in upajo, da se jih družbeno-ekonomske ter okoljske spremembe ne bodo zares dotaknile. To je naivno razmišljanje.
Ni dovolj samo iti na volitve, narediti nekaj všečkov na družbenih omrežij in biti ogorčen med štirimi zidovi domov ali gostiln. Srednji razred ne sme vsega prepustiti peščici posameznikov, skupin in organizacij, ki se trudijo pomagati najrevnejšim, ohraniti okolje, ki se borijo za človekove pravice in za bolj pravično politiko ter ekonomijo. Ti posamezniki, skupine in organizacije ne morejo sami spremeniti vsega, saj imajo le omejene finančne in druge vire; premalo jih je, da bi se učinkovito borili proti premočnim nasprotnikom – skorumpiranim politikom in pokvarjenim menedžerjem ter bogataško elito v ozadju.
Brez naše aktivne udeležbe bomo na koncu prav vsi živeli slabše. Postanimo bolj aktivni. A ne nasedajmo slabim politikom, ki nas skušajo ločevati na podlagi videza, narodnosti, zgodovinskih "pravljic" in že preživetih ideologij. Prizadevati se moramo za drugačno družbo, ki bo zagotavljala blaginjo vsem ljudem in hkrati zagotavljala zdravo ter čisto okolje. Pa je to sploh mogoče?
Seveda je. Sprejeti moramo nekaj povsem novih rešitev, a hkrati ohraniti tisto, kar je že dobro. Univerzalni temeljni dohodek, univerzalne temeljne storitve, krajši delovni čas, ekonomija delitve, zaščita ključnih naravnih ekosistemov so le nekatere možnosti, ki nam niso neznane.
Vendar nam tega ne bo nihče "podaril". Izstopiti moramo iz svojega samozadovoljstva in brezbrižnosti. Protestirajmo, zahtevajmo, pišimo, govorimo … Ne s sovraštvom do drugih ali strahom do raznih mogočnikov. Pomagajmo ali priključimo se že obstoječim skupinam ali organizacijam, ki si prizadevajo za reševanje največjih problemov človeštva. Lahko oblikujemo nove skupine in nove rešitve. Zelo pomembno pa je, če bomo to počeli v čim večjem številu, organizirani.
Skupaj lahko dosežemo veliko. Skupaj lahko dosežemo vse.
Slika: Pixabay