Mediji so (še) precej skopi z novicami o črnih oblakih, ki se zbirajo nad globalno ekonomijo, medtem ko so politiki popolnoma tiho. Rajši tiščijo »glavo v pesek« in verjamejo različnim bonitetnim agencijam, ki še vedno napovedujejo gospodarsko rast in stabilnost. V resnici pa so znaki grozeči, a pustimo ob strani številke, te so zgovorne same po sebi, in se rajši osredotočimo na vzroke za krizo.
Kriza iz leta 2008, ki je dodobra pretresla svetovno ekonomijo in s tem tudi celotno družbo, se sploh še ni končala. Dejansko je bila ves čas samo prikrita. Zakaj to lahko trdimo?
Za reševanje globalne ekonomije, ki jo je sprožil agresivni finančni sektor (banke, finančni skladi, borze, bonitetne agencije), so največje svetovne centralne banke namenila ogromne vsote denarja (to so v ZDA poimenovali kvantitativno sproščanje, V EU pa odkupi državnih obveznic). Še dodatno »pomoč« so nudile posamezne države z obsežnim zadolževanjem in varčevanjem »na plečih« svojih državljanov. S tem so sicer spodbudili gospodarsko rast in ponovno rast borznih indeksov, a hkrati prikrili prave vzroke za krizo.
Kateri so pravi vzroki za krizo? Vzroki so sistemski ali z drugimi besedami: splošno sprejeti ekonomski sistem »sam od sebe« ustvarja nove in nove krize. Stalna gospodarska rast, ki je v samem jedru tega sistema, povzroča uničenje in neenakost.
Zakaj uničenje? Ker je Zemlja omejen prostor, kjer ni več prostora za širitev (trgov), se gospodarska rast lahko vzdržuje samo še z uničevanjem in potrošništvom (kar je tudi oblika uničevanja). Vojne in politične krize zahtevajo nove in nove nakupe orožja, kar je dobro za gospodarsko rast, a hkrati povzroča uničenje – ljudi in okolja. In ker se potrošništvo ne more več širiti v geografskem smislu, je treba obstoječe potrošnike prepričati v nakupe popolnoma brezzveznih in nepotrebnih izdelkov ter storitev. To pa prav tako povzroča uničenje – okolja, s tem pa tudi ljudi.
Zakaj neenakost? Ker ta sistem nebrzdane gospodarske rasti rezultate dela milijonov ljudi niti približno ne porazdeli pravično. Celotno svetovno bogastvo dejansko ustvarja večina človeštva (ne gre samo za plačana dela v podjetjih), koristi pa se stekajo samo h globalni manjšini. Neprimerno ali sploh nikakršno plačilo za opravljeno delo (v podjetjih, v kmetijstvu, v gospodinjstvih) in finančne manipulacije ter špekulacije (dolgovi, obresti, borzne transakcije, davčne oaze itd.) so ključni mehanizmi za prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim.
Dokler imamo te sistemske vzroke, bo obstoječi ekonomski sistem (lahko ga poimenujemo neoliberalen, kapitalističen ali preprosto nepravičen) »proizvajal« krize, uničenje ljudi in okolja, revščino in lakoto, nepopisno trpljenje velikega dela Zemljanov.
Zato je edini način, da razrešimo to dolgotrajno ekonomsko in posledično družbeno krizo, ki so jo začasno »prekrile« neznanske vsote denarja, globoka sprememba samih temeljev ekonomskega sistema.
Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, temveč predvsem pravičnejšo porazdelitev globalnih dobrin in bogastva, ki pripada vsem, kajti vsi Zemljani tako ali drugače prispevamo k njegovemu ustvarjanju. Dobrine pa so v končni fazi lastnina celotnega človeštva, ne zgolj nekaj posameznikov.
Zato je ekonomija delitve ključ do sprememb, ki nas bodo pripeljale v svet pravičnosti, miru, blaginje in zdravja. Naš prvi cilj mora postati skrb za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (po hrani, neoporečni vodi, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju) vseh ljudi na Zemlji.
To ni nekaj nemogočega. Vsega imamo dovolj, ne dopustimo torej, da poleg nas po nepotrebnem umirajo in trpijo milijoni ljudi.
Nova kriza pravzaprav ni pred durmi, pač pa je že dolgo tu. Le opazimo je ne, vsaj ne v teh krajih. A večina človeštva dobro ve, saj je kriza že dolgo neizbežen del njihovih življenj. A verjetno se mi tega ne bomo zavedali, dokler s polno močjo ne udari po nas. In to bo zelo kmalu!
Morda bomo potem (končno) zahtevali spremembe. Morda bomo potem končno razumeli, da je ekonomija delitve edina pot v prihodnost.