Eno človeštvo na planetu Zemlja

Ni pretirano reči, da smo danes v vojni – v vojni s svetom in s samimi seboj. V svetu potekajo številni konflikti in vojne, globalni ekonomski odnosi so pravzaprav vojna vseh z vsemi, bojujemo pa se tudi z okoljem in samimi seboj.

Če vojna poteka v eni sami državi, nihče ne more trditi, da živi v miru. Vemo, da vojne potekajo v številnih delih sveta.

Če le en človek na svetu strada ali živi v hudem pomanjkanju, nihče ne more reči, da živi v blaginji in da je naš ekonomski sistem uspešen. Vemo, da stotine milijonov ljudi strada in trpi zaradi kroničnega pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Če uničujemo en sam del svetovnega okolja, skrbno negovani vrtički in zaščiteni parki ne pomenijo, da skrbimo za svoje okolje. Vemo, da povsod uničujemo okolje. Imamo le eno ozračje; vodni viri, zemlja in gozdovi pa predstavljajo povezane in soodvisne globalne sisteme.

Poleg tega smo v vojni sami s seboj, saj smo ves čas v stresu, negotovosti, konfliktih in strahu. Zunanji konflikti se odražajo navznoter, notranji pa navzven, kar ustvarja začaran krog. Če trpi zaradi vojne, pomanjkanja in uničenega okolja en sam človek na svetu, nihče ne more biti srečen in miren. Vemo, da trpijo milijoni, celo milijarde ljudi.

Na različne načine smo tesno povezani in soodvisni. Povezani smo kot človeška bitja, povezani smo z okoljem in drugimi živimi bitji. Zunanja preobrazba zato ni mogoča brez notranje. Razumevanje, da smo vsi ljudje pripadniki velike človeške skupnosti oziroma družine in da si delimo skupni dom – planet Zemljo, je prvi korak k reševanju nakopičenih svetovnih problemov.

Iz tega razumevanja morajo izhajati naša dejanja. Sodelovati moramo z drugimi ljudmi in z njimi deliti naše skupne dobrine, bodisi s sosedi bodisi z ljudmi iz najoddaljenejših kotičkov sveta. Ko nihče ne bo več trpel pomanjkanja osnovnih dobrin, ne bo več nezaupanja in strahu, ki poganjata konflikte, sebičnost in pohlep. Takrat bomo lahko vzpostavili pravilne človeške odnose, boljši odnos z okoljem ter s samimi seboj.

Zato ekonomija delitve, ki temelji na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju, predstavlja temelj preobrazbe naše družbe ter našega odnosa do drugih ljudi, okolja in nas samih.

Medsebojna delitev dobrin in sodelovanje

Za današnji ekonomski sistem, ki povzroča uničujočo globalno neenakost, je značilna predvsem sebičnost. Sebičnost pomeni, da v središče svojega mišljenja, čustvovanja in delovanja v pretežni meri postavimo sebe in svoje potrebe, želje, interese itd. Pomembno je poudariti: »v pretežni meri«. Naše potrebe, čustva, misli in dejanja seveda potrebujejo našo pozornost, vendar moramo kot družbena in družabna bitja v »svoj svet« vključiti tudi druge ljudi ter njihove potrebe, želje in interese.

Na širši ravni se sebičnost najbolj opazno izraža na dveh ključnih področjih človeške družbe: v politiki in ekonomiji. Politična sebičnost se kaže kot nezmožnost sodelovanja na mednarodni ravni pri reševanju ključnih globalnih problemov, kot so lakota, revščina, uničevanje okolja, podnebne spremembe, konflikti, vojne. Tako imenovani nacionalni interes je zgolj druga beseda za sebičnost.

Sebičnost v ekonomiji pa se izraža kot konkurenčnost, tekmovalnost, privatizacija skupnih dobrin in javnih storitev, izogibanje plačevanju davkov, špekulacije itd. Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo »zlo vodilo« (Vile Maxim) takratnih »gospodarjev človeštva« oziroma vodilnih družbenih slojev: »Vse zase in nič za druge«. Je danes kaj drugače?

Dve ključni načeli, ki delujeta v nasprotju s sebičnostjo v politiki in ekonomiji, sta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Čeprav politiki veliko govorijo o sodelovanju, je to pogosto predvsem sodelovanje ene skupine držav proti drugi skupini. Pravega sodelovanja, ki bi bilo v interesu celotnega človeštva, še nismo videli. Morda je izjema le področje globalnega segrevanja, vendar tudi tam pogosto s figo v žepu (Pariški podnebni sporazum je bil sicer potrjen na globalni ravni, a ga mnoge države dejansko ne upoštevajo oziroma ne izvajajo).

Na ekonomskem področju pa je ključnega pomena načelo medsebojne delitve dobrin. To načelo je temelj za pravično delitev dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočila dostop do dobrin in storitev za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – in s tem zdravje ter blaginjo.

Načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin se na praktični ravni izražata kot ekonomija delitve. Ekonomija delitve je sistem, ki na različnih ravneh – lokalni, državni in globalni – zagotavlja, da dobrine, ključne za človekovo preživetje in blaginjo, dosežejo slehernega člana skupnosti.

Še posebej pomembno je, da zagotovimo delitev dobrin na globalni ravni, saj le tako lahko odpravimo lakoto in revščino v svetu! To pa je temelj za vzpostavitev miru in blaginje na našem planetu. Za to je potrebno pristno sodelovanje med vsemi državami sveta. Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta ključni načeli, na katerih moramo graditi institucije, odnose in vrednote družbe prihodnosti.

Neenakost, d. d.

Današnji svet pretresajo številne krize, ki jih s skupnim imenom imenujemo polikriza. Polikriza je opredeljena kot »skupek različnih kriz in šokov, ki se medsebojno prepletajo, vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo« (Wikipedia). Revščina in lakota, migracije, podnebne spremembe, konflikti in vojne, inflacija, energetska kriza, politične skrajnosti in drugi globalni problemi vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo.

Ali lahko najdemo skupni imenovalec oziroma skupni vzrok vseh teh kriz? Kajti če vemo za pravi vzrok polikrize, je tudi lažje razmišljati o pravih rešitvah. Če pa skušamo vsako krizo reševati ločeno, v resnici ne bomo rešili nič, saj bodo druge krize znotraj polikrize, hitro izničile naša prizadevanja.

Kot temeljni vzrok polikrize lahko izpostavimo današnji ekonomski sistem, ki povzroča globoko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi v globalni družbi. Za boljše razumevanje te trditve poglejmo nekaj najnovejših podatkov iz poročila Inequality Inc. mednarodne humanitarne organizacije Oxfam. Naslov je pomenljiv, saj vzpostavlja povezavo med ekonomskim sistemom in neenakostjo. »Inequality« je angleški izraz za neenakost, »Inc.« pa kratica za podjetje ali, v slovenskem kontekstu, delniško družbo. Dejstva iz poročila so naravnost šokantna:

- Če bi vsak od petih najbogatejših ljudi porabil milijon ameriških dolarjev dnevno, bi potrebovali 476 let, da bi porabili celotno skupno bogastvo.

- 1 % najbogatejših ljudi na svetu ima v lasti 43 % vsega svetovnega finančnega premoženja.

- 1 % najbogatejših na svetu izpusti toliko ogljika kot dve tretjini najrevnejšega prebivalstva.

- Delavka v zdravstvenem in socialnem sektorju bi potrebovala 1200 let, da bi zaslužila toliko kot direktor v največjih podjetjih na lestvici Fortune 100 zasluži povprečno v enem letu.

- Premoženje petih najbogatejših milijarderjev na svetu se je od začetka tega desetletja več kot podvojilo, medtem ko se je 60 % postalo revnejšega.

Ti podatki so dovolj, da razumemo, v kakšnem neenakem svetu živimo. Ekscesno bogastvo in skrajna revščina sta medsebojno povezana. Zemeljsko bogastvo ni neomejeno, zato kopičenje bogastva na eni strani vedno pomeni, da ga na drugi strani primanjkuje.

Seveda potrebujemo kmetijska, proizvodna in storitvena podjetja, prav tako banke in številne druge ekonomske organizacije. Potrebujemo jih, da ljudje lahko zadovoljimo svoje potrebe in živimo v blaginji. Toda ne potrebujemo današnje ekonomske ureditve, ki omogoča in spodbuja velikansko prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. To omogočajo predvsem: špekuliranje na borzah, minimalno obdavčenje bogatih in super bogatih, davčne oaze ter pomanjkljiva regulacija podjetij in bank.

Lakota, skrajna revščina in revščina, nezaželene migracije, družbeni in vojaški konflikti, pogoste ekonomske krize ter uničevanje okolja so neposredne posledice velike globalne neenakosti.

Za vzpostavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema dejansko poznamo potrebne ukrepe: zagotoviti pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva in globalnih dobrin. Dobrin je dovolj za vse ljudi. Dostop do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, mora biti zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje. To predstavlja temeljno raven skupnega življenja na tem planetu.

Pravičnejša porazdelitev dobrin mora postati osrednji cilj ekonomskega sistema v vsaki državi in v mednarodni skupnosti kot celoti. Ekonomija delitve predstavlja sistem, ki na različne načine zagotavlja dostop do dobrin in storitev, potrebnih za življenje in blaginjo ljudi ter okolja. To je mogoče doseči s pravično obdavčitvijo, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, regulacijo finančnega sistema ter velikih podjetij in borz (te bi lahko tudi ukinili, saj so skrajno škodljive). Predvsem pa je ključnega pomena vzpostavitev globalno usklajenega sistema za delitev osnovnih dobrin, ki zadovoljujejo človeške potrebe.

Globalna neenakost je glavni vzrok za največje probleme današnjega sveta, kot so okoljska in migrantska kriza, družbene napetosti in politična ter ekonomska nestabilnost. Ekonomija delitve pa je najboljše zdravilo za reševanje teh izzivov.