petek, 23. avgust 2013

Elizij in Marshallov načrt

Elizij (Elysium) je ameriški znanstveno-fantastični film z letnico 2013, ki ga je režiral Neill Blomkamp, v glavnih vlogah pa igrata Matt Damon in Jodie Foster. Zgodba se odvija v letu 2154 na planetu Zemlja, ki je onesnažena, prenaseljena; večina prebivalstva živi v revščini; bolnišnice so slabe in prenatrpane; kdor ima delo, gara v zelo slabih delovnih pogojih; “red” vzdržujejo roboti-policisti, ki se “do pike” natančno držijo drastičnih zakonov.

Najbogatejši del Zemljanov pa se je preprosto umaknil na umetni satelit Elizij, ki kroži okoli Zemlje. Elizij oziroma Elizejske poljane so v starogrški mitologiji (k)raj, kamor gredo po smrti junaki in božji izbranci (za razliko od ostalih, ki pristanejo v Hadu), kjer živijo srečno in blagoslovljeno posmrtno življenje.

A vrnimo se k filmu. Na Eliziju, za razliko od Zemlje, živijo v čudovitih vilah, kjer so roboti “prijazni in ustrežljivi”; imajo izjemno izpopolnjene medicinske naprave, ki prebivalcem omogočajo življenje brez bolezni. Na Eliziju ni tovarn, te so na Zemlji, a njihovi lastniki so državljani Elizija. Državljanstvo Elizija pomeni, da te imajo roboti “radi”, da imaš dostop do najboljše medicinske opreme in še številne druge ugodnosti.

Številni obupani Zemljani zberejo vse kar imajo, da si lahko kupijo ilegalno vozovnico za Elizij. Čeprav so na Eliziju uradno demokratični in “spoštujejo” človekove pravice, pa vseeno dopuščajo, da njihova obrambna ministrica Jessica Delacourt (Jodie Foster) uporablja “nezakonite” metode zaščite Elizija. Plačanec Kruger tako po njenih ukazih kar iz Zemlje sestreljuje ilegalne ladje in opravlja različna umazana dela na terenu (na Zemlji). Tisti pa, ki vendarle uspejo pripluti na Elizij, jih nemudoma vrnejo nazaj na Zemljo.

Mar zgodba ne spominja na današnji svet: na afriške prebežnike, ki umirajo v Sredozemskem morju, pred trdnjavo Evropo, ali na prebežnike na meji med Mehiko in ZDA? Ali pa na širšo podobo sveta, kjer peščica ultrabogatih živi v zastraženih vilah, hkrati pa imajo v lasti večino globalnih korporacij in naravnih virov, medtem ko večina Zemljanov živi v bedi in gara za prebivalce “elizija”. Sam scenarist in režiser Blomkamp pravi, da v filmu ne napoveduje prihodnosti, kajti “ta film ni znanstvena fantastika. To se dogaja danes. To se dogaja zdaj” (The Future is Now: “Elysium mega-trailer and two more clips).

Delavec in bivši zapornik Max da Costa (Matt Damon), zaradi nesreče v tovarni (izpostavljen je bil visoki dozi sevanja) želi na Elizij, kjer bi lahko ozdravel. Sklene kupčijo z računalniškim hekerjem in organizatorjem ilegalnih prevozov z imenom Spider (Wagner Moura). Spider (Pajek) vsekakor simbolizira sodobne aktiviste, ki se s pomočjo spleta (“pajkove” mreže) borijo proti totalnemu nadzoru in obvladovanju sodobne družbe (arabska pomlad, gibanje Okupirajmo; Wikileaks, ki sta ga s podatki oskrbela Edward Snowden in Bradley Manning; slovenska vstaja itd. - vsem je skupno aktivistično delovanja preko spletnih omrežij).

Po precej burnem razpletu Spider uspe preprogramirati glavni računalnik na Eliziju, tako, da vsi prebivalci Zemlje dobijo državljanstvo Elizija. Roboti, ki so programirani za pomoč državljanom Elizija, nemudoma, z najboljšimi medicinskimi napravami, odletijo na Zemljo in pomagajo Zemljanom.

Marshallov načrt

Po drugi svetovni vojni so Američani, namesto da bi razrušeno Evropo prepustili kaosu in bedi, z Marshallovim načrtom omogočili, da se je Evropa hitro postavila na svoje noge, vključno z Nemčijo (takratnim zahodnim delom). Evropejcem se ni bilo treba seliti, saj so prav dobro lahko zaživeli doma. Ni jim bilo (ponovno) bežati v Ameriko.

Danes ne bi bilo razpadajočih čolnov, v katerih plujejo obupani Afričani v (vse manj) obljubljeno deželo Evropo, če bi jim resnično pomagali tam, kjer živijo, ali jim vsaj dopustili, da imajo koristi od svojih ogromnih naravnih bogastev. Nemci bi se na primer lahko spomnili Marshallovega načrta in Grkom, Portugalcem in drugim delom Evrope, ki so v krizi, resnično pomagali, ne pa da se nad njimi dobesedno izživljajo (glej članek Ne dovolite prihoda trojke).

Danes je potreben nov, tokrat globalen Marshallov načrt, ne pa utrjevati stare in graditi nove meje, nadzorovati državljane, iskati “teroriste”. Ljudje želijo živeti v blaginji, ne pa pluti v razpadajočih ladjah v težko dostopni “elizij” ali iskati vsakršno delo v “obljubljeni” tujini.

nedelja, 11. avgust 2013

Ubuntu

“Jaz sem to kar sem, zaradi tega kar smo vsi.” (Leymah Gbowee)

“Ubuntu je globok afriški občutek, da smo človeški le preko človeštva drugih ljudi” (Nelson Mandela)

Evropejci smo zelo ponosni na svoje civilizacijske dosežke, na svojo bogato kulturo, filozofijo in tradicijo. Dejansko pa smo še vedno zelo “evropocentrični” in na svet še vedno gledamo vsaj nekoliko zviška, saj je bila Evropa dolga stoletja svetovno politično, ekonomsko, kulturno in filozofsko središče.

Vendar se svet naglo spreminja in danes Evropa ni več “središče sveta”. Evropejci se moramo začeti učiti od drugih. Na primer od Afričanov. Od njih se na primer lahko naučimo, da smo vsi ljudje medsebojno povezani in da kot ljudje pravzaprav obstajamo le v okviru celotnega človeštva. Človek kot od družbe ločeni posameznik sploh ne more obstajati, niti ne more preživeti sam (s čimer smo se ukvarjali v prispevku Recipročni altruizem). Človeška bitja smo lahko samo v okviru človeške družine - človeštva. Tega se moramo vsi naučiti od Afričanov, ki tej filozofiji rečejo ubuntu.

V neprofitni organizaciji Ubuntu Africa, kjer skrbijo za zdravje in blaginjo otrok okuženih z virusom HIV, pravijo, da je “ubuntu afriška filozofija, ki temelji na povezanosti vseh ljudi. Jaz sem zato, ker smo mi (I am because we are) je fraza, ki je običajno povezana s to filozofijo. Ubuntu temelji na vzajemni podpori in medsebojni delitvi, da bi lahko pomagali drugim”.

Ljudje smo torej povezani in ne samo to: sploh ne moremo obstajati brez drugih. Potemtakem z drugimi ne moremo tekmovati in jim onemogočati preživetje. Razumevanje, da smo ljudje pripadniki velike človeške družine - človeštva, da smo povezani, da smo odvisni drug od drugega, je ključnega pomena za družbo prihodnosti. Danes, v času informacijske povezanosti in prepletenosti, počasi ugotavljamo, da imajo ljudje povsod po svetu podobne probleme, podobne želje in da v resnici niso niti naši sovražniki niti naši konkurenti. Prav tako kot mi želijo živeti, želijo mir, želijo blaginjo.

Ubuntu je posrečeno tudi ime računalniškega operacijskega sistema, ki razvija skupnost (Ubuntu Slovenija) oziroma, ki ga razvijajo ljudje za druge ljudi, ga brezplačno delijo z drugimi.

Ubuntu nas torej uči, da smo ljudje povezani in da je zato edino pravo ravnanje, da pomagamo drug drugemu in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet v obilju ponuja. Ko bo ubuntu postal del ekonomije in politike, bo svet postal bistveno prijetnejši kraj za bivanje - vseh ljudi.

Slika: UbuntuAge