Mediji so bili nemudoma preplavljeni s podobami goreče cerkve, poročanje je bilo naravnost katastrofično. Zdelo se je, kot da Pariz, Francija in evropska kultura umirata pred našimi očmi. Svoje so dodali še skrajni desničarji, ki so v tem videli simbol uničenja zahodne civilizacije. V hipu se je zganila politika, oglasili so se predsedniki držav in papež ter bogataši, ki so nemudoma obljubili stotine milijonov evrov za obnovo katedrale.
Zdaj pa, ko se je silna evforija malce umirila, se lahko vprašamo: Čemu takšen odziv? Je šlo res za tako veliko katastrofo?
Morda kdo misli, da ni umestno, pa vendarle si imamo pravico zastaviti naslednja vprašanja:
Kaj pa Irak, Sirija, Palestina, Libija, Jemen in tako naprej? Mar niso tam v bombardiranjih in bombnih napadih (pogosto pod taktirko ali v soglasju z najmočnejšimi svetovnimi državami) »padale« največje kulturne dragocenosti človeštva.
Kaj pa tisoče in tisoče tamkajšnjih žrtev, med njimi številnih otrok? Mar niso človeška bitja največja dragocenost življenja? Vsaj tako radi poudarjajo verski in politični veljaki.
Kako pa se na te skorajda vsakdanje katastrofe odzivajo mediji, politiki, bogataši? Očitno, da predvsem z ignoranco in »hladnim« razumom ter mrzlimi srci. So pripravljeni odšteti stotine milijonov dolarjev za dragocena otroška življenja? Mar je »kamen« res dragocenejši od človeka?
Kaj pa 821 milijonov stradajočih ljudi v današnjem svetu? Mar ni to resnični »spomenik« človeški ignoranci, samozadovoljstvu, sebičnosti.
Morda pa so podnebne spremembe »požar«, ki počasi in zagotovo uničuje »tempelj« človeštva – planet Zemljo?
Postavili smo mnogo vprašanj in nanje le deloma odgovorili. A ker smo razmišljujoča bitja, si moramo odgovore poiskati sami.
In ti nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar