četrtek, 29. november 2007
Deklaracija medsebojne delitve
Medsebojna delitev je osnovni in najpomembnejši način, kako dobrine porazdeliti med vse države sveta in vse prebivalce planeta, da bi lahko živeli v miru in blaginji. To pa je mogoče storiti le na osnovi pravičnosti, solidarnosti in sodelovanja.
Medsebojna delitev je zatorej način skupnega bivanja na skupnem planetu v okviru ene družine, človeštva. Medsebojna delitev naj postane osnovno načelo (princip) naših odnosov in ravnanj, tako med posamezniki in skupinami kot med državami.
Na vseh področjih človeškega družbe – še posebej pa v ekonomiji in politiki – naj medsebojna delitev dobrin postane osnovni princip delovanja. Od lokalne skupnosti in države do globalne skupnosti moramo vzpostaviti skupnosti, kulturi in tradiciji primerne pogoje medsebojne delitve dobrin.
Medsebojna delitev naj ne postane ideologija, ki bi ji morali slepo slediti. Naj bo prostovoljna in utemeljena na najvišjih vrednotah človeštva: univerzalni pravičnosti in svobodi.
sreda, 14. november 2007
Naš prispevek
Resnično malo je potrebno, da opazimo, da je s svetom nekaj hudo narobe. Grozeče podnebne spremembe smo že doživeli in tudi v prihodnosti jih bomo, verjetno še v hujši obliki. Vidimo, da so nekateri posamezniki brezmejno bogati, izjemno veliko ljudi pa v svojih kratkih življenjih izkuša pomanjkanje in bedo, ki si jih komaj še lahko predstavljamo. Zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin tisoči in tisoči umirajo dnevno, hkrati pa vidimo, kako tisoče in tisoče ton hrane konča na smetiščih »bogatega« sveta.
Sveta, ki ga »poganjata« tako pohlep po denarju in moči kot tudi popolnoma brezmerno in neodgovorno potrošništvo. To je v resnici reven svet, saj ljudje v tem svetu v resnici niso zadovoljni. Kljub obilju so nesrečni, zgarani in odtujeni med seboj. Paradoks današnjega sveta je, da so nesrečni tako ljudje, ki trpijo pomanjkanje kot tudi ljudje, ki »trpijo« zaradi preobilja dobrin.
Med ljudi se zato zažira strah pred jutrišnjim dnem, ki lahko prinese smrt zaradi pomanjkanja; bogati pa se bojijo revnih, ki naj bi ogrožali njihovo blaginjo, pa čeprav ta pogosto »zraste« na njihovih ramenih ali z njihovimi dobrinami. Zato bogati potrebujejo armade, zastražene meje in visoke zidove – zaradi strahu. Strah pa je vedno idealno gojišče vseh oblik konfliktov: ekonomskih, vojaških ali terorističnih.
Samo gigantski napori politično-ekonomskih voditeljev in elit, medijev, potrošniško usmerjene industrije in tudi izobraževalnega sistema preprečujejo, da bi ljudje spregledali to jalovo in uničevalno igro, ki temelji na nepravičnosti, izkoriščanju in zavajanju ljudi.
Ljudje ne želimo nesreče drugih, ne želimo, da trpijo. Ker ne želimo, da bi trpeli sami. Pred nami leži preprosta rešitev, samo »zgrabiti« jo moramo. Medsebojna delitev najpomembnejših dobrin (hrane, vode, energetskih virov itd.), ki bi vsem ljudem omogočila preživetje in človeka vredno življenja, bi tako rekoč v hipu rešila večino največjih problemov človeštva. Potrebno je samo nekaj dogovorov, solidarnosti in pristnega sodelovanja. Obenem bi lahko sprejeli nekoliko enostavnejši način življenja, v katerem bi bili zadovoljni z »dovolj«, ne pa z neskončnim »več«.
In nič, resnično nič se ne bo zgodilo in spremenilo brez našega prispevka.
sreda, 7. november 2007
Skrbniki planeta
»Pač je,« je rekla Zlatozrna, pridržala urne gibe in se nasmehnila.
Frodo jo je vprašujoče pogledal. »Pač je, kakršnega ste ga videli,« je rekla v odgovor njegovemu pogledu. »Na skrbi ima gozd, vodo in breg.«
»Potemtakem je vsa ta čudna dežela njegova last?«
»To pa nikakor ne!« je odgovorila in nasmešek ji je zamrl. »To bi bilo pa res breme,« je dodala s tihim glasom, kakor sama sebi. »Drevje in travje in vse, kar raste ali živi v deželi, je samo v svoji lasti. Tomo Bombadil pa je Skrbnik ...«
Ta čudovit odlomek iz prvega dela trilogije Gospodar prstanov britanskega književnika J. R. R. Tolkiena (v prevodu Branka Gradišnika), nam pove o naši vlogi na planetu Zemlja več, kot katerikoli politični ali ekonomski učbenik danes.
Planeta nimamo in ne moremo imeti v lasti, lahko pa smo njegovi skrbniki. In se do njega obnašamo skrbno. To je naša prava vloga. Ko bomo to doumeli, bomo tudi ravnali temu primerno. Postali bomo resnični skrbniki »drevja in travja in vsega drugega«. In potem bo tu, na planetu Zemlja, Gaji, prijetno živeti.