Ali lahko najdemo skupni imenovalec oziroma skupni vzrok vseh teh kriz? Kajti če vemo za pravi vzrok polikrize, je tudi lažje razmišljati o pravih rešitvah. Če pa skušamo vsako krizo reševati ločeno, v resnici ne bomo rešili nič, saj bodo druge krize znotraj polikrize, hitro izničile naša prizadevanja.
Kot temeljni vzrok polikrize lahko izpostavimo današnji ekonomski sistem, ki povzroča globoko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi v globalni družbi. Za boljše razumevanje te trditve poglejmo nekaj najnovejših podatkov iz poročila Inequality Inc. mednarodne humanitarne organizacije Oxfam. Naslov je pomenljiv, saj vzpostavlja povezavo med ekonomskim sistemom in neenakostjo. »Inequality« je angleški izraz za neenakost, »Inc.« pa kratica za podjetje ali, v slovenskem kontekstu, delniško družbo. Dejstva iz poročila so naravnost šokantna:
- Če bi vsak od petih najbogatejših ljudi porabil milijon ameriških dolarjev dnevno, bi potrebovali 476 let, da bi porabili celotno skupno bogastvo.
- 1 % najbogatejših ljudi na svetu ima v lasti 43 % vsega svetovnega finančnega premoženja.
- 1 % najbogatejših na svetu izpusti toliko ogljika kot dve tretjini najrevnejšega prebivalstva.
- Delavka v zdravstvenem in socialnem sektorju bi potrebovala 1200 let, da bi zaslužila toliko kot direktor v največjih podjetjih na lestvici Fortune 100 zasluži povprečno v enem letu.
- Premoženje petih najbogatejših milijarderjev na svetu se je od začetka tega desetletja več kot podvojilo, medtem ko se je 60 % postalo revnejšega.
Ti podatki so dovolj, da razumemo, v kakšnem neenakem svetu živimo. Ekscesno bogastvo in skrajna revščina sta medsebojno povezana. Zemeljsko bogastvo ni neomejeno, zato kopičenje bogastva na eni strani vedno pomeni, da ga na drugi strani primanjkuje.
Seveda potrebujemo kmetijska, proizvodna in storitvena podjetja, prav tako banke in številne druge ekonomske organizacije. Potrebujemo jih, da ljudje lahko zadovoljimo svoje potrebe in živimo v blaginji. Toda ne potrebujemo današnje ekonomske ureditve, ki omogoča in spodbuja velikansko prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. To omogočajo predvsem: špekuliranje na borzah, minimalno obdavčenje bogatih in super bogatih, davčne oaze ter pomanjkljiva regulacija podjetij in bank.
Lakota, skrajna revščina in revščina, nezaželene migracije, družbeni in vojaški konflikti, pogoste ekonomske krize ter uničevanje okolja so neposredne posledice velike globalne neenakosti.
Za vzpostavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema dejansko poznamo potrebne ukrepe: zagotoviti pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva in globalnih dobrin. Dobrin je dovolj za vse ljudi. Dostop do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, mora biti zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje. To predstavlja temeljno raven skupnega življenja na tem planetu.
Pravičnejša porazdelitev dobrin mora postati osrednji cilj ekonomskega sistema v vsaki državi in v mednarodni skupnosti kot celoti. Ekonomija delitve predstavlja sistem, ki na različne načine zagotavlja dostop do dobrin in storitev, potrebnih za življenje in blaginjo ljudi ter okolja. To je mogoče doseči s pravično obdavčitvijo, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, regulacijo finančnega sistema ter velikih podjetij in borz (te bi lahko tudi ukinili, saj so skrajno škodljive). Predvsem pa je ključnega pomena vzpostavitev globalno usklajenega sistema za delitev osnovnih dobrin, ki zadovoljujejo človeške potrebe.
Globalna neenakost je glavni vzrok za največje probleme današnjega sveta, kot so okoljska in migrantska kriza, družbene napetosti in politična ter ekonomska nestabilnost. Ekonomija delitve pa je najboljše zdravilo za reševanje teh izzivov.
Seveda potrebujemo kmetijska, proizvodna in storitvena podjetja, prav tako banke in številne druge ekonomske organizacije. Potrebujemo jih, da ljudje lahko zadovoljimo svoje potrebe in živimo v blaginji. Toda ne potrebujemo današnje ekonomske ureditve, ki omogoča in spodbuja velikansko prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. To omogočajo predvsem: špekuliranje na borzah, minimalno obdavčenje bogatih in super bogatih, davčne oaze ter pomanjkljiva regulacija podjetij in bank.
Lakota, skrajna revščina in revščina, nezaželene migracije, družbeni in vojaški konflikti, pogoste ekonomske krize ter uničevanje okolja so neposredne posledice velike globalne neenakosti.
Za vzpostavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema dejansko poznamo potrebne ukrepe: zagotoviti pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva in globalnih dobrin. Dobrin je dovolj za vse ljudi. Dostop do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, mora biti zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje. To predstavlja temeljno raven skupnega življenja na tem planetu.
Pravičnejša porazdelitev dobrin mora postati osrednji cilj ekonomskega sistema v vsaki državi in v mednarodni skupnosti kot celoti. Ekonomija delitve predstavlja sistem, ki na različne načine zagotavlja dostop do dobrin in storitev, potrebnih za življenje in blaginjo ljudi ter okolja. To je mogoče doseči s pravično obdavčitvijo, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, regulacijo finančnega sistema ter velikih podjetij in borz (te bi lahko tudi ukinili, saj so skrajno škodljive). Predvsem pa je ključnega pomena vzpostavitev globalno usklajenega sistema za delitev osnovnih dobrin, ki zadovoljujejo človeške potrebe.
Globalna neenakost je glavni vzrok za največje probleme današnjega sveta, kot so okoljska in migrantska kriza, družbene napetosti in politična ter ekonomska nestabilnost. Ekonomija delitve pa je najboljše zdravilo za reševanje teh izzivov.
