V zadnjih dneh je veliko govora o ameriški korporaciji Uber, slovenski vladni delegaciji, ki je obiskala njen sedež, in o ekonomiji delitve. Ponovimo na kratko:
“Minister za javno upravo Boris Koprivnikar in izvršna direktorica za komunikacije v podjetju Uber Betsy Mansiello sta ob obisku slovenske gospodarsko razvojne delegacije v Silicijevi dolini podpisala skupno pismo o nameri” (
Minister Koprivnikar podpisal pismo o nameri z Uberjem, Delo). Po vrnitvi iz ZDA so ministra k odstopu od sodelovanja z Uber-jem pozvali Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, Sindikat Mladi Plus, Svobodni sindikat Slovenije, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter Društvo Svetovalnica za migrante (
Sindikat prometa in zvez proti Uberju, Delo). Na katero stran naj se postavimo: vladno ali na stran civilne družbe? Za odgovor potrebujemo nekaj razmisleka.
Uber je podjetje, pravzaprav korporacija, ki preko svoje digitalne platforme oziroma s pomočjo mobilne aplikacije ljudem, ki potrebujejo prevoz, preskrbi najbližjega voznika, ki s svojim avtomobilom opravi prevoz. Cena se izračuna na podlagi časa prevoza, lahko pa tudi na podlagi razdalje (odvisno od hitrosti vožnje in mesta oziroma države). Uber uporablja avtomatski algoritem, ki ceno izračunava tudi na podlagi “ponudbe in povpraševanja”. Če je povpraševanje veliko, na primer v času počitnic, vremenskih problemov ali naravnih katastrof, se cena avtomatsko zviša (
Wikipedia), v nasprotnem primeru pa se zniža.Tako se je na primer za novo leto 2011 cena v New Yorku zvišala kar za sedemkrat. Po koncu vožnje aplikacija avtomatsko obremeni kreditno kartico stranke; podjetje pobere 20 do 35% (
11 Platform Cooperatives Creating a Real Sharing Economy), ostalo prejme voznik.
Podjetje Uber naj bi delovalo po načelu ekonomije delitve (sharing economy), saj si vozniki svoje lastne avtomobile “delijo” z ljudmi, ki potrebujejo prevoz. Vendar to v veliki meri ne drži. Za Uber prej drži, da je podjetje, ki je izkoristilo idejo ekonomije delitve in razvilo svojstven ekonomski model z agresivnim uveljavljanjem rešitev, ki so prej družbeno škodljive kot pa koristne. Kako strankam zagotoviti varnost, kako zaščititi osebne podatke uporabnikov in voznikov, kako pobirati davke od podjetja, ki ima sedež v ZDA, kako jamčiti za kakovost avtomobilov - so samo nekatera od vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti.
Kaj je ekonomija delitve
A najprej razmislimo kaj sploh je ekonomija delitve? Najenostavneje si to razložimo z “ekonomskimi odnosi” v povprečni družini. Starši s svojimi otroki samoumevno delijo “svoje” dobrine, prav tako s svojimi starimi starši, pa tudi s širšim krogom sorodnikov. Pri tem nihče niti ne pomisli na konkurenčnost oziroma tekmovalnost, ki je nekaj tako normalnega v vsakdanjih ekonomskih odnosih med podjetji in med državami. Bistven cilj ekonomije delitve je, da vsakdo lahko zadovoljuje svoje potrebe, v širšem smislu pa živi v (materialni) blaginji.
Podobno je tudi v širši skupnosti; tako imenovana socialna država temelji na načelu medsebojne delitve dobrin (podobni procesi potekajo tudi v lokalnih skupnostih); v skupni “bazen” se združujejo sredstva in dobrine (zbrane z davki, prispevki, taksami itd.), ki se delijo med vse prebivalstvo v obliki brezplačnega šolstva, zdravstvenega varstva, socialnega varstva, javnih investicij v infrastrukturo itd.
Ključno načelo ekonomije delitve je UNIVERZALNI DOSTOP do dobrin in njihova čim bolj ekonomična uporaba. Da bi vsi ljudje lahko dostopali do dobrin, moramo na globalni ravni vzpostaviti sistem pravične delitve ključnih dobrin, kot so na primer hrana, voda in zdravila; dobrine trajnejše narave (avtomobili, kolesa, orodja, hišni pripomočki itd.) pa se na lokalnih ravneh lahko uporabljajo na trajnejši in bolj ekonomični način z različnimi oblikami delitve, na primer s souporabo, izmenjavo, zamenjavo. V današnjih tekmovalni oziroma hiper-konkurenčni potrošniški ekonomiji velik del ljudi izpade iz “ekonomske igre” in životari ali celo umira zaradi pomanjkanja tudi najosnovnejših dobrin (danes zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin umre kar
40.000 ljudi na dan).
Zvezde smrti ekonomije delitve
Podjetje Uber je visokotehnološko podjetje, ki je na ideji delitve dobrin razvilo ekonomski model, ki je sicer učinkovit, vendar družbi kot celoti prinaša več problemov, kot pa koristi. Ni naključje, da je Bill Johnston iz podjetja
Structure3Cpoimenoval Uber in Airbnb kot Zvezdi smrti (
Death Stars) ekonomije delitve (
How Platform Coops Can Beat Death Stars Like Uber to Create a Real Sharing Economy).
Profesor prava Brishen Rogers iz Univerze v Chichagu je lani napisal odličen članek z naslovom
Družbeni stroški podjetja Uber (The Social Costs of Uber), v katerem podrobno analizira škodljive posledice delovanja podjetja za družbo. V osnovi, pravi Rogers, pri Uber-ju ne gre za nikakršno delitev, kajti Uber-jeva aplikacija v bistvu omogoča “kapitalistično posredovanje med dvema odraslima osebama, ki v to privolita”.
Če se v to še bolj poglobimo, je odnos, ki ga vzpostavlja Uber, le visokotehnološka oblika kratkoročnega mezdnega najemanja delovne sile (za nekaj ur, za en dan, za en teden...), ki so bile značilne za zgodnji kapitalizem; še preden so si sindikalna gibanja krvavo priborila več pravic za delavce. Če bo Slovenija sprejela Uber-ju in podobnim podjetjem naklonjeno zakonodajo, se nam obeta, da bomo nekoč vsi postali del centraliziranih platform, ki nas bodo najemale “po potrebi”, ob katerikoli uri in katerikoli dan, ter brez vseh delavskih in sindikalnih pravic (brez bolniškega nadomestila, dopusta, pokojnine...).
Če zraven prištejemo še prostotrgovinske sporazume tipa TTIP, potem bomo z visoko tehnologijo naglo zakorakali nazaj v 19. stoletje, tako da bo vsega nekaj kapitalističnih monopolistov upravljalo tako z brezpravnimi posamezniki kot tudi s šibkimi državami, ki bodo predvsem - s silo - jamčile za uveljavitev korporativnih interesov po dobičkih, ne glede na stroške za ljudi in okolje. Uber je TTIP na področju dela; uberizacija je popolna prekarizacija družbe.
Resnična ekonomija delitve
Čeprav je dejstvo, da je potrebno razvijati in regulirati nove modele ekonomije delitve, pa niti Uber-ja niti Airbnb ne smemo postaviti za primer in ustvariti ekonomije delitve “po njuni podobi”. V Sloveniji imamo odlično delitveno platformo
Prevozi.org, kjer si vozniki svojo vožnjo in stroške vožnje delijo z drugimi; pa še
Zelemenjavo,
Menjalni krog,
Knjižnico reči,
Bicikelj,
sejme medsebojne delitve in druge oblike, ki so pravi “predstavniki” ekonomije delitve. Prav tako imate povsod po svetu celo vrsto odličnih delitvenih oblik, mnoge je mogoče najti na spletni strani
Shareable. Južnokorejsko glavno mesto
Seul na primer sistematično uveljavlja najboljše rešitve delitve v dobro vseh mestnih prebivalcev.
Namesto, da se ukvarjamo z Uber-jem in podobnimi podjetji, moramo razvijati družbeno-ekonomske modele in zakonodajne ter davčne rešitve, ki bodo spodbujale uveljavitev ključnih ciljev ekonomije delitve: vsem ljudem omogočiti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb in v širšem smislu njihove blaginje ter blaginje celotne (globalne) družbe, ne da bi pri tem uničili občutljivo globalno okoljsko ravnovesje.
Namesto, da so naši vladni predstavniki obiskali sedež podjetja Uber v San Franciscu, bi morali odpotovati na sedež Združenih narodov v New York in pozvati druge države, da s pravično delitvijo dobrin na
globalni ravni rešimo problem lakote in revščine ter s tem postavimo trdne temelje svetovnega miru. Druge, bolj lokalne oblike ekonomije delitve, pa naj prepustijo lokalnim skupnostim, socialnim podjetjem in kooperativam, ki dobro vedo, da je ekonomija delitve najboljša rešitev za vse bolj pereče probleme globalne družbe - ekonomske, družbene in okoljske.
Slika:
Death Star