Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost

Svetovni dan hrane obeležujemo vsako leto 16. oktobra. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ga je uvedla leta 1979 z namenom opozarjanja na globalne izzive, povezane s prehrano in lakoto. Letošnja tema je: »Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost.« Prav je, da vedno znova poudarimo, da je pravica do hrane temeljna človekova pravica, zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Na žalost je ta pravica ena najpogosteje kršenih. V svetu, kjer živi približno 8 milijard ljudi, je danes med 713 in 757 milijoni ljudi lačnih, kar pomeni, da zaradi lakote trpi vsak enajsti Zemljan. Skupno pa si kar 2,8 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane.

Hrana je najpomembnejša dobrina na Zemlji, zato bi morali z njo ravnati skrbno in v dobro vseh. Žal pa hrana pogosto postane tudi orožje. V Gazi danes Izrael ne le bombardira, temveč ljudi trpinči in ubija tudi z onemogočanjem dostopa do hrane. Pri tem so še posebej ranljivi otroci. Je sploh kaj hujšega, kot otrokom preprečiti dostop do hrane?

Vendar ne gre le za vojna območja. Vsako leto zaradi podhranjenosti otrok in mater umre približno 2,4 milijona otrok, mlajših od pet let (podatek za leto 2021). Mar ni to dobesedno ekonomski genocid, za katerega je v veliki meri odgovoren razviti del sveta, vključno z nami? Še posebej, če vemo, da svetovna pridelava hrane zadostuje za prehranitev vseh – trenutno proizvedemo dovolj hrane za približno 10 milijard ljudi. Kljub temu pa velik del te hrane, zlasti v bogatejših državah, konča med odpadki.

V letu 2023 je bilo na globalni ravni zavrženih približno 1,05 milijarde ton hrane, kar predstavlja okoli 19 % vse hrane, dostopne potrošnikom. Zavržena hrana po celotni verigi, od pridelave do končnega odpadka, prispeva med 8 in 10 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je skoraj petkrat več kot emisije celotnega letalskega sektorja.

Hrana – na presečišču kriz

Hrana je vsekakor v središču svetovnih problemov oziroma kriz. Povezana je z lakoto, revščino in številnimi težavami, ki jih spremljajo – prezgodnje in nepotrebne smrti, bolezni, družbeni konflikti ter migracije. Poleg tega ima hrana pomembno vlogo pri okoljskih in podnebnih izzivih, kot so nepotrebni izpusti toplogrednih plinov, pretirana sečnja gozdov ter izčrpavanje oceanov. Spori med državami zaradi rodovitne zemlje in vodnih virov so vse pogostejši. Zato je drugačen odnos do hrane ključnega pomena za reševanje največjih globalnih problemov.

Hrana – v središču rešitev

Kaj pomeni, da moramo spremeniti svoj odnos do hrane – tako na osebni kot na globalni ravni? Na osebni ravni lahko začnemo s tem, da zmanjšamo količino hrane, ki jo vse preveč zavržemo. Prav tako lahko spremenimo svojo prehrano, tako da uživamo manj mesa in izbiramo hrano, ki ne zahteva prekomerne porabe naravnih virov ter ne prepotuje tisoče kilometrov, preden pride na naše krožnike. Na ta način ne le prispevamo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, temveč tudi k bolj trajnostnemu in pravičnemu globalnemu prehranskemu sistemu.

In prav to je tisto, kar moramo spremeniti na ravni držav in mednarodne skupnosti. Hrana ni blago, s katerim bi se množično špekuliralo in ustvarjalo dobičke. Njena glavna vloga je zadovoljevanje osnovne človekove potrebe, ki predstavlja tudi temeljno človekovo pravico. Dostop do hrane mora biti brezpogojno zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje, zato moramo vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo omogočal pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, kot so pitna voda, zdravila in zdravstveno varstvo. Takšen sistem imenujemo ekonomija delitve.

»Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost« ni le osrednja tema letošnjega svetovnega dne hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, temveč bi morala biti temeljno vodilo vsak dan, vsako leto.

»Nikogar ne pustimo za seboj« (Leave no one behind) je prav tako pomemben poudarek letošnjega praznika (glej sliko), kar lahko razumemo tudi kot zavezo, da nikogar na Zemlji ne pustimo lačnega.


Viri:
UNICEF – Situation for Gaza children getting worse with each passing day
Action Against Hunger – World Hunger Facts
HuffPost – World Hunger
UNEP – Food Waste Index 2024 Key Messages
WHO – Hunger numbers stubbornly high for three consecutive years
Our World in Data – Half of child deaths linked to malnutrition
FAO – Open Knowledge Repository

Slika: 

FAO na Facebooku

Oborožimo se z nenasiljem

Jutri, 2. oktobra, obeležujemo mednarodni dan nenasilja. Na ta dan leta 1869 se je rodil Mahatma Gandhi, vodja indijskega gibanja za neodvisnost in začetnik filozofije ter strategije nenasilja. V skladu z resolucijo Generalne skupščine, sprejeto 15. junija 2007, je mednarodni dan priložnost za »širjenje sporočila o nenasilju, tudi prek izobraževanja in ozaveščanja javnosti«. Resolucija ponovno potrjuje »univerzalni pomen načela nenasilja« ter željo po »zagotovitvi kulture miru, strpnosti, razumevanja in nenasilja«. (Združeni narodi)

Razmišljati in delovati nenasilno se v svetu vse hujšega nasilja na prvi pogled zdi brezupno. Trenutno potekajo verjetno najhujši in najnevarnejši konflikti po drugi svetovni vojni in hladni vojni, ki ji je sledila. Orožja, ki so danes v uporabi, so nevarnejša kot kadar koli prej. Kaj lahko storimo kot posamezniki, ki smo v tej igri velikih in močnih sil le obrobne in pogrešljive figure?

Morda je prav, da poskusimo te konflikte osvetliti z vidika duhovne razsežnosti današnje krize. Svet se nahaja na prehodu med dvema dobama, ki ju lahko poimenujemo stara in nova doba; doba individualizma in sebičnosti ter doba sodelovanja in povezovanja ali doba Rib in Vodnarja. Poimenovanj je veliko, vendar skoraj vsakdo lahko občuti silovit razkol med starimi in novimi energijami. Staro je neustrezno, a še vedno močno in vplivno, predvsem v politiki in ekonomiji, medtem ko se novo izraža skozi številna ljudska gibanja, ki si prizadevajo za politično in ekonomsko pravičnost.

Prizadevanja za varovanje okolja in podnebja, delitev dobrin, pravičnost, sodelovanje in povezovanje ter spoštovanje vseh ljudi in narodov so zunanji izrazi novih energij. Sebičnost, tekmovalnost, pohlep in konflikti so ostanki stare dobe, ki pa so še vedno globoko zasidrani predvsem v svetovni politiki in ekonomiji (finance, velike korporacije). V želji ohraniti stare odnose, ki jim prinašajo neizmerno bogastvo, moč in oblast, te sile sprožajo konflikte, vojne in nebrzdano uničujejo okolje.

V ozadju prizadevanj za drugačen, boljši in pravičnejši svet je vsekakor vredno omeniti tudi delovanje Maitreje, učitelja človeštva, ki uči, navdihuje in spodbuja ljudi z voljo do dobrega, da uvajajo potrebne spremembe (Share International, Share Slovenija). Vse več ljudi se zaveda novih energij in deluje v skladu z njimi, vendar je prav tako močna reakcija tistih, ki želijo ohraniti svoje današnje privilegije in skrajno nepravične odnose – predvsem prek politike in ekonomije.

Pot nenasilja, ki jo je pokazal Mahatma Gandhi, je vsekakor skladna z novimi energijami. Reševanje konfliktov na nenasilen, a hkrati odločen in pogumen način, je pot nove dobe. Povezovanje ljudi za skupno dobro in preseganje verskih ter političnih razlik v korist celote je zagotovo pot, ki vodi v boljši svet.

Zato je prav, da vztrajamo v nenasilnem prizadevanju za boljši svet. Nenasilje ni pasivnost in brezbrižnost, temveč aktivna skrb za drugega.


Slika: Zavozlana pištola (The Knotted Gun) Carla Fredrika Reuterswärda na sedežu Združenih narodov – simbol nenasilja