ponedeljek, 15. oktober 2018

Srečevanja na tisoče malih poteh


Smo popotniki. V času in prostoru, čemur rečemo življenje. Ves čas smo v gibanju. Četudi mirujemo, smo na »poti časa«. Če se fizično gibljemo, smo na »poti časa in prostora«. Na njej srečujemo številne ljudi in obiskujemo različne kraje. Še posebej pomembna so srečevanja z ljudmi (tudi kraji so skorajda vedno povezani z ljudmi, četudi s tistimi iz preteklosti). Z nekaterimi se srečamo le za trenutek, z nekaterimi bežno, z drugimi smo dolgo na skupni poti, še zlasti v družinah. Srečevanja so najpomembnejša šola »umetnosti življenja«, zato je prav, da jih imamo čim več.

Učenje je vedno spreminjanje, običajno povezano s srečevanji z drugimi ljudmi. Tudi če beremo knjigo, se srečamo z avtorjem; podobno s slikarji, fotografi, režiserji (srečevanja na poti časa). Če se nočemo spreminjati, potem se dejansko tudi nočemo učiti (a tu ne mislimo učenja podatkov na pamet ali ti. tehničnega znanja). Srečevanje z drugimi je tudi učenje o samem sebi.

Srečevanja

Pred kratkim sem imel izjemno priložnost srečati se z nekaj izjemnimi ljudmi, v Franciji, in se mnogočesa naučiti. V šoli, ki jo obiskuje veliko mladih iz različnih držav, z različnimi ekonomskimi, kulturnimi in drugimi ozadji, je izjava dijaka, da »barva kože ne predstavlja ovire«, izjemno močna in pomembna. To ni znanje iz šolskega učbenika, temveč iz učbenika življenja.

Tam sem srečal tudi profesorja francoščine, ki zelo različne in »problematične« dijake med seboj povezuje s pomočjo umetnosti (skupno ustvarjanje velikih grafitov na zunanjih zidovih in z glasbo), hkrati pa skuša širšo javnost z izjemnimi fotografijami, ki so vedno razstavljene zunaj, v »odprtih učilnicah«, učiti o izjemnem pomenu vode za življenje ljudi, še zlasti v Afriki.

Sprehajal sem se tudi po normandijski plaži Omaha, kjer so zavezniške sile 6. junija 1944 začele invazijo, ki je pomembno pripomogla k zlomu nacizma in fašizma, dveh ideologij, ki so ju »zgradili« z močjo obsedeni ljudje (tudi danes jih kar mrgoli) na temeljih ločevanja med ljudmi (na podlagi rase, prepričanja itd.). Čeprav je obala lepa, je občutek na njej strašljiv, ob zavedanju, da je bila ta obala nekoč dobesedno posejana s trupli tisočerih ljudi, na kar opozarja ogromno vojaško pokopališče nad obalo. In takih mest je povsod po svetu zelo veliko – posledica sanj »velikih« ljudi obsedenih z lastno veličino in močjo.

A obiskal sem tudi čudovito katedralo svete Tereze iz Lisieuxa. Tereza je v otroštvu veliko trpela zaradi hudih zdravstvenih težav in preobčutljivosti, zelo mlada vstopila v red karmeličank in zaradi tuberkuloze umrla pri vsega štiriindvajsetih letih. A bolj kot veličastne stavbe in ves pomp okoli nje, je pomembna njena »mala pot, katere bistvo je delati male stvari z velikansko ljubeznijo.« Biti prijazna in potrpežljiva s sitno staro redovnico; ljubiti svojo nevrotično sestro in tisoče malih dejanj iz resnične ljubezni, je bila Terezina mala pot. Ki je postala velika.

Večinoma občudujemo »velike« in pomembne ljudi – vojskovodje in politike (celo če so v svojih stremljenjih po veličastnosti v smrt poslali na tisoče ljudi), vrhunske umetnike in športnike, mogočne direktorje itd. – a zelo radi pozabimo na izjemne ljudi, ki delajo brezštevilna majhna dejanja, ki pa pomembno spreminjajo svet. Včasih gre zgolj za pozornost, nasmeh, prijazno gesto; včasih za potrpežljivo delo z ranljivimi skupinami; pomoč sočloveku v težavah; morda rešitev nebogljenega mucka ali kužka; mogoče darovanje ali delitev hrane; podarjen evro ali dva. Tisoče in tisoče majhnih dejanj, ki spreminjajo veliki svet.

Dobro je torej, da se na poti življenja (v času in prostoru) srečujemo, se učimo drug od drugega in s tisoče majhnimi dejanji iz čiste ljubezni skupaj ustvarjamo boljši svet. Ne prepustimo ga »velikim« ljudem, ki pogosto ustvarijo veliko slabega, npr. vojne, uničenje in hudo revščino.

Rajši združimo tisoče malih poti in ustvarimo boljši svet.


Slika: Sv. Tereza iz Lisieuxa


sobota, 06. oktober 2018

Bogastvo raznolikosti v enosti


Na svetu nas v 195 državah, katerih življenje oblikuje 2230 političnih strank, živi 7,6 milijarde; govorimo 7097 »živih« jezikov in pripadamo 290 glavnim etničnim ter 22 glavnim verskim skupinam. To je zgolj hiter pregled naše izjemne raznolikosti in samo bežen uvid v kompleksnost sveta v katerem živimo. V resnici je pestrost človeške družbe še mnogo večja, saj zgornje številke ne zajemajo etničnih podskupin in številnih razlik znotraj sleherne politične in verske skupine.

Čeprav živimo v tako raznolikih družbah, pa smo si ljudje, kot nas uči npr. genetika, zelo podobni. Po različnih genetskih kriterijih se številka sicer nekoliko razlikuje, a na splošno velja, da smo si ljudje v genetskem smislu 99,5 % podobni. Naš dedni material nas torej povezuje v eno družino (lahko rečemo, da smo si vsi ljudje na Zemlji v sorodu), razlike pa smo v dolgih tisočletjih ustvarili sami: družbene, ekonomske, jezikovne, politične, kulturne itd.

Povezuje nas še nekaj – Zemlja, naš skupni dom in naravni viri oziroma dobrine. Zrak, ki ga dihamo, in voda, ki jo pijemo, sta del celote; ne obstajata npr. slovenski zrak ali slovenska voda. Vsaj zrak in voda sta snovi (v ekonomskem smislu dobrini), ki nas povezujeta, saj krožita po vsem planetu in vseh živih bitjih. Prav tako tudi energija.

Če to res razumemo, potem nikogar ne smemo izključevati iz ekonomskega življenja družbe; prav tako nikogar ne smemo prezirati, podcenjevati ali sovražiti na podlagi naših medsebojnih razlik. Razlike nas resnično bogatijo in čas je že, da se naučimo bivati drug poleg drugega; to že znamo v družinam, vaseh, mestih in do neke mere tudi v državah. Zakaj torej ne bi ob spoštovanju razlik drug poleg drugega v miru zaživeli tudi na globalni ravni.

Vendar tega ne moremo doseči z današnjimi (ekonomskimi) odnosi, ki temeljijo na sebičnosti, pohlepu in tekmovanju za globalne vire. Skupaj lahko živimo v miru, če bomo poskrbeli za osnovne potrebe slehernega Zemljana, kar pomeni neoviran dostop do neoporečne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. To je ključni pogoj za mirno sobivanje vseh ljudi.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu pa lahko zagotovimo v okviru resničnega mednarodnega sodelovanja in ekonomije delitve. Ključne globalne dobrine bi si države lahko delile v okviru novega mednarodnega mehanizma in bi tako rešile problem pomanjkljivosti trgov, ki le redko delujejo po načelih pravičnosti, solidarnosti in nenazadnje humanosti.

Trge lahko ohranimo za tiste dobrine, ki niso ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (vendar z določeno stopnjo regulacije). Ekonomija delitve pa je bistvenega pomena za pravičnejšo delitev dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Zato je ekonomija delitve temelj globalne blaginje in s tem mirnega sobivanja vseh ljudi na planetu Zemlja.

Le tako lahko ohranjamo bogato raznolikost v okviru enosti človeštva.

ponedeljek, 01. oktober 2018

Kje smo, kam gremo, kako?


Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.

Kje smo

Živimo v negotovih in nevarnih časih. Namesto, da bi postopno vendarle začeli delovati kot soodvisna globalna skupnost, ki skupaj gradi medsebojno spoštovanje, globalni mir in blaginjo, se konflikti med državami in znotraj držav le še poglabljajo. V središču problema je današnji ekonomski sistem, ki spodbuja tekmovanje za globalne vire in temelji na neprestani gospodarski rasti. Ne eno ne drugo ni niti dobro niti vzdržno.

Neprestana gospodarska rast povzroča uničenje okolja in poglablja ekonomske ter družbene razlike. Tekma v ekonomiji (konkurenčnost, kot pravijo ekonomisti) pa povzroča obsežno globalno revščino in lakoto ter neti meddržavne in znotraj-državne spore, ki pogosto prerastejo v prave vojne. A tudi brez orožja je ekonomska vojna za globalne vire uničujoča in povzroča nezaželene migracije, trpljenje in umiranje milijonov ljudi ter uničevanje okolja.

Države se danes ukvarjajo zgolj z "nacionalnim interesom", kar je le drugo ime za sebičnost. Trumpova popularna besedna zveza America First je postala "svetilnik" tudi za druge države: "vsak zase, za druge pa nam je kaj malo mar". Takšna politika nas lahko pripelje do obsežnih družbenih konfliktov, ki se lahko končajo z vojno nepredstavljivih razsežnosti, če ne bomo že prej uničili svojega okolja.

Kam gremo

Pot, ki ji danes sledimo, je pot uničenja, vojn, revščine in lakote. Si to res želimo? Ne bodimo naivni, da se bo to stanje uredilo kar samo od sebe. Če slepo sledimo tržnim silam, ki zagovarjajo komercializacijo (vsaka stvar, vsaka dejavnost in celo ljudje postajajo tržno blago in s tem predmet trgovanja), neusmiljeno tekmovanje (konkurenčnost), pohlep in sebičnost, potem gremo po gotovi poti uničenja družbe in okolja.

Kako

Vendar lahko izberemo tudi drugačno pot. To je pot sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Za ureditev katastrofalnih globalnih političnih in družbenih razmer (lakote, revščine, nezaželenih migracij, velike neenakosti itd.) ter okoljskih problemov morajo države resnično sodelovati med seboj (ne "s figo v žepu" kot smo vajeni danes). Zato že imamo primerno organizacijo, in sicer Organizacijo združenih narodov (OZN), ki zagotavlja primerno osnovo za boljše mednarodno sodelovanje. Le priznati in sprejeti moramo njeno vlogo globalnega demokratičnega foruma skupnosti svetovnih držav.

Na ekonomskem področju pa mora vojno za globalne vire zamenjati načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da se ključne globalne dobrine, ki so "odgovorne" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb države delijo v okviru novega globalnega mehanizma delitve (npr. nove agencije v okviru OZN), prav tako pa tudi v okviru posameznih držav in lokalnih skupnosti.

Čas je za resničen premik od ekonomije izkoriščanja in gospodarske rasti za vsako ceno k ekonomiji pravične delitve globalnih dobrin, ki bo vsem ljudem zagotovila zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To pa je edini pravi temelj globalnega miru, blaginje družbe in okoljskega ravnovesja.