“Približuje se novo stoletje in z njim obeti za novo civilizacijo. Mar ne bi začeli s polaganjem temeljev za novo skupnost z razumnimi odnosi med vsemi ljudmi in državami ter izgradili svet, v katerem bi prevladale medsebojna delitev dobrin, pravičnost, svoboda in mir.” (Willy Brandt, 1983)
Willy Brandt (1913 - 1992), ki so ga poimenovali tudi nemški Kennedy, je bil izjemen politik. V obdobju 1969 do 1974 je bil nemški kancler, prej pa zunanji minister in župan Zahodnega Berlina. Leta 1971 je za svojo miroljubno politiko do takratnega vzhodnega bloka prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova vizija je bila “mir, sodelovanje in spoštovanje različnosti”. (Wikipedija)
Leta 1977 je Willy Brandt oblikoval Neodvisno komisijo za razvojne zadeve (Independent Commission on International Development Issues) ali krajše Brandtovo komisijo, ki je vključevala ugledne člane iz različnih delov sveta ter iz različnih politično-ekonomskih sistemov. Leta 1980 je nastalo poročilo “Sever-Jug: Program za preživetje” in tri leta kasneje “Splošna kriza: Sodelovanje severa in juga za obnovo sveta” (povzetek teh dveh dokumentov, ki se skrajšano imenuje Brandtovo poročilo je objavila britanska nevladna organizacija STWR - The Brandt Report: A Summary).
Že iz naslova obeh dokumentov je razvidno, da je sodelovanje ključnega pomena za našo prihodnost, celo za naše skupno preživetje. Še zlasti pomembno je sodelovanje med globalnim Severom in Jugom oziroma med razvitimi in manj razvitimi državami. Na žalost so priporočila Brandtove komisije obležala v predalu in svet je po letu 1980 stopil na pot še večje sebičnosti in tekmovanja, kar nas je pripeljalo v še globljo krizo, kot je bila v času, ko je nastajalo Brandtovo poročilo.
Leta 2002 je James Quilligan v publikaciji “Brandtova enačba: načrt 21. stoletja za novo globalno ekonomijo” (The Brandt Equation: 21st Century Blueprint for the New Global Economy) poskušal oživiti priporočila Brandtove komisije za trajnostno globalno ekonomijo:
“V obsežni seriji ukrepov, ki so bili naslovljeni na globalno javnost, vlade in mednarodne agencije, je Brandtovo poročilo pozvalo k obsežnemu prestrukturiranju globalne ekonomije, skupaj z novim pristopom k problemom razvoja, ki vključuje urgenten program za končanje revščine v državah v razvoju.”
Brandtovo poročilo je izjemen dokument, s katerim so najuglednejše osebnosti takratnega časa poskušale spremeniti temelje globalne politike, ki je povzročala velike razlike med bogatimi in revnimi. Danes so se razmere še zaostrile, tako ima na primer vsega 62 najbogatejših ljudi toliko bogastva, kot najrevnejša polovica sveta oziroma 3.600.000.000 ljudi. Te velikanske razlike predstavljajo trajen vir vsakovrstnih konfliktov.
“Ne glede na razlike, pa naj bodo še tako globoke, med Severom in Jugom obstaja vzajemnost interesov. Usoda obeh je tesno povezana. Iskanje rešitev ni dejanje dobrote, temveč pogoj vzajemnega preživetja.” (Brandtovo poročilo) Odvisni smo drug od drugega, nazadnje bodo tudi najbogatejši prizadeti, če uničimo temelje družbe, ki so vedno osnovani na solidarnosti.
“Samo v duhu solidarnosti, ki temelji na spoštovanju posameznikovega in skupnega dobrega, je mogoče doseči rešitve, ki jih potrebujemo.” (Brandtovo poročilo) Ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti med drugim uničuje naše najdragocenejše skupno dobro - okolje. Enostranske rešitve nikoli ne bodo vodile k reševanju globalnih problemov. Uničeno podnebje bo uničeno za vse, tudi če bo posamezna država “100 % eko”. Zrak ne pozna meja, prav tako najrevnejših ne bo ustavila nobena ograja.
"Vem, da bo teza o enotnem svetu, o globalnosti problemov in medsebojni odvisnosti območij zavrnjena kot 'mit' – tako na Zahodu kot na Vzhodu, pa tudi v deželah v razvoju. Argumente sem pregledal z vso samokritičnostjo in svoje teze ne morem ovreči. Toliko bolj pa se mi dozdeva, da je marsikateri ugovor nastal iz odpora, da bi premagali ukoreninjene predstave, egocentrične tendence, ali tudi samo kot obrambni protagonizem dnevne politike." (Willy Brandt – vseživljenjski boj z "organizirano blaznostjo")
Danes, ko se je splošna kriza - ekonomska, družbena, okoljska - še zaostrila, bi bilo prav, da ponovno premislimo o priporočilih Brandtove komisije. Temeljne poudarke lahko strnemo v nekaj besed:
- medsebojna delitev dobrin, solidarnost in sodelovanje
- pravičnost, svoboda, spoštovanje različnosti in mir
- enotnost
Na teh temeljih lahko izgradimo nov svet.
Slika: STWR
sobota, 30. januar 2016
petek, 22. januar 2016
Černobil, kronika naše prihodnosti?
“Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …” (str. 103)
“Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.
“Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …” (str. 202, 203)
Navedli smo nekaj pretresljivih odlomkov iz knjige Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Letos mineva trideset let od černobilske katastrofe, avtorica pravi “najpomembnejšega dogodka v dvajsetem stoletju, ne glede na vse vojne in revolucije...” (str. 33) Nad temi besedami bi se res morali temeljito zamisliti.
Čeprav je bilo o Černobilu prelitega ogromno črnila, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o “življenju navadnega dne navadnih ljudi” (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, “smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije”, pravi nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).
Trideset let kasneje
Se danes, tri desetletja po tej katastrofi, ob tem, da se je vmes, leta 2011, “zgodila” še Fukušima, sploh zavedamo vseh nevarnosti jedrske energije bodisi v obliki jedrskih bomb ali jedrskih elektrarn? Slovenci bi morali biti ob tem še posebej občutljivi, saj imamo jedrsko elektrarno, ki še zdaleč ni tako zelo varna, kot nam v en glas zagotavljajo strokovnjaki. Morda se je dovolj spomniti samo tega, da krška elektrarna stoji na potresno sila izpostavljenem območju (glej ARSO).
Vendar jedrskih strokovnjakov ne zanimajo zgodbe o “življenju navadnega dne navadnih ljudi” in to le malo pred obletnico Černobila. Tako je na primer Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije 23. novembra 2015 v izjavi za javnost zapisalo, da “na svetovni ravni potrebujemo znatno povečanje zmogljivosti za proizvodnjo električne energije iz jedrske energije, če želimo do leta 2050 doseči 80-odstotno znižanje izpustov toplogrednih plinov.”
Slovenski jedrski strokovnjaki, ki delujejo okviru “civilnodružbene globalne pobude” Nuclear for Climate (Jedrska energija za podnebje), so se tako pretkano vključili v globalno gibanje za rešitev podnebnih sprememb in skušajo jedrsko energijo prikazati kot “pomemben del rešitve pri oblikovanju trajnostne energetske prihodnosti, tako v Sloveniji in Evropi kot na globalni ravni. Ima namreč številne prednosti pred drugimi viri energije oziroma tehnologijami za proizvodnjo električne energije, in sicer s podnebno-okoljskega, ekonomskega in družbenega zornega kota,” kot v izjavi za javnost poudarja prof. dr. Marko Čepin, predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije.
Vendar Nuclear for Climate ni pravo civilnodružbeno gibanje (grassroots movement), temveč ravno nasprotno - korporativno gibanje (corporate astroturf). Jim Green v članku Nuclear lobbyists' epic COP21 fail. Our next job? Keep their hands off climate funds pravi, da “Nuclear for Climate ni mreža civilnodružbenih okoljevarstvenikov, temveč mreža več kot 140 jedrskih združenj oziroma društev. To niso civilnodružbeni okoljevarstveniki, temveč korporativno gibanje.” Javnost želijo prepričati, da je jedrska energija del procesa reševanja podnebnih sprememb. In morali bi jim preprečiti, da se polastijo denarja iz podnebnih skladov (“Keep their hands off climate funds”).
Jedrska energija je nevarna, umazana in draga
Vendar jedrska energija nikakor ni del “trajnostne energetske prihodnosti”, jedrska energija ni ne trajnostna, ne zelena, ne čista in ne ekonomsko upravičena. Najprej je tu velika nevarnost nesreč v 438 delujočih jedrskih reaktorjih po svetu. Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj ali materialno škodo, od tega se jih je 57 zgodilo po Černobilu (Wikipedia).
“Pred Černobilom … je bilo na 100 tisoč beloruskih prebivalcev 82 primerov onkoloških obolenj. Danes je statistika naslednja: na 100.000 ljudi je 6.000 obolelih. Število bolnikov se je povečalo za kar 74-krat. Umrljivost se je v zadnjih desetih letih povišala za 23,5 %. Zaradi starosti umre zgolj en človek od štirinajstih; drugi so večinoma delazmožni, stari od 46 do 50 let. V najbolj kontaminiranih predelih so pri zdravniškem pregledu ugotovili, da je med desetimi ljudmi bolnih sedem” (Černobilska molitev, str. 9).
Pokojna ameriška znanstvenica in okoljska aktivistka dr. Rosalie Bertell je v svoji knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Nevarnost z odlogom, napoved za radiaktivno Zemljo, 2000) opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije. (O tem smo že pisali v prispevku Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).
“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani 'žlahtni plini', drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere,” je zapisala dr. Rosalie Berteli.
“Pravijo, da so po procesu jedrske cepitve gorivne palice 'izrabljene'. Vsebujejo največjo koncentracijo radioaktivnosti med vsemi snovmi na planetu Zemlja - več 100.000-krat večjo koncentracijo, kot je v kamninah ali celo v jalovini uranove rude. Izrabljene gorive palice vsebujejo sevalce gama žarkov (ki so podobni rentgenskim onesnaževalcem), zato jih je potrebno ne samo izolirati od biosfere, ampak morajo biti zaščiteni tudi z vodo in debelimi zidovi iz svinca,” je v svoji knjigi opozorila dr. Bertelijeva ter dodala:
“Izrabljene jedrske gorivne palice in tekočino za predelavo odpadkov poimenujemo 'visoko radioaktivni odpadki'. Potrebno jih je varno shraniti za sto tisoče let - v bistvu za vedno. Nižje radioaktivni odpadki imajo lahko enako dolgo življenjsko dobo, vendar so manj koncentrirani.” Mimogrede, v Sloveniji še vedno nimamo rešenega varnega (če je to sploh mogoče) odlaganja jedrskih odpadkov, čeprav je začasno odlagališče že skorajda polno (Odlagališče radioaktivnih odpadkov bodo gradili z zamudo), naši vrli jedrski strokovnjaki pa že “navijajo” za še več jedrske energije. Kam bomo z vsemi temi odpadki, ki bodo bremenili še stotine generacij naših zanamcev, če sploh?
Pri okoljski organizaciji Greenpeace pravijo, da “jedrska energija ni niti varna niti čista. Ne obstaja 'varna' doza radijacije in ker je jedrsko onesnaženje nevidno, to še ne pomeni, da je jedrska energija 'čista'." Prav tako pa ni niti poceni. Vsaka jedrska elektrarna v ZDA, ki je v gradnji, načrtovane stroške presega vsaj za 1 milijardo dolarjev. Odpravljanje posledic nesreče v Fukušimi, čeprav v celoti nikoli ne bo možno, bo stalo vsaj 100 milijard dolarjev. Celo pri bonitetni agenciji Moody’s ocenjujejo, da so nove jedrske kapacitete finančno tvegane naložbe.
Potrebno se je tudi zavedati, da je “25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.” Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk)
Ne premogu, ne umazani jedrski energiji
V boju proti podnebnim spremembam jedrska energija nikakor ni naš zaveznik. Ne gre ne za trajnostno, ne za čisto in ne za poceni energijo, hkrati pa je še izjemno nevarna. Morda sploh ne poznamo vseh nevarnosti, ki izhajajo iz uporabe jedrske energije.
Slovenija je majhna država in nesreča v jedrski elektrarni Krško (morda zaradi hudega potresa ali kakšne druge nepredvidene situacije) bi lahko povzročila resno nacionalno katastrofo, večjo kot so jo vse pretekle vojne in naravne nesreče skupaj.
Namesto milijard evrov, ki smo jih vložili (in jih morda še bomo) v termoelektrarne in jedrsko elektrarno, bi lahko izgradili številne naprave za varno in trajnostno pridobivanje električne energije. Potem so tu še ukrepi za boljšo izoliranost stavb in tako naprej.
Takšna jedrska tehnologija, kot jo poznamo danes, ki temelji na fisiji, “jedrski reakciji, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija” (SSKJ), sodi na smetišče zgodovine. Morda pa bo znanstvenikom kmalu uspelo nekaj veliko bolj varnega in učinkovitega - obvladati proces fuzije, “jedrske reakcije, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija; zlitje” (SSKJ).
“Prejšnji mesec (decembra 2015, opomba avtorja) so raziskovalci iz Inštituta Max Planck za fiziko plazme v Nemčiji po skoraj 1,1 milijona delovnih ur vklopili svojo velikansko napravo za jedrsko fuzijo (imenovano stellarator) in za zdaj zadeva izgleda zelo obetajoče (Science alert). Dokler pa jedrski reaktor na podlagi jedrske fuzije oziroma zlitja ne bo uspešno zaključen in preizkušen, lahko o jedrski energiji govorimo kot umazani in nevarni.
Jedrski strokovnjaki ne berejo ...
Jedrski strokovnjaki, ki zdaj, 30 let po Černobilu in 5 let po Fukušimi, brezsramno navijajo za jedrsko energijo na podlagi fisije (v imenu jedrske industrije in dobičkov, ne pa dobrobiti prebivalstva) in nam skušajo “prodati” zgodbo o boju proti podnebnim spremembam, skorajda zagotovo ne berejo zgodb iz življenja “navadnega dne navadnih ljudi”, ki so doživeli jedrsko kataklizmo. Če bi, bi morda malce razmislili.
“Danes je neka mama pripeljala deklico na zdravniški pregled.
- Kaj te boli?
- Vse me boli, kot mojo babico: srce, križ, v glavi se mi vrti.
Že od otroštva vedo za besedo “alopecija”, ker jih je veliko med njimi plešastih. Nimajo las. Ne obrvi ali trepalnic. Vsi so že navajeni tega. V naši vasi je le osnovna šola, v peti razred jih vozi avtobus deset kilometrov daleč. Jočejo, ker se ne želijo peljati. Bojijo se, da se jim bodo otroci posmehovali.” (Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev, kronika prihodnosti. Modrijan, 2009, str. 142)
Resnično vsi pa bi se morali zamisliti nad avtoričinimi besedami (str. 43), ki jih je vtkala tudi v naslov (“kronika prihodnosti”):
“Bolj kot vse drugo se v Černobilu vtisne v spomin življenje “po vsem”: stvari brez človeka, pejsaži brez človeka. Cesta, ki ne pelje nikamor, napeljave, ki ne vodijo nikamor. Jabolčni sadovnjak so zarasle mlade breze. Trava, ki je visoka kot drveči jelen. Edino, kar spominja na človeka, so železne postelje, ki stojijo na temeljih podrtih kmečkih hiš, in počrnele peči, ki bolj spominjajo na nenavadna ptičja gnezda kot na naša bivališča. Na človekove sledi. Tu pa tam pomisliš - ali je to preteklost ali prihodnost?
Včasih se mi je zdelo, da zapisujem prihodnost …”
Naredimo vse, kar je v naši moči, da černobilska zgodba res ne bo postala kronika naše prihodnosti!
Slika: Chernobyl Childrens Lifeline
sreda, 20. januar 2016
Medvedi so se prebudili
12. junija 2015 je na primer glavni kitajski borzni indeks Shanghai Composite (SSEC) dosegel vrednost 5166,35 točk (The Diplomat), danes, 20. januarja 2016, je njegova vrednost le še 2976,69 točk (CNN Money), kar pomeni približno 42 odstotni padec. Nič bolje se ne godi tudi drugim večjim svetovnim borznim indeksom.
Kaj to pomeni? To pomeni, da je na borzah v zadnjih pol leta izpuhtelo več tisoč milijard dolarjev, evrov oziroma drugih valut. Med največjimi igralci na borzah so velike komercialne banke, zavarovalnice in pokojninski skladi, kar pomeni, da se bo z manjšim časovnim zamikom zatresla celotna finančna industrija in še malo zatem celotno realno gospodarstvo.
Visoka rast borz je bila v zadnjih letih spodbujena s poceni denarjem centralnih bank (s pomočjo nizkih ključnih obrestnih mer in tako imenovanega kvantitativnega sproščanja), ki so tako “skušale pomagati” realnemu gospodarstvu, da se izkoplje iz prejšnje krize (leta 2008). A ta pomoč je “pritekala” preko velikih komercialnih bank, ki pa so - rajši kot posojale gospodarstvu in prebivalstvu - špekulirale na borzah, kar jim je prinašalo mnogo višje dobičke, kot če bi denar posojale podjetjem in prebivalstvu.
In ti dobički zdaj naglo kopnijo ter ustvarjajo velikanske luknje v bančnih bilancah. Banke bodo že kmalu “zaprosile” za novo državno pomoč. A države so se že v prejšnji “rundi” strahovito zadolžile, ravno z namenom ohranjanja velikih komercialnih bank pri življenju.
Države so tako na račun prebivalstva (zategovanje pasu na vseh področjih) in gospodarstva reševale komercialne (večinoma zasebne) banke, centralne banke pa so jim s poceni denarjem (ponovno) omogočale visoke dobičke. In zdaj smo spet na začetku. Ali pa morda na koncu? Kajti tokrat države teh novih, še višjih bremen, verjetno sploh ne bodo zmogle.
Tokrat bo res čas za temeljite reforme, ki po letu 2008 niso bile storjene, razen v obliki malih kozmetičnih popravkov.
V novem ekonomskem sistemu bi morali drastično omejiti finančne špekulacije (z obdavčenjem vseh transakcij) in omejiti delo bank na njihovo prvotno funkcijo, to je: kreditiranje gospodarstva in prebivalstva (po nizkih obrestnih merah), vodenje finančnega prometa in financiranje projektov za večjo blaginjo ljudi in ohranjanje okolja. Prav tako se mora jedro ekonomije prestaviti od finančnega sistema k dobrinam, ki jih moramo pravičneje deliti med vse prebivalce planeta.
A zdajšnja finančna “zver” bo še nekaj časa "opletala z repom" in skušala ohraniti status quo. Pripravite se na leto velikanskih sprememb.
Foto: CGA
sreda, 13. januar 2016
Čas je
Krize v letu 2016 ne moremo primerjati s tisto v letu 2008. Leta 2008 so bile razvite države v relativno dobri “kondiciji”, danes so zaradi reševanja takratne krize strahovito zadolžene. Podobno je tudi s prebivalstvom.
Leta 2008 so imele najmočnejše centralne banke relativno učinkovita “orožja” za spopadanje s finančno krizo. Takrat so lahko s hitrim znižanjem ključnih obrestnih mer spremenile tok dogajanja, danes so vse te obrestne mere blizu 0 odstotkom ali celo v negativnem območju.
Leta 2008 so globalni ekonomski sistem reševale hitro razvijajoče države, kot sta bili takrat na primer Kitajska in Brazilija, državi, ki sta danes huda ekonomska “bolnika”. Ta hip skorajda ni države, ki bi v bližnji prihodnosti lahko odigrala vlogo novega “motorja” globalne ekonomije in tako potegnila “voz iz globokega blata” ali morda že kar “živega peska”.
Vse znana ekonomska “orožja” so izčrpana oziroma neučinkovita. Si znate predstavljati, da bi nam bankomati preprosto prenehali “dajati” denar, da bi banke zaradi nenadne panike zaprle svoja vrata? Grki so nekaj tednov živeli v takšnem finančnem mrku. Nič kaj prijetna izkušnja ni bila.
Takšen finančni mrk, zaradi posledic borznega zloma, zdaj morda lahko doživimo na širši ravni. Kaj bo takrat pomembno? Tisto, kar je že sedaj najpomembneje, čeprav sploh pomislimo ne na to. Seveda gre za dobrine. Saj vemo, da denarja ni mogoče jesti.
Kaj bo lahko storili v takšni situaciji? Prva možnost, o kateri zagotovo niti ne želimo razmišljati, je izbruh vsesplošnega kaosa, kjer se vsakdo brezglavo, z vsemi možnimi sredstvi, skuša dokopati vsaj do najnujnejših dobrin.
Druga možnost, pravzaprav edina možna, je, da na vseh ravneh, od lokalne do globalne, sprejmemo in uveljavimo načelo medsebojne delitve dobrin in s tem ne rešimo samo zdajšnje krize, temveč izgradimo svet blaginje in miru.
Čas je za medsebojno delitev dobrin.
nedelja, 10. januar 2016
Smo lahko brezbrižni in pasivni
„Sistem, ki ga krivimo za stanje v svetu, smo MI VSI.” (Mohammed Mesbahi)
Če ne naredimo prav ničesar, da bi spremenili stanje v svetu, ki je za mnoge ljudi resnično katastrofalno, prav tako za okolje, potem nimamo pravice kritizirati ne politikov, ne bankirjev, ne direktorjev korporacij, ne kogar koli drugega. Mi smo neločljiv del tega sveta, mi ga pomagamo soustvarjati in edino mi ga lahko spremenimo. Izgovor, da smo kot posamezniki nemočni, ne šteje, kajti svojo moč lahko združimo z drugimi ljudmi in takšna združena moč lahko spremeni svet.
Večina ljudi se zgane šele, ko se jim zgodi očitna krivica; ko ostanejo brez sredstev za preživljanje, ko izgubijo službo ali premoženje ali ko jih doleti “naravna” nesreča (čeprav gre za posledico podnebnih sprememb, ki so rezultat človeškega delovanja).
Strahotne razmere, v katerih živi velik del človeštva, bodisi zaradi lakote in revščine bodisi zaradi vojn ali naše vsesplošne “vojne” z okoljem, nas večinoma pustijo brezbrižne in pasivne. Ne sprevidimo, da je naša pasivnost v resnici aktivna soudeležba pri krivicah ali celo zločinih, ki jih povzročamo drugim ljudem in naravi.
Mar res lahko spregledamo 800 milijonov ljudi, ki danes trpijo zaradi lakote, ali gledamo mimo 40.000-ih ljudi, ki vsak dan umrejo zaradi posledic skrajne revščine in lakote? Kakšno družbo smo ustvarili, da teh ljudi sploh ne opazimo? O čem poročajo naši mediji? O vsaki “pasji procesiji”, a prispevka o najrevnejših Zemljanih zagotovo ne boste našli med “top” novicami.
Meja našega stanovanja ali dvorišča ni meja naših problemov, prav tako kot meja naše države ne more zaustaviti ne onesnaženega zraka, ne podnebnih sprememb, ne trpljenja milijonov ljudi ljudi. Ograja ali zid, pa naj bosta še tako mogočna, nas ne moreta zaščiti pred svetom, ki ga pomagamo soustvarjati.
Dokler bodo stotine milijonov ljudi trpele zaradi lakote, skrajne revščine, vojaških konfliktov ali okoljskih sprememb, bomo živeli v strahu in negotovosti. A ta strah in negotovost lahko izgineta samo tako, da odpravimo lakoto, revščino, vojaške konflikte in vzroke okoljskih sprememb.
Kako to lahko to storimo? Da prepoznamo prave vzroke, ki - z našo aktivno udeležbo ali (aktivno) pasivnostjo - ustvarjajo takšen svet. In potem naredimo vse, kar je v naših močeh, da jih odpravimo.
Sebičnost, pohlep in tekmovalnost smo vgradili v vse pore naših skupnosti - lokalnih, državnih in globalne. V politiki, ekonomiji in medsebojnih odnosih se držimo teh “načel” in potem pričakujemo, da bomo lahko (še naprej) živeli v blaginji in miru.
Kot smo že večkrat ponovili: v blaginji in miru lahko zaživimo samo, če bomo v naše skupnosti vgradili načela resničnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve dobrin. Vsako naše dejanje na podlagi teh načel - vendar ne samo v okviru naših lokalnih ali državnih skupnosti - je prispevek za dobro sveta kot celote.
Čas, v katerem živimo, zahteva našo angažiranost. Ni dovolj, da se ukvarjamo samo s sabo, s svojo družino in morda s svojo državo. Problemi sveta so naši (skupni) problemi. Če smo do njih brezbrižni in če smo pasivni, ne bodo šli kar tako mimo nas.
Slika
četrtek, 7. januar 2016
Borzni kolaps
Seveda pa bi lahko z le nekaj kliki z miško prebrali (seveda nismo naivni, teh zapisov zagotovo ne bere noben politik) številna opozorila o prihajajoči krizi in se nanjo malo bolje pripravili ali jo celo preprečili; na primer:
Srečno (ekonomsko) 2016 (objavljeno: 30. december 2015)
Črni finančni oblaki (16. december 2015)
Globalni finančni kazino (23. oktober 2015)
Verjemite, zelo kmalu (13. september 2015)
Ne čakajte, je že tu (20. avgust 2015)
Ne Grčija, Kitajska (7. julij 2015)
Popotresni sunek (30. maj 2015)
Pa ne pozabite na konzerve (11. maj 2015)
Ne, niti centa več (18. februar 2015)
Veliki zlom 2015 (23. november 2014. Naj vas ne zavede letnica 2015, kajti borzni zlom se je dejansko že začel v letu 2015, oziroma še prej. Zgodovina rada postavi “točen” datum borznega zloma, dejansko pa gre za dolgotrajne procese, ki se v določenem trenutku zaostrijo in takrat se šele “postavi pravi” datum borznega zloma)
Borzni zlom, ki bo odprl pot (15. oktober 2014)
Navedli bi lahko še celo vrsto drugih člankov. Vsekakor pa se ne sme nihče, še zlasti pa ne politiki, sprenevedati, da ni nič vedel in da gre za veliko presenečenje. Ker je to debela laž. O prihajajočem borznem zlomu je napisano stotine člankov in kar nekaj knjig ter izrečenih mnogo opozoril vrhunskih strokovnjakov.
Leta 2013 je celo izšla knjiga z zelo zgovornim naslovom Borzni zlom 2016 (The Crash of 2016; avtorja Thoma Hartmanna, v založbi Twelve).
Borzno dogajanje ta hip je dramatično. Kitajska je v letu 2016 v samo prvih štirih trgovalnih dneh že dvakrat zaustavila delovanje svojih ključnih borz - 4. in 7. januarja. To je nekaj povsem novega in izjemnega.
Seveda bodo sledili tudi izjemni ukrepi politikov in centralnih bankirjev povsod po svetu, da bi zaustavili tako imenovani domino efekt. Morda jim za kratek čas celo uspe. Ponovno bodo zbrali milijarde in milijarde davkoplačevalskega denarja (ki ga drugače ni na voljo niti za najosnovnejše dobrine in storitve), da bi zakrpali potapljajočo ladjo globalne ekonomije. A procesa ni več mogoče zaustaviti. Zdaj bodo na vrsti nočna in vikend srečanja, kjer se bodo vlekle “dramatične” poteze.
Stari ekonomski sistem - utemeljen na špekulacijah, tekmovalnosti, pohlepu, sebičnosti - je nepreklicno mrtev.
Živel nov ekonomski sistem, ki bo utemeljen na pravičnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.
torek, 5. januar 2016
Kruhek naš ljubi
Zgornji zapis je pričevanje Jožefa Pajka v “Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev” iz leta 1884 (Andrej Goljat, Kruh, Založba Kmečki glas 2004). Govori o odnosu, ki so ga imeli takratni ljudje do kruha, kot enega temeljnih živil in simbola blaginje. Vsaka drobtinica je bila dragocena. Kaj pa mi? S kruhom in hrano na splošno delamo kot s smetmi. Dobesedno.
Vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane v svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton (Global Food; Waste Not, Want Not). A hkrati zaradi posledic skrajne revščine, kot smo že večkrat poudarili, letno umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project).
V Veliki Britaniji, eni najbogatejših svetovnih držav, gospodinjstva vsako leto v smeti vržejo 7 milijonov ton hrane in pijače, vsaj pol od tega je še vedno primernega za prehrano ljudi. Stroški zavržene hrane za povprečno gospodinjstvo letno znašajo 470 funtov (približno 640 €), za družine z otroki pa 700 funtov (950 €).
Pridelava hrane ima tudi velik okoljski učinek, kajti če bi prenehali z uničevanjem hrane, bi bilo to enako, kot če bi zmanjšali število avtomobilov na cestah za eno četrtino. (Love Food, Hate Waste)
Vendar se tudi na tem področju marsikaj premika. Brez večjega medijskega pompa je šla mimo novica, da so v francoskem parlamentu sprejeli zakon, ki trgovinam prepoveduje uničevanje neprodane hrane. Zakon bo stopil v veljavo 13. januarja 2016. Mar to ni zares pomembna novica, bo tudi naš parlament začel razmišljati v tej smeri?
Lokalni svetnik Arash Derambarsh, ki je sodeloval v kampanji za sprejem zakona, je poudaril, da gre za “zgodovinsko zmago”. Nova zakonodaja bo prav tako omogočila posameznikom, da bodo ustanovili združenja, ki bodo z odobritvijo kmetijskega ministrstva, zbirali in razdeljevali hrano. “To pomeni, da bodo običajni državljani lahko pokazali svojo solidarnost in pomagali distribuirati hrano tistim, ki jo potrebujejo”, je dejal g. Derambarsh.
Naslednja stopnja bo prepričevanje Evropske komisije, da od članic EU zahteva sprejem podobne zakonodaje, v končni fazi pa tudi na globalni ravni. G. Derambarsh pravi, da je namerno uničevanje hrane, tako da postane neprimerna za potrošnjo, - medtem ko so brezdomci, revni in nezaposleni lačni - “škandalozno in absurdno”.
Ocenjuje se, da Francozi letno vržejo stran 7,1 milijona ton hrane - 67% potrošniki, 15% restavracije in 11% trgovine. Celotna Evropa zavrže 89 milijonov ton hrane, celoten svet pa približno 1,3 milijarde ton hrane letno. (French MPs vote to force supermarkets to give away unsold food)
Absurnost situacije s hrano lahko prepoznamo v dogodku, ki se je pred kratkim (decembra 2015) zgodil v ameriški zvezni državi Idaho. Dvanajstletno dekle je v šoli pristopilo do delavke, ki je razdeljevala hrano in ji potožila, da “nima denarja” niti za osnovni topel obrok. Ker je bila deklica lačna, ji je Dalene Bowden postregla z obrokom. Njeno dejanje pa je opazil nadzornik; nemudoma so jo odpustili zaradi tatvine(!). Prav ste prebrali: nahraniti lačnega otroka je tatvina. Njeno pretresljivo izjavo si lahko ogledate v videu: Lunch Lady Who Gave Free Meal to Hungry Child Fired for ‘Theft’.
A v svetu je kronično lačnih kar 795 milijonov ljudi (Hunger Statistics), kar je približno toliko, kot je skupaj prebivalcev EU in ZDA. Skorajda nemogoče si je zamisliti, kaj pomeni dolgotrajno umiranje zaradi lakote. Niti sanja se nam ne, kaj doživljajo starši, ko jim na rokah umirajo otroci. Ker jim ne morejo dati niti koščka hrane ali požirka pitne vode. Za te ljudi se prav nihče ne zavzame. Umirajo tiho, nemočno. Nihče ne dvigne glasu zanje. Noben politik se ne ukvarja s to “nezanimivo” tematiko, za medije pa je ta tema preprosto “predolgočasna”. Celo protestira nihče v njihovem imenu. A gre za največjo problematiko in sramoto našega časa.
Nihče pri zdravi pameti ne more trditi, da problem lakote ni enostavno rešljiv, sploh če vemo, da bi z zdajšnjo količino pridelane hrane lahko nahranili 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can´t End Hunger), medtem ko nas na planetu Zemlja zdaj živi 7,3 milijarde. Francozi so naredili prvi korak in prepovedali uničevanje hrane ter zakonsko omogočili, da se hrana nameni tja, kjer je potrebna - na prazne krožnike lačnih. Z drugimi besedami: hrano in druge ključne dobrine moramo deliti s tistimi, ki jih potrebujejo.
Imamo vse možnosti - tehnologijo, transportna sredstva, informacijsko tehnologijo -, da to naredimo. Lahko bi uporabili tudi vojsko, ki lahko s silnimi transportnimi sredstvi v kratkem času dostavi tisoče ton vojaške opreme kamorkoli na svetu. Samo zamislite si, da bi prevažali hrano namesto tankov, bomb in topov. Kakšno srečo bi doživeli milijoni. Kakšno olajšanje bi bilo to za svet.
Naj se za konec ponovno vrnemo h kruhu, temu simbolu hrane, blaginje in življenja samega (E. Cevc, Preproste stvari, Ljubljana 1944 v Andrej Goljat, Kruh, Založba Kmečki glas 2004):
“V kruhu je ena sama velika zapoved: živeti! Rad bi ga razdajal slehernemu, ki bi potrkal na moje duri. Z najostrejšim nožem bi ga odrezal, z divjo radostjo nad življenjem, katero bi daroval … In vsi bi stali okoli mize ter uživali kruh. To bi bilo kakor pesem Marsijeve piščali nad večnim končevanjem in večnim začenjanjem …”
Foto: sierravalleygirl
sobota, 2. januar 2016
Maitreja o medsebojni delitvi dobrin
795 milijonov ljudi je lačnih oziroma stradajo. (Hunger Statistics)
“Kako ste lahko zadovoljni z vašim sedanjim načinom življenja: ko milijoni stradajo in životarijo v bedi; ko se bogati ponašajo s svojim bogastvom pred revnimi; ko je človek sovražnik svojega bližnjega; ko nihče ne zaupa svojemu bratu? Kako dolgo morete še živeti tako, prijatelji moji? Kako dolgo lahko še prenašate to razvrednotenje?” (Maitrejev nauk)
Zaradi posledic skrajne revščine in nedostopnih javnih storitev letno umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project); med temi 3,1 milijona v starosti do pet let (United Nations; Sustainable Development, Goal 2).
“Tržne sile so sile pokvarjenosti, zmede in nereda in povzročajo tekmovanje in primerjanje. Opustošile so družbeno življenje in naravo. Ljudje so v imenu dobička in izgube dobesedno obsojeni na smrt.” (Maitrejev nauk)
Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (torej več kot 3,5 milijarde) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 85 Zemljanov. (Oxfam)
“Maitreja pravi, da je komercializacija za človeštvo nevarnejša od atomske bombe in svojo uničujočo moč kaže v ekonomskem kaosu, ki danes vlada v svetu.” (Prekletstvo komercializacije)
1,7 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode; 2,3 milijarde jih trpi zaradi bolezni, povezanih z neprimerno vodo (The Hunger Project). Vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse proizvedene hrane na svetu oziroma med 1,2 in 2 milijardama ton. (Global Food; Waste Not, Want Not)
“Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.” (Maitrejeve prioritete)
V letu 2014 je zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi. (United Nations, Sustainable Development, Goal 1)
“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitrejev nauk)
“Kamor koli pogledate danes v svet, lahko odkrijete spremembe. Stari red razpada in je razmajan od vrha do tal. To nas lahko navdaja z velikim zadovoljstvom, kajti kljub bolečini, ki je del tega dogajanja, se rojeva nov in boljši svet. Naj vas torej, prijatelji moji, to dejstvo potolaži in z zaupanjem glejte v prihodnost.” (Maitrejeve prioritete)
“Medsebojna delitev dobrin, pravičnost, bratstvo in svoboda niso novi pojmi. Človeštvo je od nekdaj stremelo k tem sijočim zvezdam. Zdaj, prijatelji moji, jih bomo zasidrali v svetu.” (Share Slovenija)
Naročite se na:
Objave (Atom)